27 julij, 2012

Javornik, ki je tudi Jauernik

V nedeljo sva poravnala dolg do avstrijskega Javornika (Jauernik, 1657 m), na katerega marca nisva mogla zaradi preobilice snega. Tokrat sva si izbrala pot iz Bajdiš (Waidisch) skozi Vabučnikov graben (Babucnikgraben). Čez mejni prehod Ljubelj, skozi Podljubelj (Unterloibl), desno v Borovlje (Ferlach), spet desno v Bajdiše in mimo avtobusne postaje, že znane kot izhodišče za sedlo Koce in Grlovec, sva se pripeljala do mostu kaka 2,5 km za Bajdišami. Pod njim se v potok, ob katerem sva se vozila do tam, z leve izlije tisti, ki teče po Vabučnikovem grabnu. Tja kaže kažipot Alte Strasse / Stara cesta (nekdo je dopisal 637). Na izhodišču je dovolj prostora za parkiranje.


Po slikoviti ozki dolini ob živahnem potoku je prijeten sprehod. Svet je zelo vlažen, kar moker. Prepozno sva se domislila, da bi štela potočke in mostičke ‒ res veliko jih je. Prej kot v 5 minutah se v desno nazaj odcepi pot (Zell Pfarre 637 40 Min.), po kateri sva se namenila vrniti; ta je markirana, midva pa sva se od markacij poslovila. Pot nama je pretekla veverica. Enemu izmed izvirov je "priložen" lonček na verižici, a še nisva bila žejna. Ko je gozdna cesta postala že bolj podobna kolovozu, je napravila levi ovinek k prikupni lovski koči z napisom Babucnik Zell-Pfarre 35 (931 m). Družbo ji delajo gospodarsko poslopje, ptičja hišica in korito z vodo. Nad Vabučnikom se dviga Javornik. Za hišo je bila trava pokošena v ozkem pasu do gozda in tako nama je kosec prijazno pomagal do nadaljevanja poti v gozdu.


Ozka, ponekod nekoliko viseča potka, ki teče vzporedno s strmim pobočjem, je bila zaradi vlage precej spolzka. Nato je začela vijugati in se vztrajno vzpenjati. Prečkala sva več grap in grapic. Na največjo je lep pogled iz preže ob njej. Ko se je pot razcepila, sva se odločila za desni krak. Pripeljal naju je na rob velike grape in zavil levo nazaj v gozd. V strmih ključih sva se povzpela pod steno in zavila levo ob njej. Mlahava vrv je bila kljub vsemu boljša kot nič, da sva se potegnila na drugo stran struge z deročim potočkom. Nadaljevala sva po mokrem, blatnem svetu, hojo pa je še "popestrila" visoka mokra trava. Kmalu za veliko skalo, ki jo je nekoč srečno ujelo drevesno deblo, naju je na razglednem kraju, od koder se vidita Košuta in planina na njenem pobočju, pričakala trohneča klopca, za njo pa prav tako trohneča brv, a k sreči čez dokaj pohlevno vodo. Na zamočvirjenem in poraščenem območju sva pot nekajkrat izgubila. Držala sva se potoka na desni in stopila na plano na majhnem zaraščenem in močvirnatem pašniku s kadjo za napajanje živine. Že drugi možic nama je potrdil, da sva na pravi poti. Pripeljala naju je na jaso z lesenim razpelom iz leta 1985, železnim nagrobnim križem (Maks Kelih je preminil prav na 22. obletnico koroškega plebiscita), mizo in klopmi ‒ na sedlo Vrata (Wrata, 1376 m). Janša v novih Karavankah iz leta 2010 omenja le lesen križ in studenec, morebiti kar po Klinarju, ki v starem vodniku piše o preprostem lesenem križu (tak leži na tleh nekaj korakov stran) in koritu s studencem na majhni jasi (pri razpelu in križu ga ni, je pa kakih 5 minut naprej pod nadaljevanjem poti). Nad sedlom je planina (po svežih živalskih sledeh sodeč še živa).


Na Vratih sva prišla na markirano pot iz Sel (Zell Pfarre) in nadaljevala levo po njej (v nasprotno stran pa sva se namenila vrniti). S sedla sva se najprej spuščala, potem pa je šlo izmenično blago gor in dol. Na (starih) markacijah je številka 603. Zelo strmo sva se vzpenjala po smrekovem gozdu. Enako kot listnati niže je zelo slabo očiščen; vsepovsod kaj leži in trohni. Zaradi podrtega drevje sva morala včasih napraviti kak "obvoz". Ko sva dosegla prvo s travo poraščeno gozdno cesto, sta naju komaj opazni markacija in puščica usmerili na kolovoz na drugi strani. Pripeljal naju je na travnik, ki bi lahko bil del ‒ že Čevhove (Tschevh)? ‒ planine, kjer so pozvanjali kravji zvonci. Beli kažipot s slabo vidnim napisom Jauernik naju je po izkrčenem pasu gozda napotil do naslednje gozdne ceste, poraščene s travo. Onstran nje sva nadaljevala po dokaj široki poti. Splašila sva čredico gamsov. Po nekaki plitvi grapi ali vlaki sva dosegla tretjo zatravljeno gozdno cesto in onstran nje (Čevhovo?) planino, kjer stojita planšarija in manjša lesena hiška; poleg njiju je izvir ‒ napajališče. Med njima sva se povzpela za markacijami 603 v gozd mimo še enega izvira in kadi za napajanje živine do razpela z ograjo, mizo in klopema. Desno za razpelom je pot na Križni vrh, naravnost naprej in navzdol se pride na Koce, midva pa sva se napotila levo čez (še Čevhovo?) planino brez oznak in poti.

Zgoraj na robu travnika stoji hišica, ki očitno ni lovska koča, o kateri pišeta vodnika, saj od nje ni razgleda. Travnik je bil posejan s panonskimi svišči; mnogim je nekdo odgriznil (?) vršičke cvetov. Sicer na tej poti nisva bila deležna posebno veliko cvetja, le močvirskih osatov je bilo precej. Prostrana uravnava ob kalu in kalčku se nama je zdela prijazen kraj za počitek in malico. Všeč nama je bil pogled na Setiče; tudi ta gora pride prej ali slej na vrsto. Do lovske koče, za katero oba vodnika pravita, da je edino razgledno mesto na sicer nerazglednem Javorniku, je kakih 5 minut hoda. Na koncu planine je treba nekoliko v desno poiskati potko, ki se spusti h koči. Od nje je res lep pogled na Košuto in vasi v dolini. Kje pa je vrh Javornika? Od lovske koče sva se vrnila po desnem robu planine, kjer sva opazila slab kolovoz in se po njem podala skozi razdejan gozd. Desno pred seboj sva zagledala nekaj, kar bi bilo lahko najvišja točka. Kmalu sva jo dosegla. Vsaj upava, da sva bila na vrhu, kajti oznak ni bilo nobenih.
 








Začelo je deževati, zato sva se kar skozi gozd spustila naravnost k planšariji. Vedrila sva na verandi in se opravila za novo vreme. Pri Vratih, kjer je srnica pritekla čisto k nama, ker naju ni pravi čas opazila ali pa ni vedela, da se naju "mora" bati, sva zapustila pot vzpona: nisva zavila desno navzdol, ampak sva se odpravila naravnost za markacijami. Povzpela sva se do gozdne ceste, kjer sva morala splezati čez pašniško ograjo. Pri tem nama je "pomagala" nadvse spolzka deska, ki se je povrhu še nevarno gugala. Napis Pozor pašna živina! in druga opozorila so dvojezični, na prvem mestu slovenski. Zavila sva desno po gozdni cesti, zaraščeni s travo. Označena je z markacijami 603. Potem ko sva se pretaknila skozi Skalnate durce (Steinernes Türl), sva drugo za drugo prečkala številne grap(ic)e ‒ tisto največjo, ki sva si jo ogledovala zjutraj, tik pod vrhom. Nekatera mesta so sitno gruščnata in strma. Kar na šestih mestih (če sem prav štela) so jeklenice, nekatere zelo dolge in ponekod kar precej potrebne. Nenavadno je, da jih ne stari ne novi vodnik niti ne omeni. V ključih sva se spuščala po mešanem gozdu ob veliki grapi in pristala na gozdni cesti pri Užnikovem križu (Užnikkreuz, 1295 m) s slovenskim napisom Tri stvari nam drage / so kot ptičkam šumni log / in kot rožam sonce: / Mati, Domovina, Bog! in si nekoliko oddahnila. Večinoma precej strmo je šlo do velikega križišča, od tam pa po markiranem ilovnatem kolovozu. Na neoznačenem razcepu čez 5 minut je pravi desni krak, ki naju je v slabe četrt ure pripeljal iz gozda nad vasjo Sele.


Ob glavni cesti je nasproti Alpengasthofa avtobusna postaja, kjer sva si nabrala prospekte o pohodnih poteh (na voljo so tudi kolesarski), nato pa sva se odpravila ob asfaltni cesti v desno skozi vas. Lepo je urejena in krasi jo tudi lepa narava. Za odcepom v levo Koschutahaus / Koča pod Košuto na koncu vasi je makadamski odcep v desno, kamor kaže markacija z napisom Babutschnikgr. 637. Pod zadnjima hišama sva zavila levo na travnat kolovoz med grmovjem, pri sodobni kapelici prečkala gozdno cesto in se po silno zaraščeni stezici vrnila v Vabučnikov graben. Do avta je bilo še manj kot 5 minut.


Slabe tri ure tja in dobre tri nazaj. Dež je že pred časom ponehal in za nama je bil še en lep dan. Pred nama pa je potepanje po Irski, zato se nekaj časa ne bom oglasila.

17 julij, 2012

Silna Sivnica

Prejšnji teden naju je Norah Jones s svojim posebnim glasom zvabila v Lucco in ko sva bila že tam, sva koncertu in ogledu tega prikupnega mesteca dodala še hribolazenje. Pania di Corfino ne sodi v ta (slovenski) dnevnik, a tako in tako imam še neporavnan dolg: 4. julija sva si "privoščila" ta kratko popoldansko. Ni bil ravno hrib, bil pa je slovenski: balvan Sivnica.

Ko sva bila na Lepem kamnu, sva po komentarju nekega bralca tega dnevnika v knjižici Bojana Pollaka Naravne znamenitosti Kamniško-savinjskih Alp na Kamniškem območju poiskala zapis o še enem znamenitem balvanu. "Izmed krošenj dreves se dviga velika siva gmota – Sivnica," piše avtor, kakor bi namigoval, da ima balvan ime po sivi barvi. Toda ne: "Ime verjetno izvira iz nje same, ker je tako silna, oziroma se sili navzgor ..." povzema po Vlastu Kopaču. To naj bi bila "/n/ajvečja ledeniška klada (balvan) v Kamniških Alpah v vznožju jugozahodnega pobočja Brane, nmv približno 920 m". To nama je vzbudilo radovednost.

Parkirala sva pri Domu v Kamniški Bistrici, na malem parkirišču nad njim pa sva sledila kažipotu za Kamniško sedlo desno v breg. Mimo konglomeratnih previsov Galerij, po novih stopnicah in ob jeklenicah sva se povzpela k spodnji postaji tovorne žičnice na Kamniško sedlo  in zavila levo. Mimo odcepa desno na Kamniško sedlo sva se po neoznačeni gozdni cesti sprehodila do Jakovega ovinka (kup kamnov s svečko in tablico Jak † 6.5.95) na glavnejši gozdni cesti (tam z leve priteče še markirana pot iz Kamniške Bistrice; spoznala sva jo, ko sva šla na Jermanco) in zavila desno navzgor po njej. Po dobrih 5 minutah sva na razcepu izbrala desni (neoznačen) krak (levo kažipot Cojzova koča na Kokrskem sedlu). Takoj zatem se levo odcepi kolovoz k Lepemu kamnu, desno pa se nadaljuje gozdna cesta na Jermanco. Nadaljevala sva po kolovozu, ki čez kakih 30 m napravi najprej desni ovinek, čez približno 50 m pa še levega in tam se v desno odcepi stezica, katere začetka ni opaziti, ker je zametan z vejami, potem pa je kar razločna. Desno od hudourniške grape sva med drevjem kmalu zagledala veliko skalno gmoto, baje kar štirinajstkrat večjo od prav tako ali še bolj znane Žagane peči.

Balvan tiči v gozdu in je po vršni uravnavi poraščen; najbrž ga zato z Mokrice nisva videla. Visok je približno 40 m, premer pa presega 30 m. Je tudi razgledišče: z njega vidimo zadnji del doline Kamniške Bistrice, imenovan V Koncu, Mokrico, Kompotelo, greben Kalc do Kokrskega sedla, Grintovec, Kogel, Skuto in Tursko goro. Na njem se urijo in zabavajo plezalci. Dva Američana sta tu leta 1978 potegnila prvo (Ameriško) smer VII. stopnje v Kamniških Alpah, dolgo slabih 20 m. Nisem mislila, da pojdeva prav na vrh. Tisti žleb med balvanom in njegovim manjšim odlomljenim delom desno "za vogalom", ki ga omenja Bojan Pollak kot možen dostop, ni ravno za planince najinega kova. Ampak Jani se je odločil splezati gor in tako sva šla okrog njega na zadnjo stran, kjer je razpoka laže dostopna in tej sva bila kos. Na enem mestu se je bilo malo teže potegniti navzgor (in še teže priti dol), pa ni bilo prehudo. Ko sva se razgledovala z vrha, sva slišala bližajoča se moška glasova. Bila sta dva plezalca in tako sva imela po vrnitvi z vrha še "predstavo".

Nazaj grede sva na Jakovem ovinku zapustila gozdno cesto po markirani poti proti Kamniški Bistrici. Na parkirišče sva se vrnila mimo Štritofa (tako zemljevid Grintovci)/Uršiča (tako vodnik PZS). Vse skupaj je trajalo dobro uro gor in dobre pol ure nazaj. Radovednost je bila potešena.

10 julij, 2012

Mokrica ali v četrto gre rado

Pregovor sem morala takole prirediti, ker sva na Mokrico skušala priti že dvakrat skupaj in Jani enkrat sam, a je bila vidljivost preslaba, in si nisva upala na domnevno prezahtevno pot s Kompotele, Jani pa tudi ne po neoznačeni poti s planine Ovčarija. Prvi julijski dan je sijalo sonce in nama razkrilo, da pot sploh ni tako zahtevna, kakor je bila videti, ko je ni bilo videti.

Kako na Ovčarijo, je opisal že Jani. Dokler sva hodila po gozdu, skoraj ni bilo rož razen ciklam in kimastih bodakov. Do stare lovske koče sva se povzpela po strmi poti, od nove na Debelem hribu pa je Jani preverjal svoje prejšnje štetje ovinkov. Devetega pravega je pri njegovem prvem obisku označeval majhen možic. Menda ga je vzela zima, zato sva postavila novega. Zadržala sva se pri Medvedji ali Mokriški jami (1531 m), ki je jaz še nisem videla, kmalu zatem pa sva si ogledala še nekdanjo planino Ovčarijo (okoli 1600 m). Tam sicer ni česa videti, a človek v megli tudi tega ne vidi. Pravzaprav se moram popraviti: pri jami so se pojavile prve rože, kranjske in turške lilije, na planini pa so se jim pridružili dlakavi sleči, močvirski osati, zali kobulčki, turški nageljčki, zelene čmerike in še dosti drugih (poleg visoke trave in kopriv). In kako naprej?



Proti robu visoko zgoraj se vzpenja široka travnata grapa, ki se nama je zdela logično nadaljevanje najine poti, toda slabo opazna stezica, ki se tu in tam tudi izgubi, naju je odpeljala v desno čeznjo pod skale, čez "mostiček" na slikovito poličko in okoli skal na desnem robu omenjene grape. Kadar sva se ozrla, sva še vedno videla Medvedjo jamo. Cvetelo je obilo rožnatih gadnjakov (kako prisrčne "mladičke" imajo!), rožnordečih deženov in nekakšne "čebule" (Alenka bi me za ušesa, ampak toliko vrst je in slabo jih poznam), najbrž rumenkasti luk. Po kaki uri bolj ali manj uspešnega sledenja nerazločni potki sva prisopihala do trikotne luknje v skalah in ko sva že skoraj dosegla rob, sva na desni zagledala Mokrico. Namesto navzgor na greben sva se obrnila proti njej in nadaljevala vzporedno s strmim pobočjem. V nekaj minutah sva se znašla na markirani poti s Kompotele na Mokrico. Že tamkajšnji razgledi so naju navdušili (najin prejšnji cilj, Planjava, je bil kot na dlani), a potrpela sva še tistih nekaj minut do vrha (1853 m). Tako so zdaj v moji knjižici Komendske planinske poti res vsi žigi. Sonce je pripekalo, zato sva pomalicala v senci ruševja malo pod vrhom. Jani se je udobno sezul, na njegovem gojzarju pa je počival pogumen metuljček.

Mokrica


Potem sva se odpravila po markirani poti proti Kompoteli. Mimo prepadnih robov sva se povzpela na vmesni vršič, se spustila z njega in se od naslednjega prepada spet pognala navkreber. Zdaj sva hodila po grebenu, ki sva ga z Ovčarije videla na vrhu široke grape. Kljub travnatim vesinam na levi in skalnatemu prepadu na desni je pot, ozaljšana z dlakavim slečem, dovolj široka tudi zame, ki se izpostavljenih mest bojim. Vzpon na Kompotelo (1989 m) je kar strm. Tudi z nje je lep razgled.

Oznak za nadaljevanje poti proti planini Kóren, kamor sva bila namenjena, ni bilo (videti). Spustila sva se na drugo stran, v smer Vrha Korena, in kmalu ujela markacije. Na skali sredi travnika je narisan razcep, dve rdeči puščici, ki kažeta na dve stezici: desno proti Vrhu Korena, midva pa sva se podala po levi (naravnost). Med ruševjem, clusijevimi svišči, kobulastimi vetrnicami, alpskimi velesami, skalami in vrtačami sva prišla do kažipotov in napisov na skalah; sledila sva tistemu levo Krvavec. Pri naslednjih kažipotih ob veliki skali med dvema presušenima kaloma sva zavila levo proti Košutni. Tod sva že hodila pred štirimi leti in tedaj sem si zapisala, da se za začetnimi oznakami izgubijo tako markacije kot pot – še vedno je tako. Med ruševjem sva skušala obdržati pravo smer in nazadnje se nama je posrečilo spet ujeti potko. Na desni se je lepo videl krvavški Jež. Med skalami in ruševjem pod Košutno, na katero se tokrat nisva povzpela, sva se pretikala do sedelca za to goro. Tam so se pojavile markacije, ki vodijo nanjo, za navzdol jih pa še nekaj časa ni bilo, morda tudi zato, ker so se na sedelcu pasle krave in so ravno takrat počivale natanko na planinski poti.

Na planini Košutna (1778 m) stoji prikupna skodlasta kapelica, pod njo pa stan. Tudi tam sva že bila. Spet sva pozvonila – za spomin na nesrečnega dečka in za svojo srečo. Pot sva nadaljevala v desno mimo križa in ob jeklenicah pod skoraj navpično steno. Z desne je pritekla pot z Vrha Korena in kmalu sva pristala pri koči na planini Kóren (1675 m). Na planini je cvetelo obilo dlakavega sleča in orlic. Kal nad njo je bil suh, jezerce na dnu pa je bilo videti dokaj nezdrava mlakuža. Ob poti proti Zgornji fratini sva videla nekaj klobčastih zvončic. Odcep levo k njej pravzaprav ni označen, čeprav je ravno na tistem mestu markacija (na deblu je nekoč tudi nekaj pisalo). Šele niže na nekem drevesu piše K. Bistrica. Mimo slabe koče in razpadajočega lesenega korita sva se med grmički pritlikavih vrb in travniškim cvetjem ter skalami spustila v gozd. Markacije so naju kar zanesljivo vodile po nerazločni potki. Studenček Za vrati je komaj kapljal v koriti, zato je bilo za kozarček hladne pijače treba kar nekaj potrpljenja.

Pod studenčkom sva oprezala za neoznačenim odcepom v levo, o katerem pišejo ljubitelji nemarkiranih poti. Kakih 100 m pod izvirom stojita obakraj poti veliki skali; za drugo (na levi) se odcepi v breg ozka potka. Na začetku se strmo vzpenja po sitnem grušču, potem pa pride na travnik, a je še vedno gruščnata. V ključih se vzpenja desno od skalnate stene. Ko sva prišla mimo nje, sva stopila na melišče in se mimo skalnih votlin povzpela na sedelce pri Dedcu pod Košutno (1575 m). Nadaljevala sva vzporedno s skoraj navpičnim pobočjem. Nekoliko naju je skrbelo, ker Marijana in Marko to pot zelo pohvalita, saj so njune poti za "navadne" planince največkrat prezahtevne. V resnici ni ravno sprehajalna, je pa lepo speljana. Mimo votline, v kateri baje občasno počivajo gamsi, sva prišla na še eno sedelce in se spet začela nekoliko spuščati. Takoj zatem sva zavila levo na prečno stezo, še vedno rahlo navzdol. Stopila sva iz gozda na travnik in prečkala travnato grapo, v kateri se je pasla čreda gamsov. Še večkrat sta se izmenjala gozd in travnata grap(ic)a.

Ko sva se morala nepričakovano spet povzpeti, so naju že začele obhajati skrbi, tedaj pa se je Janiju zazdelo, da sva spet na poti, na kateri sva zjutraj štela ovinke. Na prvem, na katerem je odcep, je poskus štetja spodletel, ker očitno ni bil enajsti (poti nad enajstim še ne poznava), nato pa je šlo, kakor je treba: čez 5 minut sva bila pri zjutraj postavljenem možicu na devetem ovinku. Kmalu sva si lahko odpočila na klopci pri novi lovski koči (zjutraj se mi je zdela neudobna, zdaj pa ne več!). Pri ostankih stare sva zavila na položno pot. Res je lažja, a tako prihranjeno energijo sva porabila za plezanje po precejšnji strmini, na kateri hudo spodrsava, ker sva morala tik pred združitvijo s strmo potjo obiti štiri velika podrta drevesa. Od stičišča poti do avta je bilo le še kake pol ure.


Poleg Mokrice, ki je bila najin izziv, sva v teh dobrih treh urah in pol gor ter petih in pol "dodatkov" dol grede dobila še marsikaj (žiga na Mokrici niti ne štejem za glavno "trofejo"), zaradi česar je bil dan lep in vreden spomina. Obujava ga lahko tudi skozi domače podstrešno okno, od koder se vidijo ta dan prehojene gore.

04 julij, 2012

Planjava, velika varuhinja Kamniškega sedla

Lani, ko sem imela zlomljen gleženj, je šel Jani sam na Planjavo (2394 m). To me je veselilo, kajti ne bi marala, da bi zaradi mojih težav še on obtičal doma, a mi je bilo seveda tudi žal, da sem zamudila tak imeniten "hrib". Dan pred letošnjim dnevom državnosti pa sem dobila priložnost nadomestiti zamujeno.

  








Za izhodišče sva izbrala parkirišče pod planino Podvežak, tako kot lani, ko sva šla na Ojstrico. Edina novost je bila nova hiška na planini in tako milozvočnega petja kravjih zvoncev kot tisto jutro res še nisem nikoli slišala. Pot do odcepa proti Deski sva torej že poznala, neoznačeno pot do sedla med Desko in Tolstim vrhom pa sva z Ojstrice grede prehodila v nasprotni smeri, prav tako tisto mimo Vodotočnika na Korošico. Ta čas je tam užitek hoditi, saj rože kar tekmujejo, katera bo lepša. Ko sva prilezla na Prag (1910 m), sva bila nemalo presenečena: Kocbekov dom na Korošici je spremenil barvo! Oskrbnica Mojca je bila nadvse zadovoljna s prenovo: nobene vlage in celo poplav več.

Od doma sva sledila kažipotu Planjava 2h. Okrog najvišjih vrhov so se vlačile megle, sicer pa je bil lep sončen dan. Nekaj časa je šlo bolj po ravnem, tako da sva utegnila oprezati in prisluškovati v Dedčevo steno, v kateri so viseli plezalci. Lučki dedec je res dedec in pol. Potka se je vila med ruševjem in pisanim cvetjem. Ne bom začela spet naštevati ... Prečkala sva več hudourniških strug, ki se stekajo na Petkove njive, in prišla do prvih jeklenic. Nenehno sva se ozirala k Lučkemu dedcu in še vedno se je videl tudi Kocbekov dom.
Pretikala sva se skozi ruševje, poplezala čez nekaj skal in opazovala naravno okno zgoraj v Najvišjem robu Zeleniških špic. Ne le na Lučkem dedcu, tudi na Vršičih in Ojstrici sva videla planince. Potem ko sva prečkala še zadnjo, zelo široko in skalnato hudourniško strugo, naju je pričakala kamnito-skalnata potka, vrezana v širok travnat jezik, in se v ključih pognala v strmino. Na vrhu jezika je zavila desno k naslednji jeklenici. Zatem se je začel zelo krušljiv svet. Iznad globoke udorine s snegom sva videla še nekaj snežnih zaplat (tam nekje na zemljevidu piše Debeli sneg). Po hudo skalnatem svetu sva dosegla Srebrno sedlo (2115 m). Tam je nekdo, ki je prišel gor skozi Repov kot, ravno snemal čelado (kljub krušljivi skali je bila to edina čelada, ki sva jo videla ta dan). Bližnji Najvišji rob (2127 m) je imel vsaj v mojih očeh podobo glave ležeče ženske. S sedla je prav lep pogled na Zeleniške špice. Od tam sva se nekaj časa vzpenjala po grebenu, potem pa prečila v levo. Kmalu za stičiščem najine poti s tisto s Kamniškega sedla sva obstala pod vršičem, kjer je zmanjkalo markacij. Splezala sva nanj in onstran vrha našla naslednjo. Od drugega stičišča s potjo s Kamniškega sedla ni bilo več daleč do vrha. K sreči sva se sonca in razgledov naužila med vzpenjanjem, kajti tedaj se je vrh zavil v oblak in le Logarsko dolino je bilo mogoče videti. Mlad par, ki je prišel z Ojstrice in nadaljeval na Kamniško sedlo, je kar odbrzel. Ko sva se spustila za njima, sta bila kmalu le še črni piki na sivih skalah, ne le zaradi najine počasnosti, ampak tudi zaradi "nujnega" postanka: kar nekaj časa sva opazovala prikupnega gamsa. 


Do Korošice sva se – spet v soncu – vrnila po isti poti. Oskrbnica zna povedati tudi marsikaj o poteh tod okoli, kar ni vedno (sicer pričakovana) odlika oskrbnikov. Plezalci so pospravljali opremo. Zdaj se nisva podala čez Prag, ampak sva se napotila med obiljem pisanega cvetja proti Sedelcu (1900 m) s precej zdelanimi kažipoti. Ubrala sva smer Molička peč. Z Veliko Zelenico in Velikim vrhom pred seboj sva stopala po dobro utrjeni potki med skalami, travami, rožami in ruševjem. Svet tam je zelo kraški. Mimo nekaj votlin (v eno sva videla smukniti lisico), več smernih napisov na skalah, spominske table še ne 23-letni Mimi, ki jo je pokopal snežni plaz, kažipota desno Voda (k Inkretovemu studencu tokrat nisva zavila) sva se lep čas izmenično vzpenjala in spuščala, nazadnje pa pristala pri ograji na dnu grapice. Tam sta na skalah napisa Korošica (nazaj) in Pl. Vodole (levo), nekoliko dalje pa kažipot, ki usmerja naprej na planino Podvežak. Kmalu sva bila pri odcepu neoznačene poti na Desko, torej na jutranji poti. Na planini Podvežak pri starem stanu je bilo živahno; planincem je očitno teknilo kislo mleko. Nekatere krave so že spokojno prežvekovale. Če se ves dan pasejo na tako lepem kraju in potem počivajo z razgledom na Rogatec in Lepenatko, morajo dajati dobro mleko. Vsakič ko zapuščava planino Podvežak, imava težave, ker "izhod" ni označen (ali pa vsaj za naju ne dovolj vidno). Tokrat sva se znašla pri stari, že razpadajoči staji, od nje pa sva se spustila na cesto že prenizko, zato sva naredila še tistih nekaj korakov po njej do parkirišča. Bilo je že na pol prazno. Slabih pet ur gor, štiri dol.










Kadar se v lepem vremenu peljem iz službe, se mi pred Mengšem oko vedno ustavi na Kamniškem sedlu in njegovih varuhinjah. Vesela sem, da sem za Brano zdaj spoznala še Planjavo. Vedno sta lepi, še posebno pa sveže pobeljeni s snegom. Takrat sta zame nedosegljivi, a morda prav zato še lepši.

Mavrica

Znad mokrih, s soncem obsijanih streh
se pne v čarobnem loku kakor smeh,
ki solze je premagal. Z njo dosežem
planine kamniške – ne po poteh,
po mavrici se vzpnem, svoj voz naprežem,
do Brane in Planjave, do obeh
varuhinj Sedla, skoz svetlobo sežem.
Meglice se kadijo iznad leh,
ko z vrha se ozrem; ves svet obsežem
s pogledom, s čarno mavrico v očeh.

(Iz pesniške zbirke Gora je moja muza, 2009)