Žingarica

Teden dni po »nesrečnem« petku sva si privoščila še enega »navadnega«, nič manj lepega, le da ne tako pomladnega. Nemalo me je presenetilo, da se Stanko Klinar v Karavankah ne jezi na čudna pota, ki jih je ubiralo imenovanje najinega tokratnega cilja, Žingarice (1589 m). Njeno prvotno ime naj bi bilo Sinja gora, iz česar naj bi izviral nemški Singerberg, tega pa so menda »prevedli« nazaj v slovenščino kot Žingarica. Takim preimenovanjem je moj profesor sicer neznansko gorak! Omenja še drugo ime, Bundrovca. Žingarco in Bundrovco je najti že v Imenoslovju Koroških Karavank Josipa Šašla.

 

Onstran ljubeljskega prelaza sva drugo krožišče za naseljem Podgora (Unterbergen) zapustila pri levem izvozu. V kraju Struga (Strau) sva pri restavraciji in piceriji Piccolo Mondo zavila levo, kamor kažeta smerna tablica in kažipot za planinsko pot 654. Ob cesti so se že začele markacije. Peljala sva se proti Kapli na Dravi (Kappel an der Drau). Takoj za potočkom ali kanalom sva spet zavila levo in se ob njem skozi Liplje (Laiplach) pripeljala čez železniško progo v Trnje (Dornach). Parkirala sva tik za ekološkim otokom in mostičkom čez Dornachbach.

 

Odpravila sva se skozi vas po asfaltni cesti, po kateri je ležalo precej povoženih žab. Pod eno izmed markacij 654 sva opazila leseno puščico z vrezano Jakobovo školjko, znamenjem Jakobove poti. Nasproti Wolfove hiše (Haus Wolf) naju je kažipot Singerbauer 1h, Singerberg 3h 30min, Windisch Bleiberg 4h 30min usmeril levo mimo kmetije z dvema čolnoma, napravo za sekanje drv in neurejeno okolico. Pod gozdom je bilo treba še enkrat levo in čez potok. Pri vodnem zajetju in znaku za prepoved vožnje po gozdni cesti sva se pognala po markirani stezici v breg. V gozdu so cveteli pljučniki in posebno lepi telohi. Po nekaj minutah se je bližnjica iztekla na gozdno cesto. Ob njej so se prebijali na plano lapuhi in beli repuhi, po gozdu pa so se belili mali zvončki. Iz pobočja so ponekod štrlele plastične cevi; morda so bile te vir neznanskega smradu po gnojnici. Cestne ovinke sta nama prihranili še dve bližnjici, nato pa sva zaslišala glasen šum vode. Pojavile so se prve zaplate snega. Sredi gozda naju je presenetila precejšnja lesena stavba, najbrž mala hidroelektrarna.

 

 

Nad stavbo sva se strmo povzpela in znova dosegla gozdno cesto. Tam je bila že precej poraščena, za znakom za prepoved prometa pa se je končala in se spremenila v stezo. Z nje sva kmalu zagledala hišo in kapelico. Prispela sva do Žingarjeve domačije. Zarjavela tablica na stari hiši nama je povedala, da sva v obmejnem območju Žingarica (Singerberg) na 836 m. Stara hiša Gasthaus ‒ Singerbauer Erich Scheriau je na novo prekrita, sicer pa očitno ne sprejema več gostov. Poleg stoji nova. Vse je »privat« in prepovedano. Nekaj deset metrov nad domačijo so kažipoti; naprej na Žingarico naj bi bilo po poti 654 še dve uri in pol hoda, z desne pa priteče pot 655 od Jožefa, po kateri sva se namenila vrniti.

 

 

Nad Žingarjem sva spet vstopila v gozd. Ob strmi, dobro označeni in večinoma udobni stezi so se pojavile markacije, ravno nasprotne knafelčkom. Opozorilo, da brez dovoljenja ne smeva nabirati jagod in gob, naju v zdaj že precej globokem snegu ni posebno potrlo. Približala sva se gozdni cesti na levi, a sva nadaljevala v desno, najbrž po kolovozu. Če sva prav štela, sva zatem šestkrat prečkala gozdno cesto in medtem trikrat obžalovala, da je ozračje tako mrčasto, saj bi bil s posek, po in ob katerih sva se vzpenjala, sicer lep pogled na dolino z Dravo in Celovcem. Gazi, ki so nama precej pomagale pri napredovanju, so se nenadoma razcepile, vendar nisva bila dolgo v zadregi, saj se je izkazalo, da si nekateri, ki se jim zelo mudi dol, pot, speljano v gostih ključih, še skrajšajo. Ko je bilo zavojev konec, so naju markacije odpeljale v desno. V globokem snegu na strmem pobočju nama je šlo zelo počasi. Prigazila sva do ograje – lesenih kolov z bodečo žico. Nad »pručko«, ki pomaga čez ograjo, sva dosegla greben, po katerem je nekdo potegnil smučino, in po njem brž tudi cilj.

 

 

Vrh je označen z ne prevelikim lesenim križem. Na bližnji smreki ob robu gozda visi vpisna skrinjica. Razgled je le proti severu; sicer ga omejuje drevje, a v jasnem vremenu je pogled kljub temu najbrž kar lep: najvišja je videti Vrtača; desno od nje za nekaj škrbinami Stol, pred njim se v desno preteguje Ovčji vrh/Kozjak, izza njega kuka konica Belščice; levo od Vrtače je Begunjščica, Košuto pa zares zagledamo šele z druge strani vrha.

 

Nadaljevala sva po grebenu naprej od križa, da bi se vrnila po drugi strani, po lažji, čeprav nekoliko daljši poti. Ta je bila bolj uhojena, ker je vsaj v snegu očitno bolj priljubljeno izhodišče Slovenji Plajberk (Windisch Bleiberg). Pristala sva na gozdni cesti, kjer je bil sneg še globlji. Z grebena med Žingarico in predvrhom (izza njega se vidi Psinjski vrh/Sinacher Gupf), kamor sva bila namenjena, je bil razgled boljši. Pri lesi, ki je oznanila konec planine, sva med gozdno cesto pod predvrhom in markirano stezo čezenj izbrala slednjo. Teče tako tesno ob bodeči žici, da je bila posebno v snegu prav sitna, saj bi se bil že majhen zdrs v napačno smer lahko končal »krvavo«. S predvrha, kote 1556 m, sva se ozrla nazaj na Žingarico in desno za njo zagledala tudi Grlovec.

 

Po Kompassovem zemljevidu 65 naj bi od predvrha nadaljevala po poti 657. Na drugi strani sva tik pod njim našla kažipot levo Wi. Bleiberg 654, zase pa nič. Nekoliko niže sva le zagledala še več kažipotov ob gozdni cesti, med njimi za sedlo Albink (Halbingsattel), kamor sva bila namenjena, vendar s številko poti 656 (napisano ročno), ne 657. Potem ko sva skozi ograjo stopila na planino, sva mimo gozdarskega delovišča prispela do dveh radarskih naprav, zmajarsko-padalskega odskočišča in klopce pod velikim križem. Pri njem je vpisna knjiga in podatek na začetku najbrž pomeni, da je tukajšnja nadmorska višina 1454 m. Razgledi bi bili v čistem ozračju zelo lepi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za križem se je gozdna cesta spustila desno, levo navzgor pa se je odcepila nezgažena markirana pot. Po cesti sva sledila markacijam 656 (na Kompassovem zemljevidu tam ni številke) in pristala na sedlu Albink (1360 m) s kažipoti. Zavila sva desno na pot 655 proti Žingarju. Gazi ni bilo več (vse so odšle levo v Slovenji Plajberk), snega pa čez kolena. Po poseki sva stežka sestopila na gozdno cesto. Pod njo sva se prebijala med podrtim drevjem. Še ena poseka in znova cesta, ki naju je pripeljala na širšo. Bila je tako zasnežena, da sva jo za nekaj časa zapustila, ker je bilo v gozdu manj snega in je šlo laže. Niže sva spet ujela markacije.

 

Končno sva prestopila na skoraj kopno gozdno cesto in po njej prišla do domačije pri Jožefu (Josefbauer). Tako kot Žingarjeva ni več posebno imenitna, a včasih je bila kar mogočna in stara tabla priča celo o nekdanjem smučišču. Kmalu pod Jožefom je z desne od spodaj pritekla še ena gozdna cesta, označena z zdelano tablico Gasthaus Singerbauer. Zavila sva torej tja in šla mimo lesene kočice na dnu travnika; ugibala sva, ali je bilo tu tisto smučišče.

 

 

 

  

 

 

Iznad Žingarja sva desno ob robu gozda opazila še eno kapelico. Pri prvi, mimo katere sva šla že zjutraj, sva si še zadnjič privezala dušo ‒ z njeno poslikavo in z vročim čajem. Ne, nič ga nisva žingala, se ne bi ujemalo ne z etimologijo imena ne z etiko hribolazenja. Po skoraj devetih urah (hoje je bilo v vsako smer za dobre tri) sva se vrnila k avtu precej utrujena. Ampak zadovoljna.