17 februar, 2012

(Fiz)kulturni dan, kakor se pod novo oblastjo spodobi

Na Prešernov dan sva se že spet potepla na Štajersko. Skozi Gornji Grad in Radmirje sva se odpeljala na Rečico ob Savinji, za njo pa levo (smerokaza 3.km kmetija Tiršek in Borseka Paintball). Za pohod k Mozirski koči sva si izbrala izhodišče nenavadnega imena: Negujnica. To piše samo na zemljevidu, zato sva bila prijetno presenečena, ko sva po mnogih ovinkih in razpotjih pri hiši Poljane 32, kjer je bilo konec ceste, izvedela, da sva prispela prav. Prijazni gospodar nama je dovolil parkirati na dvorišču (kje bi sicer, res ne vem). Domačija ima lepo "kuliso": Konjščico, levo za njo pa Medvedjak. Pri sosednji hiši 33 stoji kapelica; med njo in toplarjem se začne markiran kolovoz.

Ko se je kolovoz izvil izmed hiš, naju je pripeljal v gozd in zavil desno mimo vodnega zajetja, od tam pa sva nadaljevala po stezi v levo. Po jarku sva v nekaj minutah prisopihala na gozdno cesto, ki se tu najbrž konča (v snegu nikoli ne veš), in se povzpela po široki strmi poti desno navzgor. Markacije so redke, zato sva morala biti kar pozorna. Pot je postala sčasoma kar strma in ponekod nevarna za zdrs, saj je ozka in visi pa še precej snega je bilo. Ko sva dosegla poseko ob gozdni cesti, sva sledila rdeči puščici brez napisa in nato spet našla markacijo. Bližnjica se le ogne cestnemu ovinku, tako da sva bila hitro spet na cesti. Tam naju je pričakala še ena "prazna" rdeča puščica. Povzpela sva se po markirani vlaki in nenadoma zagledala klopi, mize, nadstreške. Kolikor daleč levo in desno se je videlo, je bila razpeta mreža, za njo pa več lesenih zaklonov: poligon za paintball. Onstran mreže teče kolovoz. Če bi bila sledila markacijam ob vlaki, bi bila morala splezati pod mrežo, zato sva šla raje nekoliko levo ob njej, našla razporek in skozenj stopila na omenjeni kolovoz. Nadaljevala sva desno po njem. Kakih 50 m od rdečega traku, ki označuje mejo poligona, je treba zaviti s kolovoza levo v breg (odcep je laže prezreti kot ne in nama se je sprva res "posrečilo").

Kmalu sva bila spet na gozdni cesti. Kam pa zdaj? Kar po svoje sva si skrajšala levi ovinek in čez 5 minut sva levo v bregu opazila leseno hiško, desno ob cesti pa na drevesu puščico z napisom Ston. Ker se je povesila, je kazala v tla, tako da nisva vedela, ali kaže naprej po cesti ali levo k hiški. Napravila sva še nekaj korakov po cesti in ko sva bila tik pod hiško, opazila odcep k njej, pozneje pa v vejevju še dobro skrito markacijo. Prišla sva k lovski koči LD Rečica ob Savinji. Stoji na robu prikupne planine, onkraj katere se dviga Konjščica, v bližini pa je tudi "obvezna" preža.

Od koče sva se odpravila po desni strani planine v smeri Konjščice in na drevesu na robu gozda naju je pričakala markacija, v gozdu pa širok kolovoz (morebiti teče že po planini, a pod snegom do kolen ga ni bilo videti). Po četrt ure sva se spustila na gozdno cesto, kjer se križa nekaj vlak in kolovozov, ter onkraj nje nadaljevala v dotedanji smeri po strmi vlaki. Ko se je zravnala, sva nad seboj zagledala spomenik NOB, sezidan iz kamnov. Pod njim z leve priteče pot z Ljubnega, navzgor levo od spomenika pa kaže obledel napis Medvedjak (po vodniku Kamniško-Savinjske Alpe te poti ne markirajo več). Desno od spomenika se spušča s knafelčki in vezističnimi markacijami označena pot, na drevesu pa piše Mozirska koča. Sledila sva temu napisu in markacijam obeh vrst. Pot je ponekod slabo prehodna, ker gozd ni očiščen. Po slabe pol ure sva prečkala kolovoz in čez nekaj metrov stopila na širšega (ali gozdno cesto), ki priteče od uravnave desno spodaj. Nadaljevala sva levo po njem. Čez čas je markacij kar zmanjkalo, v strmem bregu desno pod cesto pa sva opazila še eno markirano pot. Malo sva raziskovala, ali sva zgrešila kak odcep, potem pa le vztrajala na dotedanji poti in končno dosegla kažipote. Od njih je le kakih 100 m do ostrega ovinka asfaltne ceste na Golte in naslednjih kažipotov. Po cesti, s katere je lep pogled na Mozirsko kočo, sva se povzpela do parkirišča s še več kažipoti in Alpskega vrta (sem je seveda treba priti poleti), od tam pa sva se spustila mimo lične kapele Dobrega pastirja k Mozirski koči (1356 m).

Pozdravil naju je prijazen kuža, okrog koče pa je bil velik živ-žav: kakih deset otrok se je veselo kepalo (kadar je zašel v navzkrižni ogenj kak odrasel planinec, je pod budnim očesom dveh vzgojiteljic nastalo kratko premirje). Oskrbnica je na pult postavila šopek nageljnov in listek s Prešernovimi besedami Le sosed bo mejak. Tako sva letošnji kulturni dan prav lepo praznovala v hribih.

Vrnila sva se po isti poti, le slabo prehodni del nad spomenikom sva obšla po kolovozu "nadstropje" više. Slabe tri ure gor in približno dve dol.

16 februar, 2012

Na Kofce na štruklje in juhej na Juhej

Prejšnjo nedeljo so nama spet zadišali štruklji na Kofcah. Sicer sva "porabila" že vsa izhodišča, kaka variacija na to temo se pa še vedno najde. Kakor že kdaj prej sva se odpeljala skozi Tržič, Dolžanovo sotesko in Dolino v Jelendol. Tokrat sva parkirala pri športnih igriščih ob cesti proti Medvodju.

Napotila sva se ob Dolžanki in postala pozorna na številne sledi divjadi v snegu. Gozdna cesta naju je kmalu pripeljala do krmilnic in skladišča krme, kar je razložilo sledove "stampeda". Čez dobre pol ure sva kljub zasneženemu vozišču naletela na parkiran avto, kmalu zatem pa se nama je odprl pogled na Košuto. Potem se je levo v bregu pokazala lesena hiška, ki najbrž že sodi k planini Dolžanki, a sva zaradi globokega snega nadaljevala po cesti do večjega betonskega mostu, pri katerem je parkirišče. Tam se v levo odcepi kolovoz in po njem sva se povzpela na planino. Eno markacijo sva opazila na drevesu, kjer kolovoz vstopi v gozd, eno pa med hišami. Po sprehodu med njimi sva kar nadaljevala od tam in pot se je kmalu združila s kolovozom. Po 20 minutah sva prišla do drugega kolovoza, kjer ni nič označeno, ali je treba levo ali desno. Zavila sva desno nanj in takoj levo z njega. Na mokrih delih poti sva naletela na nekaj drsalnic. Ko sva naslednjič dosegla gozdno cesto, sva slabih 100 m v levo opazila lovsko kočo, naju pa so markacije usmerile desno in po nekaj korakih spet levo v breg. Gozdno cesto sva prečkala še enkrat. Markacij je bilo ves čas bolj malo (katero je najbrž skril tudi sneg). S poseke že blizu planine se lepo vidi greben Košute, nekaj korakov v levo pa je zanimiva kapelica. Do Doma na Kofcah (1488 m) in štrukljev je bilo le še četrt ure (skupaj dobre tri ure – treba je bilo gaziti in moj gleženj se v snegu še vedno ne obnese najbolje). Kot navadno so ob peči moževali (predvsem politizirali) "stalni gostje", skupina mladih alpinistov pa je pospravljala vrvi in drugo opremo, o kateri veva malo ali nič.

Vrnila sva se po isti poti. Lastne gazi so nama veliko pomagale tako pri orientaciji kot pri hitrosti. Prej kot v dveh urah sva bila spet v dolini. Kljub neznanskemu mrazu (na planini je bilo dosti manj mrzlo kot tu; domačin nama je zaupal, da to zimo zebe celo njega, poleti, ko je drugod vroče, pa je pri njih prav prijetno) sva sklenila še nekoliko raziskati Jelendol. Sprehodila sva se med zanimivimi starimi hišami in se nad gradom sv. Katarine ali Put(e)rhofom, kakor se je Jelendol imenoval nekoč, povzpela po ograjeni potki h grobnici baronov Bornov. Juliusa Borna planinci poznamo predvsem po Bornovi poti skozi predora na Begunjščico in tudi predor za cesto skozi Dolžanovo sotesko je dal zgraditi. Baje pa je bil – kako aktualno – tudi specialist za saniranje gospodarskih podjetij v težavah.

Ko sem na kažipotu opazila imeni Mali in Veliki Juhej, sem bila navdušena: tako imenitnega imena pa še ne! In primernega za hrib! Iz vasi sva se napotila po mostu čez Dolžanko v breg proti kapelici in naprej levo mimo nje na vlako. Koničasti Mali Juhej naju je čakal na levi. Že skoraj v višini vrha se odcepi levo ožja potka na razgledišče (iz vasi največ 10 minut). Na njem sta razgledna klopca in betonski podstavek, na katerem je po pripovedovanju domačina nekoč stal kip jelena (gotovo zaradi imena kraja). Nato sva se vrnila na vlako in nadaljevala naravnost navzgor. Na vrhu se v desno odcepi potka, vlaka pa se rahlo spušča naprej. Zavila sva desno na potko (oznak sicer ni) ter se povzpela v ključih mimo dveh možicev in komaj čitljivega kažipota V. Juhej na vrh Velikega Juheja (iz vasi dobre četrt ure) s klopcama in stebri, ki bi bili lahko del (nekdanje) ograje. Tudi ta je razgleden: na eno stran se vidi Košuta, na drugo pa Štegovnik. Vrnila sva se nekoliko drugače. Spustila sva se nazaj na vlako, a nisva zavila levo proti vasi, ampak sva po nekaj korakih desno nekoliko navzdol našla odcep zelo strme potke. Sestop z vlake nanjo je precej težaven, nadaljevanje pa je kar v redu, le zelo ozka je. Nekaj časa teče v napačno smer, nato pa zavije nazaj in pripelje na razcep: izbrala sva levi krak navzdol. Tudi na naslednjem razcepu sva se spustila po levem kraku (naravnost) in skozi drevje že zagledala hiše v Jelendolu (pot vrnitve je bila nekoliko daljša kot pot vzpona). Juhej!

12 februar, 2012

Andrejev dom na Slemenu – v soncu gor, v temi dol

Zadnjo januarsko soboto sva se odpravila na Štajersko. Za avtocestnim izvozom Šentrupert sva sledila smerokazom Topolšica. Takoj za tablo, ki označuje občino Šoštanj, se je pokazala menda največja šoštanjska "znamenitost": velikanski oblaki iz tamkajšnjih dimnikov. V Topolšici sva zavila desno v breg za smerokazom Bolnišnica Topolšica in parkirala na velikem parkirišču pod bolnišnico. Do Andrejevega doma na Slemenu (1086 m) naj bi bilo po smernih tablicah tri ure hoda.

Iznad bolnišnice sva se vzpenjala v ključih skozi gozd po potki, obrobljeni z bršljanom. Ko sva spet prisopihala na asfalt, naju je "zapeljal" kažipot Sončna pot – Pot čez Lom, ki kaže levo. Nemarkirana asfaltna cesta (opazila sva le eno obledelo markacijo) se čez čas spremeni v makadamsko, pri številki 144 pa naju je lesen kažipot Vrh Loma – Sleme (na vseh kažipotih Sončne poti je slika metulja) usmeril desno v breg. Šele po 20 minutah se je pot zravnala; spustila sva se na markirano gozdno cesto in zavila levo nanjo.

Kmalu sva stopila iz gozda pri razpelu in obvestilni tabli o prehrani metuljev. Čeprav je bila pot zares sončna, je bilo za metulje seveda še premraz. Izza hribčka s prežo je kukala streha Dražnikove domačije. Menda je zapuščena, a iz hleva je bilo slišati kikirikanje in mukanje. Večstoletna (koliko, nisem odkrila) Dražnikova lipa je naravna vrednota lokalnega pomena. Gozdna cesta naju je skozi ozek pas gozda pripeljala do več počitniških hišic in do Vodovnikove domačije z lepim pogledom na Uršljo goro. Poleg stojita živo poslikana kapelica in obvestilna tabla o dnevnih metuljih. Tam naju je prehitel edini pohodnik, ki sva ga videla ta dan. Tudi Vodovnikovi se ponašajo s staro lipo, baje iz turških časov. Od toplarja nad kmetijo se vidi Vrh Loma (na zemljevidu Lomek), a sva si ga "prihranila" za vrnitev in sledila smerni tablici desno navzdol mimo počitniške hiše v gozd, kjer sva spet našla markacije. Po 20 minutah sva pristala na cesti pri Banku. Kakih 300 m naprej kaže v levo rumeno-rdeča puščica E6, ob najini cesti pa se je pojavila vezistična (rumeno-modra) markacija. Na električnem drogu pod Žlebnikom je nenavaden znak: bela trilistna rožica z rdečo piko na sredi na zelenem trikotniku. Žlebnikov čuvaj se je tako razburjal, da je bilo prav naporno zanj in za najina ušesa, medtem ko sva prebirala, kaj piše na spominski plošči in spomeniku pesniku in vodju kulturniške skupina XIV. divizije Karlu Destovniku - Kajuhu, ki je komaj 22-leten padel v tem kraju, si ogledala Žlebnikovo lipo, baje staro 250 let (zdi se, da ima tu vsaka domačija, ki kaj da nase, svoje "večstoletno" drevo), in se vpisala v vpisno knjigo (kontrolna točka 10 Šaleške planinske poti).

Povzpela sva se levo v travnati breg. Prav sva se odločila (kažipot je nekoliko dvoumen – lahko bi kazal tudi naprej po cesti): na robu gozda so naju čakale vse tri markacije (ponekod jih je kar
preveč). Skupaj s smernimi tablicami so naju zanesljivo pripeljale k Orlu. Poleg domačije stoji lična lesena hišica. Po kolovozu pod njo sva bila brž pri Andrejevem domu. Kmalu za nama je prigodrnjal gor možak, ki naju je prehitel pri Vodovniku: pri Žlebniku je narobe razumel kažipot in vso zadnjo uro prehodil po cesti. Pomalicala sva na klopci pred domom, potem pa stopila noter na kozarček borovničk. Prvo je bilo pametno (v veži je napis Vnašanje hrane in pijač v dom ne dovolimo!), drugo pa ne tako: v kozarčku ni bilo nobene borovnice. O vrhu Slemena (1167 m) nisva našla niti besede, a hotela sva gor. Odpravila sva se po kolovozu, ki vodi proti Smrekovcu, čez 5 minut prečkala cesto in čez dobrih 5 minut stala na (na oko) najvišji točki. Brez oznak seveda ne veva, ali sva bila zares na vrhu.

Za vrnitev sva si izbrala pot proti Grebenšku. Markacije so precej redke, zato sva morala biti zelo pozorna. Po lesenih stopnicah sva se spustila na gozdno cesto, pod njo pa zelo strmo na kolovoz. Nadaljevanje poti na drugi strani je bilo zametano z vejevjem. Čez potok Slanico je bilo treba po tako nezanesljivi brvi, da sem ga raje prestopila po kamnih. Ko sva se spuščala po gozdni cesti, sva slišala streljanje; ugibala sva, ali so lovci. Štela sva mostove čez Slanico; tik pred petim je levo ob cesti razvalina hiše (najbrž Turkove; malo naprej na desni je še ena), z desne pa pritečeta še ena cesta in potok Klošnica. Potoka se združita in odtlej sva hodila ob Hudem potoku. Takoj za drugo razvalino je strm odcep v levo, označen z vsemi mogočimi markacijami. Preden sva se povzpela tja gor, sva si privoščila še eno zanimivost.

Nadaljevala sva slabe četrt ure po poledeneli cesti skozi slikovito sotesko (spotoma sva odkrila, od kod streljanje: nad cesto je strelišče LD Smrekovec), tam pa so naju obvestilne table opozorile na Mornovo zijalko, kjer so našli ostanke naseljencev od stare kamene dobe do antike. Piše, da je odprta za ogled od aprila do novembra (na lastno odgovornost), sicer pa zaprta, a sva se po lesenih stopnicah brez težav povzpela do vhoda in vstopila vanjo (ni bilo videti, kako bi bila lahko zaprta).

Vrnila sva se k omenjenemu odcepu in ko se je strmina unesla, sva se kmalu znašla pod Žlebnikom. Na cesto sva prišla pri rumeno-rdeči puščici E6 pred Bankom, od tam pa nisva nadaljevala po cesti, ampak sva zavila desno za zjutraj opaženim kažipotom Vrh Loma 20min. Tamkajšnji pes je bil strašno hud, a ker sva zbirala pogum dovolj dolgo, je prišel ven gospodar in ga pomiril. Markirana pot vodi levo od hiše, za njo pa desno v gozd. Menjaje gozd in travnike sva dosegla domačijo Aravs (nekam pozna sva se jim zdela), od koder je mimo obvestilne table o nočnih metuljih in zanimive počitniške hišice le še 10 minut do Vrha Loma, ki je najvišja točka Topolšice (884 m). Začelo se je mračiti.

Pri Vodovnikovem toplarju sva zašpilila klobaso in pod Dražnikom nadaljevala po markirani gozdni cesti (nisva zavila nazaj na Sončno pot). Kako je šlo naprej, težko povem natančno, ker sva še komaj kaj videla: mimo najbrž opuščene Strminškove domačije, po dobrih 10 minutah za hišo na levi po bližnjici levo v gozd (kažipot Terme), spet po cesti do hiše 133, od nje pa navzdol po travniku. Ko sva naslednjič pristala na cesti, sva po občutku zavila levo po njej. Tlakovana je z velikimi ploščami. Ob njej je (še ena!) tabla tematske poti Z metulji na potep (svetlobna vaba za opazovanje nočnih vrst metuljev – kako primerno, le metulji so manjkali!). Kake četrt ure pod omenjenim kažipotom Terme sva prepoznala mesto, kjer sva zjutraj sledila kažipotu Sončna potPot čez Lom, zdaj pa sva do sem prišla iz nasprotne smeri in tako zašpilila še eno klobaso. Avto naju je čakal mrzel, a zvest.

Do Andrejevega doma sva hodila le poltretjo uro, nazaj pa sva vandrala kar debele tri ure in pol. Upam, da se vam ne bo zdelo preveč dolgočasno, če povem, da je bilo lepo.

02 februar, 2012

Letošnji Blegoš

Na Blegoš greva najraje pozimi. Dosedanjim obiskom iz Volake, Leskovice, Zalega Loga in Robidnice sva prejšnjo nedeljo (že 22. januarja!) dodala še enega. Izbrala sva ga v skoraj novem vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje (PZS 2011): iz Javorij. V Poljanah nad Škofjo Loko sva zavila desno s ceste Škofja Loka–Žiri ter nadaljevala skozi Volčo in Podobeno do Javorij. Nad gostilno Blegoš je precejšnje parkirišče.

Od šole sva sledila rumeno-zeleni markaciji levo na kolovoz, ki naju je kmalu pripeljal nazaj na asfaltno cesto. Zavila sva levo v Murave, na razcepu pa ostro desno (smer Četena Ravan). Pri prvih hišah se v levo odcepi kolovoz s pogledom na Blegoš in Malenski vrh s cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Po njem sva prišla v gozd. Pri veliki drvarnici sva stopila iz njega in se sprehodila do hiše Podvrh 9, kjer se stakneta Loška pot in ta, ki so jo domačini označili z rumeno-zelenimi markacijami. Izza domačije vodijo tri poti; srednja je markirana, vse tri pa pripeljejo na ozko asfaltno cesto, ki priteče z leve iz doline. Po njej sva se povzpela do Gorenje Žetine 1. Na kozolcu ob cesti so tri markacije, ki usmerjajo levo na ožjo asfaltno cesto proti Gorenji Žetini 2. Od tam (in ne od številke 1, kakor piše v vodniku) sta dve možnosti: s knafelčki označena "po cesti" (začne se sicer po kolovozu, a večidel res teče po cesti) ali rumeno-zelena "mimo slapa Rancka" (po cesti še do Gorenje Žetine 2, nato pa po prijetnejših poteh). Že doma sva se odločila za slednjo.

Pri številki 2, kjer se asfaltna cesta konča, dobesedno podirajo hrib, zato sva imela težave najti nadaljevanje poti. Šla sva čez dvorišče in ob gospodarskem poslopju proti levi v gozd. Nekaj časa sva se prebijala skozi nered rastja in vejevja v slabo prehodnem jarku, nato pa spet ujela pot. Pripeljala naju je na travnik na levi strani gozda, kjer sva narobe razumela puščico na skali (opis v vodniku pa najini zmoti tudi ni odpomogel) ter se namesto levo navzdol napotila desno navzgor in znova v gozd. Tam so naju pričakale rumeno-zelene markacije, zato sva se brezskrbno vzpenjala dalje in stopila na plano na desni strani gozda. Pri nekdanjem peskokopu se svet zravna in kolovoz zavije proti gozdu na levi. Nedolgo zatem naju je lesen kažipot obvestil: desno Mladi vrh, levo pa Koprivnik. Ojej! No, tudi čez Koprivnik se pride na Blegoš ...

Čez kake pol ure sva stopila na gozdno cesto in zavila levo nanjo. Tu so se rumeno-zelenim markacijam pridružile Knafelčeve in rumeno-rdeče E7. S te ceste so lepi pogledi na Karavanke. Smerni tablici Koprivnik desno navzgor se Jani ni dal pregovoriti (tam sva že bila). Bil je tako lep dan, da je pogled navzgor, od koder so se skozi drevesne krošnje usipali sončni žarki, spominjal na poletje. Ko se je svet odprl, sva v kotanji na desni zagledala leseno hiško, v bregu nad njo pa prežo. V levo pod cesto naj bi kazal kažipot Žetina, a podrt leži na tleh (tu sva se namenila vrniti). Na koncu čistine se nama je (seveda zaman) ponujala še ena pot na Koprivnik. Kmalu sva se znašla na polnem parkirišču ob križišču na Črnem Kalu pri lovski koči in partizanskem spomeniku. Od tu sva se nekoč že povzpela na Blegoš po strmi poti.
...

Tokrat sva sledila smerni tablici Prva ravan – Blegoš, še naprej po E7. Po nekaj metrih se desno odcepi gozdna cesta, po kateri sva načrtovala vrnitev. Zložno sva se vzpenjala mimo partizanskega spomenika, od katerega je lep pogled na Koprivnik in Mladi vrh (Stari le kuka izza slednjega), kmalu pa so se zadaj med njima pokazali Stol, Vrtača in Begunjščica. Na Prvi ravni sva zavila desno v breg, kamor kaže napis Vrh, mimo bunkerja na levi in više še mimo dveh. Za vso pot do vrha sva porabila dobre tri ure. Še tik pod njim je sijalo sonce, tedaj pa nas (kar veliko nas je bilo) je zagrnil oblak in nam skril razglede. Nisva čakala, da bi se razkadilo, preveč mraz je bilo, zato sva se spustila h Koči na Blegošu (po zglajenem snegu je trajalo kar pol ure). Pogled od nje nazaj gor naju je navdajal z mešanico slabe in dobre volje: gora se je spet kopala v soncu.

Ko sva se v koči ogrela in okrepčala, sva bila odločena vendarle najti slap, ki nama je "določil" izhodišče in pot (ali se imenuje Rancka, Rancke ali Rancek, ne vem, saj ga vodnik imenuje vsakič drugače, v Slapovih Slovenije na spletu pa piše Ranški slapovi; tudi o višini sem našla sila različne podatke: od 12 do 35 m za velikega in 1,70 ali 4 m za malega). Od koče sva se mimo odcepa levo v Potok spustila po precejšnji strmini (posebno po pomrznjenem snegu je bila huda) za Knafelčevimi markacijami in pristala na gozdni cesti (tu se markacije nehajo). Desno pod njo stopnice vodijo na bližnjico, nato pa je šlo spet po cesti z razgledi na Ratitovec in Triglav s sosedi. Ob njej so tablice Zlatorogove transverzale. Na Črni Kal sva res prišla po načrtovani cesti, od tam pa ni daleč do hiške in preže, kjer se odcepi pot, ki naj bi jo označeval zjutraj opaženi kažipot Žetina. Čez začetek rumeno-zelono markirane poti leži podrto drevje. Po kratki "vlaki" sva prišla na travnik, onkraj katerega naju je čakala naslednja markacija. Kljub številnim odcepom je malo oznak; držala sva se glavnega kolovoza, razen ko nama je markacija pokazala desno navzdol po prečnem in zatem še po drugem takem levo. Iz gozda sva stopila nad Gorenjo Žetino (če boste zastavili v Žetini, morate tu vstopiti v gozd po levem kolovozu – oznake ni). Iz vasi je lep pogled na Blegoš. Na križišču nad Andrejonom (turistično kmetijo in postajo GRS) je nenavaden kažipot Slap p/Pod Rancka; ne odgovarja na vprašanje, kako se slap zares imenuje (o začetnici pa zaradi samih velikih črk lahko le ugibam). V Javorje se pride tudi po cesti, a sva upala, da od slapu ne bo treba nazaj v vas.

Sledila sva čudnemu kažipotu in kjer asfalt zavije levo, sva se spustila po markiranem makadamu. Pripeljal naju je na dvorišče Gorenje Žetine 8. V vodniku, ki opisuje pot v nasprotni smeri, piše, da pridemo najprej do te hiše in šele nato do slapu, zato sva mislila, da sva ga že spet zgrešila. Gospodinja pa naju je poslala še naprej: za hišo je nekakšen most čez grapo in po njem sva stopila v gozd. Po kratkem spustu sva stala pred čudovitim prizorom: široko slapišče je bilo ozaljšano z ledenimi stebri, stebrički in svečami, "posladkanimi" s snežnim posipom. Za plezalce v nič kaj uporabnem stanju, nama pa je bilo zelo všeč.

Res se nama ni bilo treba vrniti v vas, ampak sva se odpravila kar po zgornji (levi) poti od slapu. Po precejšnji strmini sva prisopihala do razcepa, od tam pa bolj položno v levo. S klopce na robu gozda je lep pogled na Žetino in Blegoš. Del poti je zaraščen, a ključna mesta so razločno označena z rumeno-zelenimi markacijami. Desno pod nama je šumel potok. Preden sva ga prečkala, nama je pritegnil pogled napis na steni Soteska s puščico v levo. Po nekaj korakih se je pred nama odprla kratka, a kar slikovita soteska. Onstran potoka se pot spet začne spuščati. Iz gozda, kjer sva opazila prve letošnje telohe in trobentice, sva mimo podrtije pripešačila do dozdevno zapuščene hiše Žetina 5. Pot se nadaljuje levo okoli toplarja in navzgor. Kmalu sva dosegla levi ovinek kolovoza, kjer z desne iz gozda priteče pot, s katere sva zjutraj pri skali z dvoumno puščico zavila navzgor namesto navzdol. Do avta ni bilo več daleč. Stopila sva še do cerkve sv. Tilna z napisom Emina romarska pot. V okolici je več klopc; najbrž tudi s teh občudujejo Blegoš.
...
Vrnitev od koče nama je vzela tri ure. In tudi nekaj dala: iz tiste mešanice slabe in dobre volje je izpuhtela slaba. Zaradi slapu, rožic, lepega večera ...