Na Vremščico iz Famelj

Na Vremščico sva se doslej skupaj povzpela iz Senožeč, Škocjana in Volč, Jani je sam poskusil še iz Selc oziroma z Osojnice, 16. marca pa sva si za izhodišče izbrala Famlje. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Divača. Skozi Dolnje Ležeče sva prispela v Famlje, kjer naju je prijetno presenetilo lepo urejeno majhno parkirišče s klopco iz reciklirane plastike in tablo Poti vodnih zakladov. Žal je naokoli ležalo tudi nekaj »dokazov«, da manjka koš za smeti. Okrog bližnjega kala so bile poleg igral, mize in klopi razpostavljene iz lesa in korenin oblikovane živali. Poleg parkirišča sva našla tablico Krožna pot Od živine do divjadi z zeleno žabo in rdečo puščico, ki je kazala čez cesto, kjer je stal kozolček s smerno tablo Lovska koča 500 m, Školj 1200 m in Park Škocjanske jame. Mimo avtobusne postaje sva stopila še do cerkve sv. Tomaža apostola iz 15. stoletja z nekaj zanimivimi kamnoseškimi podrobnostmi (notranjščina je bila seveda pod ključem).

 

Od cerkve sva se spustila po asfaltni cesti skozi vas in sledila kažipotu (390 m) Vremščica 2h 30min po kolovozu, ki se je odcepil levo (nazaj Škocjanske jame 2h 30min). Ko sva stopala čez travnike, med polji in mimo sadovnjaka, so se po hribu pred nama prevažali tovorni vlaki. Ob suhozidu sva prišla do naslednjih kažipotov in pred drugim sadovnjakom zavila desno. Takoj zatem sva na razcepu travnatih kolovozov nadaljevala po levem, kamor je kazal v grmovju med njima skrit majhen kažipot Vremščica. Cvetele so vijolice. Skozi presledek v zaraščenem suhozidu sva stopila v gozd, olepšan s pljučniki, blagodišečimi telohi in trobenticami. Ozka stezica se je vzpenjala med šopasto travo in skalami ter zavila levo na prečno stezo, ki je bila najbrž nekoč kolovoz. Levo ob njej je tekel podrt in z mahom poraščen suhozid. Dotedanje komaj opazne stare markacije so nadomestile nove, ki so jih spremljale bele puščice, kadar je bilo treba kam zaviti. Z opuščenega kolovoza sva se kmalu povzpela desno čez gruščnat kolovoz in vzpon na drugi strani nadaljevala v levo. Še ne olistani drenovi grmi so razkošno cveteli. Kakih 20 minut od izhodišča sva tik pod železnico dosegla kolovoz med dvema daljnovodoma, najbrž vzdrževalno pot. Kažipot naju je usmeril levo čez progo. Prečkanje je bilo spričo gostega prometa pravzaprav kar nevarno. Tik preden sva prestopila tračnice, je pripeljal vlak (že šesti, odkar sva iz doline videla prvega), ko sva bila čez, pa je iz nasprotne smeri prihrumela lokomotiva.

Na drugi strani proge sva se vzpenjala po zatravljenem kolovozu med nizkimi, večinoma hrastovimi drevesi. Iz visoke suhe trave so kukali progasti žafrani. Po zmernem vzponu se je pot zravnala in po daljšem času sva spet ugledala zelo slabo markacijo. Zavila sva desno na boljši prečni kolovoz, vendar prav tako zaraščen. Takoj zatem se je od njega levo odcepil drug, skorajda širši, a slabši; na boru ob križišču je bil ostanek markacije in puščice, ki je dozdevno kazala levo. Zavila sva tja. Ob kolovozu se je vlekla klavrna ograja, ponekod »okrepljena« z bodečo žico. Mimo kupa odvrženega gradbenega materiala in več kadi z umazano vodo, najbrž namenjenih živini, sva po 20 minutah zavila desno na asfaltno cesto. Čeprav je bilo tam nekaj prostora za parkiranje, kraj ni ravno primerno izhodišče, saj je cesta ozka in ni namenjena pešcem, zato je tudi nekoliko nevarna. A zaradi drevja je vsaj prijetno senčna in tudi ni posebno prometna; pravzaprav sva srečala le mlad kolesarski par in prehitel naju je avtobus. Tako kot prej v gozdu je tudi ob cesti ležalo precej odvrženih plastenk in pločevink. »Kako bit očeš planin'c in ti pretežko je v prsih nosít čut za lepó in čistó!« sem se ujezila prosto po Prešernu. Kljub številnim prikladnim skalam sva samo na eni opazila zelo slabo markacijo v najino smer in za spoznanje boljšo v nasprotno. Na desni je bila na nekaterih obcestnih kamnih tu in tam sled barve, morda zbledelih oznak.

Po 20 minutah sva prišla do rumenega kažipota, ki nama je razkril, da tam teče tudi Magajnova pot. Kmalu nato sva zapustila asfaltno cesto, saj naju je eden izmed kažipotov usmeril levo na gozdno cesto, ki je bila nekaj metrov še tudi asfaltna. Ob odcepu in tudi više je bilo nekaj prostora za parkiranje. Ta kraj se imenuje Loščica. Po nekaj korakih naju je presenetil pogled na odslužen vagon, ki naj bi bil bivak. Šipe so bile razbite, vrata pa zaklenjena. Na njem je pisalo LD Timav. Gozdna cesta se je nadaljevala levo, najina pot pa je zavila desno.

Steza naju je vodila po pretežno listnatem gozdu. Zmerno se je vzpenjala in postala je skalnata, ko se je zravnala, pa bolj peščena, ponekod tudi zemljata. V slabe četrt ure sva prispela na desni ovinek s še enim kažipotom Magajnove poti, s katerimi res niso skoparili. Za ovinkom se je steza zožila. Srečala sva Italijanki, verjetno mamo in hčer iz avta, parkiranega ob cesti, ki sta pozdravili po naše. Med grmi se je pojavilo brinje. V gozdu je bilo čedalje več borov in sčasoma so prevladali. Steza je bila spet širša in se je nekoliko zravnala, ko pa se je naslednjič pognala navkreber, so se bori razredčili in stopila sva na travnato pobočje s posameznimi drevesi in grmi. Tam so rasli tako majceni progasti žafrani, da se skoraj niso videli iz dolge suhe trave. Po slabe pol ure sva dosegla enega izmed vršičev Vremščice, koto 881 m med Čemparjevim vrhom (892 m) in Bukovim vrhom ali Malo Vremščico (932 m). Ustavila sva se na križišču s kažipoti: nazaj Magajnova pot in Škocjanske jame (po soteski Reke) 4h (trikotnik ‒ znak za zahtevno pot), levo Škocjanske jame 2h 30min in Okrepčevalnica, naprej Vremščica 30min. Z leve je prikorakala skupina planincev in se obrnila v smer, od koder sva prišla midva. Pod Bukovim vrhom je z leve iz gozda pritekla steza, po kateri je prihajalo nekaj planincev, a na stiku z najino ni bilo nobenega znaka. Po 25 minutah vzpenjanja po travnatih pobočjih sva dosegla Vrbanov/Urbanov vrh ali Veliko Vremščico (1027 m).

Vreme ni bilo naklonjeno razgledovanju, saj je bilo oblačno, poleg tega pa je pihal tako mrzel veter, da nihče ni ostal dolgo na vrhu. Številni kažipoti so vabili na vse strani, celo na 10 ur oddaljeni Slavnik, a midva sva jo kar hitro popihala v smer Senožeč. Srečala sva skupino otrok, ki jih je vodil znani domžalski gornik Borut Peršolja, med drugim tudi prizadeven vzgojitelj planinskega podmladka. Povedal je, da prihajajo iz Senožeč in se bodo na drugi strani spustili v Volče. Kljub neprijaznemu vremenu je bila mladež videti dobre volje. Preden sva se zares poslovila od Velike Vremščice, sva se spustila nekoliko pod vrh, kjer sva v zavetju mogočnega drevesa pomalicala.

Dol grede sva sledila kažipotom Magajnove poti, upajoč, da naju bodo pripeljali na križišče med Čemparjevim in Bukovim vrhom. Skozi gozd nizkih listavcev, v katerem so cveteli mali zvončki, nunke in blagodišeči telohi, so naju vodile tudi planinske markacije in enke, znamenja SPP. Po slabe četrt ure je markirana pot zavila desno proti Senožečam in čeprav sva v tisti smeri videla tudi rumeni Magajnov kažipot, sva se obrnila levo proti poti vzpona, misleč, da desno ni prav. Opazila sva, da se z omenjenega križišča ni nihče povzpel na vrh po poti, po kateri sva se midva, ampak so vsi zavili levo, torej na pot, ki se je nazaj grede nisva hotela držati, ker je šla proti Senožečam. Očitno je vmes še en razcep. Začela sva se spraševati, ali kažipot za Vremščico sploh kaže naravnost navzgor, kakor sva ga razumela midva. Neka planinka nama je razložila, da se pride na vrh na oba načina: naravnost (kot midva) in levo (mimo okrepčevalnice).

Po že znani poti sva v 40 minutah sestopila na asfaltno cesto, šla nekaj metrov desno in jo zapustila pri prvem rumenem kažipotu, ki sva ga videla gor grede: N.V. 650 m 00 h 58 min Magajnova pot ‒ ena tistih, ki so označene le v eno smer; njene kažipote zaljša podoba Brkonje Čeljustnika, junaka pisatelja Bogomirja Magajne. Očitno je zelo prometna, saj je ob njej ležalo še posebno veliko odpadkov. S ceste sva se spustila po stezi levo skozi mešani gozd. Od nje se je v obe smeri odcepilo več stezic. Globoko spodaj je tekla še ena pot, ki se po zemljevidu pespoti.si stakne z najino stezo, na starem zemljevidu Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras, ki sva ga imela s seboj, pa steze, po kateri sva hodila, sploh ni (zdaj vidim, da na novem je). Res sta se čez četrt ure poti  združili. Spodnja se je izkazala za gozdno cesto. Nadaljevala sva desno po njej. Na križišču sva zavila levo na prečno. Takoj zatem se je levo odcepil blaten kolovoz, a midva sva nadaljevala po cesti. Obilica vode je očitno godila žabam, saj je bilo v lužah obilo mresta. Pri starem sadovnjaku (sicer še vedno v gozdu) se je cesta, razdejana od vode, začela spuščati. Pri nekaterih odcepih so naju rumeni kažipoti brez napisov (domnevno tudi Magajnovi) usmerjali naravnost. Mimo mrežaste ograje z zaprtim vhodom, še enega sadovnjaka, pod daljnovodom, mimo velikih starih, a urejenih sadovnjakov, odpadkov v grmovju, kockastega betonskega objekta in nekaj razcepov, kjer sva še vedno sledila rumenim kažipotom, sva po pol ure pri veliki hiši z veliko škarpo in velikim avtomobilom vkorakala v Dolnje Vreme. Pri znamenju iz leta 1680 sva bila že na asfaltu. 






Zavila sva desno na glavno cesto proti Vremskemu Britofu in v dobrih 10 minutah prispela v to vas. Sicer že za krajevno tablo Famlje sva se ustavila pri nekdanjem rudniku črnega premoga Vremski Britof, ki je prenehal delovati davnega 30. marca 1964. Pri tamkajšnjem športnem centru naj bi bil začetek Magajnove poti, zato je tam tudi razlagalna tabla. Kje je torej Magajnova hiša? Domačinka naju je poslala nazaj po cesti mimo avtobusne postaje, češ da je »levo s ceste na tistem travniku, kjer so hiše«. Ko sva zavila levo s ceste, sva spet vprašala domačina in izvedela, da je do pisateljeve hiše še kar nekaj asfalta, zato sva se sklenila vrniti k avtu in se tja zapeljati. Najprej je bilo seveda treba prehoditi še vso vas. Spotoma sva si ogledala lepo poslikano obcestno kapelico in po 15 minutah prispela na parkirišče.

Z avtom sva se najprej ustavila pri Deklevovi hiši, kmečkem dvorcu v Vremskem Britofu 9 z letnico 1803 nad vhodom in ploščico, kakršne navadno označujejo domača imena hiš: Maksovi. Dvorec je znan po tako imenovanem Makselnovem portalu. Na koncu sva se zapeljala še do Gornjih Vrem 7, Magajnove hiše s spominsko ploščo. Ob hiši stoji tabla Slovenske pisateljske poti, ki sva jo spoznala, ko sva šla na Kamen vrh. Okrog hiše so se igrali otroci in nama povedali, da ni nikogar doma, zato spominske sobe, ki jo je uredil nečak bratov Magajna Ivko Spetič, tudi sam pisatelj, žal nisva mogla videti.

Zamisel za naslednji vzpon na Vremščico: po Magajnovi poti.

Arihova peč in njene skrivnosti

Poročilo o 41. pohodu na Arihovo peč* naju je spodbudilo, da sva se 10. marca tja odpravila tudi midva. V Avstrijo sva se varčno (brez predornine) odpeljala čez Ljubelj. Na naši strani je bilo kumrno vreme, na senčni strani Alp pa je sijalo sonce. V kraju Kožentavra/Kirschentheuer, preden cesta proti Celovcu prečka Dravo, sva zavila levo proti Šentjakobu v Rožu/St. Jakob im Rosental. Ustavila sva se v Podgorju/Maria Elend, da sva slikala Komníco (na zemljevidu napačno Kamnica)/Ferlacher Spitze (levo od nje se je v oblaku skrivala Kepa). Peljala sva se skozi Leše/Lessach in zavila proti Hodnini/Kaninu. Parkirala sva v gozdu pred Čemernico/Tschemernitzen, ker v naselju nisva našla prostora. Preden sva odšla na pot, naju je prišel nekdo sumničavo pogledat, vsaj tako se nama je zdelo. V slovenščini sva vprašala, ali je kaj narobe, če parkirava tam, in dobila nekoliko zadržan nemški odgovor, da ni problema.

Takoj ko sva stopila iz gozda, se je pokazala Čemernica (724 m). Pri dvojezični krajevni tabli je asfaltna cesta zavila desno skozi vas, midva pa levo na makadam mimo Polančeve domačije, kjer se začenjajo tradicionalni pohodi na Arihovo peč. Tja je kazal kažipot Rossalm 1 ½ h 679, Bertahütte 3 h 679 in Mittagskogel 5 h 679/680 (vse smeri so bile na kažipotu označene z rdečimi pikami). Na prvem razcepu ni bilo markacije; po desnem kraku sva vstopila v smrekov gozd. Poseka na levi je bila zasajena z mladimi drevesci, na desni je žuborel potok Šum, niže Debreva/Derwebach. Cveteli so telohi. Markacij ni bilo. Končno sva dočakala prvo nasproti travnika na levi; tabla na ograji okrog njega je prepovedovala dostop nanj ter nabiranje gob in jagodičevja. Potoku sva se čisto približala. Čezenj je vodil mostič, a nisva zavila tja, temveč sva nadaljevala mimo preže in rahlo navzgor po gozdni cesti z ostanki betona ali asfalta, deloma pokriti s snegom, v katerem so bili vidni odtisi parkljev, zvožene kolesnice pa so bile poledenele.

Potok se je pod cesto »preselil« na levo stran. Še so se vrstile poseke, nekatere pogozdene. Na nekem štoru je bila pritrjena tabla o območju medveda. Markacije so bile kljub številnim odcepom gozdnih cest in kolovozov redke in slabe. Odcep levo po 25 minutah pa je bil označen razločno in tja sva se povzpela po gruščnatem kolovozu, ob katerem je bila na eni izmed markacij tudi številka najine poti: 679. Pri prvem odcepu levo naju je rumena smerna tablica Arihova peč »obdržala« na kolovozu. Morda je ostala od letošnjega pohoda 3. marca. Po avstrijskem zemljevidu tam teče tudi pot 13; pod neko rdeče-belo-rdečo markacijo so bili ostanki nečesa belega in rumenega, morda prav markacije 13. Na večjih skalah sva opazila rdeče pike. Kolovoz je potekal precej vzporedno z zelo strmim pobočjem; desno spodaj je tekla suha struga, na levi pa so ležali kamni in celo skale, ki so se odkrušili s pobočja.

Potem ko sva v desno prečkala grapo z omenjeno strugo in pod škarpo, ki je podpirala prehod čeznjo, vendarle zaslišala šum vode, sva zagledala steno Arihove peči. Levo v gozdu se je skrivala preža. Kmalu sva se pognala po strmi stezici v levo, označeni s »snedenim« kažipotom z rdečo piko in za silo čitljivima napisoma Bleščeča in Rossalm, ter naposled prigrizla do stene. Med množico telohov sva se pod podrtimi drevesi in čeznje (v nekatera so bile zažagane stopnice) povzpela mimo presledka med to in naslednjo steno. Nenavadno se nama je zdelo, da ni nobenih sledi množičnega pohoda pred komaj tednom dni, saj sva upala, da naju bodo – če že oznak ni – vsaj sledi pripeljale do bunkerja in spominske plošče, ki sta cilj pohoda. Steza je zavila nazaj k presledku med stenama in navzgor po njem. V kakih 40 minutah sva dosegla sedlo, kjer je bila še ena rumena smerna tablica desno Arihova peč, dveh kažipotov pa nisva mogla več prebrati.

S sedla sva najprej zavila levo, kamor je kazala obmejna markacija (z zelenim obročem), in v nekaj minutah dosegla vrh Arihove peči/Arichwand (1090 m). Od tamkajšnje lesene koče z »depandanso« (straniščem na štrbunk) sva videla Komníco in dolino. Nato sva se vrnila na sedlo in se napotila v nasprotno smer. Steza, posuta s suhim listjem in označena z redkimi markacijami, tudi mejnimi, ni bila posebno razločna. Pred naslednjim vršičem sva zavila levo. Gozd se je končal s poseko, na kateri so cveteli lapuhi. Po 5 minutah sva zagledala gozdno cesto, kažipota, leseno hiško in spet Komníco. Kažipota (Roβalm 1084 m, ta višina je tudi na zemljevidu; z roko je bilo dopisano Bleščeča planina) sta kazala nazaj Tschemernitzen 1 ¼h 679 (rdeča pika) ter desno Kopein 40min in Oberferlach 1½h (modri piki; na roko napisana številka poti ni bila čitljiva). Bila sva presenečena, da sva že na Bleščeči planini (domačini ji rečejo samo Bleščeča), ne da bi bila šla mimo bunkerja in spominske plošče pod Arihovo pečjo. Sledeč kažipotu Rossalm sva po nekaj korakih prispela do Koče nad Arihovo pečjo, edine slovenske planinske koče na avstrijski strani Karavank. Tabla na koči je trdila, da smo na nadmorski višini 1079 m. Mimo lesenega bradača s klobukom, ki mu je po cevi kozi usta tekla voda v prav tako leseno korito, sva stopila tja in na kratko poklepetala s koroškimi Slovenci, ki so sedeli na klopci pred kočo.

Ker sva se namenila preveriti snežne razmere na poti k Bertini koči/Bertahütte, sva se poslovila in odšla po gozdni cesti do kakih 100 m oddaljenih kažipotov (vse poti razen v Kopanje/Kopein so bile označene z rdečimi pikami): nazaj Tschemernitzen 1 ¼h 679 in Kopein 50 min, naprej Schönbrunnen 1 ½h 679A in Rosenbach 3 h 679A/603, desno Bertahütte 1 ½ h 679, Ferlacher Spitze 2 h 679 in Mittagskogel (Kepa) 3 ½ h 679/680. Zavila sva desno in ko sva prišla v gozd, je bilo snega čedalje več, bil je moker, gazi pa nobene, zato sva se vzponu k Bertini koči odpovedala ter sklenila poiskati bunker in spominsko ploščo pod Arihovo pečjo. Vrnila sva se h koči na Bleščeči po napotke. Opisali so nama, kako najdeva bunker in kje je Ressmannova koča, mimo katere tudi poteka pohod. Izvedela sva, da je hiška na vrhu Arihove peči zasebna last nekega doktorja. Povabili so naju v kočo, kjer je med drugim kotiček, posvečen dogodkom iz leta 1945. Dobila sva znački SPD Celovec/SAV Klagenfurt in razglednico s sliko leta 2010 obnovljenega bunkerja. Prijaznemu možaku, ki se je največ ukvarjal z nama, sem podarila svojo planinsko pesniško zbirko; da mu bo v pomoč pri »treningu« slovenščine, je dejal. 

Od koče sva se vrnila h kažipotoma in sledila tistemu proti Kopanju (na našem zemljevidu piše Kopank), ker sva se namenila k Ressmannu. Pot 679A naju je vodila mimo izvira, čez potok, ki je tekel pod njo, nad vodnim zajetjem in čez suh potoček ob ograji okrog zajetja. Cesto je deloma podrl plaz. Po slabe četrt ure sva bila spet na dobri cesti in kmalu zatem na levem ovinku zavila desno po kolovozu, ker sva pod cesto videla krmilnico in upala, da je tam nekje Ressmannova lovska koča. Najprej sva zagledala ograjo in nato res kočo z izrezljanim napisom Hubertusheim. Ob vratih je visel okvir s pesmijo, s katero je lastnik Hubert Ressmann v »hudem« narečju prosil sicer dobrodošle obiskovalce, naj koča in okolica ostaneta za njimi snažni in urejeni. Besedilo v drugem okviru v knjižni nemščini s podobno vsebino sem bolje razumela. »Izposodila« sva si tamkajšnjo mizo in klop, da sva udobno pomalicala.

 

Od koče je na obe strani vodil kolovoz ‒ levo boljši, desno slabši. Slednji je tekel v najino smer, zato sva odšla mimo korita z vodo, ki ga je krasil iz lesa izrezljan gozdni mož,  naprej v gozd. Šla sva tudi mimo krmilnice, ki sva jo prej opazila s ceste. Levo pod nama je tekel potok. Pot se mu je zelo približala, saj jo je breg »zrinil« levo. Nato sva potok prečkala in na drugi strani naju je znova pričakala čisto uporabna steza. Na enem mnogih podrtih dreves je bil privezan belo-rdeč trakec, morda znamenje, da sva na pravi poti, a ta se je kmalu skoraj izgubila. Na nekaj smrekah so bile rdeče pike, verjetno gozdarske. Prav nič ni kazalo, da je tam pred kratkim hodilo nekaj sto udeležencev pohoda. Nato sva spet ujela stezo, ob kateri je bilo več oranžnordečih količkov, kot ob kaki trasi. Vsi so bili nizki, pri edinem visokem pa sva se nehala vzpenjati in pot se je prekucnila navzdol. Na drevesih so bili spet trakci, tokrat le beli. Začela sva zavijati proti desni.

Ko sva se bližala steni Arihove peči, sva prvič opazila sledi predhodnikov. Prečkala sva zemeljski plaz, ki je podrl del poti. Ta naju je pripeljala na gozdno cesto, ki se je tam končala; morda so jo zgradili prav zaradi sanacije plazu. Po dobrih 20 minutah se je izkazalo, da se nisva izgubila, saj sva prispela na markirano pot, in sicer na mestu, kjer sva gor grede s kolovoza zavila levo na strmo stezo. Začela sva iskati kraj, ki so nama ga opisali na Bleščeči: potok in lesen kažipot z napisom Bunker. Preverila sva pet vsaj približno podobnih mest, a tablice ni bilo nobene, še vode ne povsod. Eden izmed poskusov naju je pripeljal čisto pod steno, kjer se nama je odprl prav zanimiv pogled, a o bunkerju ni bilo ne duha ne sluha. Številni potočki in obilo kalužnic, to je bilo vse, kar sva »našla«. Nahodila sva se pa!

Ko sva prišla nazaj v Čemernico, tako kot zjutraj ni bilo videti žive duše. Že sva se bližala avtu, tedaj pa sva zaslišala ropotanje traktorja na travniku nad gozdom in pohitela tja, upajoč na koristnega sogovornika. Zgovoren kmet je zatrjeval, da je bunker desno s ceste, in sicer za prežo in pred Arihovo pečjo. Še danes se čudim, kako se nama je ljubilo po vsem tistem tavanju še enkrat nazaj v gozd in slediti kmetovim napotkom, sploh ker nama tisto »desno s ceste« ni šlo v račun. Kljub temu sva se potrudila in preverila štiri odcepe, ki so se bolj ali manj ujemali s kmetovim opisom, pa nisva bila uspešna. Zdelo se nama je prav za malo, a še drugič sva se – tokrat nepreklicno – vrnila k avtu.

Po vrnitvi domov me je vse skupaj tako grizlo, da sem pisala organizatorjem pohoda na Arihovo peč. Na prvo pismo ni bilo odgovora, na drugo pa se mi je oglasil Danilo Prušnik, koordinator pohodov. Zapisal je, »da se partizanski bunker izven prireditve le težko najde. /.../ Po neurjih v zadnjih letih je nastalo mnogo novih poti in se lahko pohodnik mimogrede zgubi.« Težave so še zato, ker je avstrijski Alpenverein proti dvojezičnim napisom, da pot do bunkerja in naprej po spodnji poti mimo Ressmanna do koče na Bleščeči ni označena, pa je po njegovem mnenju tudi želja lastnikov gozdov. Pismo je končal s spodbudnejšo napovedjo: »V mislih imamo zemljevid/pohodniško karto v kateri bi bile označene vse možne poti od Polanca mimo partizanskega bunkerja, Ressmannove koče in koče na Bleščeči. Morda se nam to posreči do naslednjega Zimskega pohoda !« Za zdaj imava torej samo razglednico s sliko, ampak ni šment, da bova bunker nekoč videla tudi zares!

 * Pohod prirejajo Slovenska športna zveza, Slovensko planinsko društvo Celovec in Slovensko prosvetno društvo »Rož« Šentjakob v spomin na 10. februar 1945, ko so zaradi izdaje gestapovci, nemški policisti in člani Volks­wehra obkolili partizanski bunker pod Arihovo pečjo nad Šentjakobom v Rožu. V bunkerju je bil sedež krajevnega odbora OF za Beljak/Villach. V njem se je zadrževalo do 19 partizanov in aktivistov. V noči pred usodnim jutrom jih je bilo 11; trije so že pred napadom odšli na kurirsko zvezo (med njimi Bogdan Mohor - Ston iz Kranja, ki je še edina živa priča tragičnega dogodka), sedem so jih pobili pri bunkerju, osmega, mladega kurirja, pa so mučili in ubili v Šentjakobu. Bunker je bil uničen. Šele jeseni 1945 so našli grob žrtev in jih pokopali na šentjakobskem pokopališču.