31 december, 2016

Srečno 2017!

Leto je naokoli, jaz pa s spletnim dnevnikom še vedno zaostajam za dva meseca. A s hribolazenjem ne zaostajam prav nič in to je poglavitno! Pohod na dan samostojnosti in enotnosti v sončnem, toplem vremenu je bil zadnji letos, vendar nič kaj novoleten. Na Visokem Mavrincu sva si kljub temu nazdravila, kakor je najina (lepa!) navada. Strašno prijetno je bilo, pomanjkljivost letošnje novoletne voščilnice pa je, da na njej ni snega. Nekaj malega ga je le zadaj na Mali Mojstrovki in tudi na vrhovih od Špika do Škrlatice ga ni bilo dosti več. Povzpela sva se še na Kumlehovo glavo, in to kar dvakrat, ker je Jani šele po vrnitvi na sedlo opazil, da je zgoraj pozabil očala. Smola? Sreča: lahko bi bil opazil šele v dolini!










Moja letošnja novoletna misel je, da je biti srečen poglavitno (in sreča brez dvoma domuje tudi v hribih), a imeti srečo prav tako ni od muh (v hribih, kjer se hitro zgodi kaj nepredvidenega, je to zelo pomembno). Obojega vam v letu 2017 želiva obilo!

28 december, 2016

Veliki rob in Kucelj v čavenskem grebenu

Čaven je greben nad Vipavsko dolino. Njegov najvišji vrh je Veliki Modrasovec (1353 m), najbolj obiskan pa razgledni Kucelj (1237 m). Drugi vrhovi so še Čaven (1185 m), Veliki rob (1237 m), Selovec (1265 m), Mala gora (1034 m). Na Kuclju sva davno tega že bila, tokrat pa sva poleg njega nameravala obiskati še Veliki rob. Že z vipavske hitre ceste sva videla pogorje, v katero sva bila namenjena. V Ajdovščini sva zavila proti Lokavcu in Predmeji. Pred slednjo, kmalu za kamnolomom na levi (skrit je v gozdu), sva parkirala v bližini kažipotov za Srednječavensko pot. Nekoč so ji rekli Bošnarska, saj teče po gozdu, bošnar pa pomeni logar, gozdar.

Dobro označena široka steza, posuta z borovimi iglicami in kamni, se je vztrajno vzpenjala in naju pripeljala pod skale. Kljub strmemu pobočju je bil vzpon večinoma zložen. S stene so se na pot in čeznjo krušili pesek in skale. Ko sva za nekaj časa stopila na plano, sva zagledala dolino in Ajdovščino. Na prvem razcepu (takrat še nisva vedela, koliko razcepov in križišč bo ta dan, in bilo jih je nenavadno veliko) je bilo videti, kakor da bi hodce na vsak način radi odvrnili od desnega kraka, saj je še posebno jasnim oznakam za naravnost delal družbo »kažipot« Spoštujmo naravo, hodimo po označeni poti. Rož ni bilo več, le nekaj posamičnih ciklam na začetku, pač pa je po tleh ležalo veliko rdečih mokovčevih plodov.


Pot se je ves čas rahlo vzpenjala in spuščala. Mimo velike skale, v katere vdolbini je tičala plastična Marija s svečo, plastičnimi rožami in napisom Marija varuj nas, naju je pripeljala do križišča na 870 m. Desno navzgor je kazal kažipot Koča A. Bavčarja na Čavnu 45min (planinec in domoljub, ustreljen med drugo vojno v Trstu kot talec, po katerem se imenuje koča, se je pisal Bavčer) in Kucelj 1h 25min, levo Lokavec 1h in Ajdovščina 1h 30min, naprej Koča na Mali gori 1h 15min in Veliki rob 2h 30min. Slednji je bil »najin«. Kmalu za križiščem se je začel skalnat svet in nato melišče; odprl se nama je pogled na Vipavsko dolino. To melišče je bilo šele začetek, sledil je še en ozek jezik, nato pa sva prišla do najširšega dela, pod katerim sva opazila objekte, s katerimi »krotijo« plaz nad Lokavcem, imenovan Slano blato. Sicer enolično kamnito pobočje so krasile jesenske barve, tudi rdeči ruj. Posebno veselje so nama napravili gamsi, ki so se prikazali na bližnjih skalah in naju kar nekaj časa motrili. Počutila sva se kot kje v visokogorju.
 









Precejšen del poti je tekel po polički skoraj vodoravno ob pobočju, daljši kos tudi zavarovan z jeklenico. Za naslednjim delom melišča pri koničasti skali z Marijo v »niši« stoji klopca. Še čez dve melišči sva nadaljevala do razpotja na 845 m. Tu (in tudi povsod poslej) je bil Bavčerjev priimek na kažipotu desno napisan pravilno, levo se je odcepila pot proti Stomažu in Skriljam, Srednječavenska pa se je nadaljevala naravnost naprej. Kmalu sva pred seboj zagledala Kucelj, Školj sv. Pavla, levo Črne hribe, v daljavi celo morje. Nato je steza spet zavila desno v gozd, stran od robu. Tla so bila na več mestih razkopana do korenin in upala sem, da ne bova srečala kakega merjasca.


Na naslednjem križišču (910 m) je bila množica kažipotov še večja kot na dotedanjih. Levo se je pojavil nov cilj, Kamnje, nova je bila tudi Pot koscev (levo in desno), naprej v najino smer pa se je napovedovala lovska koča. Poldrugo uro od izhodišča sva stala pred njo; imenuje se Bivak Črna peč LD Čaven (890 m). Tamkajšnji kažipoti so naju usmerili čez dvorišče koče (Sv.Pavel, Vrtovin in Kucelj). Takoj ko sva izstopila iz gozda, naju je čakalo še eno obsežno melišče, na katerem je bil desni rob poti zavarovan z zloženimi kamni in skalami, da se grušč ne bi posipal nanjo. Nad meliščem se je dvigala slikovita skala; ugibala sva, ali je to Črna peč, po kateri se imenuje lovski bivak. Prekoračila sva še več gruščnatih pramenov. Ko je sonce ogrelo vse tisto kamenje, je v toplem zraku prijetno zadišalo po zeliščih, čeprav so bila že odcvetela in suha.


Čez še eno veliko melišče, precej poraščeno z drevjem, sva prispela na že šesto razpotje (890 m). Tam je bil še zadnji odcep desno na Kucelj, naravnost v najino smer pa je prvič kazal kažipot Trnovo. Odtlej se je stezica večkrat skrila v visoki travi, nanjo je visela podrast in čeznjo so ležala drevesa. Pripeljala naju je do kamnitega kolovoza (Napoleonove ceste). Kjer se je križal z najino potjo, so bili spet kažipoti, na skali onkraj pa puščica levo in napisi na skali: Vit. vrh, Sv. gora, Kopitnik in Krnica. Po prečkanju kolovoza je postala najina stezica komaj opazna, a k sreči sva kmalu naletela na markacijo.


Gozd se je razredčil in ko sva hodila po travnatem svetu, dolgo nisva videla nobene oznake, zato naju je skrbelo, da bova zgrešila pričakovani odcep desno. Končno sva slabo uro od lovske koče v travi pod nekim drevesom, na katerem je bilo nekoč očitno nekaj pritrjeno, našla zlomljena kažipota Vel.rob strma (z modro barvo) in Vel.rob daljša (z rdečo barvo). Ob deblu istega drevesa se je pod travo skrival kamen z modro črto, usmerjeno desno navzgor. To je bil gotovo odcep, ki sva ga iskala. Rinila sva naravnost v strmi breg po robu Široke grape, ključi so bili redki. Vodile so naju modre črte, tu in tam kak obroč. Prigrizla sva do skale z zelo zbledelim modrim napisom Pot Davida B. 2002. Visoko pred nama so štrlele v nebo slikovite ostrice. Nazaj sva skozi vrzel med skalami lahko nekoliko pokukala v dolino.
 

Po tričetrt ure sva izplezala v gozd, kjer naju je levo ob skalnati potki razveselil knafelček. Zavila sva tja, domnevno proti Čavnu (1186 m). Ko sva zapustila gozd, sva pred seboj zagledala dolino, za hrbtom pa Veliki rob, na katerem sva poleg križa opazila nekaj planincev. Pot se je v travi komaj videla. Pripeljala naju je do skal, na katerih je pisalo levo navzdol Vitovlje, desno, od koder sva prišla, pa Veliki rob. Kateri vrh je Čaven, v resnici nisva vedela, nikakor pa nisva hotela navzdol, zato sva obrnila in se vrnila tja, kjer sva izstopila iz grape. Po malici v senci dreves sva se odpravila v nasprotno (desno) stran.


Steza, ki se je vzpenjala med skalami in podrtimi debli, je bila slabo razvidna, a k sreči dobro označena. Po kake četrt ure sva dosegla kažipote: nazaj Ravne in Sekulak, levo Vitovlje-Sekulak (od tam je prišlo več planincev), desno V. Rob. Na skali ob poti na levi sva poleg puščice v tisto smer opazila napis Kopitnik. Pri kažipotih sva prestopila na tistem mestu podrt suhozid in zavila desno. Hodeč po robu gozda (mimo kažipota levo navzdol Krnica) sva ves čas gledala Veliki rob, nad katerim so jadrali padalci. Vrh s kovinskim križem in vpisno skrinjico sva dosegla v kakih 10 minutah. Tam je že bila skupina Italijanov in Slovencev iz Italije, ki so bili tako živahni, da se mi je komaj posrečilo napraviti kako fotografijo brez njih. V zraku je mrgolelo padalcev. Pogled nazaj na prehojeno pot in naprej proti Kuclju je bil res lep.
 

Najin naslednji cilj je bil prav Kucelj. Precej sprehajalna, a tudi zaraščena steza naju je vodila po gozdu. Po desni je tekel nizek suhozid, ki sva ga pozneje večkrat prestopila. Prečkala sva kamnit podor in poslej je bila tudi steza kamnita. Stopala sva po robu gozda in uživala v razgledu. Ko se je najina steza na Vratih (1125 m) staknila s kolovozom, sva s kažipotov izvedela, da se desno pride na Kucelj, levo na Selovec. V nekaj minutah sva bila že na naslednjem razpotju; naprej se je spuščala mulatjera proti Črničam in Vrtovinu, midva pa sva zavila levo navzgor proti Kuclju. Skalnata steza naju je vodila med nizkim drevjem in grmovjem, skale so bile obrasle z mahom. Čez čas sva si morala odpreti ograjo (električnega pastirja) in zakoračila sva na travnike, posute s skalami, brinovimi grmi in nizkimi drevesi. Tam so se pasle krave. V travi se je potka izgubila, a to naju ni motilo, saj sva že videla cilj. Pri naslednjih kažipotih sva si spet odprla ograjo. Vzpon je postal strmejši in 50 minut po tistem, ko sva zapustila Veliki rob, sva prispela na Kucelj.
 








Na vrhu sta pločevinast križ in skrinjica z vpisno knjigo. Na kovinski ploščici sva prebrala pesem Branka Selskega Planinec, ko na Čaven se povzpneš ... Pogled na jesensko obarvane gozdove pod nama je bil prav barvit. Tudi tu so nebo zavzeli jadralni padalci.
 











 








S Kuclja sva se spustila mimo poškodovane tablice 26. postaje Slovenske geološke poti in kažipotov (med njimi tudi h Koči na Mali gori, kamor sva bila namenjena) na slikovito kraško gmajno, ki so jo krasile tople barve in skalnate »skulpture«. Brinovi grmi so bili polni sladko-grenkih jagod. Nato naju je pot vodila skozi gozd, se spustila desno po kolovozu in nadaljevala čez poseko. Onkraj nje je zmanjkalo markacij. Šele čez dolgo časa nama je ena pregnala skrb, da sva zgrešila pot. Na križišču je z leve pritekel poraščen kolovoz, po katerem sva naredila nekaj korakov, nato pa se je od njega levo navzgor odcepil drug. Tam so bili spet kažipoti, med njimi levo navzgor Čaven (najbrž Bavčerjeva koča), naravnost pa Mala gora in Kamnje. Še dvakrat so kažipoti poskrbeli, da sva po dobre pol ure prispela do Koče na Mali gori, ki je v resnici planota.










Koča (1083 m) je skrbno urejena, prav tako njena okolica, a imajo samo nedeljsko dežurstvo in tako je bila na tisto sončno soboto, 22. oktobra, žal zaprta (odprejo pa jo po dogovoru in na velikonočni ponedeljek, ko Planinska sekcija Kamnje priredi tradicionalni pohod na Malo goro). Na tem kraju "trdega dela in lepih spominov", kakor piše na tablici, se konča Pot koscev in grabljic; kamenjski planinci so obnovili nekdanjo pešpot, ki je vodila na senožeti v kamenjski gmajni. Številni kažipoti kažejo na vse strani. Sledeč oznakam sva bila v 10 minutah spet na Srednječavenski poti, na 910 m, in nato v dobri uri pri avtu.

Tja grede sva do Velikega roba hodila dobre tri ure in pol ter se prek Kuclja in Male gore vrnila na izhodišče v dobrih dveh in pol. V devetih urah lepega jesenskega dne sva se razgibala in prezračila, da je bilo veselje.

18 december, 2016

Ratitovec z (našo) napako

Za pohod v nedeljo,16. oktobra, z Ajdo in Vesno sva izbrala Ratitovec. Na Prtovču je bilo parkirišče pri cerkvi popolnoma zasedeno, zato smo parkirali pod njo. Kljub meglenemu jutru je bilo očitno »na delu« že veliko planincev. Pri partizanskem spomeniku je Ajda prebirala imena žrtev, Vesna pa posamezne črke. Nato smo se odpravili na pot skozi Razor; pri garaži zadnje hiše je bilo konec asfalta in povzpeli smo se po strmi kamniti stezi v gozd.

 










Megle se tudi v gozdu nismo popolnoma rešili. Na razcepu čez 25 minut nas je kažipot usmeril desno. Ob odcepu k lovski koči smo sklenili, da se bomo mimo nje vračali. Pri opozorilu pred nevarnostjo plazu sva jima razložila, kaj je plaz in zakaj je nevaren. Ajda je imela svoj dan: »Kdaj bomo že prišli na ta butast hrib?« Čeprav je skozi krošnje končno posijalo sonce in je gozd zažarel v pisanih jesenskih barvah, zaradi njenega nerganja razpoloženje ni bilo pravo. Oživela je le na skalnatih odsekih, kjer je lahko plezala.




Bili smo pravcati polži in dolgo je trajalo, da smo prispeli v Razor, grapo med Gladkim in Kosmatim vrhom, in potem spet, da smo se odpravili naprej. Napisi na skalah so nas obveščali, kako visoko smo že. Odkar Ajda zna brati, to prepuščava njej. Šele po dobri uri od izhodišča smo pogledali iz gozda; tistega nenadnega prizora ‒ skalnih sten na desni in ruševja, ki nas loči od njihovih melišč ‒ se vedno razveselim. Do uravnave s smerno tablico smo se vzpenjali še kake četrt ure. Sonce je sijalo kot za stavo in planincev se je trlo. Vse bi bilo, kot je treba, tudi Vesna je živahno in pridno hodila, ko le Ajda ne bi bila tako čemerna.













Pred nami je bil še zadnji vzpon, najprej po gozdu, nato po goličavi. Ajda je spet zaostajala; počakali smo jo pri naravovarstveni tabli, da nam je prebrala napis: Odnesite smeti nazaj v dolino. Hvala. Ekološko sta kar vzgojeni; ne odmetavata smeti, ampak jih zlagata v vrečko, ki jo za ta namen nosi s seboj dedi Jani. Tetrapake vedno skrbno izpraznita in sploščita. Ko smo drevje pustili za seboj, se je Vesna zleknila na borno travo: »Kako prijetna je ta trava za ležanje!« Še nekaj stopinj in stopnic in pol ure nad uravnavo se je pokazala Krekova koča pod Gladkim vrhom. Tudi bližnji Kosmati vrh se je kopal v soncu, spodaj pa se je dolina še vedno skrivala v megli.
 

Težave so se nadaljevale. Pri jedi sta bili še bolj muhasti kot običajno in po kosilu se Ajdi ni ljubilo na vrh, čeprav do razgledne plošče na Gladkem vrhu ni niti pet minut. Zdaj se ji je pridružila tudi Vesna in tako sva se na vrh povzpela sama, seveda ves čas z očmi uprtimi dol h koči, kjer sta sprva sedeli na skali in prepevali, nato pa se igrali rokoborbo. Potrlo naju je. Kaj sva naredila narobe?


Dol grede se je Ajdino razpoloženje čudežno popravilo. Držali sta se dedija vsaka za eno roko in neumorno skakljali in brbljali. Sprva smo se vračali po poti vzpona, čez približno eno uro pa zavili levo proti lovski koči. Pot je bila strma, slaba in zanič označena. Kmalu smo se spet znašli v megli; v dolini se je očitno ves dan niso rešili. Ko smo sestopili na gozdno cesto, smo ob njej bolj zaslutili kot zagledali nekaj temnega. »Psst, pošast! Gremo čisto potiho, da jo bomo prestrašili,« je zašepetala Vesna. Izkazalo se je, da se je pošast preoblekla v folksvagen (zadnje čase se Ajda rada postavi, koliko znamk avtomobilov že pozna). Zelo podrobno smo izvedeli, kaj jejo pošasti, še posebej majhni pošastkoti.

V kake pol ure smo prispeli do Lovske koče na Toli. Starejša vnukinja je glasno prebrala: »Lovski dom LD Železniki.« Po pojasnilu, da LD pomeni lovska družina, je mlajšo zanimalo: »A so to očka, mamica, bratje in sestre?« Razložila sva jima, kaj sta lovska in ribiška družina.


Ko smo se vrnili na parkirišče (po dveh urah, čiste hoje 1.40), je bilo še precej pločevine in tudi puste sivine. Bil je dan kot nalašč za pobeg na sončne vrhove in Ratitovec se je odlično izkazal, mi pa malo manj.

13 december, 2016

Bratovlja peč ali o poti na cilj, skrit v megli

Ko je Jani brskal za podatki o planini Klek, je naletel na nekaj omemb imenitne razgledne točke Bratovlje peči, zato sva jo 8. oktobra sklenila poiskati.


Ime Bratovlja peč je nekoliko nenavadno. O njem govori legenda, ki jo je v Stritarjevem Zvonu 1. januarja 1880 objavil Samostal (tako se je podpisoval Matej Tonejec). Oven, ki sta ga objestna brata pastirja sama naučila trkati, se je zagnal tudi v enega izmed njiju (to naj bi bila kazen, ker sta se zabavala, ko je podrl nekega starca, ta pa je zaradi tega pozneje umrl). Drugi ga je skušal rešiti, a mu ni uspelo, in tako sta oba zgrmela čez pečino, ki se odtlej namesto Velika stena, kakor so ji rekli nekoč, imenuje Bratovlja peč. Domačini ji sedaj menda rečejo Bratova. Toda bratova peč je peč enega brata, povezana z enim bratom, bratovlja pa bi utegnila biti bratovska, torej povezana z več kot enim bratom, tu z dvema, kakor je še v nekaterih drugih primerih, kot so metuljev : metulji, orlov : orlji, čebelin : čebelji. Tako mislim, čeprav je pridevnik bratovlji v Pleteršnikovem slovarju preveden kot des Bruders, torej (enega) brata. 


Po cesti Bled‒Zatrnik‒Pokljuka sva se odpeljala do Krnice, naselja za Zgornjimi Gorjami, od tam pa desno v dolino Radovne. Med vožnjo po njej sva se ustavila pri nekaj zanimivostih.


Slab kilometer za elektrarno Gorje (mimo nje se pride k izviru Lipnika, ki sva si ga ogledala nazaj grede) v Spodnji Radovni so nekoliko odmaknjeni z asfaltne ceste ostanki fužin. Parkirala sva pri kapelici, kjer je makadamski odcep, označen z obvestilnim stebričkom TNP. Na njem sta puščici, ki kažeta naprej po asfaltu (Kolesarska pot Radovna) in levo na makadam (Fužinarstvo v Radovni). Po slednjem sva prišla do ostankov stavb, v katerih so prebivali fužinski delavci, in enega gospodarskega objekta (druge ‒ proizvodne in skladiščne ‒ je snedel zob časa). V dolini Radovne so bile fužine že vsaj leta 1571, dokončno pa so jih zaprli leta 1901. O njih piše na razlagalni tabli.


Vrnila sva se k avtu in asfaltna cesta se je kmalu spremenila v makadamsko. Čez slab kilometer sva se ustavila ob travniku z dvema lesenima hiškama in kamnitim ostankom tretje ter veliko skalo, na katero je pritrjena kovinska plošča – spomenik partizanom, ki so v letih 1941‒45 padli v okolici.


Peljala sva se še mimo Debelega kamna, poleg katerega je razlagalna tabla o Ta debevmo kamno. Veliko skalo desno ob cesti je po legendi sprožila velikanska kača, ki se je priplazila z Mežakle v Radovno. Na drugi strani je na kamen pritrjena plošča v spomin na sekretarja Skoja Gorje-Bled Janka Reklja - Špika, ki je tam padel 22. junija 1944.


V gozdu kmalu za Debelim kamnom naju je obvestilni stebriček opozoril na Napoleonov kamen. Spustila sva se kakih 100 m levo pod cesto k skali z domnevnimi začetnicami francoskega cesarja N.1.B.P., ki naj bi jih bil vklesal njegov vojak, ko se je v začetku 19. stoletja, v času Ilirskih provinc, po dolini Radovne pomikala francoska vojska. Poleg sta klopca in razlagalna tabla.
 










Ko sva spet zapustila gozd, sva se pripeljala do Klemenčka (Radovna 9). Napis na hiši nama je povedal, da je na tem območju med NOB delovala relejna kurirska postaja G – 29. Ustavila sva se tudi pri ostankih 20. septembra 1944 požgane Smolejeve domačije, kjer stoji velika roka – spomenik žrtvam nemškega maščevanja prebivalcem zaradi partizanske akcije. Ker partizani niso izpustili dveh zajetih nemških vojakov, so Nemci in domači izdajalci zažgali vas; v 12 hišah je zgorelo 24 vaščanov.


Kljub odmaknjenosti območja je bilo kar nekaj prometa; večina se je peljala naprej, najbrž v Krmo. Električni pastir ob cesti ni deloval in krave, prišedše gledat, kdo se sprehaja po dolini, so zastavile pot avtomobilom. Slab kilometer za Smolejem sva se spet ustavila in se odpravila desno čez lesen most pogledat jezero Kreda v nekdanjem kopu krede v Srednji Radovni. Ograja, za katero sta se pasla radovedna konja, in napis Privat najbrž spadata k hiši ob jezeru. Torej k njemu sploh ne smemo? A nekje sem brala, da se tam ljudje poleti kopajo.











Vožnjo sva nadaljevala mimo MHE Klemenak, tablice za turistično sirarsko pot, katere del je tudi bližnja kmetija Klemenak, in lesene Radovne 18. Nekoliko pred začetkom občine Kranjska Gora sta se nama morala umakniti tovornjak in bager, zaposlena s širitvijo gozdne ceste proti Krmi. Preskočila sva Psnakovo žago, češ da si jo bova ogledala nazaj grede, ker nama je bil na poti valjar (ali pa midva njemu), pri oznakah naravnost k Pocarjevi domačiji in na grbinaste travnike ter desno h Gogalovi lipi pa je postalo očitno, da sva že predaleč, zato sva obrnila. K sreči je zdaj pred nama, ki sva brez potrebe delala zgago, saj sva se samo potepala, vozil avto s kravami v prikolici, zato se delovni stroji niso znova umikali (samo) zaradi naju.



Šele nazaj grede sva opazila pravi odcep – začetek najine poti (9 km od Krnice) – in ob njem parkirala. Napotila sva se po gozdni cesti mimo taborniške koče Pokljuškega rodu Gorje (Radovna 18a; tablica na njej jo sicer »pripisuje« gozdarjem). Za dvignjeno zapornico se je široka in dobro vzdrževana cesta začela vzpenjati in vijugati po Streseni dolini, ne posebno podobni dolini. Srečala sva nekoga, ki se mu je Bratovlja peč zdela tako zelo daleč, da je bil videti v hudih dvomih, ali sva sposobna priti tja. Mimo treh levih odcepov (slepe ceste, vlake in dostopa v Konavčev žleb) sva čez kakih 45 minut prišla do desnega ovinka, kjer je na nekaterih zemljevidih narisan odcep levo – bližnjica, ki seka cestne ovinke. Ni se nama zdela posebno prepričljiva, zato sva raje ostala na cesti. Ob tej bližnjici naj bi bila lovska koča, a je narisana le na zemljevidu PZS.



V naslednji uri so se zvrstila tri omembe vredna križišča oziroma razcepi gozdnih cest. S prvega sva nadaljevala po levem kraku (desni je najbrž še ena slepa cesta), označenem z modrimi packami. Zdaj je bila cesta manj strma. Ob njej sva opazila nekaj rumenih in rdečih trakov, privezanih na veje. Za slabe in/ali zametane odcepe se nisva menila. Cesta je tu in tam kazala rebra, ponekod je bil na sredini travnat greben, leseni žlebovi za odvodnjavanje so že precej strohneli, kovinski pa so bili očiščeni in odtoki sveže odkopani. Na naslednjem križišču so naju modre packe spet usmerile levo (desno se pride na Frčkovo planino). Na bližnjem drevesu sva opazila puščico nazaj in P. Stopala sva po skalovitem svetu. Megla se je začela gostiti, zato si nisva upala preizkušati domnevnih bližnjic. Na koncu Stresene doline se je na razcepu na 1240 m desni krak obrnil ostro nazaj proti Velikemu in Vošnemu vrhu, midva pa sva nadaljevala po levem.

 
Ob cesti, na katero se z desnega pobočja krušijo kamni in skale, sva zasledila nekaj rdečih pack. Potem ko je obšla Konavčev žleb, sva na koncu opisane ure na ostrem desnem ovinku začutila neprijeten, zagaten vonj. Za ovinkom je zapihalo in nehalo smrdeti, postalo pa je precej mraz. Po kakih 20 minutah sva mimo dvignjene zapornice prispela na razcep in zavila levo na kolovoz, ki teče okrog Mejega vrha. Ob kolovozu sva naletela na možica in nato na stezico levo. Pripeljala naju je na rob, po katerem je tekla potka na obe strani. Kakor sva prebrala na spletu, je še en odcep malo naprej, 200 m od razcepa; tudi po njem se pride na omenjeni rob, a nama se je »najin« zdel boljši, predvsem bolj opazen. V obeh primerih je treba po robu na levo. Čez dobrih 10 minut sva stala na Bratovlji peči (po različnih virih je visoka 1493, 1498, po Tumi celo 1516 m). Zdaj bi moral slediti hvalospev lepemu razgledu, a videla nisva prav ničesar, razen seveda megle.


Vrnila sva se na razcep in nadaljevala naprej po gozdni cesti, označeni z modro puščico. Kmalu sva pri lesenem kažipotu, privezanem na smreko, na katerem pa nič (več?) ne piše, zavila desno proti planini Pekel. Po kakih 20 minutah sva se znašla na majhnem travniku, polnem kamnov in kravjakov. Za planino je bil premajhen, lahko pa bi bil njeno parkirišče (ali »predsoba«, da ne rečem vice, kakor bi se prilegalo Peklu). Sledil je še en manjši travnik s kalom in po 10 minutah sva končno prispela na planino (edino nadmorsko višino sem našla pri Tumi, 1475 m), kjer gospodari pašna skupnost Blejska Dobrava. Po napisih sodeč spada k planini Klek. Mimo zajetja, napajališča ter skale z napisoma Debela p. in Lipanca (puščica desno) sva prišla tako daleč, da so se iz megle končno pokazale bajte. Dve sta zanimivo povezani z mostom, najbrž zaradi blatnih tal. Med okraski na največji naju je pozdravil napis »Bog blagoslovi tvoj prihod in tvojo pot, ko greš odtod.« Pokukala sva na podstreho, kjer sva našla žimnice in lastovičje gnezdo. V bližini so samevale miza in nekaj klopi.
 









Nazaj grede se je megla toliko razkadila, da sva ob domnevnem parkirišču videla še manjši (opuščen?) peskokop. V dolino sva se odpravila po poti prihoda. Na smrdljivem ovinku je še vedno »slabo dišalo« in tudi sicer je bilo vse tako kot gor grede, le nekaj se je močno poslabšalo: ko sva zapuščala dolino Radovne, so bili že na njenem začetku znaki za prepoved prometa zaradi dela na cesti. Zjutraj sva jim torej za las ušla! Preden sva dolino dokončno zapustila, sva se ustavila še pri elektrarni Gorje, da bi si ogledala kraški izvir Lipnik pod 250-metrsko steno Lipne peči. Obvestilni stebriček naju je usmeril čez most v gozd in po vlažni, spolzki stezici sva že skoraj v temi našla izvir enega izmed potokov, ki napajajo Radovno.
 









Od taborniške koče do planine Pekel sva hodila približno tri ure, nazaj pa pol ure manj. Čeprav od glavnega cilja, razgledišča na Bratovlji peči, nisva imela čisto nič, sva bila vesela, da sva ga sploh našla, ter sklenila, da se tja še vrneva in pohod poveževa s kakim drugim ciljem.