31 december, 2008

Voščilo

Še nekaj ur in leta bo konec. Ampak začelo se bo novo! Iz starega vzemite s seboj vse lepo in dobro – seveda lahko tudi pametno in koristno, ampak predvsem lepo in dobro. Če bo seme zdravo, bo tudi novo leto tako!

Dobro leto želim vsem ljubiteljem narave: sprehajalcem, pohodnikom, planincem, gornikom, alpinistom ... sanjačem ... vsem dobrim ljudem. Domnevam, da ste vsi moji bralci taki. Srečno!

30 december, 2008

Zdravica za srečo in zdravo pamet

Na dan samostojnosti in enotnosti sva se odpravila na Dolenjsko. Za »bazni tabor« sva si izbrala Dolenjske Toplice. Najprej sva se odpeljala na Podstenice. Na zasneženem parkirišču med Lukovim domom in veliko restavracijo (od 30. 9. je zaprta) je stal le najin avto. Partizanska Baza 20 je samo 10 minut hoda proč. Pohajkovala sva med barakami, ki jih je gradil moj stari oče, prebirala tablice z opisi namembnosti in imeni prebivalcev ter kukala skozi okna. Barake so zaprte, razen ene, ker so ji »odpovedala« vrata. Nato sva se odpravila k pol ure oddaljeni partizanski bolnišnici Jelendol, ki naj bi bila zaradi poškodb zaprta za ogled, v resnici pa je ravno zaradi poškodb (ena vrata so sneta) odprta. To je prav slikovito majceno naselje, ki je premoglo tudi prvo partizansko zobozdravniško ambulanto. Zavila sva še k pokopališču pri bolnišnici in se nato vrnila po isti poti. Ves čas sva po malem mislila na medvede, a so k sreči vsi pridno spali. Partizansko bolnišnico Zgornji Hrastnik in številne označene poti (okoli Cvingerja, naravoslovno gozdno Rožek, zeliščarsko Plavica, na Krko, na Pogorelec, po Straškem hribu, k črmošnjiški jelki ...) sva pustila za boljše vreme. Če se vam posreči najti »skrivni« vhod v turistični urad v občinski stavbi za hotelom Vital, si lahko naberete prospekte za naštete poti; žal nimajo več vseh in ne vseh v slovenščini. Ta sprehod je bil telesna priprava na naslednji dan, kot naročena pa je prišla tudi duševna, zaradi katere sva zvečer izjemoma gledala televizijo: na sporedu je bil film Vampir z Gorjancev.

Gorjancev sva se lotila iz Gabrja. Tja se pride skozi Novo mesto, Ratež in Brusnice. Na križišču za gabrsko gostilno sva se peljala naravnost po ulici Šumeči potok, na katere koncu je ne tako majhno parkirišče, a Dolenjci so naju kar presenetili: preden sva se preobula, je bilo skoraj vse zaparkirano. Takoj za parkiriščem je razcep; šla sva kot vsi: po desnem kraku, a že po nekaj metrih levo z njega v gozd. Sprva sva sledila rumeno-modrim markacijam, nato pa gazi, ki je šla včasih malo po svoje. Čez čas so naju vodile tudi Knafelčeve markacije, ponekod na zelenih zastavicah – puščicah. Po kaki uri sva zagledala prvega vampirja, čisto krotkega zaradi blagodejne bližine domnevno pomlajevalnega vrelca Gospodična. Med pitjem čaja v planinskem domu sva se zabavala z branjem oblikovno in vsebinsko zabavnega jedilnega lista, a za kosilo je bilo še prezgodaj. V nasprotju z vsemi drugimi, ki so zavili levo proti Miklavžu, sva se odpravila desno. Tam so se pojavile še rumeno-rdeče markacije E 7 in tudi kažipotov je dovolj, da nisva imela orientacijskih težav. Čedalje bolj je metlo, tudi snega je bilo vedno več, a strmina naju je lepo grela. Po dveh urah zimske idile sva natanko opoldne dosegla najvišji vrh Gorjancev. Brilo je kot za stavo, da sva navlekla nase vse, kar sva imela, sneg se je divje vrtinčil, midva pa sva si v zavetju svetega Elije (a zunaj, ne v bivaku) nazdravila za srečo v novem letu (»naša« sveta Jera je žal brez strehe). Trdinov vrh je prijazno dvojezičen – bolj kot slovensko-hrvaški odnosi (zato sva pila tudi na duševno zdravje politikov na obeh straneh). Kljub množici, ki se je podala na Gorjance, sva bila na vrhu skoraj ves čas sama.

Vrnila sva se mimo vojašnice in skozi pragozd. Spust je bil precej strm in k sreči odlično označen, saj tam ni bilo gazi. Kmalu sva si morala natakniti gamaše. Ko sva prišla iz gozda, sva premalo ubogala puščico v desno (najbrž so bile oznake tudi zametene), tako da sva nekoliko po svoje v tričetrt ure prigazila do Doma pri Miklavžu. Tam so naju ogreli in nahranili, potem pa sva se mimo Krvavega kamna v pol ure vrnila h Gospodični in po že znani poti v tričetrt ure k avtu. Kopel v toplicah nama je zelo dobro dela.

19 december, 2008

Lučkarji

Ta teden pa res ni šlo, toliko novoletnih »prireditev« se je nabralo. Edina možnost je bila nočna Šmarna gora v sredo. Ubrala sva enako pot kot vedno v takih primerih. Ko sva dosegla Vozno, je začel naletavati sneg, da je bilo prav romantično. Kar nekaj mladine s čelnimi lučkami sva srečala. Ob vrnitvi v dolinsko meglo je deževalo in samo najin avto je še prezebal pod Goro. Pot je precej razmočena in blatna, a tudi taka pripelje na cilj: na vrh in k sebi.

Danes sem se po enem izmed novoletnih kosil vrnila v Komendo, ko je svetloba že pojemala in so bile Kamniške planine prelepe. Preden sem se preoblekla za tek po zadnji žig KPP pri našem planinskem domu, je bilo treba pa že spet natakniti čelko. Proti Pšati se je gostila megla in nad njo ni bilo več razločiti gora, le drobna lučka je trepetala tam, kjer se je v temi in oblakih skrival Krvavec. Svinčnik sem tokrat nesla s seboj, moj boj z žigom pa se je končal precej neslavno: s packo, ki kvari tudi odtis žiga na drugi strani lista. Kovinskih žigov ne maram, ker jih je zelo težko lepo odtisniti, še posebno take na prekratki verižici, saj knjižice ne morem položiti na trdno podlago. Naš planinski dom sem že večkrat omenila, tokrat pa vam ga tudi pokažem. Slika je stara že nekaj mesecev, a nocoj je bilo že pretemno za fotografiranje. Sem pa zato slikala novoletno okrašeno Komendo.

14 december, 2008

Tavanje na Bevkov(em) vrh(u)

Za včerajšnji cilj sva se odločila na vrat na nos, ker prvotno izbrani zaradi vremena ni bil primeren. Imela sva zemljevid in opis s spletišča Zaplana.net, pot pa je markirana, zato nisva pričakovala težav. V Sovodnju je res obširno parkirišče, ki ga »obljublja« Zaplana.net, čeprav si ga v tisti ozki dolini nisva znala predstavljati. Smerne tablice so obetale le uro in četrt hoje, tako da sva že delala načrte, kam bova še šla, ker bo tole premalo. Poti ne bom podrobno opisovala, saj najdete opis na omenjenem spletišču, opozorila pa bom na podrobnosti, ki so se spremenile. Prva je tale: za zadružnim domom sta dva smerokaza, tako da celo najhitrejši zagotovo opazijo vsaj enega in ne oddrvijo kar mimo. In druga: cesto sva zapustila na levem ovinku, tik preden prečka potok, to pa ni več pri zadnji hiši v vasi, saj so nekoliko naprej zgradili še eno.

Pri Lisjaku nama je mlad možak, ki je kidal sneg, razložil, da je po njihovem svetu tekla meja med Italijo in staro Jugoslavijo. Domačija stoji 780 m nad morjem, je povedal. Tu sva si nadela gamaše. Tudi kapuci sva si nataknila, ker je padal moker sneg. Večina kažipotov in markacij je bila zasnežena in pridno sva jih čistila. Kake četrt ure nad Lisjakom smerna tablica Bevkov vrh kaže naprej (nazaj Sovodenj), a takoj zatem se kolovoz razcepi, tako da ni jasno, ali vodi »naprej« levi ali desni krak. Odločila sva se za desnega in res prišla spet do markacije. Naslednja »postaja« je bila domačija Mrzlikar. Vrh partizanskega spomenika krasi jugoslovanski grb. Za naju nostalgičen spomin, saj naju je spremljal večino življenja. Poklepetala sva s starim možakom, ki je tudi kidal in prav tako povedal, na kolikšni nadmorski višini je doma: 850 m. Čez 5 minut naju je zbegala tablica na električnem drogu: nazaj Bevkov vrh Po grebenu in naprej Sivka. Kam pa midva?! Ravno tu je bil odcep v desno, a ker ni bilo kažipota k Pleču, ki ga omenja Zaplana.net, sva šla dalje (če ne bi bilo megle, bi bila videla domačijo). Tako sva do kmetije brez potrebe napravila velik ovinek okoli hriba. Pri Pleču sva opazila tudi prvo rumeno-modro markacijo Poti kurirjev in vezistov.

Odtlej se je megla čedalje bolj gostila, tako da sva se komaj prebijala od enega do drugega stebra daljnovoda in nato skozi gozd do pašnika. Ob ograji sva se spustila do nevidne ceste, kjer se menda začne razločen kolovoz, a seveda ne v snegu. Znašla sva se sredi belega niča in videla komaj kaj več kot ped pred nosom. Ker je nehalo snežiti, se nisva bala, da ne bi našla nazaj po svojih sledeh, zato sva vztrajala in prigazila do roba gozda prav pri kažipotu: kar naravnost na Bevkov vrh! Po 10 minutah sva stala pri betonskem stebru – bi to lahko bilo kaj drugega kot vrh? Kažipota naprej: Sovodenj in Sivka. Če ni več kažipota za Bevkov vrh, je to to. Sredi gozda, hm – tisto o razgledih sva si razložila po svoje. Zaradi nikakršne vidljivosti nisva tvegala kroga in sva se vrnila po svojih sledeh. Pri Pleču sva izvedela, da je žig pri kapelici. Potem sem v vezističnem vodniku prebrala enako. Nobene kapelice nisva videla ...

Domnevno prekratki in lahki izlet se je kar raztegnil (več kot dve uri in pol gor in skoraj dve dol) in poskrbel za temeljito telovadbo, saj sva povsod gazila celec. Spomladi, ko bodo rože in se bo kaj videlo, pojdeva pa po grebenski poti. Upam. Jani je bil strašno hud na markaciste. Posebno izkazali se pa res niso. Ampak rada bi videla hrib in vrh.

09 december, 2008

Na Roblek sva odšla ...

... se v gneči znašla sva ... Ni čudno, ko je bil tako lep dan, nedelja, dom pa odprt, zdaj že eden redkih. Med vožnjo skozi Begunje in mimo gradu Kamen sva si izmenjala že znane pripombe v slogu »Če bi bil avstrijski, bi bil kot iz škatlice« (pa še tako čudovito ozadje ima: Begunjščico) in se odpeljala do gostišča Draga. Brez potrebe sva avto stlačila na zadnji neopločevinjeni prostorček ob cesti pri parkirišču, ki je »samo za goste«, ker nikjer ne piše, da je za pločevino planincev poskrbljeno nekoliko više ob cesti. Ta je markirana in mnogi se s tem očitno ne strinjajo: preden se začno »uradne« bližnjice, sta vsaj še dve »divji«. Tja vodijo gazi in te zlahka zapeljejo. To načeloma ni prav, a markacije nas čedalje pogosteje tirajo na ceste, kar pa se mi tudi ne zdi prav. Označene bližnjice vodijo po »stopnicah« iz korenin. Ker pot ni razločna, je pravzaprav toliko široka, kolikor je korenin, in tudi markacije so preredke, da bi jo bolj omejile in bi se pomendralo manj.

Do Planin(i)ce sva hodila 50 minut in na koncu je že kar drčalo. Planina pa je že pošteno zasnežena. Kljub pravi zimi voda še kar teče v korito. Stranišče je odprto in (temu primerno?) nesnažno. Od tu je nekdo napravil gaz (najbrž) z lopato. Na bližnji Pol(j)ški planini sva se spomnila, kako sva spomladi pred petimi leti prišla sem gor po dolini Blatnice. Od tu so markacije ob kolovozu ali gozdni cesti (kar pač skriva sneg), a tisti, ki je potegnil gaz, je očitno ljubitelj strmin: njegove bližnjice so »nevarne za kolena«. Malo pred ciljem je ob skladovnici drv napis, ki vabi obiskovalce Roblekovega doma, naj pomagajo pri oskrbi s kurjavo. Za planinko s polnim nahrbtnikom v ozki gazi (sneg je bil svež, prhek, in se je kar gnetel pod nogami, zato je bilo na preizkušnji ravnotežje) so polena nekam prevelika, a nekaj mladcev se je izkazalo celo s po dvema polenoma. Med čudovito zasneženimi smrekami in v snegu do riti (to je taka nazorna mera) sva se tik pred ciljem razveselila prelepega pogleda na Julijce in mimo razpela, ozaljšanega s sneženimi čipkami, stopila pred Roblekov dom. Kar težko sva se ločila od sonca in razgledov, a iz kuhinje je dišalo.

Gostje so bili številni in glasni, oskrbnika pa prijazna. Čeprav je večina gostov malicala iz svojih nahrbtnikov, nista bila prav nič nejevoljna. S stene nas je opazoval gospod z zavihanimi brki: rodoljub in planinec Hugo Roblek, po katerem se imenuje dom. Bil je lekarnar in stavim, da je prisegal na naravna zdravila: planinski čaj in pošten pohod vsako nedeljo.

Namenila sva se napraviti krog čez planino Preval, a ob pogledu na globoko zameteni »odcep« sva si premislila in se vrnila po isti poti. Gor in dol sva hodila približno po dve uri.