Naj-poti na Slavnik

Na Slavniku (1028 m) sva bila prvič že prvo leto najinega hribolazenja, 2002, takrat po najobičajnejši, najbolj obiskani, najkrajši poti iz Podgorja, potem pa še trikrat: iz Markovščine po E 6 in iz Hrpelj po najstarejši označeni poti, za katero sva takrat mislila, da je najdaljša, a se je pozneje izkazalo, da je iz Markovščine čez Mala vrata tudi »najdaljša« (obe dobre tri ure). Ko sva se 19. septembra spet odločila za najvišji vrh slovenskega dela Istre, še nisva vedela, da naju čaka še en naj.

 

 

 

Tokrat sva se odpeljala v Kastelec, ki je dal ime predoru na primorski avtocesti (zapustila sva jo pri izvozu za Socerb). V vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras pot na Slavnik iz te vasi sploh ni omenjena. Parkirala sva ob asfaltni cesti proti Socerbu tik pred tablo za konec Kastelca in se odpravila naprej mimo odcepa levo v Osp. Kažipot naju je brž usmeril desno na stezo in k poznogotski cerkvi sv. Križa, prenovljeni leta 1653 (po vodniku sv. Helene iz leta 1653 ‒ tako sem zapisala prejšnjikrat). Za cerkvijo sta naju puščica in markacija usmerili navzgor po asfaltni cesti. Kmalu se je prelevila v gozdno in ko se je ta razcepila, sva nadaljevala po desnem kraku, kolovozu.

 

 

Pod daljnovodom sva komaj opazila zaraščeno tablo o omrežju vzdrževanih habitatov in obnovi kala s pomočjo EU; res se je za mogočnimi rogozi skrival prikupen kal (manj prikupno pa je bilo divje odlagališče gradbenega materiala nasproti). Kolovoz je postal zelo kamnit, po obeh straneh ograjen z ostanki kamnitega zidca. Iz gozda nizkih krivenčastih listavcev sva prišla na travnik z grmi in bori. Pred gozdno cesto sva s težavo razbrala zverižene kažipote, potrebne zamenjave: prišla sva do markirane poti iz Socerba na Slavnik (SPP).

Pričakovala sva, da bo treba čez cesto, a tja nama je branila ograja. Zato sva zavila desno po cesti in čez čas sva res naletela na markacijo. Potem dolgo ni bilo nobene oznake in dejstva se niso ujemala z opisom v vodniku. Našla sva le še nekaj ostankov markacij; nenavadno za SPP. Od ceste so se cepili kolovozi in steze, med katerimi je bil eden levo označen s križi. Mimo več znamenj OF sva prišla do table s prepovedjo dostopa na ograjeno območje. Kolovoz se je končal, torej je bil napravljen prav zaradi grobišča, vendar ne more biti posebno prometen, saj je bil zelo zaraščen. Razločna gaz v visoki travi je pričala, da se ljudje prepovedi ne držijo. Tudi za ograjo sva videla simbole OF in komaj še čitljiv napis Smrt fašizmu na razpokanem deblu. Prestopila sva ograjo in po prepovedanem ozemlju napravila le nekaj korakov do prvega brezna (Jani je potem pobrskal po spletu in ugotovil, da gre za grobišče Socerbska jama za Vrhom/vrhom), nato sva se vrnila na gozdno cesto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Cesta je bila belo obrobljena s kraškim šetrajem. Kmalu se je začela spuščati in gozd se je odpiral. Markacij je bilo še vedno komaj kaj. Tik pred prečno gozdno cesto, od koder se je videla Ocizla, je bilo treba zaviti desno in po nekaj korakih sva stala pri velikih ploščatih skalah s puščicami in napisi Socerb 30 m (nazaj), Petrinje (desno naprej) in 1 OPD Koper z markacijo. Najina smer je bila Petrinje. Spet sva bila v (pretežno borovem) gozdu. Ruj je šele začenjal rdeti. Prikorakala sva do ozke asfaltne ceste in se spustila levo po njej. Po nekaj deset metrih se je iztekla na širšo prečno; puščica naju je usmerila desno nanjo. Šipkovi grmi so bili bogato obloženi z rdečimi plodovi. Čez nekaj časa sva na robu asfalta bolj po naključju opazila markacijo in lomljeno črto, ki sta nakazovali, da morava levo s ceste. Tam je na tleh tičala kamnita tablica z napisom EM2P (Ekomaraton dveh parkov, speljan med Boljuncem in Slavnikom).

 

 

Potka je tekla po kraški gmajni med krivenčastim hrastjem in grmovjem ter se pretikala skozi visoko travo, iz katere so tu in tam kukali jesenski podleski. Tukajšnji suhozidi niso bili tako podrti kot drugod. Šipek je letos res obilno obrodil in tudi kraškega šetraja kar ni zmanjkalo. Ko sva prispela do stare ceste Ljubljana–Koper, ni bilo nobene oznake, kam naprej. Za ograjo je iz trave, posejane s čednimi šopki ozkolistnih trpotcev, štrlel betonski stebriček neznanega namena in pomena z železno zanko in napisom RV. Na levi sva že videla Petrinje. Po travnatem kolovozu sva se napotila v tisto smer. Mimo je prihrumela dolga kolona motoristov. Na kolu nad cesto nasproti cerkve sv. Boštjana je bila markacija. Slavnik je bil videti še strašno daleč.

 

 

V vasi sva stopila na asfalt. Strehe niso več obtežene s kamni, kakor piše v vodniku. Posedela sva na zidcu vaškega vodnjaka, da sva si ogledala zemljevid, potem pa nadaljevala po asfaltni cesti mimo kapelice. Krak navzdol se je vrnil na glavno cesto, najin pa se je povzpel in nato prekucnil dol skozi špalir bogato obloženih šipkovih grmov. Najina in glavna cesta sta tekli vštric in družno pripeljali do smerokazov levo Ocizla in Klanec, na obcestnem kamnu in prometnem znaku pa sta naju končno spet pričakali markaciji. Prečkala sva glavno cesto ter na drugi strani pod daljnovodom in mimo čebelnjaka zakoračila po kraški gmajni. Na levi se je za grmovjem skrivala Petrinjska vala s prežo na oddaljenem koncu; njive med grmi in drevesi so bile videti opuščene.

 

 

Kolovoz je zavil levo in na ožjem koncu po mostičku prečkal valo. Zavila sva desno proti Slavniku; kolovoz je postal gozdna cesta. Skozi listnati gozd sva bila hitro spet na asfaltu in med hišami Prešnice, kjer so se kar ponujale robidnice, slive, fige. Pri kažipotih sredi vasi sva zavila desno k cerkvi sv. Jedrti z ločenim zvonikom. Mimo spomenika padlim v NOB in žrtvam fašizma sva se sprehodila navzgor skozi novejši del vasi. Na vaškem vodnjaku in na kažipotu je pisalo, da je do Slavnika še dve uri. Nad Birtovo izletniško kmetijo sva zavila desno na makadam in kmalu zapustila Prešnico. Kolovoz se je nadaljeval desno navzdol proti Podgorju, najin kažipot pa je kazal levo navzgor in čez progo. Onkraj nje se je pravzaprav šele začel vzpon na Slavnik. Ko sva se vzpenjala po skalnati stezici, je po progi pod nama pribrzel vlak; strojevodja nama je pomahal in zapiskal.

 

 

Kamnita steza se je vzpenjala med suho travo. Čez kake pol ure sva zavila desno na prečno pot. Ob posušenem kalu so trohneli ostanki lesa, nekoč morda namenjeni počitku. Nedaleč naprej sta naju napis na skali in puščica levo opozorila na razgled. Zaslišala sva živahne glasove. Povzpela sva se na skalnato razgledišče, s katerega se sicer vidijo okoliški hribi, tudi Slavnik, kraške gmajne in celo morje, a je razgled kvarilo nejasno ozračje. Tudi cvetje, kolikor ga je še bilo, se je držalo bolj kislo. Še štirje planinci so bili tedaj tam, a so kmalu odšli. Stena pod razglediščem je domoljubno in naravoljubno (?) popisana. Z njega sva se spustila po drugi strani in spet ujela prejšnjo pot. Ko se je veter spreletel med vejami meni neznanih dreves, so listi zašelesteli na prav poseben način, kot kaka drobcena tolkalca. Tri izmed planincev z razgledišča sva prehitela, ko so pod potjo našli precejšnjo skupino dežnikaric.

 

 

 

 

Menjavala sta se gozd in gmajna, posejana z brinovimi grmi, hrastiči, bori. Zaradi oblakov se je kar stemnilo. Dvakrat sva prečkala ozko cesto. Ob poti so cveteli klinčki in velike vijoličaste zaplate pritlikavega ali liburnijskega šetraja. Pozobala sva prgišče brinovih jagod. Za stičiščem s potjo iz Hrpelj in tablo Naravni spomenik Slavnik sva pot že poznala. Ko sva poslednjič stopila iz gozda, so naju pričakali kažipoti, množica italijanskih avtomobilov in kupi odpadnega gradbenega materiala. Nadaljevala sva kar po cesti. Kljub klavrnemu vremenu je bilo zelo vroče in predvsem soparno. Za odcepom levo proti Povžanam in Skadanščini sva se pognala v zadnjo strmino, ki so jo obilno krasili avstrijski sviščevci, drugih rož pa ni bilo več.

 

 

Najprej sva se podala prav na vrh, od koder tisti dan ni bilo posebno lepih razgledov, nato pa sva se okrepčala v Tumovi koči (1018 m). Nekoč sva tamkajšnjo kuhinjo že skritizirala, a tokrat sva jedla prav dobro. V jedilnici sva si ogledala akvarele iz letošnje slikarske kolonije članic likovnega krožka koprskega društva za tretje življenjsko obdobje Pristan in portoroškega društva Vrtnica.

 

Sosedov Grmade (Malega Slavnika) in Cigana nisva obiskala, saj se nama je »posrečila« doslej zares najdaljša pot na Slavnik (3 ure in 40 minut), zato sva se po počitku kar odpravila nazaj v dolino. Proti koncu je začelo rositi, a ni bilo hujšega. Za vrnitev sva potrebovala pol ure manj. Kdo ve, ali bova našla še kako najdaljšo pot na Slavnik?