Po
krajšem potepanju po tirolskih tritisočakih se vračam k domačim zaostankom. Prvo
julijsko nedeljo sva se zaradi Janijevih nenadnih bolečin v nogi in ozonskega
alarma odločila za Vrata, da bi hodila bolj po ravnem in čim več v senci. Ta
ledeniška dolina se razprostira od Mojstrane do vznožja Triglava. Zapeljala sva
na parkirišče na koncu Mojstrane, malo pred krajevno tablo. To je tudi
izhodišče za Sleme (4 ure), Vrtaški
vrh (3 ure) in Vrtaško planino (2 uri); kažipot zanje kaže desno v
gozd, midva pa sva odpešačila naprej po asfaltni cesti.
Markacije, dopolnjene z 1 (SPP), so naju
usmerile mimo table TNP proti zadnjim hišam, kjer je še eno parkirišče. Pri
Rosu (Triglavska cesta 67) so obvestilni stebriček s kažipoti za pešpoti 15 in
16 (to je Pot Triglavske Bistrice) in za kolesarsko 6 ter še eden s kažipotoma
za pot ob Bistrici in Aljažev dom, razlagalna tabla o Vratih in Bistrici,
slikovni napotki o
obnašanju v parku (same prepovedi), opozorilo o
neprehodnosti poti zaradi poplav jeseni 2012 (ena je bila že prečrtana, pot
Koča pri Peričniku–Galerije–Aljažev dom pa je deloma še tekla po cesti) ter
obvestilna tabla o ureditvi in cenah parkiranja pri Aljaževem domu čez 10 km.
Za Rosom sva pri HE Mojstrana zavila levo po mostu čez zeleno Bistrico, ki si
ime več kot zasluži.
Na drugi strani reke sva stopila desno na
senčno pot. Ko sva prišla iz gozda, se je čisto približala tam že makadamski cesti.
Tam sva videla še eno parkirišče in most sem čez, torej je mogoče začeti pohod
tudi tu. Pot ob Bistrici je opremljena z razlagalnimi tablami: o reki, obvodnih
ptičih, živalstvu. Pol ure za Rosom sva zavila desno čez vodo nazaj na cesto.
Ob njej je sicer tekla pešpot, a ponekod je bilo vendarle treba na cestišče in
to se je v vročini prav lepo kadilo, posebno kadar je pripeljal mimo kak avto. Med
številnimi pohodniki sva videla tudi take v japonkah. Do Koče pri Peričniku jim
ni bilo hudega (če odmislim zaprašena stopala), a nekateri so se tako obuti
podali tudi k slapu. V Bistrico, ki izvira pod severno steno Triglava, se v
spodnjem toku izlije pritok Peričnik, znan po istoimenskem slapu. Ta pada čez
70-metrsko konglomeratno steno. Sprva je bil enovit, zaradi izpodjedanja stene
pa so se previsi podirali in nastal je dvostopenjski slap: Zgornji (16 m) in
Spodnji (52 m) Peričnik. Zdaj tudi nista več natanko drug pod drugim, ker sta
se premikala. Voda seveda še dolbe in nekoč, tako pravijo geologi, bosta
predrla svoji steni in ostali bosta le globoki zajedi.
K slapu sva se odpravila po stezi levo od
potoka. Do Spodnjega sva se vzpenjala kakih 10 minut, od razgledišča nanj do
Zgornjega pa tudi nekaj takega, le strmina je bila večja; celo poplezati je
bilo treba, a po stopnicah in ob jeklenici je kar šlo. Ravno v najožjem prehodu
sva srečala slepca. Ker se ni imel kam umakniti, se je vrgel po stopnicah
navzdol; težko je reči, kdo se je bolj ustrašil. Menda je na svetu le malo
takih slapov, ki jih lahko vidimo (obhodimo) od zadaj. To sva s pridom
izkoristila. Resda je silno kapljalo in škropilo, a v tisti vročini je celo
prijalo. Na drugi strani vodne zavese se je stezica nadaljevala pod spodmoli
okrog hriba; baje se po njej pride na neko planino – to bova preverila kdaj
drugič. Vrnila sva se k razgledišču, od tam pa ne po poti vzpona, ampak sva po
nekaj korakih proti slapu zavila pri ograji navzdol. Tako sva prišla naravnost
nazaj h koči.
Od koče sva se odpravila spet po cesti. Na
asfaltiranem 25-odstotnem klancu čez Kredo se vsaj ni kadilo. Za naslednjim
asfaltiranim klancem sva se pri stebričku TNP za Pot Triglavske Bistrice ustavila
na razglednem pomolčku. Pogled po sprani grapi je razkril moški profil s
kumarastim nosom in šobo ter zelenim klobukom. Pri stebričku sva se spustila levo s ceste. Smerna tablica
i 200m naju je opozorila na
informacije pod potjo. Našla sva tri razlagalne table: o značilnostih pobočja
na desnem in levem bregu Bistrice ter o gamsu. Okolica je bila zelo mokra in ko
sva dobro pogledala, sva odkrila več izvirov. Vrnila sva se k smerni tablici in
sledila stebričku, ki je napovedoval Galerije. Prečkala sva suho strugo in prišla
do široke steze. Nadaljevala sva po njej mimo odcepa desno v Spodnji Tilešov rovt. Pri Galerijah je bila
seveda spet razlagalna tabla. Konglomerate je tako izpodjedlo, da so nastale
pravcate lope (spodmoli).
Od Galerij sva mimo opuščenega rovta na
levi prikorakala na velik razcep, kjer je ležal hlod (na njem je pisalo Adam Perič), ki je kazal naprej po
desnem kraku, in ob tem se je res prikazala slabotna markacija. Pri količku z
rdeče pobarvanim vrhom na levi sva prvič zagledala Triglav. Kratek čas sva spet
hodila po gozdni cesti. Ko sva jo zapustila, sva zavila levo čez suho strugo, sredi katere
je ležala skala z markacijo. Za stebričkom bistriške poti so se zvrstile
razlagalne table o gozdu v ekstremnih rastiščnih razmerah, kopišču, mravljišču
in erozijski dejavnosti reke. Strugo sva prečkala še enkrat. Skozi drevje sva videla
hišo; ta rovt sva si sklenila ogledati, ko se bova vračala po cesti. Pri
naslednji hišici na robu gozda so nama obiskovalci, ki so se tja pripeljali z
avtomobili, povedali, da sva na Ancelnovem rovtu. Stopila sva na plano; tamkajšnja
razlagalna tabla pripoveduje o grbinastih travnikih. Z rovta sva videla severno
steno Triglava in druge mogočne Julijce. Kmalu sva znova prišla na cesto; v
okolici je parkiralo na desetine avtomobilov. Čez parkirišče sva se vrnila v
hosto. Kam naprej? Verjela sva možicu sredi suhe struge ter mimo dveh hiš in
čez široko strugo po skoraj treh urah prispela k Aljaževemu domu.
V domu in okrog njega je bilo nadvse živo. Po
kosilu sva se zleknila na trato v bližini kapelice sv. Cirila in Metoda in
uživala v senci. Kljub številnim planincem sem v tistem kotičku sredi Julijcev
čutila blagodejen mir. Kar težko se je bilo dvigniti, saj je sonce še vedno
močno pripekalo.
Odpravila sva se mimo Šlajmerjevega doma in
čez parkirišče po cesti do Turkovega rovta. Kmalu za njim sva pustila za seboj suho strugo z markacijo
na skali in stebriček, ki usmerja desno v gozd proti Galerijam. Kljub vročini
sva ostala na cesti, ker sva se pač odločila za vrnitev po njej, da bi »zbrala«
vse rovte. V tisti pripeki je bilo to noro, a ni bilo prva nora stvar, ki sva
jo kdaj naredila. Nemudoma sva bila »nagrajena«: obvestilni stebriček je
pokazal levo k Mitharjevemu rovtu. Skozi drevje sva videla avto; nisva šla tja.
Sledil mu je Zgornji Poldov rovt s čudovitim ozadjem in razlagalno tablo o
rovtih. Piše, da tod niso le kosili, ampak so tudi pasli. Če se krave pasejo na
takem rajskem travniku, morata biti mleko in sir angelsko dobra!
Kmalu za tablama o gozdni združbi in
sonaravnem gospodarskem gozdu se je avtomobilski promet silno razživel in temu
ustrezno se je prašilo; najbolj so se podili Kranjčani. Prikorakala sva do
dolge ograje. Luksov rovt je ob cesti ograjen po vsej dolžini in skoraj drži se
ga Zgornji Tilešov rovt. Sledil je
asfaltni klanec navzdol – Kreda. Kmalu se je v levo odcepila gozdna cesta, za
katero je Jani po zemljevidu domneval, da pelje na planino Višek. Vsa zaprašena
in željna mrzle pijače sva se še enkrat ustavila pri koči pod slapom, od nje pa
sva nadaljevala po čedalje bolj prometni cesti. Pri Rosu sva si v reki umila prepotene roke
in po dveh urah sedla v precej ogret avto.
Namera,
da bi hodila po ravnem in v blagodejni senci, se ni čisto posrečila, posebno
drugi del ne, a sva na koncu soglašala, da je bil pohod kljub temu prijeten in
zanimiv. Tokrat torej nisem »soglašala« samo jaz, kakor se rado zgodi, kadar se
načrt ne posreči popolnoma.
