Srečno 2022!

Za svoj (pred)novoletni pohod sva letos izbrala Zajamnike, eno naših najlepših planin. Ker tudi v takih »izrednih« okoliščinah, če se le da, rada greva po kaki novi poti, sva se predvčerajšnjim odločila začeti v Srednji vasi v Bohinju (590 m). Parkirala sva pod cerkvijo in pokopališčem (S 46.297793, V 13.923694), kjer je prostora za kake štiri avtomobile, saj je veliko parkirišče v vasi namenjeno le tam naštetim, med katerimi žal ni planincev.

 

Mimo podružnične osnovne šole sva se spustila po enosmerni asfaltni cestici, po kateri sva se v strahu, da bi koga srečala (to se lahko zgodi, ker prebivalcem štirih hiš prometni znak dovoljuje vožnjo v »napačno« smer), pripeljala gor. Na poledenelem asfaltu nama je kljub gojzarjem drčalo, star možak v šlapah pa naju je s hitrim korakom gladko prehitel. Onkraj mostu čez Ribnico sva se pri kažipotih držala smeri 16 Pl. Na Šeh in na prečno ulico zavila levo. Tik preden se je pri zadnjih hišah slepo končala, sva zavila desno na kolovoz. Ta ni bil splužen, zvožen pa že. Na naslednjem razcepu sva se spet povzpela v desno (levo 10 Slapovi Ribnice), kjer je bilo že nekaj gazi.

 

Po kar strmi poti so naju vodile belo-rumene markacije, nekatere na stari rdeči podlagi (rdeče »packe« so bile najbrž prejšnje oznake). Čez 25 minut naju je lomljena črta usmerila levo ob grapi. Tam ni bilo nobene gazi (bila je le desno proti Četežam), zato sva si nadela gamaše. Pojavile so se še zbledele rdeče puščice. Ko je grapa zavila desno, se je markirana pot nadaljevala levo ob njej. Tam so se pojavile gazi nekoga, ki je prišel od zgoraj. Poslej sva stopala po njegovi sledi. Na levi sva skozi drevje videla osončeni Studor, katerega vznožje je bilo potopljeno v meglo, in Ribnico. Kmalu sva dosegla precej skalnat svet. Vztrajno sva se vzpenjala, ponekod kar strmo čez Robje. Po kake pol ure je z desne pritekla uhojena neoznačena pot in tam naju je rumena puščica usmerila levo. Kmalu zatem sva desno zgoraj zagledala leseno hiško brez oken in vrat, le v zatrepu so bila z žabico zaklenjena vratca. Sledil je dolg raven odsek, na katerem se je strmina nekoliko unesla.

 

Nekaj časa ni bilo markacij (morda so se skrivale pod snegom), zato sva bila hvaležna za gazi, pa čeprav je bil predhodnik zelo dolgonog in so bile stopinje kar predaleč vsaksebi. Sredi poti sta ležala vrečka veganskih sadnih bonbonov in plastična ščipalka, s katero je bila vrečka najbrž zaprta. Tam je bilo gazi konec. Hodec se je očitno obrnil, čeprav gotovo ne zato, ker je pot postala spet nekoliko bolj strma. Čez 20 minut je končno zavila desno in se kmalu zravnala. Snega je bilo že toliko, da se je Janiju, ki je hodil spredaj, ugrezalo do srede meč, kdaj tudi do kolen. Čez slabih 10 minut sva prišla do kažipotov poti 16 nazaj Srednja vas, desno Pl. Na Šeh in še čez toliko na planino (1090 m).

 

Nisem še utegnila raziskati, ali je prav Planina na Šeh(u), planina Na Š/šeh(u) ali kako. Morda bi kaj pomagalo, če bi vedela, kaj je Š/šeh.* Ampak silvestrovo je tu in raziskava bo morala počakati na novo leto. Tam je bilo več hiš(ic) in okrog dveh je bilo precej živahno, saj so se prebivalci po štirih dneh odpravljali domov. Imela sva kaj videti: sedem otrok je s pomočjo odraslih napravilo prostoren iglu z dostopom, okrašenim z jonskima stebroma. Med bivanjem na planini so obiskali tudi planino Zajamniki in nama z gazmi zelo olajšali ne toliko hojo kot orientacijo, saj se je pot (in morda tudi kaka markacija) skrivala pod snegom.

 

Nadaljevala sva desno, pred zadnjimi hišami pa levo v gozd. Kar hitro sva prišla iz njega in čez travnik mimo ostankov dveh stavb v 10 minutah na zasneženo gozdno cesto, po kateri so pred kako minuto hrumele motorne sani in za seboj pustile zoprn smrad. Zavila sva desno nanjo. Pri odcepu levo je kažipot Zajamniki, Javornica, Podjelje kazal naprej po cesti. Na travniku onkraj gozda na levi je bilo še več hiš in na glavnem delu planine sva zavila desno ob njej. Tudi tam sva videla ljudi in slišala električne sani. Pri majhnem gospodarskem poslopju naju je belo-rumena markacija usmerila desno mimo njega in še nekaj hiš(ic). Na razcepu čez četrt ure se je en krak vzpel levo, najin, desni, je tekel naravnost naprej. Čez nekaj metrov pa je tako in tako zavil levo nazaj in naju pripeljal na skrajni vzhodni rob planine. Po približno pol ure sva pri zadnji hiši na desni vstopila v gozd.

 

 

 

 

 

Gazi so bile zelo globoke, kakor da so vsi stopali v iste, tako da je bilo skoraj enako naporno, kot če bi gazila na novo. Po 20 minutah sva sledila puščici ostro levo. Ko sva desno spodaj zagledala planino Javornico, je tudi od nje pritekla gaz. Čez čas sva ob poti opazila tri razvaline; najbrž je do tja nekoč segala planina. Takoj za zadnjo razvalino sva skozi drevje zagledala stavbe in po 25 minutah pri kažipotih prispela na Zajamnike (1280 m).

Čeprav je bila sreda, je bilo tam že veliko ljudi in še so prihajali. Privabili so jih bližnji prazniki in čudovito vreme. Sonce je poskrbelo, da je bila »Triglavska ulica« še posebno lepa. Kakor navadno sva si privoščila pravi šampanjec iz kristalnih kozarcev ter požela odobravanje francoskega para in nejeverne poglede nekaterih drugih. Francozinja naju je navdušeno fotografirala.

 

Vrnila sva se po isti poti, edina; očitno so vsi prišli z Rudnega polja ali Goreljka in so se vračali tja. Na spodnjem delu planine Na Šeh je bilo že vse pospravljeno in zaklenjeno, le iz pipe je teklo, kar sva videla tudi pozneje v Srednji vasi – da voda ne bi zmrznila v ceveh. Sneg je bil že zelo mehak in moker, zato sva se ponekod kar »vozila« navzdol. Bolj ko sva se bližala dolini, manj sonca je bilo, vedno hladneje in bolj ledeno. Ko sva po dveh urah in pol sestopila na asfalt, naju je prehitel mlad par. Na tej poti prav tako nista srečala nikogar razen naju. V Srednji vasi sva končno videla tudi cerkev, ki se je zjutraj skrivala v megli. Čez 10 minut sva bila že pri avtu in se odpeljala po drugi enosmerni cesti. V megleno dolino. Domov. Tu bova zdaj pričakala novo leto. Naj bo lepše, boljše od tega, ki se izteka. Predvsem zdravo. Srečno!

* P. S. 9. januarja 2022: Kaj pomeni Šeh, sem povprašala pri TIC Bohinj in dobila takle odgovor: »Ime planine na Šeh izvira iz pogovorne besede domačinov, ki za sušenje krme uporabljajo več izrazov. Za osušeno krmo rečejo, da je sho, sušenje pa imenujejo sši.« Sprva mi ni bilo jasno, kako naj si pomagam s tem pojasnilom, ko pa mi je prišla na misel besedna zveza na sušéh in sem jo vtipkala v iskalnik, sem našla besedilo Janeza Pikona, ki mi je potrdilo, da sem uganila prav.

Letošnji Blegoš prelep in uspešen

Kar težko že najdeva kako novo pot na Blegoš. Tokrat je Jani izbral za izhodišče Potok. Skozi Škofjo Loko in Železnike sva se odpeljala proti Zalemu Logu. Pred vasjo sva zavila levo za smerokazoma Davča in Cerkno. Garmin naju je čez slaba 2 km pripeljal do smerokaza levo za Ocvirkovo domačijo. Strma in vijugasta asfaltna cesta se je končala pri Potoku 2. Kar se je nadaljevalo, je bilo še najbolj podobno zasneženemu kolovozu. Sreča v nesreči je bila, da sva »zašla« prav k domačiji s ploščo v spomin na okupatorjev požig hiše (S 46.188187, V 14.095169), v kateri je bil v letih 1945 in 1946 komite KPS za Gorenjsko. Kasneje sva jo nameravala poiskati, ker je bila na Partizanskih spomenikih (to je projekt, ki ga vodi moj študijski kolega Miran Hladnik) označena z modro zvezdo kot še ne obiskana. Razveselila sva se: zdaj bo dobila rdečo! Iz hiše sta prišla pogledat prijazna gospa, ki je bila na obisku pri tam živeči mami, in kuža z nadvse primernim imenom Medo, a kljub velikosti in kosmatosti prav prisrčno priljuden. Nisva se dala prepričati, da bi s štirikolesnim pogonom šlo tudi naprej, in sva se opremljena z napotki domačinke vrnila v dolino.

S ceste Cerkno‒Zali Log sva sledila smerokazu za vas Potok in se po 5 km pripeljala k nenaseljeni Matevžkovi hiši (tablice s hišno številko Potok 15 ni bilo) skoraj na koncu vasi. Pred gospodarskim poslopjem je bil prostor za kake tri avtomobile (S 46.181486, V 14.101182). Nekaj metrov naprej po cesti sva pri kažipotih (905 m) naprej Blegoš in Koča na Blegošu 1h 20min ter smernih tablicah, med njimi levo za Črni kal, zavila čez Fajtji potok in po nemarkirani ožji asfaltni cesti navzgor. Kar hitro sva bila najprej pri Brnu, nato pri Hribovcu. Nad domačijama je bila cesta ne le zasnežena, ampak na daljšem odseku tudi zasuta s snežnim plazom. Tik pod njim je tičala majhna hiša, ki je imela srečo, da je ni zasulo. Zlezla sva čez plaz in nadaljevala nad Šturmovo grapo. Ko je cesta zavila levo, sva grapo prečkala. Na cesti so bile vidne sledi smuči, gojzarjev, divjadi. Skozi drevje na levi sva na pobočju Smrekovnika videla štiri gamse; pasli so se na zaplatah trave, ki jih je odkril zanje očitno dobrodošel plaz.

 

Zatem sva se začela nekoliko bolj vzpenjati. Pod cesto je tičala zapuščena Primožičeva hiša. Z desnega ovinka čez kakih 40 minut je bil lep pogled proti Julijcem. Če ne bi bilo kolesnic, bi se nama bilo pošteno udiralo. Ko je cesta obšla Mali Blegoš, je zavila levo proti Črnemu kalu. Po 10 minutah se je gozd razprl in zagledala sva domačijo Čemšišar na Martinj Vrhu na zasneženem sedlu. Cesta je še kar zavijala levo proti koničastemu Koprivniku. Za nekaj časa naju je zaposlil par pisanih kalinov, ki sta se spreletavala ob poti. Potem se je drevje spet strnilo in po dobrih 10 minutah sva prispela na sedlo Črni kal (1103 m) z lovsko kočo in partizanskim spomenikom II. grupi odredov, ki se je tam zadrževala julija 1942 na pohodu na Štajersko. Kljub poledici se je nabralo precej avtomobilov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S Kala sva se povzpela po strmi grebenski poti mimo bunkerja, na katerem je bilo kakih 90 cm že sesedenega snega, in spomenika, katerega pomena še vedno ne poznam. To pot sva prehodila že nekajkrat. Zdelo se nama je, da se gaz ni ves čas držala markirane poti, saj nisva videla markacij. Moški z derezami se je že vračal. Ni bil pri koči in je hitel, ker je moral v službo, midva, upokojenca, ki se nama nikamor ne mudi, pa si kar vzemiva čas, je bil spodbuden. Ha, bo že videl, kaj je pomanjkanje časa, ko bo v penziji! Greben je bil slikovito zasnežen. Vsakič ko grizem kolena naravnost navzgor proti vrhu Špika (po maPZS 1522 m), si oddahnem, ko steza končno zavije desno podenj. Snežna odeja je bila posuta s kristali in ker so bili čisto suhi, so pod podplati in palicami kar rožljali in zvončkljali. Prvič sva opazila, da se za tablo Gorske straže skozi drevje že vidi koča. S Črnega kala do cilja (1562 m) sva hodila uro in 10 minut. Na Blegoševi pleši zmeraj piha, a tokrat ni bilo tako hudo kot običajno. Sonce je sijalo kot za stavo in zrak je bil čist, zato so bili razgledi res lepi. V takem čudovitem vremenu sva bila na vrhu Blegoša prvič čisto sama.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker sva si želela še eno modro zvezdo s Partizanskih spomenikov spremeniti v rdečo, sva se spustila z vrha po nemarkirani poti na jug. Že od daleč sva videla pomolu podobno uravnavo z nekaj skalami in tam nekje naj bi bil partizanski spomenik. »V strelcih«, kakor se je izrazil Jani, sva prečesavala območje in že po dobrih 10 minutah se mi je nasmehnila sreča: na kraju s pogledom na Blegoš in na Julijce s Triglavom je iz snega kukal vogal spominske plošče. Obledeli napis je posvečen junaštvu in žrtvam Poljanske čete. Od spomenika je bil kar pravljičen pogled na planinsko kočo. Kakšno "kuliso" ima!

 

 

Nemarkirana pot se je nadaljevala desno od spomenika proti markirani, ki teče okrog Blegoša. V slabih 10 minutah sva stopila nanjo. To je pot ob Rupnikovi liniji, po kateri sva se že večkrat vračala v dolino in skoraj vsakič naštela drugačno število bunkerjev (ker tam večinoma hodiva pozimi, so skriti pod snegom). Ob ograji Leskovške planine, na kateri stoji koča, sva prišla iz gozda in po dobrih 20 minutah h koči. Od nje je pogled na Blegoš najlepši. Polknice so bile zaprte, a iz dimnika se je kadilo. Nekateri planinci (ni jih bilo veliko) so se napotili k vhodu, midva in še en par pa smo pomalicali kar v odprti lopi za kočo.

 

 

 

 

 

 

Od lope sva se odpravila skozi leso pri kažipotu (1391 m) Kal 1h. Spustila sva se čez gozdno cesto in pod njo po robu gozda. Kažipot levo Potok 1h in Davški most 2h je bil sicer vabljiv, a ker ni bilo gazi in sva imela to pot tudi v kopnem v spominu kot slabo označeno, sva se v Potok raje vrnila po daljši, spet čez Črni kal. Po približno četrt ure sva sestopila na gozdno cesto in nadaljevala desno po njej. Levo spodaj se je pokazal Potok. Knafelček je bil podčrtan z modro, znakom za dvonamenska pot, za planince in gorske kolesarje. Tudi na to cesto se je splazil sneg.

 

Kakih 50 minut od Koče na Blegošu sva bila spet na Črnem kalu in klobasa je bila zašpiljena. Zakoračila sva po cesti, po kateri sva prišla zjutraj gor. Niže se je dol grede udiralo tudi v kolesnicah. Po dobrih 20 minutah sva na razglednem ovinku šele zdaj opazila, da se z njega dobro vidi Prtovč, pogosto izhodišče za Ratitovec. Na Smrekovniku se je tokrat paslo kar enajst gamsov. Cesta je bila na novo splužena, plaz pred Potokom odstranjen. Pred Hribovcem čez dobrih 20 minut sva snela dereze. Pozornost nama je pritegnila slika na pročelju, katere osrednji lik je stal na dvorišču (prav fotografsko ga je narisal mož njegove tete). Mladi Hribovčev gospodar je bil tisti, ki je pravkar splužil cesto. Plazovi se prožijo šele zadnji dve leti, prej jih ni bilo, sva izvedela. Povedal je, da je Matevžkova hiša, pri kateri sva parkirala, pred kakimi 30 leti pogorela in da se mu zdi, da od takrat na njej ni več spominske plošče (tudi ta je bila na Partizanskih spomenikih označena z modro zvezdo, ki je zdaj postala zelena, kar je znak za odstranjen spomenik). Pred približno 15 leti so hišo prodali in novi lastnik se je navdušeno lotil prenove in dozidave, potem pa kar nehal delati. Med drugo vojno je bilo v tem okolišu devet šivalnic in nekaj skladišč zdravil, na severno in južno Primorsko pa je vozila žičnica. Čeprav se Potok zdi odročen, je v vasi menda veliko otrok; v šolo jih vozijo v Železnike. Od Hribovca do avta je bilo le še 5 minut.

Najin običaj, da Blegoš obiščeva vsako zimo, naju je že velikokrat nagradil s soncem in čudovito zimsko naravo, bilo pa je že tudi kar nekaj ponesrečenih poskusov, ki so jih pokvarili megla in oblaki. Letos se je zelo posrečil, Janiju se je celo zdelo, da najlepše doslej (bili smo 17. in to je njegova srečna številka). Pa še pri spreminjanju modrih zvezdic v rdeče (žal tudi zelene) sva bila uspešna. Res lep dan. Tako lep, da ni mogel počakati sedem mesecev, kolikor že zamujam s spletnim "dnevnikom", ampak je prišel na vrsto takoj.

P. S. 28. decembra: Ko je tole prebral Iztok Snoj, mi je sporočil, da je bil pri Hribovcu doma "njegov" Jos.