31 marec, 2008

Novo na Zaplana.net: Gozdnik in Kotečnik

Gozdnik in Kotečnik sta kar slikovita vrhova v Posavskem hribovju, žal pa nista razgledna. Izlet nanju je najlepši spomladi preden ozeleni bukov gozd.

Na kraških travnikih boste te dni že našli rumene cvetove južnega petoprstnika, rože tega tedna. Njegova fotografija vas čaka na naši domači strani.

23 marec, 2008

Velikonočno gaženje do kolen – čisti užitek!

Vremenoslovci in gorski reševalci svarijo pred plazovi v visokogorju, pa sva jo kljub želji, da bi se po daljšem času spet povzpela na kak "pošten hrib", mahnila na Kriško planino. Kako se pride iz Komende na Šenturško Goro, sem že opisala (tja se lahko tudi pripeljete iz Cerkelj in parkirate pod cerkvijo), danes pa sva šla še naprej. Klavrno jutro se je spremenilo v sončno, Ambrož pod Krvavcem (če zbirate žige Komendske planinske poti, vedite, da ga pri Martinjaku ni več, razen če so ga zelo dobro skrili) pa se je tako ovil v meglo, da sva komaj našla do cerkve. Naprej je spet sijalo sonce. Na planini Jezerca je bilo prav pravljično. Pri eni zaprtih hišic sva si »izposodila« klopco, nad katero je zapisana neizpodbitna resnica: Na planincah luštno je ... (najlepša hvala za sicer neprostovoljno gostoljubje!). Smreke v beli opravi so bile kot kraljične in od nedotaknjene beline je kar jemalo vid. Na Kriški planini je ena žičnica služila redkim smučarjem, sicer pa pozidana in zaparkirana na naju ni napravila posebnega vtisa. Imela sva lep pogled na Krvavec, a meni je bil dosti bolj všeč hrib nasproti: Kržišče ali Pokovše z belimi pobočji, ozaljšanimi s smrekami v belih plaščih do tal pa nobenih hotelov in oddajnikov, še žičnica ni delovala.

Ko sva se vračala, je bilo na Jezercih še vedno lepo, Ambrož je še kar tičal v megli, niže doli pa se je začela uresničevati vremenska napoved: rosilo in snežilo je. Pa naju ni prida motilo, saj je bil za nama nad vsemi pričakovanji lep dan. Zame tudi zato, ker sva gazila do kolen po mehkem, suhem snegu in ker sem nekaj časa smela gaziti celo prva. Ponekod so nama utrli gaz že drugi, marsikje pa sva načela celec, kar je poseben užitek. Zaradi snega in precejšnje strmine na nekaterih odsekih je šlo bolj počasi: dobre tri ure gor in dobri dve dol.

17 marec, 2008

Novo na Zaplana.net: Kovk iz Vipavske doline

Če vam je vzpon na Kovk s Cola prekratek, se odpravite nanj iz Vipavske doline, bolj natančno s ceste Ajdovščina–Col. Po daljšem strmem vzponu skozi prijetno senčne borove gozdičke vas bo pot pripeljala do vzletišča padalcev na Sončnici, od tam pa čez razgledne travnike do vrha Kovka.

Od marca do junija cveti na senčnih vlažnih mestih po vsej Sloveniji premenjalnolistni vraničnik, roža tega tedna. Na prvi pogled je podoben mlečkom, natančen pogled na njegov cvet pa vam bo povedal, da spada med kamnokrečevke. Njegova fotografija vas čaka na naši domači strani.

14 marec, 2008

Koseški hrib – popravni izpit

Ko sva prvič osvojila najvišji vrh komendske občine, sva zgrešila pravo pot. V sredo sva se odpravila tja v nasprotni smeri (iz Suhadol, ne iz Mengša) z več nameni: imeti se lepo, videti Mlinčke in Koseški hrib podnevi ter "zadeti" ribnik pa tudi odkriti, kje sva ga prvič polomila.

Od sv. Klemena v Suhadolah sva se po precej blatni sprehajalni poti držala markacij, tudi tam, kjer sta na razcepu dva kažipota Mlinčki: levo po neoznačeni poti in naprej po označeni. Vrečke in druga nesnaga ob Pšati in v njej so bile le uvod v klavrno sliko: večina mlinčkov je polomljenih, vode pa tako malo, da se komaj kateri še vrti. Tolažilo naju je le pomladno cvetje, posebno jetrnikov je v izobilju. Zagrizla sva v Strmec in v pol ure prisopihala na naš "vršac". Razgled je ponoči lepši, ker je letališče ozaljšano z lučkami. Nato sva se po poti, ki sva jo prehodila že decembra, spustila proti Kosezam. Jetrnikom, trobenticam, žafranom, kronicam, blagodišečim telohom, repuhom, tevju so se pridružili še petelinčki (pasji zob). Pri avtobusni postaji sva prečkala asfaltno cesto in sledeč oznakam prišla k ribniku. Ribič je poročal, da krape, ščuke in postrvi še nekoliko zebe. Toda račji pari so se zaljubljeno zibali na vodi, da o vroči ljubezni žab sploh ne govorim.

Ribnik sva obšla in se povzpela na pot nad njim. Hitro je bilo jasno, kaj je šlo lani (iz mengeške smeri) narobe: kako minuto po tistem, ko pot na Rašico zavije levo, se z naše spusti potka desno k ribniku. Čeprav je puščica ob napisu KPP (Komendska planinska pot) na drevesu levo od poti obrnjena navzdol, sva jo razumela narobe: da kaže naprej (nerazločne in na začetku z grmovjem zakrite potke v desno sploh nisva opazila).

Vrnitev sva si nekoliko popestrila z bližnjico, označeno z belo-modrimi markacijami (belo-modre, ki vodijo v Topole, in Knafelčeve markacije ter rumene oznake domnevno Lovske družine Vodice so tako pogoste, tudi vse tri na enem drevesu, da mejijo na onesnaženje – kaj se res ne morejo dogovoriti?), pod Strmcem pa sva zavila desno na neoznačeno pot, ki naju je pri omenjenih dveh kažipotih Mlinčki pripeljala nazaj na označeno. Vsa pot s postanki vred je trajala dobre tri ure in je popolnoma dosegla vse namene. Le klavrno stanje mlinčkov in nesnaga v Pšati sta naju razžalostila.

11 marec, 2008

Kolenoterapija v Čičariji

Če imate manjše težave s koleni, vam bodo nedvomno dobro deli položni (včasih celo markirani) kolovozi, s katerimi so prepredeni grebeni Čičarije, na primer krožna pot nad Movražem in Smokvico.

Izlet začnete malo pred Smokvico: iz Gračišča se po ozki asfaltni cesti zapeljete proti Movražu in parkirate pred prvem križiščem (tam, kjer se z desne priključi asfaltna cesta iz Gračiške vale). Odpravite se desno po stranski cesti, čez dobrih 100 metrov boste našli prvi kažipot, ki vas usmerja v levo na širok gruščnat kolovoz. Ta je naprej povsem položen, nato pa se zložno vzpne do razglednih travnikov Vele griže in vas čeznje popelje do cerkvice sv. Kvirika.Tik pred cerkvico se iz severa mimo ostankov gradišča na Gradcu priključi kolovoz, po katerem se odpravite proti Movražu. Kolovoz se hitro spremeni v ozko dobro vidno stezo, ki se ob postajah križevega pota spušča po travnatem pobočju do starega kolovoza. Temu sledite nekaj minut, nato pa ga pri IX. postaji spet zapustite in se v levo po dobro uhojeni stezi spustite v Movraž.

V Movražu se po glavni cesti odpravite nazaj proti Smokvici (rahlo v levo), tik pred koncem vasi pa zavijete desno na ožjo cesto proti pokopališču. Pred njim se s ceste v levo odcepi star kolovoz (stara "cesta" v Smokvico), od njega pa čez nekaj minut v desno širok kolovoz proti vrhu Kuka. Po daljšem vzponu se znajdete pod skalnim robom Kuka, ki se mu kolovoz spretno izogne in vas na kraške travnike Kuka in Gradeža pripelje malce bolj vzhodno. Ti travniki so prepredeni s kolovozi, držite se levih krakov. V pomoč vam bodo najprej pečine Kuka, nato pa križ na njegovem najvišjem vrhu; kmalu se pojavijo tudi markacije.S Kuka se spustite proti Lačni, najprej po razglednih travnikih, nato pa po grebenu mimo Kroga in Vrha Križa. Tik pred zadnjim vzponom na Lačno se v levo odcepi dobro viden kolovoz (označen z oranžnimi puščicami), po katerem se spustite nazaj v dolino. V dolini se kolovoz izteče na staro pot iz Smokvice v Gračišče. Na njej zavijete desno in v nekaj minutah vas bo pripeljala do asfalta le 150 metrov od križišča kjer ste parkirali.

Terapija seveda ne bo popolna brez fužev v gostilni v Sočergi.

Več fotografij >>>