Veliki vrh, bolj znan kot Klobuk

Ker sva si 6. februarja lahko privoščila le ta kratko dopoldansko, sva se odločila za Klobuk, hribček nad Stransko vasjo zahodno od Ljubljane. Njegovo uradno ime je Veliki vrh (kljub temu tudi na nekaterih zemljevidih piše Klobuk). No, prav velik ni (441 m, po nekaterih virih celo samo 399 m), je pa precej priljubljen, sva ugotovila.

 

Odpeljala sva se na Preval (380 m; S 46.075235, V 14.435548) nad Podutikom ob cesti Podutik‒Dobrova. Čeprav je bil tam prostor, sem raje parkirala pri bližnjem Kurirčku (spomeniku kurirjem Dolomitskega odreda; S 46.078387, V 14.432641) ob cesti proti Toškemu Čelu. Peš sva se vrnila na Preval s smerokazi za lovsko kočo, Toško Čelo in Topol ter kolesarskima kažipotoma proti Topolu, Sv. Jakobu, Bokalcam in Ljubljanskemu gradu. Napisa pod tamkajšnjim razpelom nama ni uspelo prebrati: Na križu /vmes nečitljivo/ Raj Ti odpiram.

 

Mimo razpela sva zakoračila v gozd, kjer naju je pričakal razcep treh kolovozov: ob desnem, ki je tekel po ravnem, je bil ostanek rumene oznake; srednji, najslabši, ob katerem je bilo tudi nekaj rumenega, se je vzpenjal; levi, najširši, a edini zasnežen in poledenel, je bil markiran, nanj pa sta kazala tudi bela puščica in rdeč napis Podutik. Sledila sva torej markacijam po shojenem kolovozu, ki se je po kratkem vzponu prevesil navzdol. Pod knafelčkom je bila modra črta; ta pot je namenjena tudi kolesarjem. Obšla sva prvo vzpetino in preden sva prišla okrog nje, so na razcepu izginili knafelčki (verjetno levo proti Podutiku), naju pa je kolesarska markacija odpeljala v desno. Omenjeno vzpetino sva obkrožila do konca in na naslednjem razcepu sledila prvemu kažipotu Lovska koča desno. Neki odcep je bil označen z rdečimi tablicami Napačna smer / Wrong way; nekatere tamkajšnje poti so del Bike parka Ljubljana in so za pešce prepovedane (nevarne). Nadaljevala sva po plitvem jarku in prišla do še enega prepovedanega odcepa. Pojavljali so se ostanki rumenih in rdečih oznak. Veliko dreves je bilo »tetoviranih« z imeni, začetnicami, srčki in rožicami. Kolovoz je tekel gor in dol po gozdu, v katerem so prevladovali bori. Po nekaj več kot 20 minutah, ko sva bila že mimo Stražnega vrha na levi, se je spustil proti zeleno-rumeni markaciji, midva pa sva zavila ostro levo navzgor po razločni stezi, označeni z velikimi, a že slabimi belo-rdečimi markacijami, podobnimi Knafelčevim. Po dobrih 5 minutah naju je pripeljala na vrh sredi gozda, označen z zdelano tablico Stražni vrh 439 m.

Po isti poti sva se vrnila na kolovoz in sledila zeleno-rumeni markaciji, nato še kolesarskim, rumenim packam, velikim »knafelcem« in rdeče-beli puščici. Kmalu sva se začela nekoliko odločneje vzpenjati. Za skladovnico drv sva prišla na prečno pot, ob kateri sta bila lesen kažipot za lovsko kočo in ostanek belega pločevinastega z zelenima piko in osmico neznanega pomena. Med vzpenjanjem po jarku je z leve pritekla pot, označena s čisto pravim knafelčkom. Na naslednjem razcepu so se kolesarske markacije »odpeljale« levo navzdol, desni kolovoz pa se je povzpel proti lovski koči. V četrt ure sva bila pri njej.

 

Lovska koča LD Dobrova pod vrhom Klobuka, v kateri je okrepčevalnica, in okolica sta bili lepo urejeni in okrašeni. Tudi bližnjega kulturnega praznika so se spomnili. Stregli so pri zunanjih mizah in okencu, vstopila pa nisva. Nabralo se je precej obiskovalcev. Prevladovali smo starejši in zdelo se nama je, da se vsi razen naju poznajo med seboj. Mimo ptičjih hišic, gugalnic in fotosrčka sva se odpravila proti minuto, dve oddaljenemu vrhu. Malo pod njim sva stopila iz gozda na prostrano travnato plešo. Vrh ni označen, če ne štejem zanikrnega napisa KLOBU (K je tičal v zemlji) na podstavku električnega droga.

 

Potem ko sva pri koči pogrizljala vsak svojo presto, sva se na Stražni vrh vrnila po isti poti (še enkrat sva zlezla gor tudi zato, da sva se ogrela, saj je bilo precej mraz), nato pa se spustila na drugo stran. Ker se je pot obračala preveč v desno, sva kar na pamet zavila proti tisti, po kateri sva prišla gor, in pri tem nehote nekaj časa ubirala prepovedano kolesarsko. Ko sva bila spet na pravi, sva na razcepu zavila ne desno, od koder sva prišla gor grede, ampak levo. Srečala sva precej ljudi. Steza je tekla čez prvo vzpetino s skalo na vrhu, na drugi strani dol pa spet na vršiček z več skalami. Na deblih je bilo nekaj rdečih puščic. Čez 35 minut sva po srednji poti sestopila na Preval, kjer je bilo »parkirišče« že zasedeno. Ob asfaltni cesti h Kurirčku je parkiralo veliko avtomobilov in tudi pri Kurirčku je bila gneča.

 

 

 

 

 

To je bil v zadnjem času že najin drugi hrib z imenom, kakršnih je v Sloveniji veliko. Toda število Tolstih vrhov (19) ni nič v primerjavi z Velikimi vrhovi, ki jih je po Atlasu Slovenije kar 68. Doslej sva bila le na desetih in Klobuk je najnižji med njimi. So pa tudi nižji – pač večji od še manjših.

Najin največkrat obiskani Tolsti vrh

Najvišji vrh Kriške gore, imenovane seveda po Križah (berem, da sliši še na imeni Gojška planina ‒ po Gozdu ‒ in Ko/ukovnica ‒ kolk, kuk je narečno/starinsko grič, hrib), je Tolsti vrh. Domačini mu rečejo tudi Zaloška gora (po Zalogu), pa najbrž ne zato, da bi se ločil od preostalih 18 Tolstih vrhov, ki sem jih našla v Atlasu Slovenije. Midva sva bila kljub tolikšni izbiri šele na treh, in to enkrat nad Taležem, dvakrat nad Dobroveljsko planoto in trikrat na Kriški gori (iz Svarij, z Golnika in iz Grahovš). Konec januarja sva se na slednjega odpravila že četrtič, tokrat iz Povelj.

 

Med vožnjo na Gorenjsko sva v Tenetišah slikala najinega izbranca skupaj z uglednim sosedom Storžičem. V Trsteniku sva med cerkvijo in gasilskim domom zavila desno, za naseljem pa levo proti Povljam. Ustavila sva se pred vasjo, pri avtobusni postaji s smerno tablo Storžič, Velika Poljana, Planina Javornik (naprej), in se mimo kapelice sprehodila do bližnjega spomenika trem vosovcem, ki so padli v Povljah. Nato sva se odpeljala skozi vas do parkirišča (720 m; S 46.329534, V 14.376857) s tablo sprehajalno-učne poti Trstenik, imenovane Pot pod Storžičem (6,4 km, 2‒3 ure hoda, 300 m višinske razlike).

 

 

 

 

Za parkiriščem se je od asfaltne ceste, po kateri sva se pripeljala, levo odcepila gozdna. Tam sta bila na drevesu kažipot Velika Poljana 2^h ter obvestilo, da je koča ob petkih, sobotah, nedeljah in praznikih odprta. Med gozdno in asfaltno cesto sva se povzpela po stezi, na katero je kazala smerna tablica Planina Javornik 1³⁰, Storžič – po žlebu 3⁰⁰, Planinski dom na Kališču 2³⁰. Na lesenem kažipotu, ki je ležal na tleh, je pisalo Dolenčeva pot. Ta naju je »rešila«, da nisva zavila levo, kamor je kazal kažipot Velika Poljana 2h, Mala Poljana 1h 50min, Storžič 4h 50min, saj sva si po zemljevidu in opisu na spletu izbrala Dolenčevo pot. Steza naju je vodila skozi gozd, opustošen od žleda. Markacij ni bilo, ker jih ni bilo na kaj narisati. Od spodaj z desne je pritekel poraščen kolovoz in zavil levo, najina steza pa ga je prečkala in se obrnila v desno. Tudi naslednji kolovoz sva prečkala v desno.

 

 

 

 

V 15 minutah sva prišla do »pravega« gozda, kjer naju je vendarle pričakala markacija. Pot nama je preletela sova; dotlej sva to zanimivo nočno ptico videla le enkrat, tokrat pa je žal nisem ujela v objektiv. Gozd je kmalu spet postal bolj podoben zaraščeni poseki. Vzpenjala sva se po kolovozu z več odcepi oziroma križišči. Po četrt ure se je prelevil v gruščnato grapo, ki sva jo zapustila po stezi levo, kamor so kazale rdeče puščice. Čez manj kot 10 minut sva postala pri ostankih prve okrepčevalnice, namenjene udeležencem teka na Veliko Poljano. Na edinem »odraslem« drevesu ob ozki skalnati in koreninasti stezici onkraj prečnega kolovoza je bila markacija. Nekoč se je levo po tem kolovozu nadaljevala Dolenčeva pot in na zemljevidih je še vedno tako, zato sva pričakovala razpotje: levo proti Poljanama, desno po stezici na planino Javornik. Ker tam razen omenjene markacije ni bilo nobenih znamenj, sva se ravnala po GPS in zavila levo na kolovoz. Ta ni bil markiran, le na nekaj možicev sva naletela.

 

Srečala sva planinca, ki je potrdil, da je to pot na Veliko Poljano. Kmalu po začetku je bila precej spodjedena, potem pa do gozda udobna in široka. Obrnila se je v levo, obšla grapo in se zožila v stezo. Za nekaj časa se je stisnila v jarek, obdan s suho travo. V 5 minutah sva prišla do klopce in studenčka. Na leseni tabli z napisom Zdrav gozd in čisto vodo bomo jutri še potrebovali je visela pločevinasta skodelica, vendar je bil studenček skoraj suh. V okolici se je belilo nekaj popkov telohov. Kovinski obroč na drevesu nad vegasto mizico je nekoč najbrž držal vrečo za smeti, a zdaj je bil prazen, na zraven pritrjeni deski pa je pisalo Smeti odnesi s seboj.

 

Poslej je bila stezica zelo ozka in pogosto je visela. Strmo pobočje je postajalo bolj skalnato. V nekem levem ovinku je stezice nenadoma zmanjkalo, a tedaj sva k sreči opazila edino markacijo na tej poti in puščico, ki je kazala levo navzdol. V tem ovinku se nama je zazdelo, da se je tam pot nekoč nadaljevala naravnost navzgor. Zlesti je bilo treba čez nekaj podrtih debel. Takoj ko sva prečkala grapo, polno nametanega drevja, sva približno po izohipsi 1060 m dosegla greben in na njem markirano pot iz Zaloga oziroma Gorič. To je bilo dobrih 100 višinskih metrov pod križiščem na zemljevidu. Zavila sva desno po grebenu. Vzpenjala sva se v ključih. Gozd ni bil več razdejan. Začelo je močno pihati. Steza je bila ponekod skalnata, a udobno široka. Na hudo poledenelem odseku čez slabe tričetrt ure, kjer je zavila pravokotno desno navzgor, sva že skoraj nataknila dereze, a v nadaljevanju bi nama bile odveč, sploh po skalah, saj je bilo večinoma kopno. Nato se je steza obrnila v levo. Tudi tam je v strmem pobočju včasih izginila.

 

 

 

 

 

 

Na vrhu vzpona čez slabih 5 minut sva se ustavila ob ovinku gozdne ceste pri kažipotih (1240 m) na Petelincu: nazaj Zalog 1h 30min, Povlje 1h, naprej Velika Poljana 30min, Javornik 1h, Storžič 3h 30min (na drevesu še Goriče naprej in nazaj). Na cestnem ovinku naju je presenetil kažipot navzdol Dolenčeva pot (v isto smer na drevesu napis Trstenik). Nadaljevala sva navzgor po cesti mimo druge okrepčevalnice in srečala nekaj planincev. Za desnim ovinkom, kjer sta nama sneg in led povzročila precej preglavic, so naju rdeči puščici in markacija usmerile levo iz gozda v travnat breg s kolovozom na desni. Prispela sva na planino Velika Poljana (1383 m). Mimo betonskega korita z letnico 1934 sva bila v dobre četrt ure pri koči, polni šaljivih napisov, večinoma angleških. Bila je odprta in okrog nje je bilo precej ljudi. Sprejela sta nas prijazen oskrbnik in radovedna štiriletna psička. Med napisi na tamkajšnjih kažipotih je bil tudi Tolsti vrh 1h 30min.

 

 

Kočo sva zapustila skozi ograjo pri smerni tablici Mala Poljana, Tolsti vrh. Prej kot v 5 minutah sva se povzpela na vrh travnatega pobočja in se pri kažipotih (1410 m) nazaj Velika Poljana 5min, Kališče (čez Javornik) 2h 35min, Planina Javornik 35min, naprej Dom pod Storžičem 1h, Mala Poljana 15min, desno Storžič 2h (nekdo je prečrtal čas in napisal 3^h), Kališče (čez Storžič) 3h (nekdo je prečrtal čas in napisal 4^h) spustila na drugo stran. Strmina in led sta naju končno prepričala, da sva si nataknila dereze. Na drugi strani se nama je ponujal širok razgled na Vrtačo, Begunjščico, Košuto do Velikega Kladiva, del se je skrival za Belo pečjo, nato še na Košutnikov turn in Tolsto Košuto. V četrt ure sva obšla Grebenc, hrib med Poljanama, in se spustila na Malo (1325 m) z zaprto kočo in hlevom pašne skupnosti Storžič ter kažipoti.

 

 

Nadaljevala sva mimo kažipotov navzgor Tolsti vrh in Kriška gora (levo Gozd). Vsenaokrog se je v soncu bleščala prelepa zimska narava, še posebno brhek pa je bil Storžič za najinim hrbtom. Dereze so bile na kopnih odsekih nadležne, sicer pa so prišle zelo prav. Markacij je bilo malo, a k sreči so pot z gazmi označili predhodniki. Strmina se je večala in ubirala sva jo večinoma kar navpik. Po 40 minutah se je ob stezi ponujala zasilna klopca; vzpon je bil zaradi strmine in snega res naporen. Kmalu nad klopco sva stopila iz gozda na sončen rob s kažipoti (1575 m, lokacija Tolsti vrh ‒ koliko je še do cilja, pa ni pisalo). Levo se je spustila pot proti Gozdu (skozi Ježo), midva pa sva nadaljevala desno, spet v gozd. Pogled na Storžič je bil čedalje lepši; nekajkrat sva ga imela skoraj na dosegu roke, čeprav so nama pogled nanj zastirale veje. Čez četrt ure se je zdelo, da bova zdaj zdaj na vrhu, a ko sva dosegla rob, se je vrh šele pokazal in ni bil videti še nič kaj blizu. Kljub temu sva stopila nanj prej kot v 10 minutah.
 

 

 

 

 

Vrha (1715 m) sva se spominjala po ograjenem prostoru z nekaj klopcami in »hiško« za vpisno knjigo. Ograja je sicer še, v njej pa le drog s kažipotoma in skrinjico. Vanjo nisem pogledala, ker je mladi par, ki je bil že tam, povedal, da je skrinjica prazna. Poleg njiju sta bila tačas tam še dva planinca, vsi pa so prišli od koče na Kriški gori. Z mladima smo se vzajemno fotografirali; fotografinja je iz naju in Storžiča napravila nekakšen »Triglav«. Potem ko sva se naužila razgleda na Julijce, Dobrčo, Stol, Begunjščico, Košuto, Storžič, sva se poslovila.

 

 

 

 

V slabi uri sva se vrnila na Malo Poljano in zavila desno, kamor je kazal kažipot Povlje-Goriče na debeli smreki. Pri veliki skali sva se spustila s sončne planine v senčno grapo. Desno ob poti so se vrstili beli plastični ograjni količki in onstran njih je tekel potoček. Končno sva snela dereze, ker je bilo preveč kamenja in skal, na ledenih odsekih pa sva stopala zelo previdno. Čez dobre četrt ure sta naju markacija in puščica usmerili globlje v grapo. Grušč se je kar valil pod nogami kot na kakem melišču in pod suhim listjem se je še vedno skrival led. Po grapi navzgor je začelo tako močno pihati, da je v naju nosilo suho listje.

Po 25 minutah sva v desno prestopila strugo. Grapa se je razširila, tako da je bilo v njej nekaj več prostora kot le za strugo in pot. Na levi so se dvigale visoke skalne stene. Potem ko sva še dvakrat prečkala strugo, sva se približala stenam na desni. Po dobrih 10 minutah sva na eni izmed njih zagledala ploščo v spomin na sedem borcev Gorenjskega odreda, padlih v tej grapi 28. januarja 1944 (tam sva bila 30. januarja, torej le dva dni po obletnici). Na bližnjem drevesu je napis PD Križe z markacijo in puščico kazal nazaj po grapi navzgor. Nedaleč pod spomenikom je ležala velika skala in zapirala strugo. Potem ko se je strmina nekoliko unesla, sva čez slabih 20 minut spet prestopila strugo v levo. Na drevesu na drugi strani sta kažipot Povlje-Trstenik in smerna tablica Goriče kazala naprej. V naslednjih 5 minutah sva končno pristala na najnižji točki in se začela vzpenjati.

 

Obrnila sva proti levi, da je grapa ostala za nama, ter prišla do smerne tablice, kjer sta se združili poti s Poljan: prišla sva z Male, od leve pa se je spustila pot z Velike. Brž zatem sva po dveh stopnicah sestopila na naslednje križišče: naravnost Goriče, levo Povlje-Trstenik. Na zemljevidih ta pot ni markirana, v resnici pa je. Spuščala sva se po pravcati drsalnici – po sipkem pesku. Kar hvaležna sva bila tistim, ki so postavili nekaj stopnic. Pri ostrem cestnem ovinku nisva stopila na cesto, temveč sva nadaljevala desno pod njo. Čez slabe četrt ure sva jo prečkala in se niže vrnila nanjo. Čez 5 minut sva šla mimo velikega kamnoloma, kjer je parkiralo nekaj avtomobilov, nato še mimo vodnega zajetja. V slabih 10 minutah sva bila na parkirišču. Dnevna svetloba je že počasi ugašala, Storžič pa se je še kopal v soncu.