Durnik, ura resnice za maratonce (in artroznike)

Za drugi pomladni dan, 21. marca, sva si izbrala Porezen. Nisva se zavedala, da že skoraj sedem let nisva bila tam. Našla sva pot, po kateri še nisva hodila: iz Hudajužne čez Durnik. Skozi Škofjo Loko, Železnike in Podbrdo sva se torej odpeljala v Hudajužno (381 m). To nenavadno ime po ljudskem izročilu izvira iz obdobja turških vpadov, češ da so Turki napadli vas prav v času kosila (južine). Moj študijski kolega Silvo Torkar, med drugim strokovnjak za slovenska zemljepisna imena, je to »teorijo« pa tudi tisto jezikoslovca in literarnega zgodovinarja Luke Pintarja (1857‒1915), da je ime nastalo iz Huda ožina, zavrnil z razlago, da izvira iz odjuge. Nad vasjo je namreč naravni pomol Brdo, na katerem sneg najprej skopni, torej gre za močno (hudo) odjugo.

 

Iz Hudajužne sta po vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje dva »vstopa« za pot na Porezen: od železniške postaje (na forumu Hribi.net sva prebrala, da se opušča) in s parkirišča pri železniškem podhodu (S 46.173982, V 13.914814). Ker takrat za to parkirišče še nisva vedela, sva si našla prostor pri ekološkem otoku nasproti odcepa po mostu čez Bačo s smerokazom Zakojca. Onstran reke sta naju čakala kažipot (360 m) desno Porezen 3h 30min in smerna tablica Maratona štirih občin s puščico v isto smer.

 

Po mostu sva prestopila Bačo, od lesene garaže sledila kažipotu desno, stopila na makadam in pri omenjenem parkirišču zavila levo pod železnico. Pozornost nama je vzbudila slikovita lega cerkve sv. Barbare, zavetnice rudarjev, na skali onstran Bače. Takoj za podhodom, nad katerim je 311 m dolg železniški predor Hudajužna, sva se povzpela v levo, kjer sva v bregu zagledala kažipot Porezen. Pobočje je bilo zametano s podrtim drevjem, zato sva plezala kar na pamet. Potem sva odnehala in se oprijela steze desno proti rumeni hiši Hudajužna 30 (Grgarc), čeprav tam ni bilo markacij. V nasprotnem bregu sva videla Obloke – hiše, cerkev sv. Treh kraljev in značilne toplarje – pod Obloškim brdom/vrhom. Ko je steze zmanjkalo, sva šla kar za nosom proti robu (GPS je pokazal, da je pot sicer bolj v levo). Vrh naslednjega roba sva zagledala hišo. Po še enem strmem vzponu sva dosegla ograjo in ozko asfaltno cesto k tisti hiši (Hudajužna 32, Rore). Čez kakih 20 minut naju je kažipot Porezen 3h 20min (spet tudi smerna tablica Maratona štirih občin) na njeni garaži usmeril na strmo zabetonirano pot mimo zidane lope. Na tleh je ležala zapreka – deska, ovita z belo-rdečim trakom, za katero se je skrival odtočni kanal. Ko je bilo najhujše strmine konec, se je betonska prevleka končala z naslednjim odtočnim kanalom.

 

Tudi steza naprej je bila strma. Ob njej so cveteli jetrniki in trobentice. Na vrhu naslednjega vzpona je bilo še nekaj metrov betona. Čeprav je ta pot na maPZS vrisana rdeče, markacij ni bilo, le še ena tablica Maratona štirih občin. Šele na razcepu 10 minut od zadnje hiše naju je markacija usmerila desno navzgor (enako tablica za maraton). Verjetno zaradi strmine pod potjo je bil tu in tam ob njej zabit količek (kake ograje ali podpore sicer ni bilo videti). Po četrt ure sva dosegla greben in šla levo po njem. Ko se je začel vzpenjati, sva nekaj časa hodila desno pod njim, nato levo. Na trojnem razcepu čez 5 minut so naju oznake usmerile na levi krak. Pobočje je bilo zelo strmo, desno zgoraj tudi skalnato, stezica pa ozka, zato sva morala paziti, da ne bi zdrsnila v globino.

 

 

 

Kakih 10 minut od trojnega razcepa sva šla mimo ostanka objekta, za njim pa se je gozd na desni odprl, da sva videla Kojco. Ko naju je spet zagrnilo drevje, sva prispela do velikega betonskega objekta z napisom Porezen in puščico naprej. Objekt ni imel ne oken ne vrat. Poleg so stale mize in klopce (domnevala sva, da za maratonce). Na zidu naprej od njih je bil komaj še čitljiv napis II REGG^TO GENIO 3 COMP ZA LOG. OTT. 1934 (nisem prepričana, ali sva ga »dešifrirala« prav) iz časa rapalske meje. Vodnik omenja le »ostanke stare utrdbe«. Ko sva zapustila ta kraj, je bila stezica nekaj časa ozka in viseča, tako da sva morala biti zaradi 2‒3 cm novega snega in strmega pobočja zelo previdna. Potem sva stopala izmenično po grebenu in pod njim. Ovirala so naju povešena in podrta drevesa, ki so visela in ležala čez pot. Steza je zavila močno v levo in čez čas ostro desno. Markacije so bile redke in slabe (po maPZS markirana pot teče bolj levo, kot pa je kazal najin GPS).

V slabe pol ure sva prišla do še nekaj klopi in miz pod strmim pobočjem. Pokazalo se je, da iti na Porezen čez Durnik ni »sprehod« čez neki kucelj, saj se je proti vrhu pela spoštljiva strmina. Med vzponom po podrtem gozdu so nama tu in tam pomagale stopnice. Nad drugimi je bil desno ob poti ostanek majhnega objekta. Stopnic je bilo še več (nekateri oporni količki so se že majali, polomili ali izpulili), steza pa je bila ponekod obrobljena z debelci. Precej nad nama je pobočje preteklo več kot deset gamsov, a se niso hoteli ustaviti za fotografiranje pa še drevje je motilo pogled. Pri maratonski tablici čez 20 minut se je steza za kratko zravnala. Po rahlem vzponu sva hitro spet dosegla greben na desni in se strmo povzpela po njem. Čez 20 minut sva dosegla točko, ki je bila videti kot vrh, a se je izkazalo, da je do njega še kar daleč. Zadnji vzpon je bil za spoznanje manj strm, pobočje pa je bilo zametano z drevjem in vejami. Šla sva mimo še enega prostora z mizami za okrepčila. Tam je bilo že kakih 5 cm snega.

 

Strmina je popustila in po 10 minutah sva dosegla ‒ cilj. Glede na dolžino strmine, ki jo bodo morala moja kolena pretrpeti navzdol, se nama je namreč zdelo umno, da ne nadaljujeva še na Porezen, in sva Durnik (1152 m) »prekvalificirala« v cilj. Neki gorski tekač je na spletu zapisal, da je Durnik res odurno strm. Sliši se posrečeno, a dvomim, da mu je to dalo ime. Na vrhu ni bilo več tablice, katere slika je objavljena na Hribi.net; v grmovju nekoliko niže je tičalo le še skrivljeno prazno stojalo zanjo. Z gozdom poraslo teme žal ni ponujalo razgledov, kakršnih bi bila deležna s Porezna.

 

Vrnila sva se po isti poti. Pri betonskem objektu sva tokrat opazila še nekaj, česar tja grede nisva: nekakšne betonske podstavke, iz katerih so štrlele ukrivljene železne palice. Pri Hudajužni 32 nama je gospodar povedal, da betonski objekt ni bil utrdba, ampak gre za ostanke žičnice. Trdil je, da pot vodi po cesti, ne po zametanem bregu skozi gozd, in tako sva se v vas spustila po njej. Po klancu od hiše je bila betonska, ko se je zravnala, pa makadamska. Ob njej so cveteli lapuhi, jetrniki, trobentice in vijolice. Od stičišča s tisto z leve, ki pelje v Zakojco, sva srečala več sprehajalcev. Neka domačinka nama je povedala, da je Durnik ura resnice za maratonce, ki v najhujših strminah tečejo gor kar po vseh štirih. Druga naju je vprašala, ali sva grizla kolena. Torej hrib očitno slovi po strmini. Navsezadnje se nama je »zgodil« čisto spodoben cilj. Sicer naj bi šlo navzdol hitreje kot navzgor, a to za kolena z artrozo ne velja, zato sva v obe smeri potrebovala po 2 uri in 20 minut.

 

Avto naju je čakal, čeprav nisva parkirala na pravem kraju, in naju zapeljal še do partizanskega spomenika, dela arhitekta Darija Humarja iz leta 1985, ob cesti proti Podbrdu. Mali spominski park je posvečen padlim borcem in drugim žrtvam iz Hudajužne, Oblok, Stržišča, Znojil in s Kala.

Šaleška planinska pot četrtič: Zarazborje‒Žlebnik‒Andrejev dom na Slemenu

Izhodišče najine četrte etape Šaleške planinske poti (ŠPP) 15. marca je bilo v Zgornjem Razborju (domače ime zanj je Zarazbor, po vodničku ŠPP Zarazborje), kjer sva končala prejšnjo. Parkirala sva pri cerkvi sv. Danijela (S 46.449358, V 15.007955).

 

 

Odpravila sva se po asfaltni cesti navzdol mimo kapelice, transformatorske postaje Razbor – šola in odcepa desno h gostilni Pečolar, do kažipotov na desnem ovinku (885 m), kjer sva se spustila levo po gozdni cesti. Pod njo je stala Radmanova domačija, v daljavi sva videla dim nad Šoštanjem. Mimo Tevževe bajte in nove rdeče lesene hiše poleg nje sva prišla do kapelice in Radmana (mnoge tamkajšnje kmetije ‒ mlečni dobavitelji ‒ imajo na gospodarskih poslopjih enotne table Mlečne ceste, s katerih izvemo njihova imena). Pod velikim gospodarskim poslopjem, zasipnico in gnojiščem sva se spustila proti gozdu. Knafelčkom so delale družbo markacije Vranove in avstrijske Benediktove romarske poti. Kake 3 cm novega snega je zaljšalo pokrajino in pokrivalo blato na gozdni cesti. Mimo preže sva prišla iz gozda na travnik in onkraj njega pri razpelu s podrto ograjico brž spet v gozd. Za odcepe se nisva menila, saj naju je markacija vsakič obdržala na »glavni cesti«. Na razcepu je bil markiran desni krak. Skozi lep smrekov gozd sva sestopala v ozki Velunjski graben.

 

 

 

 

 

 

 

Po 35 minutah je z leve pritekla vlaka in tam sva se spustila v desno. Že nekaj časa ni bilo nobene markacije, zato sva domnevala, da sva nekje zgrešila pot. Kmalu zatem sva prišla do prečnega kolovoza in desno nad njim je stala hiša. Nekaj deset metrov niže, na dnu Velunjskega grabna, sta tekla potok in gozdna cesta. Kar čez travnik sva se spustila nanjo in zavila desno. Na potoku sva opazila ostanek brvi. Po dobrih 10 minutah je na kraju, kjer Velunja napravi ovinek, pritekla z desne markirana pot, ki sva jo zgrešila. Tam je cesta zavila desno, midva pa levo čez most. Ob potoku sva zaman iskala ostanke nekdanje Radmanove žage.

Vzpenjala sva se po gozdni cesti, poprhani s snegom, mimo drobnega izvirka. Kažipota ŠPP in Vranovega leta sta naju usmerila levo v breg. Po začetnem ugibanju, ali levo ob jarku ali desno ob gozdu (markacija je bila na sredi), sva na levi našla naslednjo markacijo. Po sredini nekdanjega kolovoza je voda izdolbla jarek, ki je više, kjer je strmina popustila, izginil. Poseka pod potjo je bila na novo zasajena z drevesci. Kolovoz, poraščen z grmovjem, se je spet bolj vzpel. Po slabih 15 minutah sva pri kažipotih ŠPP nazaj in naprej zavila navzgor po gozdni cesti. Visoko pred seboj sva skozi drevje opazila stavbo. Kmalu za ovinkom so naju markacije usmerile desno na kolovoz (bolj jarek), z njega pa levo na prečnega proti gospodarskemu poslopju z markacijo na vogalu in hišam. Po četrt ure sva stopila na asfaltno cesto (na zemljevidih Sedlar). Na naju so zalajali kar trije psi. Zavila sva desno in mimo transformatorske postaje Vidmar – PSO Kodrun prišla h kažipotom (759 m) naprej po cesti Andrejev dom na Slemenu 1h 5min, Uršlja gora 3h 35min, levo Zavodnje 20min, o Žlebniku, najini naslednji postaji, pa nič. Ženska, ki se je prikazala iz ene izmed hiš, se kljub glasnemu pozdravu ni zmenila za naju, zato nisva mogla ničesar vprašati.

 

 

 

 

Najprej sva šla gledat levo mimo Zavodnja 51a, malo posebne hiše, a se nisva mogla odločiti in sva se vrnila na cesto. Mimo se je pripeljal domačin s traktorjem in potem sva ga slišala ropotati v bližnjem gozdu. Čez čas se je vrnil. Neverjetno: zaradi naju! Zdela sva se mu namreč nekam izgubljena, in naju je prišel pogledat. Ko sva mu povedala, kam sva namenjena, naju je naložil na traktor – Janija na prikolico, mene v kabino – in naju zapeljal do avtobusne postaje (do tja bi sicer hodila kakih 10 minut), kjer naju je usmeril na cesto v levo mimo postajne hišice. Potem sva ugotovila: če bi šla od Sedlarja naprej po cesti, bi prišla do označenega odcepa desno in ta pot bi naju pripeljala nazaj na cesto prav nasproti avtobusne postaje. Tam je bila smerna tablica za Kavčnikovo domačijo ‒ muzej na prostem.

 

Od postaje sva se torej odpravila navzdol po stranski cesti, od katere se je čez slabe četrt ure levo odcepila cesta proti Glasenčniku oziroma Janku, označena s knafelčkom in XIV, naravnost pa se je nadaljevala proti Kavčniku. Zavila sva levo in za Glasenčnikom navzdol mimo gospodarskih poslopij na makadam, od katerega se je desno odcepila najina pot. Po širokem kolovozu sva prišla na travnik, ki so ga kazile odložene salonitke in na katerega dnu je stala majhna hiša. Na pol poti do nje sva se spustila desno v smrekov gozd. Razen na odcepu že nekaj časa ni bilo markacij. Šele ko sva pristala pri gozdni cesti in potoku, sva naletela na prvo oznako XIV nazaj. Na najnižji točki je potok dobil pritok in tam se je cesta začela vzpenjati. Redke markacije so bile večinoma obledele.

 

 

 

 

 

Čez slabe pol ure sva pri znamenju in Predneku (tako je pisalo na hiši, v vodničku Prednjek, na zemljevidu pa Prednik) zakoračila na asfalt. Gospodar nama je pokazal, kje naprej: mimo gnojišča in skozi sadovnjak (na sadnih drevesih so bile markacije). Na sosednjem hribčku na levi sva že videla Zadnekovo domačijo (po vodničku Zadnjek, po zemljevidu Zadnik). Pod njim sva se pretaknila skozi presledek v ograji. Pogled nazaj proti Predneku je razkril pravcati zaselek. V dobrih 5 minutah sva stopila na asfaltirano dvorišče pri Zadneku. Na električnem drogu je bila markacija. Na bližnjem pašniku se je paslo škotskovišavsko govedo. Sledil je dolg spust po gozdni cesti, markacij pa nobenih. Prej kot v 10 minutah sva spet pristala v dolini s potokom in z gozdno cesto, ki sva jo takoj na ovinku zapustila po kolovozu ob vodi. Kmalu sva zavila levo čez brv in navzgor po gozdu. Ob stezi, postlani z listjem, so cveteli beli repuhi. Na razcepu sva se povzpela po desnem kraku in na naslednjem enako. Steza, poraščena z mladimi smrečicami in malinovjem, se je zožila in se vztrajno dvigala, čeznjo so ležala podrta debla, markacij pa je bilo nenadoma dovolj. Še na enem razcepu sva šla desno navzgor.

Vzpenjala sva se proti robu. Po slabih 15 minutah sva izstopila iz gozda. Levo pod seboj sva imela kot na dlani Prednekovo in Zadnekovo domačijo, desno zgoraj pa kmalu zagledala Žlebnikovo, zdaj Terbovškovo (v vodničku Šentvid pri Zavodnjah/nad Zavodnjami 2, na hišni številki pa uradno Šentvid pri Zavodnju; po vodničku 810 m, na kažipotih 762 m), kjer je kontrolna točka (KT) 10 ŠPP. Takoj sva opazila mogočno lipo, staro 250 let, s premerom 180 cm in obsegom 565 cm. Pri Žlebniku sva bila prvič leta 2012, ko sta že bila na hiši plošča Na tem mestu / je 22. 2.1944 padel / Karel Destovnik – Kajuh / narodni heroj in partizanski pesnik / Slava mu! ter na dvorišču granitna skala – spomenik s podobnim napisom in pesnikovima verzoma Ni je smrti brez življenja/,/ ni svobode brez trpljenja. Tokrat pa naju je čakalo presenečenje: zidan, lesen in steklen paviljon, ki spominja na kozolec (gospodar je na mestu, kjer je padel Kajuh, sprva res želel postaviti spominski kozolec). Šoštanjska občina je Kajuhov spominski objekt odprla leta 2017, ob 95. obletnici pesnikovega rojstva. Stavba je delo velenjskega arhitekta Roka Polesa, tudi pesnika in pisatelja. V njej je razstava Samo en cvet, ki obsega pano s slovensko-angleškim življenjepisom in fotografijami z dvojezičnimi podnapisi, zaslon za multimedijsko predstavitev in zanimivo kiparsko upodobitev pesnika, prav tako Polesovo delo. Na stekleni steni je izpisan del pesmi Samo en cvet, en češnjev cvet in tudi dvorišče je porisano s češnjevimi cvetovi. Paviljon je odprt vse leto. Šoštanjska Vila Mayer organizira vodene oglede (na moja vprašanja so prijazno odgovorili, hvala).

Od Žlebnika sva odšla mimo lesene lope s kažipotoma (762 m) nazaj Topolšica 1h 45min in naprej Andrejev dom na Slemenu 1h, Uršlja gora 3h 30min. Na razcepu sva nadaljevala desno po gozdni cesti in kmalu za hiško na levi (Javornik) zavila desno na stezo. Pot z desne, označena s TV (markacije so bile zbrisane), je bila »zaprta« z debelcem. Najina steza, posuta z listjem, se je vzpenjala po plitvem jarku v mešanem gozdu. Vezistične markacije so se po prečkanju kolovoza izmenjavale s knafelčki in evropskimi. Z desne od spodaj je pritekla slaba gozdna cesta. Kakih 25 minut od Žlebnika se je pri polomljenih klopcah na levem ovinku nekaj odcepilo desno, takoj zatem pa je sledil razcep, od koder sva nadaljevala po desnem kraku. Daleč na levi sta se videla dva zvonika, morda cerkve sv. Križa nad Belimi Vodami. Naslednji razcep je bil jasno označen; povzpela sva se desno. Po dobrih 10 minutah naju je gozdna cesta pripeljala na makadamsko. Pri kažipotu na 963 m sta vezistična markacija in rumena puščica kazali naprej. Desno navzgor po makadamu sva prišla do asfaltne ceste in pred njo zavila levo v gozd po nekakšnem jarku, označenem s kažipotom (967 m) Andrejev dom na Slemenu 25min, Uršlja gora 2h 55min.

 

 

Čez kakih 5 minut se je levo odcepila slabo opazna steza, ob kateri so se šele za odcepom »skrivale« vse tri markacije. Kmalu sva med nizkim smrečjem prečkala kolovoz, pojavile so se električne žice in po dobrih 5 minutah sva se znašla pri oranžni hiši z lesenim nadstreškom, pri Orlu (1045 m). Na hribčku nad njo je stala še ena manjša, lesena. Sledila sva kažipotu levo Andrejev dom na Slemenu 10min, Uršlja gora 2h 40min in kmalu skozi drevje zagledala rdečo streho. Res sva v 10 minutah prispela k Andrejevemu domu (na enem kažipotu 1096 m, na dveh 1086 m in tudi v tiskanih virih je najti oba podatka; Šentvid pri Zavodnju 6). Tam je KT 11, najvišja na ŠPP. Dom je bil zaprt, kakor se za epidemijo spodobi, žig sva pa le dobila.

Od doma sva se sklenila vrniti v Zavodnje po drugi, najkrajši planinski poti in tako sva se pri Orlu napotila mimo kažipota Zavodnje 1h 10min na električnem drogu na drugi strani dvorišča (1042 m). Tam je bilo veliko snega, tako da sva se s težavo spustila ob žičnati ograji in pristala na stezi v temnem smrekovem gozdu. Po širokem in globokem jarku sva prišla do naselja. Prečkala sva asfaltno cesto in ko sva se z nje ozrla, ni bilo videti nobenega znamenja, ki bi nasproti prišedšemu kazalo, da je treba onstran ceste navzgor. Nadaljevala sva med hišami Šentvida pri Zavodnju in mimo kažipotov na 995 m. Po makadamu mimo podrtij, neregistriranih vozil, kmetijskih strojev, orodja, gum in drugih odpadkov sva prikorakala do breze z markacijo. Nisva vedela, ali levo ali desno, saj sta bili poti na obe strani. Odločila sva se za kolovoz desno. Ob njem je tekla žičnata ograja, ki je zavila na travnik, midva pa mimo hiške na levi v gozd. Markacij ni bilo (zadnja je bila tista na brezi – zdaj veva, da bi bila morala tam levo). Mimo gozdarskega delovišča sva se spustila levo na asfaltno cesto pri kilometrski tablici 3 km.

 

 

 

 

 

Dobre pol ure od Orla, kmalu za tablico 3,5 km, sva prišla na križišče brez smerokazov, le s kažipotom Kep levo. Sledila sva mu, ker je bilo po zemljevidu videti, da bova tako spet ujela markirano pot. Ta je kmalu (pri zajetju na levi) prečkala cesto. Po njej sva v slabih 10 minutah prišla iz gozda in čez travnik z razgledom na Šoštanj k trem novim hišam v Šentvidu pri Zavodnju. Mimo njih je bila cesta nekaj časa asfaltirana, dalje pa makadamska. Markacij spet ni bilo. Bližala sva se naslednjim hišam, kjer sva znova stopila na asfalt in končno zagledala markacijo. Po slabih 10 minutah sva se spustila na bolj glavno asfaltno cesto, ob kateri je stal kozolček z imeni prejšnjih treh hiš: Plešnik, Hudobreznik, Ravnjak. Tamkajšnji kažipot za Andrejev dom in Uršljo goro je stal na 823 m. V bližini so bile še trijezična tabla Mlinske ceste in dve za 350 m oddaljeno Kavčnikovo domačijo, kulturni spomenik I. kategorije in muzej na prostem. Kdaj drugič, poleti (od 1. julija do 31. avgusta je odprta vsako nedeljo med 10. in 17. uro).

Cesta se je rahlo spuščala mimo odcepa levo k Žonku in takoj zatem sva nasproti Kopina sledila kažipotu (809 m) Zavodnje 30min na travnik na levi. Čezenj ni bilo ne poti ne znakov, le na začetku markacija na debelem drevesu. Šla sva proti sivi hiši in ko sva prehodila že precej travnika, sva pod seboj zagledala Sedlarjevo domačijo. Po kolovozu sva se spustila proti njej, v četrt ure sestopila na asfaltno cesto in nad njo zagledala pot, označeno s Š. Markacije so se nadaljevale po cesti, po kateri naju je zjutraj peljal traktorist. Pol ure za Sedlarjem sva bila že na mostu čez Velunjo. Od tam sva se povzpela h kažipotu in nadaljevala po markirani poti po gozdu. Po strmem, razritem in z listjem posutem kolovozu ali široki stezi nad hišo, ki sva jo videla že zjutraj, sva v 10 minutah dosegla kolovoz, po katerem sva se zjutraj spuščala. Tamkajšnji odcep je bil dobro označen, a sva ga tja grede kratko malo spregledala. Poslej sva se vračala po že znani poti. Pri Radmanu sva izvedela, da od žage, katere sledi sva zaman iskala pri mostu čez Velunjo, res ni ostalo čisto nič. V 40 minutah sva bila spet pri avtu.

 

Preden sva se vrnila domov, sva se zapeljala še na pokopališče Podkraj pri Velenju, kjer je grob Destovnikove družine. Na podstavku s pesnikovim portretnim kipom (leta 1972 ga je izdelal kipar Marjan Keršič - Belač) so njegovi verzi ... lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti! Temnilo se je že. Tedaj se je pri naju ustavila domačinka, uslužbenka občine, ki skrbi za pesnikov grob. Ni skrivala, kako dobro se ji zdi, da sva prišla obiskat njihovega junaka. O njem sva še marsikaj izvedela iz knjig Emila Cesarja Pozdravljen, Kajuh – Kanjuh (Centerkontura, Ljubljana 2012) in več avtorjev Kajuh – pesnik vseh letnih časov (2., dopolnjena izdaja, Ustanova Velenjska knjižna fundacija, Velenje 2014).