Šaleška planinska pot devetič: Gora Oljka‒Gričar‒Vaga‒Jakob

Ker nama je bila Gora Oljka 8. januarja ne cilj, temveč izhodišče, sva se do tja peljala. Na cesti tik pod vrhom sva že pred osmo zjutraj prehitela številne planince, eden pa se je celo že vračal. Parkirala sva na parkirišču pod antenskim stolpom (S 46.326939, V 15.059837). Pri ‒4 °C sva se preobula ob plakatu za lanski poznopoletni festival.

 

Čeprav bi bila lahko odšla kar nazaj po cesti, sva se najprej »disciplinirano« povzpela k planinskemu domu, kjer sva končala prejšnjo etapo Šaleške planinske poti (ŠPP). Bil je že odprt. Snega ni bilo več veliko. Cerkev sv. Križa je ravno obsijalo sonce in mladenič, ki je takrat prišel gor, se je čisto raznežil nad lepim prizorom. Za domom sva se spustila na drugo stran. Ob nekaterih markacijah sva opazila črki S (Savinjska planinska pot) in A (Po poteh Andraža). Na prečni kolovoz sva zavila levo (med kažipoti je bil tudi najin Šaleška p. Gričar 1^h) in takrat se je pojavil še M (Martinova pot). Kolovoz sva po nekaj stopnicah zapustila v desno, kmalu pristala na makadamski cesti, po kateri sva se pripeljala, in pri leseni tablici Gora Oljka naš simbol spet zavila desno z nje. Na nekem drevesu je pisalo Jug. Andraška pot se je kmalu odcepila levo in takoj nato sva sestopila desno na razdrapan skalnat kolovoz. Z njega sva se spustila po skalnati stezici z nekaj stopničkami in 20 minut pod vrhom spet pristala na cesti.

Prej kot v 10 minutah sva prikorakala k Jugu (510 m, Dobrič 36), kjer je kontrolna točka (KT) 2 Martinove poti. Od tam je bil lep pogled na sijoče pobeljene Kamniško-Savinjske Alpe. Sledila sva kažipotu levo s ceste navzdol po kolovozu. Markacije so bile stare, nekatere preraščene z bršljanom. Ko je razriti kolovoz napravil desni ovinek, se je en krak spustil levo, a na nobeni strani nisva zasledila oznak. Na desni so bile hiše, levo pa gozdna cesta. Desno k hišam je čez čas pokazala klavrna markacija, ki sva jo s soncem naravnost v oči skoraj prezrla. Kolovoz se je dobre četrt ure pod Jugom iztekel na makadamsko cesto pod nekaj hišami. Pri nenavadni stavbi sva zavila levo (na vogalu sta bili slabo vidni markacija in puščica nazaj) in takoj nato desno na asfaltno cesto. Obakraj nje so se vrstili sadovnjaki; tisti kraji so znani po pridelavi jabolk.

 

Na neoznačenem razcepu je ob desnem kraku stal prometni znak za slepo ulico. Po levem kraku sva vstopila v gozd in ob tej cesti ni bilo markacij. Po 10 minutah sva prišla iz gozda v vas Andraž nad Polzelo (nekdaj Sv. Andraž pri Velenju, nato do leta 1955 Št. Andraž, ljudsko Šentándrež). Od 1. decembra 2020 imajo manjše stare in večje nove hišne številke, tam pri Podbrežniku 17 oziroma 69. Ko sva se ozrla, sva zagledala konici zvonikov na Gori Oljki, daleč spredaj pa že cerkev sv. Andreja/Andraža. Šele na električnem drogu pri naslednjih hišah je bila spet markacija.

Dohitel naju je pohodnik, ki nama je razložil, da je tista nenavadna stavba zgoraj nekdanja sušilnica hmelja. Medtem ko smo hodili skupaj, nama je povedal še marsikaj. Dolgo poslopje desno od ceste je kokošja farma. Tja vozijo piščance iz Perutnine Ptuj, ko zrastejo, pa jih spet odpeljejo, vedno ponoči. Opisal nama je, kako poteka približno 25 km dolga krožna pot Po poteh Andraža, ki so ji v zadnjem času dodali novo točko ‒ rojstno hišo Neže Maurer v zaselku Kopank v Podvinu pri Polzeli. Z Gore Oljke se je nekoč videlo 74 cerkva, zdaj pa je vrh že preveč zaraščen. Tu je preživel otroška leta pisatelj Vladimir Levstik (1886‒1957), čigar najboljše daljše prozno delo Gadje gnezdo se dogaja v Andražu. V vasi je imel počitniško hišo pokojni ugledni sodnik dr. Boris Strohsack, preprost človek, je poudaril. Andraški upokojenci nabirajo zelišča za liker andraževec; od leta 2008 ga ocenjujejo in najboljši dobijo priznanja. Šli smo mimo zanimive kapelice z letnico 1901. Pod transformatorjem pri domačiji Beloglavec, svojem nekdanjem domu, je imel avto, zato smo se razšli. Povabil naju je, naj se zgoraj v vasi oglasiva pri njem doma. Zavila sva levo čez travnik v gozd na široko stezo; če nama je ne bi bil pokazal sogovornik, je sploh ne bi bila opazila (po maPZS je markirana, a šele čez čas sva videla le eno slabo markacijo).

 

Pol ure, odkar sva stopila iz gozda v Andraž, sva spet zapustila gozd, pod cerkvijo zavila levo ob asfaltni cesti navzgor in že sva bila pri Sv. Andreju. Nad nišo pod zvonikom sva našla ploščo v spomin Antonu Šuperju, ki je 9. marca 1944 »otel andražke zvonove«, da jih sovražnik ni pretopil v orožje. Na ograji bližnjega pokopališča sva si ogledala spominsko ploščo iz leta 2014, posvečeno letalcem ameriške 15. zračne sile iz bombnika B-17F (leteče trdnjave) »Dark Eyes«, ki so ga 19. marca 1944 nad Andražem sestrelili Nemci; osem Američanov je bilo mrtvih, dva so ujeli. Tam je vsako leto slovesnost ob dnevu slovensko-ameriškega prijateljstva, ki se je udeležijo tudi ameriški vojaki, politiki in/ali diplomati. Obakraj vhoda na pokopališče sta plošči s seznamom 43 padlih v prvi svetovni vojni.

 

Cesta naju je mimo dveh kapelic in spomenika 45 žrtvam druge svetovne vojne pripeljala do glavnine naselja s še eno kapelico, podružnično osnovno šolo in dnevnim barom Gričar (384 m, Andraž 160, po starem 63) v stavbi iz leta 1902, kjer je KT 17 ŠPP. Bar je zaradi bolezni v družini zdaj zaprt. Odzvala sva se povabilu in v bližnji hiši obiskala, kakor se je zdaj izkazalo, Jožeta Krka, ki deluje v društvu upokojencev in borčevski organizaciji, planinari, igra pikado, keglja (z ženo imata že neverjetno zbirko priznanj in medalj) in ve povedati res veliko zanimivega. Natočil je tudi svoj andraževec z napisom Krkmajster na steklenički. Hvala za gostoljubje!

Ko sva se pred Gričarjem ukvarjala z žigom (za ŠPP ga ni bilo, zato sva uporabila drugega), so mimo prikorakali nekam mladi Sveti trije kralji. V knjigo sva se letos vpisala prva. Ker nama je odpovedal svinčnik, v vpisni skrinjici pa ga ni bilo, sva si ga izposodila pri Krkovih. Nadaljevala sva po cesti ter se na razcepih držala kažipotov za ŠPP in Velenje. Nekaj časa sva se spuščala skozi gozd. Po četrt ure sva prišla na glavno cesto na meji med občinama Paka in Velenje ter zavila levo nanjo. Tam, v Pirnih Lokah, sva postala pri spomeniku borcem Šercerjeve brigade, ki so 6. novembra 1944 v boju z Nemci izgubili dva tovariša.

 

 

 

 

Onstran ceste, obakraj katere je ležalo vse polno plastenk, pločevink in drugih smeti, so stali kažipoti Šaleške in Andraške poti nazaj in levo. Že od tam sva videla kažipota, ki sta naju usmerila desno s ceste. Po mostičku sva prestopila Ložnico ter po dobrih 5 minutah na levem ovinku zavila k ograjenemu strelišču. Levo za njim je bil vhod v nekdanji rudnik boksita v Ložnici. Noter nisva šla, ker naju je gospod Krk posvaril, da je nevarno. Mimo betonske »hiške« na desni pa se pride v jamo Vranja peč (vhod na 328 m). Menda so tam nekoč gnezdile vrane, kataster jam pa navaja tudi ime Vračna peč. Pritok Ložnice je izdolbel okrog 60 m dolg rov v obliki črke S. Je deloma zavarovan in prehoden, če voda ni previsoka. Potrebna je svetilka. Ko sva prišla do točke, kjer bi morala pošteno zabresti, sva obrnila, saj je bila voda premrzla in nisva imela škornjev.

 

 

 

 

 

 

 

 

S strelišča sva odšla po brvi čez potok in na drugi strani v breg. Na vrhu vzpona sva obrnila desno. Sledil je še en vzpon in pri skalnem skok(c)u čez 10 minut so se začele jeklenice. Nato sva hodila po udobni gozdni stezi ali celo kolovozu, gozd se je redčil in kmalu sva stopila na plano v zaselku Jajče. Mimo Jelenove domačije s sušilnico hmelja sva v 10 minutah prišla k domačiji Vaga (nekdaj Jajčnik; 400 m, Andraž 234, prej 74). V vpisno knjigo KT 18 se je lani vpisalo le 16 planincev, letos sva bila midva prva.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od Vage sva sledila kažipotom po asfaltni cesti, s katere sva se povzpela levo na široko gozdno stezo. Ko sva prišla iz gozda na travnik, sva levo zgoraj zagledala novo hišo domačije Zgornja Koška (465 m, Andraž 78), kjer je KT 3 Andraške poti. Na razcepu sva zavila levo k njej ter 15 minut nad Vago prečkala makadamsko cesto pod toplarjem in za njim vstopila v gozd (kažipota levo za ŠPP, desno za Andraško pot). Prej kot v četrt ure sva dosegla rob in po nekaj korakih levo po njem zavila na stezo desno. Po slabih 10 minutah spuščanja sva sestopila na širšo stezo ali kolovoz in zavila navzdol proti hišam. Skozi presledek v ograji sva prišla do gospodarskega poslopja z napisom Vaga in puščico nazaj, kažipot (380 m) Šaleška planinska pot / Jakob – Venturin 1^h pa je kazal naprej. Prispela sva k Jakobu v zaselku Kote (380 m, Silova 9), kjer je KT 19. Tudi tam sva se vpisala prva letos (lani se jih je le 10), so pa že napisali letnico 2022 in naslednje zaporedne številke. Kljub hudemu pasjemu laježu se ni prikazal nihče, da bi ga lahko vprašala, ali je bila tam res kurirska postaja, kakor sva brala. Tik preden sva odšla, pa se je pripeljala »vnukica partizanske mamice« in hčerka tamkajšnjega povojnega gospodarja, ki je preživel Dachau. V tej hiši je bila res kurirska postaja; pri njih se je večkrat mudil komandant Franc Rozman - Stane. Nikoli niso imeli kakega »obeležja«, čeprav je slika njihove hiše v več knjigah, sva izvedela.

 

Vrnila sva se po isti poti. Po tričetrt ure sva nekoliko skrenila z nje, ker nama je pritegnila pogled skalna konica. V bližnji votlini sva našla listek, da je plezanje prepovedano, a v pečini nad njo sva opazila več obročkov za vpenjanje, gotovo namenjenih plezalcem, in tudi vsaj dve imeni plezalnih smeri: Ciklama in 10a. Izkazalo se je, da sva se znašla na drugi strani Vranje peči; tisto skalno konico sva za silo videla že od vhoda v jamo. Na spletu sem prebrala, da je plezališče zaprto. Čez 20 minut sva v Andražu vrnila izposojeni svinčnik in se ustavila pri podružnični osnovni šoli. Zjutraj sva kar nekako prezrla kip pred njo, doprsje prvega učitelja Miloša Mihaela Levstika (1861‒1938), ki je bil oče zjutraj omenjenega pisatelja Vladimirja Levstika in daljni sorodnik Frana Levstika. Mož se je spoznal tudi na sadjarstvo, o katerem je pisal in poučeval kmete. Pri kapelici bi bila lahko zavila proti Gori Oljki za spremembo desno po Mornovi poti, a naju je domačinka odvrnila od tega, češ da je strma in zaradi podrtega drevja lahko zaideva v težave. Sicer pa bo po Mornovi poti 22. maja organiziran pohod. V 50 minutah sva prispela k Jugu in nato prej kot v pol ure k avtu. Najina predzadnja etapa ŠPP bila končana.

Slatna ‒ »nezanimiva« gora, na katere razgledni vrh vodi prijetna pot

Z letošnjim hribolazenjem sem za silo na tekočem, imam pa še veliiiko dolgov od lani. Na vrsti je Slatna, ki sva si jo izbrala 13. junija. Do Dednega polja sva šla po poti, ki sem jo že opisala, ko sva se potepala po Dolini Triglavskih jezer. Parkirišče pri planini Blato je bilo polno, le pod krušljivimi skalami je bilo nekaj prostora. Zima je še opletala z repom; ob poti je bilo čedalje več snega in ponekod jo je obrobljal pravcat snežni zid. Nekoliko nenavadno se mi je zdelo, da se je kljub temu z višino večala raznovrstnost in številčnost rož: cveteli so jetrniki, spominčice, podlesne vetrnice, deveterolistne konopnice, votli petelinčki, visoki jegliči, vse belo podlesnih vetrnic in nunk. Čez pot je stekla veverica in urno splezala na drevo. V 50 minutah sva bila na Planini pri Jezeru (1453 m). Bila je že lepo zelena in jezero tudi.

 

Dalje je bila pot izmenično kopna in zasnežena, a povsod so v bregu nad njo cveteli telohi, avriklji, nunke, alpski kosmatinci. Srečala sva skupino, v kateri so bili trije otroci, ki so navdušeno poročali, da je na Ovčariji še zelo veliko snega. V pol ure sva prispela na planino Dedno polje (1560 m). Do tja sva pot že poznala, zdaj pa sva se pri koritu spustila v desno na ledeno stezo, ponekod posuto z žaganjem. Na drugi strani planine so bili poleg »uradnih« rdečih planinskih kažipotov še leseni, med njimi tudi za Slatno (naprej; desno proti planinama V l/Lazu in Krstenica). Pričakale so naju množice avrikljev in velike zaplate resja, da drugo cvetje, ki ga tudi ni bilo malo (zaspančki, votli petelinčki, deveterolistne konopnice, alpski kosmatinci, navadni slečniki), kar ni prišlo do besede.

 

Po ozki skalnati stezici sva se čez trato, belo od skal in nunk, povzpela v gozd. Med menjavanjem zasneženih in kopnih odsekov sva izgubila markacije in gazi, ki so nama tudi pomagale. Prehitela sta naju prijazna mladeniča, katerih cilj je bila Tičarica, a nista bila gotova, ali bo šlo. Ob množici macesnov sva pomislila, kako lepo mora biti tam jeseni, ko pozlatijo. Ko sva markacije izgubila drugič, sva se po zasneženem pobočju vzpenjala kar po občutku. Z roba dobre pol ure nad Dednim poljem sva pod seboj zagledala kotanjo, daleč spredaj pa se je dvigal Prvi Vogel. Še vedno ni bilo markacij. Spustila sva se proti dolini Za Kopico in se ob pogledu na Kopico spomnila vzpona nanjo.

Nadaljevala sva desno ob dolini. Ko se je svet nekoliko zravnal, sva postala pozorna, kajti tam naj bi se odcepila steza na Slatno. Možicev, o katerih sva brala na spletu, ni bilo in tudi odcep desno je bil slabo opazen, toda steza više gori je bila dobro vidna. Poslej nisva mogla več računati na markacije, saj so odšle naprej na sedlo Vrata. Po gruščnati potki sva se vzpenjala čez melišče pod stene. Na drugi strani doline se je vlekel greben z najvišjo Veliko Tičarico. Ob poti je cvetelo veliko alpskih kosmatincev, avriklji, nekaj mračic, pogačice in sleči pa so bili še zaprti. Neki pacek je odvrgel ovitek frutabele; zdaj ne pobiram več smeti, ker so lahko kužne. Na nagnjeni ravnici, posuti z alpskimi zvončki, nisva bila gotova, ali naj greva naprej po njej ali desno. Po »posvetu« z GPS na telefonu sva zavila desno po ozki stezici, ki je bila ponekod še pod snegom, drugod naju je z nje zrivalo ruševje.

 

Pol ure od najvišje točke nad Dednim poljem sva dosegla zasneženo uravnavo in se povzpela ostro desno po njej (pot je bila skrita pod snegom). Nad seboj sva že videla svoj cilj. Za nekaj časa sta najino pozornost pritegnila gamsa, ki sta dirjala proti nama izpod Prvega Vogla. Eden naju je najbrž opazil, saj se je ustavil, drugi pa je dirjal dalje in ko naju je končno zagledal, v hipu obstal kot vkopan, nato pa se nama v širokem loku ognil. Potem sva se spet posvetila poti; melišče in sneg, oboje je bilo nevarno za zdrs, zato sva stopala sila pazljivo. Nazadnje je bil »na voljo« le še sneg. Bilo je precej naporno. V takih razmerah ne pričakujem, da bi naletela na kačo, zato sem kar odskočila, ko je izpod skale prilezel gad in vidno vznemirjen k sreči »oddirjal« proč od mene. Po približno 20 minutah sva dosegla rob s pogledom na Slatno. Na zemljevidih pot obide vrh po levi, midva pa sva jo izgubila in se kar za nosom bolj ali manj naravnost vzpenjala proti njemu. Kaki trije metri skozi na prvi pogled neprehodno ruševje so nama prihranili velik ovinek, nato pa sva po skalnato-travnatem svetu nekoliko laže napredovala proti cilju. Spet sva zagledala gamse.

 

 

 

 

Čez 35 minut sva dosegla vrh (2077 m), označen bolj s kupom kamenja kot s piramido ali možicem. Tudi ledeni veter mi ni pokvaril veselja nad pirenejskimi kamnokrasi in zaspančki (clusijevi svišči so bili še v popkih) ter širnimi razgledi. Pred seboj sva videla sosednjo Kredo, na drugi strani bližnji greben Voglov, Debeli vrh, na (severo)vzhodu Tosc, Ograde in Planino v lazu pod njimi, na jugu Spodnje Bohinjske gore, še dlje na jugozahodu Krn in Batognico.

 

 

 

 

 

 

 

S kopnega vrha sva videla pravo pot, zato sva krenila v smeri Prvega Vogla, po zahodni strani obhodila vršni del in prišla na svoje sledi. Ko sva se po treh urah vrnila k planini Blato, je bilo parkirišče že napol prazno. Za nama je bil tak dan, da se težko strinjam s sicer zelo cenjenim Tinetom Miheličem, ki je v vodniku Julijske Alpe Slatni in Kredi skupaj namenil samo slabih pet vrstic v drobnem tisku: »Vrhova sta jugovzhodni podaljšek grebena Voglov in ustvarjata pregrado med planinama Laz in Dedno polje. Za planince sta nezanimiva, le kak smučar se včasih spomni nanju. /.../« Tisto o nezanimivosti nikakor ne drži: pot je pestra, rož obilo, razgledi širni. Priporočam pa obisk v času brez snega tako zaradi nevarnosti zdrsa kot tudi zaradi orientacije.