V troje na Tromejo

Na tromejno goro Peč, ki ji je zaradi zanimive lege res ime tudi Tromeja, sva se povzpela že večkrat: leta 2004 iz Rateč, 2008 iz italijanskih Fužin in 2018 iz avstrijskih Sovč, 2011 pa Jani  s Korenskega sedla sam, ker sem jaz doma »pestovala« zlomljen gleženj. Tokrat se nama je pridružil Tomaž. Parkirali smo pri cerkvi v Ratečah, posvečeni njegovemu soimenjaku (S 46.496148, V 13.714905).

 

Od Sv. Tomaža, kjer se cesta konča, smo se vrnili v vas. Pri hiši 53 smo zavili desno po glavni ulici. Med hišama 41 in slikovito 38 (nasproti gostišča pri Žerjavu) smo zavili levo mimo 40 Pr' Pintbah do 132 Pr' Sprédnjem Kúrjә s spominsko ploščo. Posvečena je 47-letnemu gospodarju te hiše Janezu Mežiku in 17-letnemu kmečkemu fantu Janezu Erlahu, ki ju je 10. decembra 1921 zasul plaz v skalovju Privoda v Planici, ko sta se v slabem vremenu odpravila lovit gamse. Tamkajšnja kažipota (870 m) – rumen sprehajalne poti 18 Tromeja in rdeč planinski Tromeja (Peč) 1h 45min – sta nas usmerila naprej po cesti med hišami. Nasproti 121 Pr Lip smo nad škarpo visoko pod gozdom opazili sliko volka. Na prvem razcepu smo se držali levo, za mostom čez potok Trebiža pri znaku za prepoved vožnje in razlagalni tabli o Ratečah (885 m) pa desno proti še poldrugo uro oddaljeni Peči.

 

 

 

 

 

 

 

Za zadnjo hišo 112 Pr Fêtc smo zavili desno ob Trebiži, stisnjeni v betonsko koritce. Pot, označena z razklanim lesenim kažipotom, je bila tako ledena, da smo raje sledili gazem levo od nje na zasnežen travnik. Mimo majčkene klopi pod veliko smreko smo se povzpeli v gozd. Dobrih 20 minut od izhodišča smo znova stopili na označeno pot. Sicer široka steza je bila precej skalnata. Na razcepu kmalu zatem smo se odločili za levi krak, ker je bil desni spet poledenel, in v dobrih 5 minutah dosegli gozdno cesto. Po nekaj korakih v desno smo se ustavili pri kažipotih za kolesarje (poti 8 in Interreg) in sprehajalce (pot 18) ter tabli o rateških travnikih. Tam je z desne pritekla markirana pot in poslej smo se je držali. Vodila nas je mimo lesene hiške, najbrž majhnega senika, na levi ter travnatega brega s hišico in kozolcem za zaprto leso na desni.

 

 

 

 

Na levem ovinku čez 10 minut so nas spet pričakali kažipoti (1000 m): rdeč Tromeja (Peč) 1h 15min (planinska pot dalje po cesti), rumen Tromeja (sprehajalna pot 18, odcep desno) in modri kolesarski (v vse smeri). Sledili smo planinskemu. Prehitela nas je trojica s sankami. Na levi sta nas spremljala potoček in žičnata ograja, za katero se je pokazala planina s hišico, kozolcem in pritiklinami, v ozadju pa Ponce in Mangart. Za nami so prišli še dva pohodnika in en smučar. Po četrt ure smo ob potočku, ki je pritekel z levega brega in se nadaljeval pod cesto, zagledali mejni kamen z napisom 1/46, takoj zatem pa še 1/45 in klopco. Za zapornico pri odcepu desno se je odprl pogled na planino. Ob njej je stala tabla o karavanških senožetih. Tam je bila cesta na več mestih poledenela in čeznjo je ležalo veliko podrto drevo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čeprav smo hodili po označeni poti (tako maPZS), markacij ni bilo, a na cesti s tem k sreči ni bilo težav. Čez 10 minut smo v daljavi zagledali svoj cilj. Odcep levo je bil zagrajen z leseno ograjo. Na razcepu s kažipoti na 1174 m smo zavili levo navzgor (desni krak se je spustil proti Ratečam – sprehajalna pot 18). Sledila je še ena, daljša lesena ograja z »vrati« na koncu, onkraj katere je čemelo nekaj zasneženih hišk. Čez slabih 5 minut smo imeli na ostrem desnem ovinku s klopco in kažipoti (1190 m) dve možnosti: na Tromejo se pride naprej po cesti (daljša pot) in levo z nje (krajša pot). Odločili smo se za krajšo, po daljši pa smo se namenili vrniti.

 

Hoja pod visokimi ravnimi drevesi zasneženega gozda je bila kot sprehod med stebri katedrale. Šele zdaj se je zares začel vzpon in z njim ključi. Pojavile so se mejne markacije. Kljub snegu smo občutili, da je pot precej koreninasta. Na sončnih desnih ovinkih smo se znašli na preseki, po kateri se je odpiral pogled na Planico in gore nad njo. Mejni kamen na nekem ovinku je imel že oznako 1/13. Bliskovito nas je prehitel starejši možak z derezicami. Res je bilo ponekod nekaj ledu, a mi smo še shajali brez njih. Kak položnejši odsek se je prilegel, vendar je bilo od kažipotov na 1190 m do vrha v tričetrt ure pač treba premagati več kot 300 višincev.

 

Čez 35 minut smo se pri klopci in tabli o pogledu na Julijske Alpe ustavili na razgledišču, s katerega se vidijo Planica, Ponce, Mangart. Kmalu za še eno klopco smo se začeli spraševati, ali modre številke na drevesih označujejo ovinke. Največja, ki smo se je spomnili, je bila 26, potem dolgo nismo opazili nobene, zdaj pa sta si sledili 8 in 7, kar bi lahko pomenilo, da nas od vrha loči le še šest ovinkov. Četrt ure nad razglediščem smo kmalu za mejnim kamnom 1/4 stopili na vrh, visok … Peč ali Tromeja (nemško Ofen ali Dreiländereck, italijansko Monte Forno) se ponaša s celo zbirko nadmorskih višin, od 1500 do 1510 m. Še bolj seveda z imenitnim razgledom na Julijce s Triglavom, na avstrijski strani pa je najbolj opazen Dobrač.

 

 

 

 

 

Na vrhu ima vsaka od treh držav svoj mejni kamen: mi 1, Avstrijci XXVII/294, Italijani C/P-519. Na avstrijsko stran so se spuščali smučarji (na vrhu je zgornja postaja žičnice), na naši strani smo posedali pri hiški ob antenskem stolpu RTV Ljubljana (tako piše na plošči iz leta 1976) in reliefu Julijcev. Na hiški je tudi vpisna skrinjica. Gora je del mednarodne verige spomenikov, posvečenih miru, katere pobudnik je bil duhovni vodja, umetnik in športnik Šri Činmoj (1931–2007); spomenik na Peči je kovinski obelisk iz leta 1994 z napisi v treh jezikih. Družbo mu dela spomenik prijateljstva gasilcev treh dežel. Za naju so bile nove le razlagalna tabla o vrhu Peči – Tromeji in tablice, ki poudarjajo odprtost meja. Bilo je zelo živahno (ob nobenem najinih prejšnjih obiskov ne tako) in bi bilo gotovo še bolj, če bi bilo tam tudi kaj glasnih zahodnih sosedov, vendar italijanščine ni bilo slišati. Pri meni se je ustavila psička s palico v gobčku, jo spustila na tla, nato pa tako dolgo mahala z repom in migala z glavo, da se mi je končno posvetilo, kaj hoče: pobrala sem njeno »igračo«, jo zalučala in požela veliko navdušenje. Preden smo se odpravili v dolino, smo si hoteli ogledati še bunker na italijanski strani, pa je bilo toliko snega, da smo se zadovoljili kar s pogledom od daleč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kot smo načrtovali, smo vrh zapustili po daljši poti, po cesti ob avstrijskem smučišču, ob kateri smo opazili samo kolesarske oznake. Srečevali smo še veliko ljudi. Šli smo mimo klopce, table o karavanških gozdovih in kolesarskih kažipotov ter čez več grap in potočkov. Na ostrem desnem ovinku po 35 minutah smo se obrnili tako rekoč v nasprotno smer. Kmalu zatem je pritekel z desne kljub snegu in ledu zelo živahen potoček in se nadaljeval po grapi pod cesto. Čez slabih 10 minut je bilo ob stiku s cesto z leve kar šest kolesarskih kažipotov (1250 m), planinskih pa nič. Ves čas smo se spuščali in ovinkov, grap, potokov kar ni bilo konec. Na desnem ovinku čez dobrih 10 minut je bila pri klopci pravcata gneča, tabla o pogledu na Julijske Alpe pa je bila enaka kot tista pri razgledišču gor grede.

 

Kmalu za razglediščem smo prikorakali na križišče s kažipoti na 1190 m in zašpilili klobaso. Nedaleč od tam se levo nazaj odcepi cesta proti nekdanjemu Planinskemu domu Tromeja (1145 m), za katerega ni več kažipota (gor grede odcepa nismo opazili). V začetku 90. let so ga uredili iz nekdanje stražarnice, zdaj pa je že dolgo zaprt. Po dobrih 5 minutah smo prispeli k »ostanku« doma. Stavba je v slabem stanju, pritikline pa še v slabšem. Na robu gozda poleg doma stoji počitniška hiša. Domačinka nam je povedala, da planinskega doma že kakih 20 let ni več, ker sta se lastnika v igralnici preveč zadolžila in je zdaj lastnica banka. Škoda, saj je stavba na prijetnem kraju, mimo pa teče zelo prometna planinska pot, zato bi bilo veliko gostov. Spominjala se je, da so ob zaprtju priredili veselico, na kateri so igrali Čuki.

 

Odšli smo, kamor je kazal rumeni kažipot poti 18 Rateče. Spustili smo se po travniku pod domom mimo gospodarskega objekta z mejno markacijo in po slabih 5 minutah vstopili v gozd. Sledili smo stopinjam predhodnikov (markacij ni bilo) in se vztrajno spuščali. Desno spodaj smo slišali potok in se mu tudi kmalu približali. Ob poti so se vrstile »skulpture«, ki jih je ustvarila zima. Po gozdu je ležalo precej podrtih dreves. Po dobre četrt ure smo pri kažipotih sestopili na gozdno cesto pri sotočju omenjenega potoka in Trebiže. Tudi v njej je zima ustvarila raznovrstne umetnine, med njimi nenavadno »žival« z dolgim nosom in s čopkom na glavi. Opazili smo staro tablico poti 18. Na križišču z običajnima kažipotoma 18 za Tromejo (nazaj) in Rateče (naprej) smo ostali na dotedanji cesti. Ta se je za nekaj časa obrnila navzgor in smučarja, ki se je tam vzpenjal s »smrekico«, najbrž kar utrudila. Po slabih 15 minutah smo na 1000 m stopili na znano cesto. Spet smo se ognili poledenelemu odseku. V 25 minutah smo bili pri prvih hišah in do avta ni bilo več daleč.

 

 

 

 

 

 

 

 

Preden sva Tomaža povabila na Peč, sva se pozanimala, ali je pot uhojena. Najbrž se je vprašanim ta skrb zdela smešna, saj je planincev oziroma pohodnikov in smučarjev kar mrgolelo, gotovo tudi zaradi dveh vremensko res brezhibnih dni in napovedanega poslabšanja v prihodnje. No, v tisti zimski idili se je smejalo tudi nam.

Po stari cesti s krpljami na Vršič

Zelo sneženi Lipanci je sledila še ena zimska dogodivščina, Vršič. Ne najvišji slovenski cestni prelaz (1611 m), na katerega najprej pomislimo ob tem imenu, ampak njegov soimenjak, 1737 m visok vrh. Tam sva že bila, tokrat pa se nama je po daljšem času spet pridružila Marjana. Predlagala je krpljanje in izkazalo se je, da je dodobra zasnežena stara vršiška cesta kot nalašč za to.

Marjano sva pobrala v Martuljku in odpeljali smo se proti Vršiču. Parkirali smo na levi strani vršiške ceste (S 46.439400, V 13.756616) malo pod Tonkino kočo (Vršiška cesta 89, 1380 m) med 16. in 17. serpentino ter uživali v razgledih na Prisank (ali Prisojnik, kakor vam drago), Ajdovsko deklico, Prednje Prisankovo okno.

 

Pri koči smo zavili levo v gozd na staro vršiško cesto. Tudi ta nam je še privoščila poglede na Prisank in sosede. Za prvo serpentino je prevladujočo belino prekinila rdeča skalna stena. Pri drugi serpentini po dobrih 20 minutah smo se že toliko ogreli, da smo slekli vetrovke. Tamkajšnjemu kažipotu nazaj ALPE ADRIA TRAIL jih je sledilo še nekaj (POT MIRU, Vršič). Po 25 minutah je pri kažipotu nazaj Tonkina koča našo cesto v levo prečkala markirana pot proti Kopiščarjevi skozi Prednje Prisankovo okno. Naslednji odcep je vodil desno k Erjavčevi koči, ki smo jo brž zatem s četrte serpentine tudi zagledali.

 

 

 

Ne daleč zatem se nam je spet pridružila pot proti Prisanku, ki nas je spremljala do pete serpentine, kjer smo se čez dobre četrt ure zelo približali Prisanku in njegovi Ajdovski deklici, Marjano pa je bolj zanimala gora z »rožičkom«, Velika Martuljška Ponca. Po 10 minutah smo šli mimo vojaškega objekta iz prve svetovne vojne pri sedmi serpentini, nato smo se začeli bolj vzpenjati. Ko se je strmina končala, smo spet stopili na cesto; najbrž smo sekali osmo serpentino. Cesto smo zapustili še enkrat, le smučarji so ostali na njej. Potem ko smo znova zakrpljali desno po cesti, smo v daljavi že zagledali vrh Vršiča, na njem pa dve postavi. Nenadoma nam je pot prekrižala mogočna snežna zverina.

 

 

Ko smo se že spet selili s ceste v breg in nazaj, smo se spraševali, ali hodci tudi v kopnem ubirajo bližnjice. Nato smo zagledali streho Poštarskega doma. Kake pol ure od vojaškega objekta smo mimo kažipotov kranjskogorske sprehajalne poti 7 nazaj Kranjska Gora, naprej Vršič prispeli do doma (1688 m) in se začeli vzpenjati proti cilju. V tisti čudoviti beli pokrajini, ki so jo krasili bleščeči snežni kristali, valoviti zameti in zasnežena drevesa, se niti prekucniti v sneg ni bilo hudo, kar se je primerilo Janiju, ko se je hotel postaviti poleg mene, da bi naju Marjana fotografirala. Zdaj vidim, da je napravila tudi umetniško skupinsko fotografijo. Potem ko smo dosegli manjšo uravnavo, nas je čakal še zadnji vzpon.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 20 minutah smo stopili na vrh (1737 m) in se veselili razgledov na Špik, Visoko Martuljško Ponco (posebno Marjana), Škrlatico, Prisank, Razor, Bavški Grintavec, Trentski Pelc, Malo Mojstrovko, Nad Šitom glavo, Robičje in še marsikaj. Midva pa sva obudila spomin na Visoki Mavrinc in Kumlehovo glavo. V skrinjici ni bilo več knjige, samo žig. Našel se je tudi fotograf, da smo poleg Marjanine umetniške gasilske fotografije dobili še dokumentarno.

 

 

 

 

 

V četrt ure smo se vrnili k Poštarskemu domu, ki je bil zaprt, klopce pa vse zasedene, zato smo se kar stoje v zavetju podprli z malico iz nahrbtnika. V dolino smo se vrnili po poti vzpona. Srečali smo za poln avtobus dobrovoljnih Hrvatov. Tokrat smo se dosledno držali ceste in kjer nismo sekali ovinkov kot gor grede, je bilo malo bolj naporno, saj ni bilo gazi, le smučine. Ko smo se ozirali v dolino, smo ujeli pogled na naš avto. Po 40 minutah smo na peti serpentini še enkrat pomahali Ajdovski deklici. Nad četrto smo zdaj videli še en odcep k Erjavčevi koči, ki ga gor grede nismo opazili. Do avta smo sestopali še dobre pol ure.

 

Že dolgo nisva krpljala, zato sem imela kar nekaj težav, da sem si »namontirala« krplje. Potem pa mi je šlo dobro od nog, saj so bile razmere ravno pravšnje. Vsi trije smo bili z izletom zelo zadovoljni.