23 november, 2016

Ful dobra plezarija na Žusem

Konec aprila sva bila pri Stolpu ljubezni na Žusmu (natančen opis poti najdete tam) in tedaj se nama je porodila misel, da bi bila strma pot k njemu gotovo všeč najinima vnukinjama, ki radi plezata. Zdaj se urita tudi na umetni steni in posebno Ajdi plezanje veliko pomeni. Malo naju je sicer skrbelo, a sva ju na zadnjo septembrsko nedeljo le odpeljala na Ječovo. Parkirišče pri Žureju je bilo čisto polno, k sreči pa sta se ravno takrat odpeljala dva avtomobila.

Preden smo se odpravili, smo se pomudili pri konjih, ki sta nas prišla pogledat čisto od blizu; težko bi rekla, na kateri strani ograje je bila radovednost večja. Potem ko smo si pošteno zavezali čevlje in prišli čez potok v gozd, smo se začeli igrati »Kaj vidim na črko ...?« in videli marsikaj. Čeprav Ajdo take igre odvrnejo od premišljevanja, kako utrujena je že, na vrhu Kurčevega hriba, ko se je pot prevesila navzdol, ni mogla iz svoje kože: »Jaz imam najrajši hrib navzdol!« Čez čas je Vesna prosila, ali se lahko igramo »Kaj se začne s črko ...?« Vsakič je eden od nas določil črko, s katero naj bi se začele besede, in dekleti sta naju pogosto presenetili, posebno Vesna, od katere res nisem pričakovala, da pozna denimo besedo ebola, včasih pa si je katero kar izmislila, na primer ločenje. A je znala pojasniti: »To je, da ločiš odpadke od plastike.«




Med igro smo hitro prišli do ceste, kjer sta dekleti začeli nabirati žir, zato je trajalo še kar nekaj časa, da smo se ustavili pri kažipotih na Grofovem štantu. Pojasnila sva jima, da se tu ločita strma (na kažipotu piše zelo zahtevna) in položna (panoramska) pot. Čeprav smo se nad razpotjem začeli kar precej vzpenjati, je Ajda postala nestrpna, kdaj bomo začeli zares plezati. Ko smo dosegli prve skale in kmalu zatem prve jeklenice, je bila kar malo razočarana. »A to je plezarija?!« je omalovažujoče vzkliknila. Niti silhueta srnjaka na koncu prvega zavarovanega dela poti je ni kaj prida pritegnila. Ko pa smo prispeli do naslednjih jeklenic, je bila končno zadovoljna: »Ful dobr!« Vesna ni nič komentirala, ves čas pa je pridno hodila in plezala, ne da bi bila s svojimi kratkimi nožicami kakorkoli upočasnjevala naše napredovanje.

Po slabih dveh urah smo priplezali do razglednega stolpa in se brž podali na vrh. Vesno, ki je navadno silno pogumna, je iz neznanega vzroka postalo strah in je hotela takoj dol, Ajda pa se je z dedijem povzpela še enkrat, misleč, da je zgoraj pozabila klobuk. Tega smo potem našli ob vznožju stolpa na trati, ki so jo krasili jesenski podleski. Pomalicali smo in pojedli tudi nekaj žirov, ki sta jih imeli do cilja že polne žepe. Mala hiška pod stolpom je bila tokrat odprta; prodajali so pijače. Med potikanjem po okolici smo odkrili še eno pot, ki je midva prejšnjikrat nisva: Gamsovo; po njej je pol ure do gradu in eno uro do Ječovega. Ker je nisva poznala (in po takih navadno ne vodiva deklet), sva se držala prvotnega načrta ‒ vrnili smo se po položni poti. Sploh Ajda bi seveda raje plezala tudi dol, a to se nama je zdelo prenevarno.


Od prvega obiska nama je ostalo nekaj vprašanj, na katera mi je prijazno odgovoril predsednik PD Žusem Simon Mansutti. Žusem ima dva vrhova, Veliki špiček, visok 669 m, in še enega, visokega 664 m, na katerem stoji Stolp ljubezni. Betonska ploščad stolpa je na 660 m. Nenavadni napis Pilot na kažipotu na sedelcu med njima je domače ime bližnje domačije. Prav sva sklepala, da je vrh levo na njegovi drugi strani (če imamo stolp za hrbtom) Veliki špiček.











Čez omenjeno sedelce smo se spustili k razvalinam Lipovškove kmetije. Ajda je navzdol živahno poskakovala in prepevala Kekčevo pesem. Ko se ji je začelo kolcati, naju je poučila, da proti kolcanju pomaga, če poješ kaj sladkega. Ujela je kobilico, ki zaradi tega ni bila videti nič vznemirjena, gotovo pa je bila vesela ponovne prostosti. Ko smo sestopili na makadamsko cesto (tamkajšnja kažipota so od zadnjič obnovili), sta našli gosenico, ki ni bila tako družabna kot prej kobilica, in sta se lep čas zvirali po hlodih, med katere jima je ušla. Od tam smo še zadnjič videli žusemski cerkvi. Mimo stare kozjanske hiše, Lončarja in preže, na katero je bilo nujno splezati, smo prikorakali do Užmahovega pušnšanka. Na igrala si nismo upali, ker nismo bili povabljeni, saj je nepovabljenim grozila (narisana) ročna bomba. Vesna je ugibala, ali zato, ker so jim že kdaj kaj ukradli.


Sestopili smo k Užmahovi domačiji in po asfaltni cesti prispeli nazaj na Grofov štant. Ajda je križišče takoj prepoznala in tudi vedela, kje smo prišli gor in kje smo nadaljevali po strmi poti. Do Žureja, kjer smo začeli pred štirimi urami in pol, ni bilo več daleč. Konja sta nas spet prišla pogledat, parkirišče pa se je že precej izpraznilo.

18 november, 2016

Na Šmarno goro po Westrovi poti in »odkritje« Westrovega mostu

Tretji septembrski konec tedna sva bila neznansko zaposlena in se nama je izšlo edinole tako, da sva se v nedeljo odpravila na Šmarno goro na kosilo; s tem naj bi zadela dve muhi na en mah. Na Šmarni gori sva dosti manjkrat, kot se najbrž »spodobi« za Ljubljančana, zato je za naju vedno kaj novega, tokrat v Vikrčah parkirišče pred kmetijo Pr' Bačnk. Z njega sva se odpravila proti gostilni Kovač, kjer se začne najina tokratna izbranka, zahtevna Westrova pot.










Bil je precej pust dan in tudi rož ni bilo več kaj prida, skoraj samo še ciklame in rumenkasti luki. Na 470 ali 502 m, odvisno od tega, na kateri kažipot pogledamo, je z desne pritekla zelo zahtevna Pogačnikova pot (plezalna) in dosegla sva krožno Pot svobode (sklenila sva, da naslednje leto končno prehodiva vso; poleg nekaterih markacij je S). Nato se je Westrovi poti ali stezi pridružila še Mazijeva. Poleg nekaterih markacij sva opazila M (Ljubljanska mladinska pot ali samo Mladinska pot), pojavile pa so se tudi rumeno-zelene oznake Gozdne učne poti po šmarnogorski Grmadi in kmalu še njena tabla 5 Ekološka meja na grebenu Grmade. Dve šestinpolletnici sta naju prehiteli in poročali, da triinpolletnica zadaj kar naprej tečnari (»Tista, ki tečnari, ni moja sestrica!«), dojenček pa še ne more hoditi, zato je njuna družba čisto prepočasna zanju. »Adijo, se vidimo zgoraj, pa hitro, če ne, bomo šli že naprej!« To bi morala slišati naša Ajda!
 









Po grebenu sva kmalu dosegla Grmado (676 m) s klopcama in zdelano razgledno tablo. V spominu sem imela tudi vzletišče za zmajarje, a zdaj ga očitno ni več. Kmalu za Grmado sta se pojavili še vezistična markacija in oznaka MM (Janijeva razlaga: za mlajše mladince, kot nalašč za naju), a sva ostala zvesta knafelčkom in nadaljevala po široki stezi, ožja pa je odšla levo. Kmalu (pri klopci) sta se staknili. Do Sedla (573 m), kjer se je najina pot združila s tisto iz Zavrha in Pirnič, ni bilo več daleč.


S Sedla sva zavila na pot mimo sv. Sobote in se tako ognila prometni »glavni cesti«. Do vrha (669 m) je vsega približno 50 minut, sem si zapisala pred leti, tokrat pa sva hodila debelo uro. Nič čudnega, da sta naju deklici posvarili, češ da nama utegnejo uiti naprej. Pa so bili zaradi počasnejših članov »odprave« še tam in ena mi je pomahala: »Mi se pa že poznamo!« Na kosilo je bilo treba čakati zelo dolgo, ker jim je zmanjkalo tako rekoč vsega, tako da je bil tisti načrt o dveh muhah bolj račun brez krčmarja. Ampak žganci, ko sva jih končno dobila, so bili dobri in slaba volja se je polegla. Razgled je bil bolj tako,ampak številnih obiskovalcev to po vsem videzu ni nič motilo.









Okolico so krasile umetnine osnovnošolcev iz Vodic in Šmartna pod Šmarno goro, ki so ustvarjali v letošnji likovni koloniji Kamen na kamen ... Šmarna gora, a kar sva videla midva, je bilo »barva na kamen« ‒ slike na skalah. Ko sva končno prišla na vrsto pri zvončku želja, ki so ga razigrani in tudi objestni otroci skoraj odtrgali, sva se vrnila po isti poti z majčkenima prilagoditvama: z vrha po »glavni cesti«, od klopce pa po desni, ožji stezi z rumeno-zelenimi markacijami.











Zdaj pa še nekaj besed o mojem »kolegu« (bil je namreč slavist kot jaz) Josipu Westru (1874‒1960), po katerem se imenuje opisana pot. Mož je bil predan, sposoben in spoštovan šolnik, ne le slavist, ampak tudi strokovnjak za telesno vzgojo, pisec številnih pedagoških, planinskih in drugih knjig in člankov, za Šmarno goro, na kateri ima »svojo« pot, pa še posebej zaslužen. Pred prvo svetovno vojno je imela Gora obilo obiskovalcev, strma in skalnata Grmada pa tako rekoč nič. Zanjo so se šele po vojni začeli zanimati študentje tedaj ustanovljene ljubljanske univerze, žal pa se je nekaj plezalcev tudi ponesrečilo. Že kmalu po prvi smrtni nesreči je »preizkušeni in vselej skrbno preudarni gorohodec« Wester naslovil na predsednika SPD Frana Tominška pobudo za »alpiniziranje« Grmade. V Planinskem vestniku 1/27 je objavil odprto pismo s pobudo, naj bi na ta »romantični, divji« vrh zgradili tri poti ‒ dve za »zložne turiste« in eno »opremljeno mestoma z napravami, običajnimi na veleplaninskih strminah«, čez Savo pa brv med Mednim in Vikrčami, da bi bila ne le Grmada in z njo Šmarna gora, ampak tudi Ljubljana laže dostopna še s te strani. Bil je prepričan, da bodo to podjetje podprli mnogi, »katerim je prospeh turističnega prometa v Ljubljani pri srcu in v njih prid«. In so ga.
  

Dokler nisva brala o Westru, za ta most nisva vedela. Že naslednji dan sva ga poiskala. Odpeljala sva se v Vikrče in pri hiši 10a dobila prijazno dovoljenje za parkiranje na njihovem dvorišču. Vrnila sva se mimo znakov za kolesarsko in Jakobovo pot do ozkega asfaltnega odcepa, zaprtega za motorna vozila, pri hiši 9 in že od daleč zagledala nosilec »brvi«. Več kot 90 m dolgemu pokritemu mostu z lesenimi mostnicami, visečemu na kablih, ki jih nosita betonska nosilca, težko rečem brv. Projektiral ga je inženir Stanko Dimnik. Pod napisom BRV piše (viseči most – 1933), na nosilcu onkraj Save pa je datum 7. 10. 1934; kaj pomenita različni letnici, (še) nisem ugotovila. Promet čezenj je bil prav živahen; srečala sva veliko sprehajalcev, tekačev in kolesarjev. Na drugi strani sva se sprehodila mimo majhnega postajališča na železniški progi Ljubljana–Jesenice (njega dni so se mnogi »turisti« pripeljali z vlakom in se podali čez brv na Šmarno goro)  do ceste LjubljanaMedvode, ob kateri stoji kapelica. Na drugi strani ceste je gasilski dom. Tod sva se že velikokrat peljala, ne vedoč za to pot čez most v Vikrče in na Šmarno goro. Ko sva se vračala, sva sestopila k Savi in opazovala jatico kormoranov. Bil je prijeten sprehod.

12 november, 2016

Slemenova Špica in Prednje Robičje

Drugo septembrsko nedeljo sva se že spet odpeljala na Vršič. Med vožnjo sva si krajšala čas z opazovanjem, katere koče so posejane med serpentinami: med 4. in 5. Mihov dom, med 9. in 10. Koča na Gozdu, med 16. in 17. Tonkina koča, med 22. in 23. Erjavčeva koča, za 24., na prelazu, pa sva parkirala. Od številnih avtomobilov so se odpravljali planinci vseh starosti in sposobnosti, od takih, ki so možicem rekli »strički«, do takih, ki so se kar šibili pod vrvmi in železjem.


S prelaza sva sledila kažipotu Slemenova špica 1h 30min (o tem, kaj je Sleme in kaj Špica ter kako visoko je kaj, od najinega prvega obiska na Slemenovi špici (iz Planice) nisem dognala nič novega). Med zložnim vzpenjanjem po dobro nadelani ovinkasti stezi, ki ima kljub očitnemu trudu markacistov težave z erozijo, sem pozobala nekaj brusnic in občudovala sva bodeče neže. Prehitela sva mamico, ki je sinku pripovedovala, da so nekateri kot srnice in imajo kondicijo pa močne mišice, ker že dolgo hodijo v hribe – misleč na naju. To me je nadvse zabavalo, saj midva le redko koga prehitiva. Prečkala sva dve melišči in dve grapi ter mimo odcepa desno k Erjavčevi koči po pol ure prispela do kažipotov, na katerih piše Preval vratca (1799 m). To je preval med Prednjim Robičjem na desni in Nad Šitom glavo na levi, bolj znan kot Vratica, v vodnikih in na zemljevidih pa piše različno, česar se drži tudi PZS: v novem vodniku Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca piše Vratica, na novem zemljevidu Jalovec in Mangart pa Vratca (tudi višini se pojavljata dve: poleg 1799 m še 1807 m).

 




S prevala se pride levo na Malo Mojstrovko po Hanzovi poti, midva pa sva zavila proti desni, po Janijevo na »upokojensko« pot (nekaj lažjega sva izbrala zaradi njegovega ne najboljšega počutja tisti dan), po kateri naj bi bilo do cilja še 45 minut. Po njej sva se sprva rahlo spuščala s Poncami pred seboj in ob spremljavi jodlanja z leve. Ko sem si severno steno Male Mojstrovke približala s fotoaparatom, sem zagledala procesijo na Hanzovi poti. Skalnata in koreninasta steza je vijugala ob pobočju. Dohitela naju je skupina Hrvatov, ki so se namesto na saborske volitve odpravili v naše gore. Po pol ure smo prišli do velikega macesna s smernima tablicama, ki sva ga spoznala že ob prvem obisku Slemenove špice. Na razcepu, kjer se gre levo v Tamar mimo Črne vode, naju je desno navzgor usmeril bled napis na skali Vrh, ki ga ni težko prezreti (nisem bila edina, ki sem ga). Ne vem, ali sem še kje v hribih videla ležati po tleh toliko papirnatih robčkov kot tam okoli. Kmalu sva dosegla ravni svet z jezerci. Zaradi oblačnosti razgled ni bil tisti znani z razglednic in koledarjev, tudi Jalovec se ni zrcalil v vodi, a sva vendar potrpežljivo počakala, da so se očka z otročičkom v nahrbtniku, kuža in mamica, ki si je vzela precej časa, da se je preoblekla, in to ravno ob jezercu, čeprav je bil sicer ves travnik čisto prazen, umaknili in sem slikala, kar se je pač slikati dalo. Žal ni bilo tako lepo kot takrat, ko se je v filmu Kekec iz leta 1951 čez to ravnico razlegla pesem Dobra volja je najbolja, ampak to najine dobre volje ni (skoraj) nič pokvarilo.












Nato sva se podala še na bližnji vrh Slemenove špice (1909 ali 1911 m, od macesna dobre četrt ure), kjer se je trlo planincev. Zaradi kopriv in ovc, ki so se pasle tam, je bilo treba paziti, kam stopiš, in tudi »dišalo« je. Našla sva si kotiček, kjer vplivi živinoreje niso bili tako občutni, in med malico uživala v razgledih, kolikor jih je bilo. Jalovec se ves ta čas ni zares pokazal in tudi mnoge druge gore, s pogledom na katere se ponaša ta razglednik, ne.


Vrniti sva se odločila ne po označeni poti, temveč po meliščih pod Malo Mojstrovko. Spustila sva se na sedlo Slatnica (1815 m), od tam pa med ruševjem na melišče. Za Slemenovo špico sva lahko videla Rateče in za njimi Dobrač, levo od Prednjega Robičja pa del Kranjske Gore in dolino Pišnice. Po sitnem grušču sva se povzpela k začetku Hanzove poti. Na veliki skali poleg markacije je pritrjena kovinska tablica z napisom Hanzova pot zgrajena avgusta 1928. Tam sta sedela planinca, ki sta se pripravljala na vzpon po »ferati«. Eden jo je že poznal in naj bi popeljal gor tovariša. Ta se je nekoliko obotavljal, očitno zaskrbljen in ne preveč navdušen, kar pa se za moškega domnevno »ne spodobi«, zato se je, potem ko sva odšla, gotovo podal za vodnikom.


 






Odpravila sva se dalje po razgledni potki, ki preči gruščnato pobočje in teče mimo nekaj slikovitih skal. V slabi uri sva bila spet na prevalu Vratca in pod svojim naslednjim ciljem. Tam sva naletela na avstrijski par; zanimalo ju je Prednje Robičje in kolikor sva vedela o njem, sva jima povedala. Miheliču se Robičje ni zdelo niti toliko pomembno, da bi imenoval Prednje (1941 m) in Zadnje (1930 m), ampak je v svojem vodniku omenil le »zahodni vršič dvoglavega Robičja (1930 m in 1942 m /ne 1941 kot na zemljevidih/), ki se dviga severovzhodno od prevala Vratica tik nad Vršičem« ‒ torej Prednje Robičje. Nanj se desno od označene poti proti Slemenovi špici, po kateri sva šla zjutraj, v strmino požene še ena, neoznačena. Po tej sva se podala med ruševje.



S strme vijugaste in ozke stezice sva se pogosto ozirala na pot med Slemenovo špico in Vratci po gruščnatem pobočju pod severno steno Male Mojstrovke ter na vrh Nad Šitom glave, ki je imela ta dan množičen obisk (ko sva bila tam midva, sva bila ves čas sama in tudi nisva videla nikogar iti v tisto smer). Tudi Avstrijca sta se odpravila za nama. Ko sva drugič stopila iz ruševja na ozki skalnati greben, je stezica zavila ostro levo in obšla veliko skalo; tako sva se umaknila z grebena. Sicer sva se mu še približala, vendar ni bilo nevarno, le paziti sva morala, da se ne bi spotaknila čez kako korenino ali skalo. Čeprav steza ni označena, je očitno vzdrževana, saj je bilo ruševje posekano, ponekod prav pred kratkim. Z leve je pritekla še ena pot, a bolj zaraščena, in najbrž je zaradi tega nekdo postavil možica ob »najino«, kar sva razumela kot namig, da se bo bolje vračati po isti. Avstrijca sta odnehala in se vrnila na preval, midva pa sva dosegla predvrh ali poličko, kjer se je pot za trenutek zravnala. Dalje sva se vzpenjala po ostrem grebenu, potem pa sva levo tik pod njim opazila stezico in sestopila nanjo, saj nisva ravno ljubitelja zračnih poti. Prisank je bil že popolnoma zavit v oblake, Jani pa je »delal sonce« – vsakič ko se je skrilo, je snel kapo, pa je spet posijalo.


Pol ure nad prevalom sva stala na vrhu z geodetskim kamnom, križem in vpisno skrinjico. Precej vpisanih v zvezek je tujcev. Nekateri planinci so tu bolj ali manj redni gostje, po narisanem sodeč pa prihajajo sem ne le podnevi, ampak tudi ponoči. Ta dan se pred nama ni vpisal še nihče. Križ je zbit (pravzaprav »zvit«) iz dveh krivih vej ali debelc. Na njem visi listek z napisom Spomin Janezu K. Ko sva se vračala na Vratca, sva bila vesela, da ni bilo nikogar pod nama, saj sva kljub pazljivosti večkrat sprožila kak kamen. Dol grede nama je tistih nekaj možicev prišlo zelo prav, saj stojijo res na pravih krajih.


Kmalu sva bila spet na Vršiču, med vožnjo z njega pa sva se še nekajkrat ustavila, najprej ob 17. serpentini (1418 m) pri veliki »zbirki« možicev. V Tonkini koči na Vršiču (1380 m) sva si privoščila kosilo; morda je silna hvala njene kuhinje nekoliko pretirana, bilo pa je okusno in lepo postreženo. Z odmikališča pod Prisankom sva si ogledala Ajdovsko deklico in okno, zadnji postanek pa sva imela pri Ruski kapelici nad 8. serpentino (1129 m). Dve gori in nekaj dodatkov – za »upokojenski« pohod kar spodobno.