Iz deževne in razmeroma hladne (a kljub
temu čudovite ‒ meni težko kaj pokvari navdušenje nad lepo naravo) Irske sva se
vrnila v sončno in (pre)vročo Slovenijo. Ker je Jani ta konec tedna v službi,
sva morala v sredo na kratko
popoldansko, saj do naslednjega konca tedna preprosto ne bi zdržala. Po
prijetno senčni poti sva se povzpela na Gojško planino, na okoli 1500 m pa ni
bilo več tako neusmiljeno vroče. Ko sva bila tam prvič, sva začela na
Podvolovljeku, tokrat pa na Krivčevem. V vasi ni parkirišč, razen pri
gostilnah. Pri Jurčku smejo parkirati samo gostje, pri Logarju pa sicer ne piše
nič takega, občutek pa kljub temu ni najboljši. Toda zdaj imajo zaradi slabega
prometa odprto le še ob koncih tedna.
Kjer mimo Jurčka zavije makadamska
cesta v desno, se odcepi markirana pot v levo (v grmu tiči kažipot Podkrajnik) do slabe strme asfaltne ceste.
Na koncu asfalta sva nadaljevala po kamniti stezi desno v breg. Za zadnjo hišo naju
je nerazločen kažipot V. pl. usmeril
levo na strmo potko, ki se dviga v ključih tik ob gozdu. Sokovi in barve sicer
ne tako maloštevilnih rož so očitno podlegli letošnji hudi vročini. Le bodeče
neže se imenitno držijo in jim ne manjka družbe; na eni sta se pošteno
zaklepetala sladkosnedna čmrlja. Nad vrhom travnika sva spet zavila levo v
mešani gozd. Na robu je nekdaj stala klopca z lepim razgledom na Krivčevo;
klopce ni več, razgled pa še vztraja, enako kamnita razvalina z markacijo. Med
zmernim vzpenjanjem sva morala biti na ovinkih kar pazljiva, saj na nekaterih
(neoznačena) pot teče tudi naprej. Pod skalami, kjer se strmina nekoliko poveča
(menda se tistemu območju reče Skodlje), se med drevjem nekajkrat pokaže cerkev
sv. Ahaca nad Kališami. Čez približno tričetrt ure sva stopila na travnik
pri nekdanjem Spodnjem Podkrajniku. Orla z razpetimi krili se iz leta 2005, ko
sva šla tod mimo na Pirčevo planino (takrat tega dnevnika še ni bilo), ne
spomnim. Kakih 100 m nad njo sva prišla mimo kapelice s Križanim do zapuščene
kmetije Podkrajnik. Za nekaj časa sva se morala posloviti od gozdne sence. Povzpela
sva se mimo Senožetnikovega "gartelca" na kolovoz, ki je spodaj levo
zaprt. Nad Senožetnikovo hišo se nisva držala
grape naravnost navzgor, ampak sva zavila za markacijami levo v gozd in spet naju
je objela senca. Takoj sva dosegla kolovoz, ki se rahlo vzpenja proti desni, in
tja naju je usmeril kažipot Velika
planina (onkraj kolovoza pa je kažipot Dom
na Kisovcu 40 min.). Po nekaj deset korakih sva skrenila levo v breg na stezico,
označeno s puščico (nekoliko naprej po kolovozu priteče z desne nanj od
Senožetnika pot po grapi in kjer ga prečka, je smerna tablica z napisoma Gojška pl. 1 h in Velika pl. 2h). Stezica in pot se kmalu združita. Dosegla sva
gozdno cesto in nadaljevala levo po njej (markacija za nazaj je skrita med
vejami nekoliko globlje v gozdu), nato pa jo pri smerni tablici za Domžalski,
Črnuški in Jarški dom zapustila, spet v levo.
Vzpenjala sva se po senčnatem
smrekovem gozdu in mimo podrte ograje prišla do gozdne ceste, ob kateri je parkiralo
več avtomobilov. Prepoznala sva križišče Jelšev konfin. Ob njem je cvetelo
obilo svilničastih sviščev ali svečnikov. Tik nad njim se v levo odcepi
razločna potka; najbrž so si jo naredili tisti, ki parkirajo naprej ob cesti, saj
se izteče nanjo ravno pri avtomobilih. Večkrat se čudim ljubiteljem hoje, ki si
z (nepotrebnimi) bližnjicami skušajo prihraniti nekaj korakov. Pot od tu do Gojške
planine sva že poznala: čez grobo nasuto
gozdno cesto, skozi leso ter mimo velike skale z markacijo in napisa na deblu,
ki pove, da je do cilja le še 5 minut.
Tokrat ni bilo časa za vzpon na
Bukovec. Posedela sva v senci pod košatim drevesom, pijuckala sok, opazovala
lačne, žejne in utrujene krave, ki imajo kaj jesti in piti in kje ležati, male
in velike pohodnike, ki so uživali v lepem dnevu, in predvsem prikupno planino,
eno najprijaznejših, kar jih poznava.
Vrnila sva se po
isti poti z nekaj spremembami. Tokrat sva pri smerni tablici z napisoma Gojška pl. 1 h
in Velika pl. 2h prečkala kolovoz po
drugi poti kot gor grede. Ta ni označena. Kar hitro se razcepi in odločila sva
se za levi krak (desni teče po grapi nad Senožetnikom). Pripeljal naju je k Senožetniku
po drugi strani grape, ne tam, kjer sva se gor grede povzpela nad hišo. Slabe
četrt ure pod Spodnjim Podkrajnikom sva se na razcepu pri Skodljah odločila za nemarkirani
levi krak. Ta pot je strmejša od markirane in na njej sva opazila sledove
gorskih koles. Čez 10 minut sta se markirana in nemarkirana pot približali na
nekaj metrov (tam sta povezani). Nadaljevala sva po nemarkirani. Čez dobrih 5
minut, ko se priključi na prečno pot, je na drevesu ob križišču slabo vidna
rdeča puščica, ki kaže levo, vendar se nama je zdelo desno bolj prav. Res sva
bila kmalu na že znani markirani poti in pri avtu.
Ura in tričetrt gor
pa poldruga dol bo za silo dovolj, da bova zdržala do naslednje proste sobote
ali nedelje.
