26 september, 2009

Vznemirljivo celo brez klopov

Na Krvavici (909 m) sva pred leti že bila in takrat sva se tudi zaradi zapisa na zaplana.net odločila, da nekoč poskusiva skozi Tesen graben (nekateri pišejo o Tesnem grabnu, drugi o Tesen grabnu, jaz pa ugibam, ali ni to tesen Graben = tesen, imenovana Graben). Danes, ko po Sloveniji že delajo vino, jaz sočim maline in vmes, kadar me bodoči malinovec ravno ne potrebuje, pišem o ta kratki popoldanski to sredo.

Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vransko ter se skozi Pondor in Tabor odpeljala v Loke do hiše št. 27. Gospodinja se je sicer strinjala, da je prav vprašati za dovoljenje, ampak nama ga je dala z veseljem in zatrdila, da poslej lahko vedno parkirava pri njih.

Onkraj mostu se v levo odcepi makadamska cesta, ki vodi h kmetiji Hrastnik (Kovče). Desno ob njihovem vrtu sva se povzpela v gozd; tam se začne kolovoz proti Grabnu. Kjer kolovoz zavije ostro levo čez potok, sva ga zapustila in nadaljevala desno po stezi po orografsko levem bregu potoka. Koder se je dalo in kakor so tu in tam kazale stare markacije (više so k sreči boljše), sva napredovala ob potoku navzgor. Kljub napornemu prebijanju čez podrto drevje sva uživala, gozd pa se ne počuti tako dobro: tole, kar vidite na sliki, je zagrešil hortenzijev kapar, v Sloveniji menda precej nov škodljivec (strokovnjaku Gabrijelu Seljaku hvala za poduk), ki mu najbrž godi, da gozda ne čistijo in negujejo. Čez čas se steza ustali na orografsko levem bregu potoka. Na območju, kjer je breg odneslo (domačini omenjajo hudo neurje pred časom), steze zmanjka. Kakih 10 m više na desni sva zaslutila rob ceste in res dosegla zamočvirjen kolovoz (imela sva srečo, da sva prilezla nanj prav na mestu, kjer kaže kažipot brez napisa nazaj navzdol). Levo po njem sva brž prišla mimo avtomatske krmilnice na gozdno cesto na ostrem desnem ovinku; desno ob njej je nova preža, levo skladovnica drv in na drevesu narisana puščica nazaj. Na tem ovinku sva cesto takoj zapustila in nadaljevala po stezi naprej. Po nekaj deset metrih pred pritokom "glavnega" potoka je je zmanjkalo. Čisto nove markacije na drevesu visoko onstran potoka si nisva znala razložiti: ne levo ne desno od nje ni šlo in šele ko je Jani zlezel k njej, je z vrha zagledal nadaljevanje poti. Pod to markacijo je treba prestopiti pritok in se obrniti levo, celo malce nazaj. Če natančno pregledamo strmi breg onstran "glavnega" potoka, opazimo stezo navzgor, morda celo markacijo na "očesu" odsekane veje. V ključih med resjem sva se pognala v strmino. Dosegla sva kolovoz, ga prečkala malce v levo in po polomljeni lestvi zlezla na nadaljevanje steze. Obledele puščice za nazaj ni več. Po stezi sva se povzpela na greben in spet do kolovoza. Oznake za nazaj tudi tu ni več, a na srečo je to mesto le še kakih 100 m od Zajčeve koče. Zaradi "tavanja" po Grabnu sva do nje potrebovala skoraj poldrugo uro.


Do vrha Krvavice je še slabe pol ure markirane poti in le na koncu je zelo strma. Ko se odpravite od koče, se ne mudite z raziskovanjem, katera pot vodi na Krvavico in katera na Čemšeniško planino, čeprav je na zemljevidu razcep narisan zelo blizu koče. Označen odcep na Čemšeniško planino je v resnici šele čez četrt ure na nekakšnem parkirišču s klopco in mizo ter z obvestili o dežurstvih v Zajčevi koči in o tem, kakšen naravni spomenik je Krvavica. Podrobnosti so že popisane na zaplana.net.

Vrnila sva se po drugi strani, proti Suhemu potoku. Ta pot je dosti strmejša in je pravzaprav primernejša za vzpon. Popestri jo naravno okno, skozi katero sva si pomagala s klini in z jeklenico. Na koncu je treba še kratek čas po cesti. V slabi uri sva bila na izhodišču.

Nadvse priporočam! Krvavica je že na pogled sila poseben hrib. Poleg tega malo stezosledstva ne škodi, pot je zelo razgibana in v tem času tudi male »zverjadi«, pred katero svari zaplana.net, očitno ni več. Vsaj midva nisva naletela na noben primerek.

23 september, 2009

Srednji vrh nad izviri Završnice

V nedeljo se je iz megle izvilo sončno jutro, pa sva jo mahnila na goro, ki ji v snegu nisva bila kos. To pot sva se odpeljala malo dlje, do Žage. Pri Završniškem jezeru in pri partizanskem spomeniku se je kar trlo avtomobilov. Ko pa je poleg naju parkiral motorist v gumijastih škornjih, izginil v gozd in se vrnil, še preden sva se preobula, se nama je posvetilo: prišel je pogledat, ali so na »njegovem« prostorčku že zrasle gobe. Pozneje sva jih videla kar nekaj, največ sirovk, zato je prav mogoče, da so vsaj nekateri tistih avtomobilov pripeljali gobarje.

Naj začnem na koncu Zagona, kjer sva pozimi zavila s prave poti. Tam se breg zares postavi pokonci. Težava so bile za tako nerazločno pot preredke »markacije«. K sreči so bili enakega mnenja še nekateri drugi, in so vmes postavili možice. Oranžnordečih oznak menda niso narisali planinci, a bile so nama edine vztrajne vodnice in sva se jih kar držala. Smer pa nama je določala tudi grapa na desni. Potem ko sva se lep kos poti pasla po malinovju in občudovala razkošno rdeče jerebike, se je najina steza priključila markirani poti z Zelenice na Stol. Nekaj metrov v levo je poleg puščice naprej napis Stol; v tisto smer (proti Kožnam) je pot označena z obledelimi markacijami in zelo zaraščena (nenavadno za tako "prometnico"). Midva pa sva zavila desno, prečkala (opuščeno?) planino Za Šijo in se mimo ograjenega studenca povzpela na sedlo Šija (ta del poti je bolje označen), kjer stoji cel grozd kažipotov, le za Srednji vrh ni nobenega. Prava pot je desno pred kažipoti. Zelo strma je in spolzka, a je je le za četrt urice. Do cilja sva potrebovala vsega skupaj dobri dve uri in pol.

Sončno jutro se je že med potjo začelo zagrinjati v meglice, na vrhu pa sva imela tiste vrste razgled, ki je zelo vznemirljiv in romantičen, le vidi se ne veliko: tu in tam kak vrh ali dolina, naslednji hip pa kaj drugega ali nič več. Na Vrtači, ki je od tam skoraj na dosegu roke, je bilo videti nekaj postav; nič kaj jim nisva zavidala, saj je ta gora v megli lahko nevarna. Bilo pa je prijetno posedeti in poklepetati, ker ni bilo vetra, ki je po besedah domačinov tukaj skoraj vedno kar močan.

Spustila sva se nazaj na Šijo in z nje desno proti Domu pri izviru Završnice (dobre pol ure). Tokrat sva si lahko ogledala Mrzli studenec, kjer iz več izvirov priteka Završnica, potem pa sva se po že znani poti (le da čez Smokuško planino tokrat ni bilo treba gaziti) v eni uri vrnila k Žagi. Samo ko sva bila še v gozdu, je padlo nekaj kapelj, sicer pa k sreči nisva bila deležna napovedanih ploh. Razveseljevalo naju je tudi še precej cvetja, posebno sviščevcev je bilo veliko in kar nekaj dolgolistnih met. Če že razgleda ni bilo.

12 september, 2009

Spet doma – v soboto in brez Maria

Ker so vremenarji grozili s plohami in nevihtami in je v Komendi zjutraj res deževalo, sva si izbrala nezahteven cilj in takega, kjer sva že bila: Roblekov dom. Toda po novi poti. V Dragi je bilo še vedno kislo in tudi tisti, ki so kljub zadostnemu številu parkirnih prostorov s svojimi avtomobili zasedli odcep na Preval čez Luknjo in prostorček pred kažipoti, naju niso spravili v boljšo voljo. Takih pa res ne razumem.

Lepo nadelana in dobro označena pot se ponekod zelo strmo vzpenja, večkrat prečka potok ter dovolj jasno vodi skozi labirint hudourniških strug in grapic. Najslikovitejši del je soteska Luknja. Prevzelo me je navdušenje; začutila sem, kako močno sem že pogrešala naše hribe. Živahni potok (po zemljevidu težko rečem, ali Begunjščica ali njen pritok, ampak na spletu omenjajo pritok) dela slapove in kakih 20 minut od izhodišča bodite pozorni na stezico v levo k strugi, od koder je res lep pogled na korita potoka. Pot se prilagaja skalnim ožinam; kjer se pretakne skozi najožji del, so v pomoč klini in jeklenica. Mostiček, lestev in klopi ob poti je napravil R. P. ter poskrbel še za prijetne drobnarije. Nad vhodom na planino Preval so pot dodatno »nadelale« (in podelale) krave. Zavila sva desno h koči. Iz kuhinje je dišalo. Tam dobite jesti, prenočišč pa nimajo.









Pot sva nadaljevala po gozdni cesti in odtlej so naju spremljali rdeči slapovi jerebikovih plodov. Če jih imate radi, je zdaj pravi čas. Nad klavrnim napajališčem sva zavila s ceste na gozdno stezo in pri tablici Društva prijateljev mineralov in fosilov Tržič 23 zaman iskala, kaj označuje. Ko sva gozd zapustila, je pot postala čudovito razgledna. In sonce je sijalo! Kadar sva si hotela ogledati grad Kamen, Dobrčo, Blejsko jezero, Planinico, Poljško planino ..., pa sva se raje ustavila, da se ne bi spotaknila ali zdrsnila, saj je bilo treba paziti na vsako stopinjo; stezica namreč marsikje visi in teče ob silno strmem travnatem pobočju, na katerem bi zaradi napačnega koraka lahko končala zelo globoko, morda celo »onkraj«. V mokrem ali v snegu je nikakor ne priporočam. Če ste ljubitelji volnatoglavih osatov, pridite ob njihovem času, saj jih je tu (zdaj seveda že suhih), kolikor poželi srce. Tudi klopco pri studencu Roža (na zemljevidih je narisan prekmalu) je napravil R. P. Čez grape so nama pomagali klini. Čeprav pot ni zahtevna, pa ni za vrtoglave in je na nekaj mestih lahko kar nevarna. Ogledala sva si ostanek manganovega rudnika, takoj za njim pa so naju pričakale silno radovedne ovce. Te živali se navadno razbežijo, tukajšnje pa so si naju prišle ogledat prav od blizu in so nama še nekaj časa sledile.



Tedaj sva zaslišala glasbo. Mene veselice v hribih vedno ujezijo, saj si tam želim predvsem miru. Na mestu, ki pozimi zaradi snega ni bilo prehodno, sva stopila na že znano pot in v nekaj minutah dosegla kočo. Tisti hip je leška godba na pihala urezala ravno Na Roblek bom odšel in sitnoba me je minila. Izvedela sva, da imajo vsako leto prvo soboto v septembru tukaj koncert, letos pa so ga prestavili, da ga nisva zamudila ...


Vrnila sva se čez Pol(j)ško planino in Planin(i)co. Tod sva hodila že pozimi, letos pa sta naju pričakali dve »novosti«: velik del poti se je prelevil v razrito in blatno vlako, ki se konča šele pod kočo na Poljški planini, na Planinici pa so veliki rdeči napisi, naj ne hodimo po travi, zato je treba še nekaj časa po cesti in šele pod planino nam je dovoljeno na stezo v gozd. Deloma po označenih bližnjicah, deloma po cesti sva se vrnila k avtu. Tri ure in četrt gor, slabi dve dol. Če bi bila vedela, da se bo naredilo tako vreme, bi bila najbrž šla kam drugam, ampak bilo je tako lepo, da nama ni bilo nič žal. Posebno zaradi poti čez Luknjo, ker je zelo razgibana, slikovita, razgledna in - čeprav vodi k obleganemu Robleku - kar samotna.

Poletno potepanje po svetu je bilo sicer lepo, a doma je še vedno najlepše. Oči se s tem mogoče ne strinjajo vedno, srce pa zagotovo.

05 september, 2009

Sveti Urh in Orle

Po mesecu odsotnosti sem se tudi četrtkove ta kratke popoldanske zelo veselila. Ne med slikovitimi ognjeniki Kamčatke ne v razbeljenih kretskih gorah namreč nisem pozabila na naše hribe. A ker za kaj »poštenega« ni bilo časa, sva združila dva cilja, ki sva ju že dolgo prelagala, ker nista posebno »hribovska«.

Z avtoceste sva zavila pri izvozu za Bizovik in Sostro, nato pa takoj levo. Parkirala sva nasproti gostilne Pri Micki in se od Litijske ceste 231 odpravila po travnatem kolovozu proti Dobrunjam, nad katerimi iz drevja kuka zvonik cerkve sv. Urha. Zavila sva desno na Dobrunjsko cesto in z nje levo mimo kupov odpadne embalaže pri številki 22, kjer sva se pretaknila med ščavjem na gozdno stezico, na začetku precej strmo. Po četrt ure sva na križišču stezic zavila levo, nato pa po drugi desno in takoj levo. Kmalu sva levo med drevjem zagledala spomenik. Ogledala sva si grobnico s spomenikom žrtvam druge vojne ter prenovljeno cerkev in mežnarijo – nekdanji zapor (obe sta zaprti), potem pa sva se vrnila k spomeniku in se za njim spustila levo po peščeni potki v gozd do lip, ob katerih so domobranci mučili svoje žrtve.

Nadaljevala sva eno »nadstropje« nad potjo pri lipah. Na drevesih so narisane redke obledele bele puščice. Že kmalu naju je utrujena tablica usmerila naprej k Mihelnu na Orle, desno pa je kazala bela puščica. Šla sva naravnost in se ves čas držala po videzu glavne poti. Na razcepu po dobrih 20 minutah sva se odločila za desni krak. Po kratki strmini je bilo spet vse kot prej: rahlo gor in dol. Kmalu je z desne pritekla grebenska pot; odločila sva se, da bova nazaj grede poskusila po njej. Ko sva prišla do ograje, sva čez travnika že zagledala Orle. Zdelo se nama je, da sva na najvišji točki, na Dobrunjskem hribu (višinomer je pokazal 435 m). Pri znamenju sva jo ubrala desno in iz gozda. Kostanji so bili polni ježic in celo jesenski podleski so že cveteli. Čez 20 minut sva stopila na asfalt. V vasi sva doživela vrsto arhitektonskih presenečenj, saj na takem kraju nisva pričakovala tolikšnih hiš, »bivaka«, steklenih in betonskih konstrukcij, »trilitrskih« dvojčkov ... Pri Mihelnu (zaprto!) sva zagledala prvo Knafelčevo markacijo. V pol ure sva se sprehodila skozi lepo urejeno naselje in še malo naprej do spomenika zadnjemu boju za osvoboditev Ljubljane maja 1945. Opazila sva tudi oznake za kolesarsko pot L043 in za mednarodno Jakobovo pot, za katero pri nas skrbi Društvo prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji (že poizvedujem, kod teče!).

Vračala sva se sprva po isti poti, po 10 minutah pa zavila na grebensko. Na njej sva odkrila eno samo Knafelčevo markacijo, zelen papirnat lipov list (en tak je bil tudi pri sv. Urhu) in večkrat tri rumene pike, razvrščene kot oglišča narobe obrnjenega trikotnika (tem sva sledila). Le kaj pomenijo vse te oznake? Na že znano pot sva se vrnila pri Mihelnovi tablici. Mimo sv. Urha sva se spustila po cesti (tam so markacije Poti kurirjev in vezistov NOV) v Dobrunje in k avtu. Vse skupaj je trajalo štiri ure in je bilo prav prijetno. »Prave« hribe pa kljub temu že težko čakam.

Za ogrevanje po dopustu (spomin na) Homški hrib

Ponedeljkov jutranji glasbeni urednik mi je zares olajšal prvi delovni dan: vrtel je glasbo meni nadvse ljubega novega vala, ki je pljusnil v našo deželo v času jugodomovine. Djevojke u ljetnim haljinama je mogoče ob šestih zjutraj še nekoliko zeblo, a "ukaz" Uhvati ritam sem zlahka ubogala: dobrih deset ur za prepolno pisalno mizo se niti ni preveč vleklo.

V Ljubljano moram že od srede junija okrog riti v varžet. Mengšani so tudi letos poskrbeli za tradicionalni večmesečni obvoz (že nekaj let poleti zavzeto razkopavajo "svoje" ceste), tako da lahko še zdaj uživam v pogledu na Homški hrib, v jutranjem mraku ali z vzhajajočim soncem "za hrbtom" le kot silhueto. Z obvoznice med polji se dobro vidi, da je osamelec (zemljepisni izraz zanj – holm, holmec – je najverjetneje dal ime vasi Homec). Naj poravnam še zadnji dolg izpred dopusta. Homški hrib je "Šmarna gora" moje prijateljice Mije in po več letih hvale o njegovi dobrodejnosti za dušo in telo me je vzela s seboj na prijeten sprehod.

Kjer se stikata Šlandrova ulica in Prešernova cesta v Radomljah (parkirate lahko malo naprej pred kulturnim domom), sva slednjo (glavno, ki pelje proti Volčjemu Potoku in naprej v Kamnik) prečkali in kmalu zavili desno ob Kamniški Bistrici. Lepa sprehajalna pot teče po ravnem ob živahni reki mimo klopc pri homškem jezu, spomeniku tehnične kulture, lepo po senci. Ko pride na plano, zavije ostro levo mimo razpela in šele tam sva se začeli zares vzpenjati mimo majcene Marijine kapelice in starega vodnega zajetja v gozdnati hrib. Na vrhu stoji cerkev Marijinega rojstva. Na pokopališču počivata tudi Ferdinand Souvan (zasadil je arboretum v Volčjem Potoku – nekoč smo mu rekli Souvanov park) in operni pevec Jože Gostič. S hriba je prelep pogled na Kamniške Alpe.

Vrnili sva se po drugi strani. Spustili sva se mimo (zame) prijetnega presenečenja – čedne vile, ki ne more skriti, da je Plečnikova, po Gostičevi cesti mimo spomenika pevcu poleg njegovega nekdanjega doma in naprej skozi Homec spet v Radomlje. Dobro poldrugo uro.

Res je bil bolj sprehod kot pohod, saj je tudi bolj hribček kot hrib (malo pa naju je "oviral" še klepet), a Mija pravi, da sama v hitrem tempu opravi pot dvakrat hitreje in potem seveda tudi bolj zaleže. Priporočam za »odklop« po službi ali za »zaposlitev« naraščaja, če mu po šolskih obveznostih ostane preveč energije.

Danes minevajo že tri leta, odkar pišem ta dnevnik. Zelo rada ga pišem. Najbrž so tri leta tudi zato tako hitro minila ...