31 maj, 2019

Plezanje in hribolazenje nad Glinščico

Glinščica (po domače ji menda rečejo tudi Klinšca)/Rosandra in hribi nad njo so naju navdušili že pred leti, zadnjega februarja pa sva se v Marjanini družbi lotila še tamkajšnje najlažje ferate. Parkirali smo pod vasjo Jezero/San Lorenzo, kjer je majhno parkirišče z razlagalno tablo o dolini Glinščice/Val Rosandra, od koder je le nekaj metrov do razgledišča na rečno dolino in tržaško pristanišče. Tam sva bila že dvakrat, prvič leta 2015 sama, drugič lani z Magdo.

S parkirišča smo se spustili po asfaltni cesti. Kar kmalu smo pri možicu zavili desno z nje pod skale, kjer so bile na stenah table o plezališčih in smo zagledali prve jeklenice. Pred steno, po kateri je speljana ferata Bruna Biondija, smo zavili levo proti naslednji, Čički steni. Mimo začetka ferate Nos/Il Naso smo po slabe četrt ure prispeli do mize in klopc na začetku ferate Zimske rože/Rose d'inverno. V Planinskem vestniku 4/11 v rubriki Z nami na pot piše, da potrebujemo za to zavarovano plezalno pot 15‒30 minut, v Mašerovih Zavarovanih plezalnih poteh pa 30‒45 minut. Po Vestniku je to zelo zahtevna označena pot (ni črkovnih ocen); pri Mašeri imata Biondi in Nos oceno težavnosti C/D, za Rože pa pravi, da so za stopnjo lažje; v nekem italijanskem viru, posvečenem temu območju, je ocena PD = poco difficile (srednje težka nadelana pot z žlebovi in kamini, navpičnimi prehodi in izpostavljenimi mesti, zavarovana z jeklenicami, klini in kovinskimi lestvami). Izhodišče smo zapustili po približno 10-metrski pritrjeni lestvi, katere dobra lastnost je, da se ne ziblje (mogoče se ji je tudi ogniti po deloma zavarovani poti desno od nje). Nad lestvijo nas je čakala nekoliko porasla skalna polica, kjer so se začele jeklenice. Te so nam pomagale skozi zajedo, čez streho, po zračnem razu in čez ploščo. Vmes smo se ustavljali zaradi razgledov in fotografiranja. Marjana tudi tokrat ni bila prikrajšana za srčke; kar nekaj kamnitih je spet našla, eden pa je bil narisan prav pod najbolj izpostavljenim delom poti. Preplezali smo jo v 40 minutah. Ko je bilo plezanje za nami, smo se po markirani enki v četrt ure vrnili na parkirišče.












Izpod Jezera smo se odpeljali v Boljunec (po domače B'lunc)/Bagnoli della Rosandra k najniže ležeči planinski koči v Italiji (okrog 80 m), ki se imenuje po tržaškem jamarju, alpinistu in vsestranskem športniku hrvaškega rodu Mariu Premudi (1901‒1931). Te kraje sva spoznala že leta 2008. Odpravili smo se nazaj po cesti, po kateri smo se pripeljali, in zavili levo med hiše, še vedno po asfaltu. Šli smo mimo table z zemljevidom Kugyjeve poti ter dvema okroglima bronastima reliefoma: na enem je bil upodobljen Julius Kugy, na drugem njegove orgle, gore in cvetica (morda je mišljena Scabiosa trenta, čeprav ji ni ravno podobna). Po desni strani Steze prijateljstva je tekel rimski vodovod, po levi Glinščica, onkraj doline pa se je dvigal skalnat rob z razglediščem. Na koncu asfalta je bila pot zagrajena z leseno ograjo. Na treh betonskih stebričkih je pisalo ESCAI XXX OTTOBRE TRIESTE (na spletni strani tržaške sekcije CAI piše, da se imenuje po 30. oktobru 1918, ko je Trst po prvi svetovni vojni pripadel Italiji). Na srednjem je bila belo-modra markacija Vertikale, 250 km dolge poti SPD Trst s tromeje v zahodnih Karavankah do vznožja Tržaškega Krasa. Na desnem stebričku je bila planinska rdeče-belo-rdeča z 1.

 










Stopali smo po gozdu. H Glinščici so bile speljane stopnice in ob njih so bili trije kažipoti (vsi na naši poti so bili dvojezični): dva nazaj k Premudovi koči, v Gornji konec/Bagnoli Superiore in k razgledni točki pri Zabrežcu/Vedetta di Moccò, eden pa naprej k Sv. Mariji na Pečah (na zemljevidu Mati Božja na Pečeh)/S. Maria in Siaris, v Botač/Botazzo in na Vrh Griže/Monte Carso. Desno se je od naše poti 1 odcepila 39 (tedaj še nismo vedeli, da se bomo po njej vrnili), nasproti so ob rečici stali miza in klopi. Ob vodi so posedali sprehajalci in izletniki na majhnih piknikih ali kar tako. Po mostu smo prestopili potok Na opoki/Rio del Crinale (crinale = greben) in na drugi strani se je kamnita steza začela vzpenjati. V četrt ure nas je pripeljala na križišče s tremi kažipoti, od koder smo nadaljevali navzgor po poti 1 (desno se je odcepila 25). Pripeljala nas je iz gozda in kamnito-peščena steza je poslej tekla med redkimi nizkimi drevesi in grmi. Na strmih pobočjih nad Glinščico smo opazili nekaj koz. V daljavi pred seboj smo že videli Comicijev vrh in Sv. Marijo. Po 20 minutah smo prispeli na križišče s potjo 13, ki teče mimo cerkve, in prvič za kratek čas zagledali 40-metrski slap Supet. Po gruščnati poti, ponekod podprti s škarpo in opremljeni s stopnicami, smo šli mimo še enega odcepa desno k cerkvi. Kakih 10 minut za zadnjim križiščem smo se ustavili nad slapom. Sedeli smo na skalah ob poti, malicali, klepetali in uživali v razgledih.




Po počitku smo se vrnili k odcepu proti cerkvi in se v 10 minutah povzpeli k njej (235 m). Stoji pod grebenom Počivenca (po domače Comicijev greben)/Crinale. Po izročilu so jo v srednjem veku sezidali benediktinci, ki so imeli ob Glinščici enega izmed mlinov, po legendi pa je njeno gradnjo naročil sam cesar Karel Veliki. Nekaj znamenj kaže, da je bila sprva romanska, v 17. stol. pa je bila barokizirana. Sedanja stavba je iz leta 1647 (letnica je vklesana na kamnitem vhodu), ko so prvotno obnovili in morda tudi povečali. Med prvo svetovno vojno je bila poškodovana in je zdaj zelo skromna.

Nad cerkvijo smo se po markirani strmi gruščnati in skalnati poti 13 povzpeli ob prej omenjenem grebenu in v kake četrt ure dosegli Comicijev vrh/Cippo Comici (343 m; cippo = nagrobni steber), na katerem je poleg piramide v spomin alpinistu in jamarju Emiliu Comiciju (1901‒1940) še več spominskih plošč. Z vrha se je pot 13 nadaljevala vzdolž grebena. Strmo smo se spustili na prečno 25 in se povzpeli levo po njej skozi sončen listnati gozd, porasel z »dolgolaso« travo. Naleteli smo tudi na rumeno-rdečo markacijo 15. Cveteli so blagodišeči telohi, trobentice, spomladanski žafrani. Po plitvem jarku smo v slabih 10 minutah prispeli na križišče na sedlu Sela/Sella di Monte Carso pod hribom Mali kras/Monte Carso. Pri tablici Via Alpina in kažipotih smo zavili desno (Gradišče/Castelliere in Razgledna točka nad Krogljami/Vedetta di Crogole). Takoj je sledil razcep: levo je tekla pot 25, desno 38. Na novejših zemljevidih (Tabacco 47) poti 38 ni več, je le 39; kmalu sta se na nekem drevesu pojavili obe številki skupaj. Na desni zemljati, kamniti, koreninasti in precej ozka stezici, ki je tekla med suhimi in zelenimi šopi trave, se nam je kar kadilo izpod nog, v mokrem pa mora biti hudo blatna.









Na naslednjem razcepu je imela leva pot številko 38, desna (naravnost) 39. Zavili smo levo navzgor in po melišču; tudi tam so bile rumeno-rdeče markacije, tokrat s številko 18. Stopali smo po pobočju Velikega vrha/Castelliere del Monte Carso (438 m; na spletu sem našla fotografijo s to nadmorsko višino in z napisom Gradišče Vrh Griže/Castelliere di M. Carso, torej ima hrib očitno dve imeni). Nismo se povzpeli na vrh, ampak smo se začeli kmalu spuščati. Čez četrt ure smo se ustavili na razglednem kraju, kjer smo se zaklepetali s Primorcem, ki piše rubriko Pohodniški namig v mesečni reviji Novi svet.* Razgovoril se je o hribih, kamor hodi dvakrat na mesec, kje vse je že bil in kaj zmore. Ni vedel, kaj pomenijo oštevilčene rumeno-rdeče markacije (nekateri domnevajo, da gre za gozdarske oznake) in tudi številk planinskih poti ni poznal, bil pa je prepričan, da ve, po kateri poti moramo dol.

Morda ga nismo prav razumeli, a ko smo se od križišča naše dotedanje poti 38 in prečne 39a spustili po razglednemu pomolu z možicem na koncu, oznak za pot 38 ni bilo več. Izkazalo se je, da tam ne moremo v Boljunec, saj se je pomol prepadno končal. Ker smo imeli tudi starejši zemljevid, smo med vračanjem na zgornji del pomola vztrajno iskali nadaljevanje poti 38 in odkrili zaraščeno stezo v desno. Toda markacije ob njej so bile premazane ali zbrisane in ker nismo vedeli, ali je pot opuščena ali podrta, raje nismo tvegali. Spoznali smo, da moramo levo po poti 39a. Spustili smo se po gruščnatem pobočju in se po dobrih 10 minutah na Srebrnjaku priključili poti 39, ki je pritekla z desne. Nedaleč pod stikom poti smo naleteli na izvir Bukovec/Sorgente Bucavez. Na eni tablici smo prebrali njegovo slovensko ime (tudi vklesano v skalo), na drugi pa je pisalo »E. Boegan« SAG 21. 5. 1983; Tržačan Eugenio Boegan (1875‒1939) je bil raziskovalec kraških jam (SAG = Società Alpina delle Giulie). Zaradi strmine nam je na drobirju precej drčalo. Čez 25 minut se je pri mostu in klopcah za piknik naša pot 39 iztekla na izhodiščno 1. Čez 10 minut smo bili pri avtu.

Marjani so bili dolina Glinščice in hribi okrog nje prav tako všeč kot nama. Vreme nam je bilo nadvse naklonjeno ‒ sončno in toplo, zdaj (v maju!) pa malodane zmrzujemo. Tako je spomin na Glinščico še lepši.

*  Opis doline Glinščice je bil objavljen v letošnji marčni številki Novega sveta. Avtor: Robert Hlede.

21 maj, 2019

Deset vrhov v okolici Ljubljane – Kurešček

Zadnjo nedeljo v februarju sva se odpravila na zadnjega izmed vrhov v »zbirki« Športne zveze Ljubljane. V kartončku za zbiranje žigov piše, da ima Kurešček nadmorsko višino 833 m, na mojih zemljevidih pa 826 m (ti nadmorski višini si »podaja« še več virov). Imenuje se po kurjenju kresov na njegovem vrhu v času turških vpadov. Priljubljen je tako pri planincih in izletnikih (pod njim je Dom na Kureščku, 780 m) kot pri romarjih (na vrhu stoji cerkev Marije, Kraljice miru). Nanj vodi več poti, a na nobenem najinih zemljevidov ni vrisana označena pot iz Želimelj, ki sva jo našla na Hribi.net.

Prek Škofljice sva se odpeljala na Pijavo Gorico, od tam pa desno proti Želimljam. Na začetku vasi sva v križišču, sredi katerega stoji kapelica Srca Jezusovega, zavila desno (smerokaza Suša in Plesa) proti cerkvi sv. Vida, katere zvonik sva zagledala že od daleč. Parkirala sva med ekološkim otokom in gasilskim domom, kjer je bilo veliko prostora, ki sicer ni označen kot parkirišče, ampak je tam avtobusna postaja (po voznem redu ob sobotah in nedeljah ni avtobusov), prostor pa seveda utegnejo potrebovati tudi gasilci. Ker je bilo v nedeljo razen počivajočega avtobusa vse prazno, sva upala, da ne bova nikomur v napotje, saj drugje nisva našla prostora.

Vrnila sva se do križišča s kapelico in se napotila desno skozi vas. Pri baru Želimeljček nasproti kamnoloma nama je zbudil pozornost zemljevid še iz časa Jugoslavije, namenjen pohodnikom po E6 (imajo tudi žig). Pri Želimljah 87 naju je kažipot Kurešček 1h 30min usmeril s ceste strmo desno čez travnik v gozd. Na vrhu vzpona sva zavila levo in pot se je zravnala. Prečkala sva kolovoz, ki je pritekel z desne iz vasi, iz tiste smeri pa je pritekla še ena stezica, skoraj tako razločna kot najina. Na drugi strani sva tudi midva stopila na kolovoz, ki je kmalu zavil proti levi. Oko so nama razveseljevali telohi, trobentice in resje. Pot je bila primerno markirana in čedalje bolj strma; nič čudnega, saj se je vzpenjala po pobočju Strmeca (493 m). Više je postala peščena in do polovice pokrita s suhim listjem, iz katerega so kukali lapuhovi cvetki. Med listavci so se pojavili bori. Pod vrhom Strmeca sva čez Benšetov graben zagledala hrib s cerkvijo sv. Marjete Antiohijske na Golem. Po položnem spustu na drugo stran je sledilo še nekaj vzponov in spustov, na vrhu vzpona tričetrt ure nad izhodiščem pa se je kolovoz končal.

Nadaljevala sva po stezici levo med borovje. Ob njej so cveteli jetrniki. Na desni so se pojavili trakovi in naju skupaj z obvestilom na listu papirja svarili pred zdrsom. Sledile so jeklenice, in to na levi, torej bolj za držanje kot za varovanje, saj je zdrs grozil na desni. Svarili oziroma varovali sta se nekaj časa izmenjevali, včasih pa sta bili nameščeni hkrati, vsako na eni strani. Ko sva dosegla greben, se je levo nazaj odcepila stezica in domnevala sva, da na Stari grad (odcep sva se namenila preveriti nazaj grede). Steza je še naprej tekla med grebenom in prepadom, vendar varoval oziroma opozoril ni bilo več. Naslednjič sva dosegla greben pri odcepu levo navzdol (markacija in bela puščica na boru sta kazali naprej proti Kureščku), a da bi pot h gradu tekla tam, se nama je zdelo manj verjetno. Na zemljevidu Pešpoti.si je narisana prav čez vrh Starega gradu (665 m).

Po grebenu sva se povzpela do roba gozda in čez 20 minut zagledala hiše Rogatca nad Želimljami (617 m). Kraj se je nekoč zaradi strašnih grajskih ječ imenoval Hudi Rogatec. Markacije pred naseljem usmerjajo desno v gozd, najbrž zato, da ne bi hodili po travniku. Štirje, ki so naju dohiteli, se za to niso zmenili. Z vrha travnika sva nadaljevala desno po makadamski cesti navzdol mimo hiš do asfalta, kjer je stal kozolček s kažipotoma nazaj Pohod Obroč prijateljstva Selnik (30 km dolga pot, imenovana Pohod prijateljstva v objemu Kureščka, ki traja 6 ur ter teče okrog Kureščka skozi vasi in zaselke Zapotok pod Kureščkom, Visoko, Rogatec, Selnik, Klada, Krajček, Podgozd, Mali Vrhek, Škrilje, Golo, Hrastje in Kurešček nazaj v Zapotok) in desno Kurešček 45min. Po asfaltu sva zavila desno proti Visokemu (635 m) z imenitnimi hišami, v vseh pogledih zelo različnimi, brez kake vidne urbanistične ureditve. Šla sva mimo table Območje medveda ter otroškega bara s štori kot mizami in stoli. Na nekem vrtu je stala oblečena lutka ženske (gospodinje, vrtnarice?), najbrž v vlogi ptičjega strašila.

Pri avtobusni postaji z nadstreškom, »podedovanim« od ljubljanskega postajališča Razstavišče, na katerem je naštetih kar devet številk avtobusov LPP, ki zagotovo ne vozijo skozi Visoko (odkrila sem le progo 42 Ig‒Zapotok s postankom na Visokem), sva spet zavila desno. Po 20 minutah so naju na križišču vrh klanca pričakali smerokazi nazaj Rogatec nad Zelimljami in Visoko, naprej Ig in levo Kurešček (rjav) ter kažipota nazaj Smrjene 2h in naprej Obroč prijateljstva (makadam desno ni bil označen). Na tamkajšnjem parkirišču sta stala dva avtomobila. Zavila sva levo, še vedno po asfaltu, kamor so vodile tudi vezistične markacije (Kurešček je na Poti kurirjev in vezistov NOV med Mokrecem in Turjakom).

Na levem ovinku se je najina pot ločila od ceste; široka steza naju je popeljala desno navkreber po iglastem gozdu, popestrenem z brezami. Najprej se je levo odcepila neoznačena ozka steza, nato pa stezica, označena z obojimi markacijami, planinskimi in vezističnimi. V slabe četrt ure naju je odložila pri Domu na Kureščku. Mimo njega sva po asfaltni cesti prišla do smerne tablice naprej Krvava peč 2h15min, Vrbica 3h30min in Iški vintgar 5h ter malo zatem do enakega kažipota desno in še enega naprej Cerkev na Kureščku 10min. Na travniku ob cesti je stala provizorična oltarna miza. Pod bližnjim razpelom sva prebrala tablico z enim številnih Marijinih sporočil, zaradi katerih so se pred leti lotili obnove cerkve na vrhu. Zapustila sva cesto in se podala po travnatem bregu navzgor. S pobočja je bil lep pogled na Želimeljsko dolino in cerkev sv. Ahaca na Gori nad Turjakom. Tisti štirje, ki so naju prehiteli na Rogatcu, so se že vračali z vrha. Snega je bilo komaj kaj, kjer pa je bil najbolj shojen, so nastale ledene plošče, ki se jim je bilo najbolje ogniti. Prej kot v 10 minutah sva bila pri župnišču pod cerkvijo na vrhu.


Podružnična cerkev  Marije, Kraljice miru, izvira iz 15. stoletja, v 18. stoletju pa so jo barokizirali in razširili. Med drugo svetovno vojno je bila poškodovana in ker je takoj po vojni niso smeli popraviti, je propadla. Dolgo nepoškodovani zvonik so po nekaterih virih 1. maja 1970 požgali neznanci, v prospektu o Kureščku pa sem prebrala, da se je zvonik vnel pri kurjenju prvomajskega kresa. Leta 1989 je neki vernik začel poročati o Marijinih sporočilih, da je treba svetišče na Kureščku obnoviti. Lotili so se dela in 30. avgusta 1992 je obnovljeno cerkev blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar. V njej je vsako popoldne obred za romarje z vsega sveta. V cerkvi je tudi kotiček, posvečen blaženemu Alojziju Grozdetu (1923‒1943), gorečemu kristjanu, odličnemu gimnazijcu in pesniku, ki je bil razglašen za mučenca, ker je bil 1. januarja 1943 »umorjen ‒ iz prezira do vere«. Partizani so pri njem našli verske knjige, italijanske dovolilnice in baje tudi pismo za župnika, ki je organiziral belo gardo, zato so ga osumili ovaduštva in ga po hitrem sojenju domnevno kruto usmrtili. Za prezbiterijem je zunanja kapela, ki jo je slikar Lojze Čemažar (1998‒2001) lepo poslikal s prizori iz Marijinega življenja. Pod njo je odprta kapelica s klopmi za obrede na prostem. Marijinega kamna, pri katerem je Marija med nošnjo kamna za gradnjo cerkve počivala in na katerem naj bi se videli odtisi njenih rok in prsi, nisva iskala. 

Kljub mrazu sva na klopci v gozdičku pod cerkvijo pomalicala, nato pa nadaljevala mimo štirinajstih preprostih postaj križevega pota do pokopališča, na katerega obzidju je plošča v spomin 28 borcem in 7 talcem z Visokega in Zapotoka, padlim leta 1942. Ko sva se po cesti vračala proti planinskemu domu, so naju v bližini skrivljenega kažipota desno nazaj Turjak 2 h ustavili štirje skavti na zimskem orientacijskem pohodu in naju vprašali, ali so prišli na cesto, narisano na svojem zemljevidu. Ker na njem ni bilo napisano nobeno krajevno ime, nisva znala odgovoriti, zato sva jih poslala v planinski dom. Po četrt ure, ko sva tudi midva prišla tja, da sva si odtisnila zadnji žig v izkaznico 10 vrhov v okolici Ljubljane, so prihiteli iz doma »najini« skavti, vsi veseli, ker so dobili ne le informacije, ampak tudi pijačo pa še lulat so šli lahko. Veselilo me je, da z njimi niso bili tako neprijazni kot z mano po telefonu, ko sem se čudila, da čez teden nimajo odprto, čeprav tako piše ne le v izkaznici, ampak tudi na spletu (zdaj ne več). »To se mene ne tiče,« mi je zabrusil glas iz telefona. Dom je naslednik koče, ki so jo med drugo svetovno vojno požgali Italijani, leta 1961 pa je bila obnovljena. Zdajšnja stavba je zelo velika, bolj gostilna, in ni planinski dom PZS.

Vračala sva se po poti vzpona. Čez slabe pol ure sva na Rogatcu vprašala domačina, kako najdeva Stari grad. Njegov opis se nama ni zdel posebno prepričljiv, sploh ne zagotavljanje, da je še mogoče videti nekaj grajskih ostankov. Na koncu travnika, kamor naju je napotil, nisva videla ničesar. Potem sva poskusila po prvem odcepu desno nazaj navzdol, a nisva bila uspešna. Šele ob vrnitvi na »glavno« stezo sva odkrila, da se na tistem mestu odcepi tudi razločna stezica desno naprej, nekakšen majhen jarek, ki teče med drevesi kakor po drevoredu. Ali je to stara pot po grebenu? Kmalu se je spustila na sedanjo na mestu, kjer sva gor grede opazila prvi levi odcep nazaj (zdaj desni naprej), očitno nadaljevanje grebenske poti. Nekoč, ko je ves čas tekla po grebenu, je bila torej res speljana prav čez Stari grad, kakor je narisano na zemljevidu. Četrt ure od Rogatca sva dosegla najvišjo točko, kjer nisva našla ne ostalin ne oznak. Ni ravno prostora za grad, je pa uravnava, na kateri bi lahko kaj stalo. Z nekaj domišljije sva videla robove, ki bi bili lahko nekdanji temelji. Da tam še hodijo, je izpričevala preluknjana posoda. Nazaj na sedanjo pot pod grebenom sva sestopila pri varovalih in se v četrt ure vrnila k avtu. 

V Želimljah je bilo zelo živahno, veliko ljudi, posebno mladih, in avtomobilov. V okviru Zavoda sv. Frančiška Saleškega (v tamkajšnjem župnišču je v letih 1902‒1907 Fran Saleški Finžgar napisal roman Pod svobodnim soncem) delujeta zasebna Gimnazija Želimlje in Dom Janeza Boska, kjer se je očitno nekaj dogajalo, zato sva se na hitro odpeljala.

Za zapik 

Deset vrhov v okolici Ljubljane je torej pod streho. Če ne bi bilo najinih vnukinj, se tega »podjetja« sploh ne bi bila lotila, saj z zbiranjem žigov nimava posebnega veselja. A obrnilo se je tako, da sta se dekleti naveličali, midva pa sva vztrajala do konca, saj kar začneva, rada tudi končava. Poštempljani knjižici sva poslala organizatorjem akcije in ko sva že mislila, da iz vsega skupaj ne bo nič, sva po skoraj mesecu in pol vendarle dobila medalji in potrjeni knjižici (1035 in 1036). Morda se bova lotila celo še tako imenovanih rezervnih ciljev. Štirje so (na vseh sva pred leti že bila, seveda brez žigov) in utegnejo priti prav, kadar bova v stiski s časom ali bo nagajalo vreme.

12 maj, 2019

Gradiška tura, Škavnica in Plaz

Nedelja, 17. februarja, je bila sončen dan, primeren za plezanje v Gradiški turi, ki sva ga nameravala podaljšati v celodnevno potepanje po tistem koncu. Na parkirišču nad Gradiščem je bilo že prijetno toplo, v gozdu, v senci, pa še precej mraz, a v tiste četrt ure do Malega oltarja sva se kar ogrela. Pri klopci sva si nadela samovarovalna kompleta in čeladi ter začela plezati. Trije so se ferate lotili že pred nama, druga skupina pa je nadaljevala po pešpoti – najbrž h kakemu »zaresnemu« plezališču, saj so bili ovešeni z vrvmi. 

  












Na začetku sem imela kar nekaj težav in tudi na delu poti v višini vrha Oltarja, kjer ni bilo varoval, mi je šlo precej počasi. Med vzpenjanjem po Trikotu noga ni in ni našla prave opore. Po dobre pol ure sva priplezala do Stebra in si nekoliko oddahnila na mostičku, »balkonu«. Zdelo se mi je, da je bilo celo prvič, na tečaju, laže kot tokrat. Potem ko sva prelezla grapo med Stebrom in Trikotom ter se vrnila na slednjega, pa mi je na njegovem ozkem razu, najbolj izpostavljenem delu ferate, prav lepo steklo. Po pol ure, ko je bilo vrh Trikota konec plezarije, sem imela usta do ušes, ne le zaradi »dosežka«, ampak tudi zaradi razgleda. Iz sence sva prilezla na sonce. Nobeden od tistih, ki so naju med plezanjem prehiteli, ni imel samovarovalnega kompleta, nekateri niti čelad ne.
 


Nadaljevala sva proti vrhu Gradiške ture. Tudi poslej je bilo treba še malo poplezati, a nič težkega. Steza je čez četrt ure zavila desno in po rahlem spustu sva se začela strmeje vzpenjati. Prečenje dveh krajših odsekov nagnjenih skal je Janiju ostalo v spominu kot najbolj zoprni del poti. Od konca ferate sva trpela pravcato pripeko, zdaj pa se je sonce skrilo za rob Gradiške ture, zato sva se znašla v blagodejni senci. Čez 20 minut sva dosegla vrh z razgledom prav tja do Triglava. Kmalu so se nama pridružili trije mladi plezalci, ki so se obnašali, kakor da naju ni. Ko sva odšla, sva pozdravila, pa niti odzdravili niso. Česa takega v hribih res nisva vajena.

Vrh sva zapustila po drugi strani, kjer dotlej še nisva hodila. Mimo odcepa v desno, kamor se je spustila neoznačena stezica, sva se po nekaj korakih navzdol povzpela med markacijo na boru in puščico na drobnem listavcu proti škrapljastim skalam, na katerih sva prejšnjikrat videla gamsa. Pod steno sva zavila desno (ena stezica je tekla tudi levo, označena le z gozdarskimi znaki), nato pa levo proti njej. Oznak je kar mrgolelo. Med rogovilastimi golimi listavci je bilo čedalje več borov. Srečala sva prijazna mladeniča, čisto nič podobna onim na vrhu.

Po opisu s spleta naj bi prispela v idiličen borov gozdiček; res je postal borov, za idilo pa je bilo nekoliko preveč polomljenega drevja. Na skalnatem pragu sva šla skozi leso in se spustila proti kraški gmajni. Kmalu je z desne pritekel kolovoz; po njem sva nadaljevala po travnikih, posejanih s skalami in grmovjem. Pri naslednji ograji sva se spustila v gozdiček. Pot je bila označena z belimi puščicami na drevesih, opazila pa sva tudi po eno rdečo črto in puščico na kamnih; planinskih markacij ni bilo. Še enkrat sva šla skozi leso in na samotnem boru sredi gmajne našla kažipote nazaj Gr. tura, naprej Abram, levo Plaz Vipava. Takoj ko sva zavila levo, kakih 20 minut od vrha Gradiške ture, sva presenečena zagledala ograjena zabojnik in kupolo, kakršne imajo observatoriji. Ni bilo razlage (napisa), čemu služi vse to, sva pa našla nalepko Civilne zaščite Republike Slovenije.
 


Od tam sva sledila beli puščici v gozd in po kakih 20 m pri še enem kažipotu Plaz Vipava zavila levo. Ob poti se je vlekla slaba žičnata ograja, levo nad stezo pa suhozid, ki ga je že precej manjkalo. Na tleh so bile na kamnih belo-rdeče črte. Slab kolovoz je delil gozd na mešanega na levi in pretežno borovega na desni. Po 10 minutah sva prišla na gozdno cesto, na katero se je vzporedno z najinim kolovozom iztekel še eden, izrazitejši. Zakoračila sva desno po cesti. Čez 5 minut je zavila desno, midva pa pri veliki skali in kažipotih nazaj Gr. tura, levo Vipava in desno Nanos Abram levo z nje. Nasproti skale naju je presenetila vpisna skrinjica. V njej je bila »uradna« vpisna knjiga, zato sva se še bolj čudila, kako da na tej poti, sicer označeni s knafelčki, ni nobenih kažipotov PZS. V bližini je stala kapelica.


Tistemu, po čemer sva stopala, bi težko rekla kolovoz, pa vendar so bile na skalah vidne kolesnice – kakor na kaki rimski cesti. Jani je ugibal, ali je ista, po kateri sva hodila, ko sva se potepala okrog lovske koče na Nanosu. V 10 minutah sva prišla do skale z napisom Škavnica in puščico desno v breg, kamor je kazal tudi kažipot Škavnica 15min. Razveselila sva se nepričakovane popestritve, saj za Škavnico še nisva slišala. Zagrizla sva v skalnato pobočje, poraslo s suho šopasto travo. Poleg knafelčkov so nama kazale pot divje zelene puščice. Videla sva prve letošnje spomladanske žafrane in precej odvržene embalaže. Po zelo strmi stezici (samo enkrat se je položila) sva v četrt ure prisopihala na Škavnico (734 m) nad Vrhpoljem. Pričakali so naju kovinski križ, vpisna skrinjica, skromna lesena klopca in možici ter slikovito razbrazdano skalnato pobočje. Geografski terminološki slovar me je poučil, da je škavnica od nekaj decimetrov do največ nekaj metrov široka plitva vdolbina v živi skali, navadno z ravnim dnom in strmim, tudi previsnim robom, nastala zaradi korozije stoječe vode (sopomenka je kamenica). Tamkajšnje poševne skalne plošče, »razkosane« z bolj ali manj širokimi in globokimi brazdami, se sicer ne ujemajo najbolje s to razlago, morda pa ime vzpetine izvira iz manjših vdolbin, ki tu in tam zijajo v ploščah.
 
Na neki skali je bil narisan nenavaden znak, kot stilizirano svetišče, z napisom 5 min in puščico naprej. Radovedno sva mu sledila in kmalu odkrila, kaj je to: osemkoten lesen odprt paviljon z napisom Bivak Teodozij. V njem so bili majhno razpelo, klopi in miza z ostanki izstrelkov. Do tja so naju privedle rdeče pike, obrobljene z rumenozelenim obročem, ki je v nekaterih primerih že zbledel. Z druge strani je k bivaku pripeljal vozen kolovoz. Mimo mize in klopi pred hiško sva se povzpela še do križa in vpisne skrinjice. Če sem prav razumela spletne »polemike« o tem, kaj je kaj, zdaj nisva bila več na Škavnici, ampak naj bi bil bivak na Babji mrvi, ki sliši tudi na imeni Babje mrve in Škf. In kaj počne rimski cesar Teodozij na hribu nad Vrhpoljem? Leta 394 se je v bitki pri Mrzli reki ‒ Frigidu, ki je domnevno latinsko ime Vipave ‒ kot cesar Vzhodnega rimskega cesarstva bojeval proti zahodnemu cesarju Evgeniju in zmagal, menda tudi s pomočjo burje, ki je puščice obračala proti Evgenijevi vojski.
 
Vrnila sva se k odcepu in nadaljevala pot proti Plazu. Že čez 5 minut sva se na razcepu spustila po stezici, označeni z belo in rdečo puščico, knafelčkom ter znamenjem za levi ovinek. Na križišču čez 10 minut je desna pot vodila v Vipavo (napis na drevesu), najina pa je bila označena samo z zelenimi puščicami v nasprotno smer, proti Škavnici. Šele tam je bilo konec nogolomne (rimske?) kamnite poti in sva si oddahnila na mehki gozdni stezi. Kakih 50 m za križiščem je bila levo oznaka za pot na Plaz. Na naslednjem križišču čez 5 minut, na katerem se je nenadoma pojavilo več ljudi, sva nadaljevala po kamniti srednji poti navzgor. Mimo klopc, znamenja in kažipotov (med njimi Plaz 50m) sva dosegla vrh (528 m), kjer so se nekateri martinčkali. Tak kucelj, pa tako lep razgled na Vipavsko dolino! Posebno privlačen je bil pogled na Stari grad nad Vipavo. To je grič, na katerem stojijo ostanki gradu, ki so ga v 12. stoletju zgradili oglejski patriarhi, potem je zamenjal veliko lastnikov (med njimi so bili Habsburžani, Celjski, Herbersteini, Thurni), že od 17. stoletja pa propada.
 
S Plaza sva se odpravila proti Gradišču. Pot je bila ponekod zelo kamnita in pod še ne olistanim drevjem tudi že kar vroča. V pol ure sva prispela na parkirišče, ki je bilo natrpano s pločevino. Bife je bil poln, nekateri obiskovalci so se sončili, otroci so se igrali, tudi plezali na umetni steni, skratka, sončno nedeljo so izkoristili vsak po svoje. Midva sva bila s svojo izbiro zelo zadovoljna.