Prepovedani Mesnovec

Tole je v zadnjem času že drugi hrib, s katerim nisem mogla počakati, da pride na vrsto: pri Blegošu se je to zgodilo zaradi navdušenja, tokrat pa je razlog žal ravno nasproten.  Potem ko nama je znanec poročal, da je smučal z Mesnovca, za katerega še nisva slišala, ga je Jani poiskal na zemljevidu in ni dolgo trajalo, da ga je predlagal za najin naslednji »podvig« (14. januarja). Odpeljala sva se na Pokljuko in parkirala pri odcepu k znanemu Šport hotelu (S 46.341558,V 13.961023). Zaradi obilice snega je bilo na že tako majhnem parkirišču prostora še manj.

 

Po asfaltni cesti sva v 5 minutah prikorakala k hotelu, ki se zdaj imenuje Pokljuka, vsaj taki napisi so naju presenetili. Pred njim se je zbrala skupina otrok s smučmi. Povzpela sva se ob žičnici po robu steptanega smučišča proti gozdu. Natanko ob devetih je vlečnica začela delovati in prvi se je pripeljal na zgornjo postajo mlad žičničar. Na vprašanje, kako na gozdno cesto nad smučiščem, je pojasnil, da se naravnost navzgor po kakih 150 m sicer pride do nje, a je strmo in ne lepo. Priporočil nama je pot v levo, kamor je kazal kažipot Vlečnica »Jelka«. Prišla bova na majhno planino, katere imena ni vedel, »čeprav ga skoraj gotovo ima«, tam pa ne moreva zgrešiti. S takimi zagotovili imava že slabe izkušnje, a sva poskusila.

 

V slabe četrt ure sva prigazila na drugo smučišče, tudi steptano, a vlečnica je stala. Nadaljevanje nikakor ni bilo tako nezgrešljivo, kot je napovedal žičničar, zato sva se spustila k možakarju, ki je popravljal žičnico. Govoril je o Mesnóvcu, ne Mêsnovcu kot midva dotlej. Pa kar takoj naj greva nanj, ker ga bodo zdaj zdaj zaprli, je dodal. Poučil naju je, da morava »gor pod volanam levo«, kar je terjalo dodaten poduk, kaj je volan: tista okrogla reč, ki se vrti na vrhu vlečnice in vrača sidra v dolino. Če hočeva naravnost na Mesnovec, morava pa na skakalnico. Ker tega nisva razumela in ga nisva hotela več motiti pri delu, sva se povzpela kar pod »volan«, kjer sva res zagledala potko.

 

Uhojena stezica se je vzpenjala v levo po pretežno smrekovem gozdu. Na razcepu gazi sva šla naravnost, ne desno, čeprav je tam na nekem drevesu visel rdeč trakec. Strmina se je unesla in stezica se je obrnila v levo. Čez slabih 10 minut sva dosegla rob gozda in ograjo ter zagledala hiško Pri Ulčarju Goreljek 65 Pokljuka. Gaz se je nadaljevala desno. Nadela sva si gamaše in skozi kratek pas gozda prigazila k naslednji hiški. Poleg nje sta stali ptičja hišica in odprta lopa z napisi, slikami, okraski. Vrnila sva se v gaz in pripeljala naju je do prečne steze ali ostanka smučine. Zavila sva desno in v manj kot 5 minutah do večje hiše s številko 66.

 

Nadaljevala sva po kolovozu skozi gozd. Ker gozdne ceste še kar ni bilo, je imel Jani dovolj: pogledal je na maPZS in se pognal levo v breg. Z desne so se skozi drevje slišali glasovi in zvoki s smučišča. Prej kot v četrt ure sva vendarle stopila na spluženo cesto. Označila sva si mesto, kjer sva zavila levo po njej. Začela se je rahlo spuščati in po dobrih 5 minutah sva dočakala nesplužen odcep desno. Na njem je bila kakih 10 m od ceste odprta zapornica. Nič posebnega, če je ne bi poleg čisto novega znaka za prepoved motornega prometa spremljala tabla, na kateri je nad običajnim razen za lastnike zemljišč in gospodarjenja z gozdom z večjimi črkami pisalo tudi za pešce. Ne smeva naprej?! Jani je zdvomil o upravičenosti zapore za pešce in je sklenil nadaljevati, jaz pa kratko malo nisem mogla prekršiti prepovedi, zato sva se razšla.

 

Vrnila sem se po gozdni cesti in mimo mesta, kjer sva prišla nanjo, še naprej, sprva navzgor, nato navzdol. Cesta je bila splužena tudi tam in ob njej so se vrstili snežni koli. Po 35 minutah so se na desni pokazale Karavanke: Belščica, Stol, Vrtača, Begunjščica, Veliki vrh in še nekaj Košute. Čez 5 minut se je levo v breg odcepila druga gozdna cesta (proti Visokemu) s spuščeno zapornico ter enakima znakom in tablo kot na kraju, kjer sva šla vsak po svoje. Moja cesta se je dalje spuščala v desno in po 10 minutah sem obstala nad zaprto zapornico, znak in tabla ob njej pa sta mi kazala hrbet (to je bilo tik pred asfaltno cesto proti Rudnemu polju, sva ugotovila pozneje). Nisem šla gledat, prepričana, da sta enaka kot prejšnja, torej tudi po tej gozdni cesti ne bi smela hoditi. Šele doma, ko sem si ogledala fotografijo, sem videla, da je tabla manjša kot prvi dve, torej najverjetneje brez dodatke tudi za pešce. Ravno sem se obrnila, ko mi je Jani po telefonu povedal, da je na vrhu. Vrnila sem se na kraj, kjer sva se razšla, in kmalu se mi je pridružil. Med malico mi je razložil, kako je bilo.

Cesta, ki je rahlo valovala in vijugala skozi pokljuško smrekovje, ni bila splužena kot prejšnja. V višjem snegu sem seveda napredoval počasneje. Čez dobrih 20 minut (rečem po občutku, saj sem bil brez ure) sem prišel na križišče in zavil desno. Nova cesta se je nekoliko bolj vzpela in v kakih 15 minutah dosegla neizrazito sedelce.

 

Pogled na navigacijo na telefonu mi je dal vedeti, da moram zdaj desno v breg v brezpotje. Snega je bilo vedno več, vendar strmina ni bila prehuda, tako da sem sicer počasi, a zanesljivo sopihal navzgor. Mesnovec je v glavnem porasel z iglastim gozdom, toda ne na gosto, zato se sem ter tja vendarle razkrije lep pogled. Obrnil sem se ravno v pravem trenutku, da se mi je v soncu zalesketal Očak. Še malo in sem dosegel domnevni vrh (1538 m). Na njem so kraljevale tri smreke, pod njimi pa je bil kupček kamenja. Ogledal sem si ga bolj natanko in na nekaterih kosih odkril rdeče pobarvana vklesana znamenja: trikotnik, s kakršnim se na zemljevidih običajno označujejo vrhovi, številke 18, 21 in 131 ter črki F in V. Domnevam, da so to kake stare oznake za katastrske meje ali kaj podobnega. Za vsak primer sem še enkrat pokukal na navigacijo. Po njej je vrh kakih 20 m naprej, kjer se je ponujal žalosten pogled na prelomljeno smreko. Ker so tudi prej omenjene tri smreke označene za posek, bo vrh verjetno kmalu dobil precej drugačno podobo.

 

 

 

 

Spustil sem se nazaj na cesto. Ker sem na Hribi.net prebral, da je s kote 1508 na drugi strani sedelca lep razgled, si nisem mogel kaj, da ne bi skočil še tja. Za to človek potrebuje le nekaj minutk. Razgled proti Triglavovi skupini je brez dvoma lep, vendar žal tudi tam ne brez motnjav.

 

Po malici sva se vrnila proti izhodišču. Srečala sva mlad par s psom in po sledeh videla, da sta prišla sem skoraj po isti »poti« kot midva. Pri vlečnici Jelki sva spet naletela na možaka, ki jo je zjutraj popravljal, in sva ga seznanila, da je cesta na Mesnovec že zaprta. Nejevoljen je pripomnil, da je od Mesnovca do Kleka že več kot deset zapornic in bodo še nove ter da od uporabnikov gozdnih cest zahtevajo, da jih vsakič zaklenejo za seboj. Sestopila sva ob smučišču Jelka in po pol ure pristala na Zgornjem Goreljku pod hotelom Jelka med otroško vlečnico Bedanc in sankališčem Medvedek na levi ter spodnjo postajo Jelke na desni. Smučarjev in sankačev je bilo kar precej. Mimo starega lesenega gospodarskega poslopja, na katerem je pisalo Ne bod' no tak k'je moja, k'se pase tam, kjer raste trava, sva čez parkirišče za smučarje, polno luž, blatno in razrito kot zorana njiva po dežju, prišla do ceste. Ob njej je stal spomenik 79 borcem 3. bat. Prešernove brigade padlim 15. 12. 1943 v boju z nadmočnim nemškim okupatorjem. Tabli z imeni padlih je prekrival sneg. Ko sva se vračala po cesti proti svojemu parkirišču, sva desno nad njo opazila napis Grobišče borcev NOV – SLO in se povzpela k njemu. Tam je pokopanih tistih 79 borcev Prešernove brigade in še sedem Gradnikove. Do avta je bilo samo še četrt ure.

 

 

 

 

 

Doma je Jani raziskal, kaj in zakaj je na Pokljuki zaprto. Odkril je, da je TNP lani jeseni postavil 11 novih zapornic in znakov ter tako zavaroval razglašena mirna območja; dostop do nekaterih je prepovedan od 1. marca do 1. julija, do drugih vse leto, ponekod res tudi za pešce. Na Mesnovcu je najstrože zavarovano rastišče divjega petelina. Če bi bila to vedela, se seveda sploh ne bi bila odpravila tja. V obvestilih PZS nisva zasledila, da bi zapore zadevale tudi pešce. Na maPZS so zapornice sicer vrisane, vendar brez opozorila, da prepoved velja tudi za pešce. Nasvet, naj se na pot ustrezno pripravimo, je pameten, a za zdaj se vsaj na tovrstne ovire ne moremo.

Mozirske planine (Golte)

Golte (tudi Golti) se imenuje visoka kraška planota (1200‒1590 m) severozahodno nad Mozirsko kotlino. Ime izhaja iz goltati ‒ kraški svet požira (golta) vodo. Domačini menda imenujejo to območje Mozirske planine. Uporabljala bom imena z novega zemljevida PZS Smrekovec, Raduha, Olševa, Peca, Uršlja gora (2020), navedla pa bom tudi morebitne različice. Nadmorske višine sem pobrala večinoma s spleta, čeprav se zavedam, da najbrž niso čisto natančne, vsekakor pa je bil geograf in biolog Vlado Fajgelj (1933‒1955), s čigar podatki sem si pomagala, velik poznavalec planin v Savinjskih Alpah. O njih je leta 1953 v Geografskem vestniku objavil obširno razpravo.

 

Cesta na Golte je bila 21. maja še nevarno posuta s peskom od posipanja in s kamni, odpadlimi z brežin. Na parkirišču pri alpskem vrtu v Radegundi (1385 m; S 46.371551, V 14.900870) je parkiral le en domačin. Alpinetum z okrog sto alpskimi rastlinami, eden najviše ležečih v Evropi, je deloma tudi botanični vrt, saj so vanj poleg avtohtonih rastlin nasadili še druge, ki niso zrasle prav tu, so pa značilne za to okolje. Toda ker je narava še nekoliko dremala, sploh pa sva imela druge načrte, sva si najprej ogledala kažipote Zajčkove, Medvedove in Gamsove poti, Poti divjega petelina ter običajne planinske, nato pa sledila tistemu Mozirska koča 5min. Bil je sončen dan, a mrzel in vetroven.

Po cesti nad majhnim smučiščem, Firštovo počitniško hišo in kapelico Dobrega pastirja na planini Morava sva bila brž pri ostankih Mozirske koče (nekoč Radegunda 39, okrog 1350 m), ki je februarja lani žal pogorela. Pod njo se je sončilo zavetišče GRS, imenovano Stanetova koča po Stanetu Veninšku, načelniku GRS Celje, ki si jo je zamislil in vodil gradnjo (prej je tam stala depandansa Mozirske, »smuč koča«). Na omenjenem novem zemljevidu je območje vzhodno od koče – kakšna ironija – poimenovano Požganija.

 

Z Morave sva se povzpela mimo kažipotov (1361/1380 m) v gozd po Severjevi poti na Boskovec). Ko sva pri klopci stopila na plano, sva se spomnila, kako je najini vnukinji bolj kot razgled zanimalo brinje. Že znano pot nama je popestrilo pomladno cvetje, ležalo pa je še tudi nekaj zaplat snega. V četrt ure sva dosegla Javorco. To sva prav tako že poznala ne le zaradi Boskovca, ampak tudi zaradi Janezovega bivaka. Pri kažipotih sva zavila levo po kolovozu v gozd in prej kot v 5 minutah se je levo navzgor odcepila markirana pot na Boskovec. Na skalah sta bila napisa, ki so ju že precej zdelali lišaji in čas, s puščicama naprej: Šmihel in Bele Vode.

 
 

Zapustila sva Severjevo pot in pričakovala, da poslej ne bo več markacij. Toda dalje ob kolovozu jih je nekaj še bilo. Spremljali so naju navadni volčini, zardeli črni telohi in blagodišeči telohi. V kotanjah je še ležal sneg. Ob poti se je pojavila zanikrna ograja, najbrž potrebna zaradi živine, ki jo ženejo tod, saj je desno padal kar strm breg. V dobrih 5 minutah sva skozi odprto »leso« (kovinska vrata) zakorakala na Raztočko planino. Ob robu gozda je stal avto in nekdo je nabiral regrat. Izkazal se je za zgovornega poznavalca teh planin. Izvedela sva, da se Požganija vzhodno od Mozirske koče imenuje tako, ker je tam leta 1951 vse pogorelo. Pri kalih na tukajšnjih planinah je najti posebno lepega kačjega pastirja, imenovanega modri ploščec, in najin sogovornik ga pogosto fotografira. Kačji pastir potrebuje svoj mir, je poudaril, zato morava hoditi tiho (možak je tudi varuh narave). Vprašal je, ali imava zadnji zemljevid Smrekovca, pri katerem je sodeloval. Ni dobro, da so na zemljevidu prav vse potke, zlasti lovci so se pritožili, je povedal. Tudi ob Janezovo pot in njegov bivak se je spotaknil, češ da ljudje preveč hodijo tja. Iz njega so kar vreli opisi poti na raznovrstne cilje, da si jih sploh nisva mogla zapomniti. Preden sva nadaljevala po Raztočki planini, sva najprej zavila desno skozi leso na Verbučevo planino (1420 m). V 5 minutah sva se mimo dveh kalov spustila k lovski koči LD Mozirje. Nasproti nje je stala zdelana staja.

 

 

Vrnila sva se na Raztočko planino (na zemljevidu Zgornja Savinjska dolina Rastočka, našla sem tudi različici Rastovčka in Rastočnikova, 1460 m) z nekaj stavbami in prežo na hribčku. Po gozdni cesti sva kmalu za ograjeno majhno brunarico z mizo in klopmi prišla do odcepa levo. Po njem sva se povzpela mimo lesenega gospodarskega poslopja z novo opečnato streho in čez 20 minut prišla do še enega Firštovega vikenda (tako naju je poučil sogovornik).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Šla sva naprej po cesti in se že čez 5 minut ustavila pred vhodom na Goltnikovo planino (tudi Zgornja in Spodnja Goltnikova, 1460 m) in najprej pogledala, kam vodi steza levo. Za podrto leso sva našla še dve lesenjači in tovornjak z gozdarskim žerjavom. Leseno korito in kangla za mleko sta spominjala na planino. Nadaljevala sva po cesti skozi gozd z manjšimi zaplatami trave na obeh straneh. Cesta se je precej spustila in naju v 5 minutah pripeljala na travnike Goltnikove planine. Ob kotanji (»goltu«?) na levi sta stali brunarica in preža. Najbrž ima ime Goltnik enak izvor kot Golte. Še precej skromna trava je bila posejana z lapuhi, belimi repuhi, podlesnimi vetrnicami, blagodišečimi telohi, mlečki. Na cesto, ki se je še vedno spuščala, so se z obeh strani iztekali kolovozi in čez čas sva šla še mimo enega velikega travnika. Rob gozda je bil kar vijoličen od resja, cveteli so tudi deveterolistne konopnice in navadni volčini. V 10 minutah se je pri zelenem drogu nekdanje lese Goltnikova planina končala.

 

 

 

Prej kot v 5 minutah sva prispela že na naslednjo, Podforško planino (1370 m) z lesenjačo in prežo. Travnati breg je bil obdan s smrekovim gozdom.

 

Po dobrih 5 minutah sva zavila levo navzgor na gruščnat kolovoz. Ob podrti ograji in zanemarjenem suhem travniku sva se spraševala, ali je to Hriberska planina, ki je na maPZS napisana že pred tem vzponom. Samo še prežo sva opazila na travniku pod seboj, drugega pa nisva našla. Kmalu po vrnitvi na cesto sva naletela na ostanek lese in na naslednjem desnem ovinku zagledala na levi travnik, ki sva ga malo prej opazovala od zgoraj. Na njem je stala lesena lopa. To je bila Hriberska planina (tudi Hribarska, 1330 m), najbrž skupaj z zgornjim delom, kamor sva zašla malo prej. Po kolovozu desno od lope sva se povzpela k prej opaženi preži, nato pa sestopila s planine nazaj na cesto.

 

Cesta, obrobljena z lapuhi, se je vztrajno spuščala dalje. Po 10 minutah, potem ko se je na desni začela žična ograja, sva na travniku pod seboj zagledala dve koči. Pod nama je ležala Potočka planina (1200 m). Jani je kar zlezel dol po strmem pobočju. Zaradi strmine in ker je bila cesta ves čas ograjena, sem ostala na njej in po dobrih 10 minutah pristala na križišču, kjer sem počakala Janija, ki je prišel po kolovozu z desne čez Pleško planino (1200 m), sosedo Potočke. Na obeh sta po dve hiški in nekaj kalov, je poročal.

 

 

 

 

S križišča sva se odpravila po cesti navzgor in jo zapustila v levo, kamor je kazal kažipot Konečka Planina. Desno se je odcepil dovoz na 100 m oddaljeno parkirišče za obiskovalce Konečke planine (1190 m). Po dobrih 5 minutah sva se ustavila pri koči LD Mozirje z napisom Lovska koča na Konečki planini n.v. 1100 m in opozorilom Uporaba lovskega objekta na lastno odgovornost. Od nje sva se odpravila skozi leso pri sosednji hiši z lesenim kipom pastirja in nato kar za nosom navzgor proti vrhu s kapelico. Dosegla sva ga prej kot v 10 minutah. Na kapelici je vihrala zastava. Na tamkajšnji vpisni skrinjici je pisalo Konečka planina n.v. 1232 m. Konečnik je blizu kapelice postavil lično leseno hiško, v kateri baje ob koncih tedna prodaja pijačo. Razgledi so bili kar lepi, posebno na Velenjsko kotlino, Smrekovec, Uršljo goro in prav blizu Sveti Križ.

Vrh sva zapustila po drugi strani in sestopila na gozdno cesto. Na levi je bil velik kal in za njim lesa, za to pa bajtica. Do tja bi bila prišla tudi, če bi bila križišče pred Konečko planino zapustila v levo. Zdaj sva nadaljevala po desni gozdni cesti skozi leso, nenehno navzdol in čez čas mimo preže. Za njo se je cesta poslabšala v kolovoz, precej poraščen s travo. Šele po 20 minutah sva se začela rahlo vzpenjati in visoko pred seboj zagledala hišico. Čez 5 minut se je malo pred koncem kolovoza levo navzgor odcepila steza. To območje se imenuje Praprotna draga. Mimo preže na levi in pravcatega polja belih repuhov naju je pripeljala k hišici s kolesom lojtrnika v enem zatrepu in z jarmom v drugem. Pot dalje je bila ovinkasta, zelo strma in slaba. Na prvem razcepu sva se držala levo, na drugem sva zavila ostro desno. Sčasoma je strmina nekoliko popustila, repuhi in kronice pa prav nič.

 

 

 

 

Po kakih 20 minutah sva stopila na gozdno cesto, ki se je tam končala z obračališčem. Zaradi poti, po kateri sva jo dosegla, so odbili pol hriba, in to do žive skale. Strmine je bilo konec, nadaljevala sva po ravnem. Ob cesti so cveteli navadni volčini in navadni lusneci (sploh lusneci so zame vse prej kot navadni!). Po 5 minutah je z leve strani pritekla druga cesta in šla sva pogledat, ali vodi k lovski koči. Res sva najprej zagledala prežo in prej kot v 5 minutah še kočo LD Mozirje s tablo Lovska koča na Žlebski planini n.v. 1320 m. Žlebska planina (1350 m, na zemljevidih Žlebski stan) je opuščen del Hleviške planine.

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na »glavno cesto« in po njej prej kot v 5 minutah prikorakala na križišče na Kalu (1319 m). Tam sva takoj za mizo in klopema ter drevesom s kažipoti zavila levo s ceste na gozdno stezo proti Mozirski koči. Poslej so naju vodile markacije. Po gozdu, tudi čez pot, so ležale podrte smreke. Na levi je bila velika poseka. V naslednjih 20 minutah so se zvrstile tri lese. Ko sva stopila na travnik, sva na levi zagledala Smrekovec in Uršljo. Ob robu gozda na desni je še ležal sneg. To je bil (nekoč) Zagradiški hlev. Zavila sva desno in skozi nekdanjo leso na blaten kolovoz v gozd. Tudi tam so bile nametane podrte smreke. Vztrajno sva se vzpenjala in na poti je bilo čedalje več kamenja, tudi skal. Po slabih 5 minutah sva jo na neoznačenem razcepu ubrala naravnost. Spomladanski žafrani so rasli kar po stezi; ne razumem, zakaj jih ljudje pohodijo, ko bi se jim lahko ognili. Na naslednjem neoznačenem razcepu so naju sledi in odvržena pločevinka usmerile na desni krak in po njem na plano, na travnik, posejan s kronicami, z rdečeličnimi telohi, deveterolistnimi konopnicami, dvolistnimi morskimi čebulicami. Markacij še vedno ni bilo.

 

Povzpela sva se po travnatem pobočju s kažipoti na vrhu. V dobrih 5 minutah sva dosegla Isteje (1525 m; narečni izraz za odprtino pred kuriščem kmečke peči), severni rob Hleviške planine. Na leseni klopci je bilo vrezano Povhova klop Isteje n.v. 1525 m PD Mozirje. Cveteli so telohi, trobentice, mlečki, rumene pasje čebulice, spomladanski svišči, podlesne vetrnice, žafrani. Po kolovozu sva se spustila čez planino. Pooblačilo se je. Šla sva mimo kala, preže in kažipotov: svetlo modri levo navzgor je označeval krožno Pot divjega petelina, tisti navzdol pa je usmerjal k Mozirski koči, zato sva zavila s kolovoza na stezo med pomladnim cvetjem. Prej kot v 20 minutah sva se skobacala čez leso in prišla do Zagradiškega stana (1468 m).

 

 

 

 

 

 

 

 

Od planinskih kažipotov pod stanom sva se napotila proti Mozirski koči. V najino smer so kazali tudi kažipoti Gamsove poti, Poti divjega petelina in Poti po Golteh, po slabih 10 minutah pa je bil eden obrnjen v desno: Ledenica. Kakih 20 m s poti sva našla ograjeno jamo Ledenico na Golteh (1422 m), globoko 60 m, dolgo dvakrat toliko. V njej sta še ležala sneg in led. Nato sva čez travnik z majhnim kalom in posut s skalami v 5 minutah prišla na Moravo in se pri kapelici spustila pod cesto. V naslednjih 10 minutah sva med Firštovo in sosednjo hišo zavila levo navzgor po malem smučišču ob vlečnici Morava na cesto, ki naju je pripeljala k avtu. Po dobrih osmih urah (čiste hoje slabe štiri in pol) je bil »izplen« prav lep: enajst planin in še kaj.