

Parkirišče smo
zapustili pri kažipotu naprej Dom na Peci 45min ter
tablicah panoramske poti Karavanke in Zlatorogove transverzale ponosa. Mimo prometnega
znaka za prepoved vožnje naprej, razen seveda za oskrbo planinskega doma in
gozdarjenje, ter drogov nekdanje table
in ostankov lese smo vstopili v iglasti gozd. Na prvem
razcepu (1420 m) smo
zavili ostro desno (Dom na Peci 35min), šli čez poraščeno poseko in Na robeh (1502 m) 20 minut od izhodišča nadaljevali naravnost (Dom na Peci 15min). Marjana
je zobala maline. Cvetelo je še nekaj svečnikov, sicer pa so rastline že razsipale
semena. Tudi meni tako ljubo ozkolistno ciprje je že izgubilo vijolične cvetove
in si je omislilo prav košate bele kodre, ki pa jim ne bi mogli reči trajna,
saj jih je odnašal veter. Bil je lep jesenski dan.
Po slabih 20 minutah
se je na koncu kratke uravnave, za katero se je gozdna cesta kmalu končala, levo
navzgor odcepila steza. Na drogu ob njej ni bilo več kažipota, malo više pa je
bil na drevesu lesen Dom na Peci s puščico naprej (puščica nazaj je bila
prebarvana). Po tej stezi, ki je kmalu za odcepom »objela« udorino z ograjo na
desni, so nas markacije v dobrih 5 minutah pri kažipotih naravnost Votlina
kralja Matjaža 10 min, desno Vrh Pece pripeljale na Kajžarjevo trato
(na kažipotu je pisalo 2038 m, kar očitno ni res, po maPZS 1625 m). Zavili smo desno, pri kralju pa se bomo oglasili nazaj grede, smo
sklenili. Po nekaj korakih smo dosegli kolovoz, ki je pritekel z
leve čez
travnik (tam je stala preža), in nadaljevali po njem. Za smerno tablico Črna Mežica in Parkirišče (nazaj po naši
poti) se je ob vstopu v gozd od našega dobrega kolovoza, že kar gozdne
ceste, levo navzgor odcepil slabši. Na drevesu je pisalo Koča 5 min
(naprej). Prometni znak je prepovedoval vožnjo v tisto smer (torej tudi oskrbovalcem koče in gozdarjem?). Čez približno
10 minut smo z roba gozda zagledali planinski dom.
Dom na Peci (Podpeca 79, 1665 m) stoji na jasi pod
Malo Peco. V nekdanji obmejni
stražarnici pod domom se je Mladinski odsek PD Mežica, nasproti
pa stoji kapelica
sv. Cirila in Metoda. Dan prej sem skušala po telefonu ugotoviti, ali je
dom odprt, pa mi kljub več najdenim telefonskim številkam ni uspelo: na prvo se
ni nihče oglasil, druga
ne obstaja več, sogovornik na tretji ni vedel in
predsednik mežiškega društva, ki je ravno lani praznovalo 95. rojstni dan, tudi ne. Tako
smo si pripravili sendviče. No, na vhodnih vratih je bil listek, da je od 1.
septembra odprto le ob sobotah in nedeljah in da prosijo za razumevanje. Bil je
tako čudovito sončen petek, da posebno razumevajoči nismo bili, a k sreči tudi
lačni in žejni še ne, zato smo se po ogledu lesenega kipa kralja Matjaža (prvega
iz 30. let prejšnjega stoletja, delo kiparja Nikolaja Pirnata, so leta 1941
uničili
nemškutarji, leta 2016 pa je novega
ustvaril Mežičan Rudolf Novak) in okoliških pritiklin odpravili dalje.
Nad škarpo z
napisom Sedlo – vrh Pece smo pri kažipotih sledili tistemu Vrh Pece
1h 30min. Komaj smo dobro zakoračili v gozd, nas je že čakala ne prav nujna
jeklenica. Prej kot v 10 minutah smo se spustili iz gozda na travnik Na sedlu (po
kažipotu 1695 m, po maPZS 1707 m) z lepim razgledom: spredaj
Čofatijev vrh in
Olševa, nato Raduha, zadaj pa Veliki vrh in Velika Zelenica, Ojstrica,
Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Skuta, Grintovec, Kočna, Štegovnik, Tolsta
Košuta in Košutnikov Turn, za njima Triglav. Levo
nad nami se je dvigala Mala Peca. Na sedlu sta bila kažipota samo za nazaj Dom
na Peci in levo Mala Peca 5min, Votlina Kralja Matjaža 15min,
za naprej proti Peci pa nič. V tisto smer smo se povzpeli čez travnik, posejan
s sviščevci. Po slabe četrt ure so nas zgoraj ob robu gozda kažipoti prvič
opozorili, na kakšno pot se podajamo: levo ZELO ZAHTEVNA
POT in Vrh
Pece 1h 15min (oba z znakom za zelo zahtevno pot), desno Vrh Pece 1h
30min (nezahtevna pot). Zavili smo torej levo
po ozki koreninasti stezici, ki je rezala strmo pobočje v iglastem gozdu. Na
levi je bila ponekod zamejena s količki in podprta s hlodi. Tu in tam je bila kaka
mejna markacija. Strmina se je večala. Videli smo greben Pece, vrha
pa še ne.
Približno 35
minut od kažipotov smo začeli plezati. Kljub kar nekaj navpičnim odsekom ni
bilo prezahtevno, saj je slikovita pot lepo speljana in dobro zavarovana. Včasih
smo se ustavili zaradi razgledov in zanimivih skalnih oblik, drugič zaradi počitka, kakih 50 minut od
začetka ferate pa pri kovinski plošči v spomin Jožetu Škreblinu (1931‒2001)
s pomenljivim napisom »V hribe! Adijo, mestne sence!« Mežičana je v
začetku januarja 2001 odnesel in verjetno zadušil plaz. Pogosto je zahajal na
Peco, kjer je imel skromen
bivak. Ker je živel sam, so ga šele čez čas
pogrešili sosedje, 21. januarja pa ga je našel ravenski planinec.


Kje natanko se
je končala zelo zahtevna (plezalna) pot, nismo bili gotovi, a zdelo se nam je,
da kakih 10 minut pred spominsko ploščo. Ko nas je dobrih 20 minut nad njo v
pasu ruševja čakala tablica Zelo zahtevna pot, smo ugibali, da plezalne
poti najbrž »uradno« ni konec šele tu, ampak je le
opozorilo vračajočim se, kaj
jih čaka. Tam smo pospravili plezalno opremo. Na travniku onstran ruševja so bili
obledeli kažipoti; sledili smo tistemu proti vrhu Pece in spet tudi mejnim
markacijam. Pri naslednjem takem kažipotu (2088 m) čez slabih 10 minut smo zavili
levo in kmalu zagledali ljudi na vrhu, ki smo ga dosegli v dobrih 5 minutah.
Kordeževa
glava/Kordeschkopf (2126 m) je najvišji vrh mejne gore Pece/Petzen (vršni mejni
kamen ima številko XX/55). Z jugovzhoda je lahko
dostopna, južno pobočje pa je skalnato in prepadno. V 200‒300 m visoki steni je
več težkih plezalnih smeri. Ta priljubljeni vrh
je tudi kontrolna točka 26 Koroške transverzale.
Vpisna skrinjica je »opremljena«
s cepinom. Tista pred dobrimi 17 leti, ko sva bila prvič tam, je bila ozaljšana
s planiko, sedanja pa je vsa prelepljena z nalepkami. Tudi tamkajšnja kažipota
sta drugačna (nazaj Dom na Peci 1h 15min, desno Kumer 3h 30min)
in razgledne plošče menda še ni bilo, vsaj na nobeni fotografiji je nimava
(brez fotografij se tudi tega, da sva imela tedaj sneg in mavrico, ne bi
spomnila). Gotovo pa je od takrat nova v hribih čedalje bolj priljubljena ali
le mod(er)na razgledna klopca z izrezanim srcem za fotografiranje oziroma
poziranje I ♥ Peca. Pogled na zastavo me sicer vedno razveseli, ampak ne na scefrano in na tleh.
Nekaj pa se ni spremenilo: številčnost in priljudnost (ali pa lačnost!)
planinskih kavk in že na sedlu opisani razgledi so bili samo še lepši.
V dolino smo se
vrnili po »navadni« planinski (ne plezalni) poti, ob kateri so se vrstili mejni
kamni. Marjana je sestopala po Avstriji, midva pa po Sloveniji. Pred zimsko
»markacijo« (belo-rdečim drogom) smo se spustili v desno. Nato je Marjana
zavila levo, proti severu, kjer je bila na avstrijski strani tudi steza, tako da
smo se ločili od
markirane poti. Pri kamnu 48 smo se obrnili v desno in po
kamniti stezi med ruševjem v dobre četrt ure pri kamnu 47 prišli na bolj travnat
svet. Kmalu zatem smo postali pri spominski plošči, posvečeni »ljubitelju gora
Tonetu Šauperlu« (27. 4. 1923‒18. 2. 1990). Dobro pripravljeni in opremljeni
upokojenec iz Peker se je udeležil 2. množičnega zimskega pohoda Kralja Matjaža
na Peco. Zaradi nenadne slabosti je obležal in kljub takojšnji pomoči
reševalcev mu je »prenehalo biti srce«.
Od plošče smo
se nekoliko povzpeli, pri kamnu 45 na 2032 m in kažipotu (zimskem, na zelo visokem
drogu) nazaj Vrh Pece pa smo se začeli spuščati. Takih kažipotov je bilo
potem še več in čeprav je bila naša pot drugačna kot na maPZS, so nas
zanesljivo vodili. Na vrhu Mihelove trate (to ime sem našla na maPZS) smo
zavili
desno in po skoraj pol ure pristali na 1903 m. Čez dobrih 25 minut smo
zagledali sedlo in si pred spustom nanj nekoliko odpočili na dvojni klopci. S
sedla nismo nadaljevali po poti vzpona, pač pa pod Malo Peco zavili desno. Markirana
stezica je rezala strmo pobočje. Na levi je bila žičnica in mimo nje je skozi
goščavo tekla stezica,
nazaj pa je bil lep pogled na Peco. Nadaljevali smo
skoraj po ravnem in mimo odcepa
levo v kakih 10 minutah od sedla prišli do razgledne plošče, na kateri je
pisalo Mala Peca 1710 m (v Atlasu Slovenije, na planinskem
zemljevidu in na spletu 1731 m – očitno plošča ni na vrhu).
Vrnili smo se k
odcepu in pri
drogu brez kažipota zavili v gozd. Markacije in kažipoti so nas v 15 minutah pripeljali k votlini kralja Matjaža –
začetku opuščenega rudniškega rova. Že od vhoda smo videli luč v notranjosti,
kjer se je kralj naslanjal na kamnito mizo med helebardama in spal. Ko se bo njegova brada devetkrat ovila okrog mize, se bo
zbudil in Slovencem prinesel mir in blaginjo, obljublja legenda, zato ga je
Marjana zavzeto klicala: »Kralj Matjaž, zbudi se!« Bronasti kip v naravni velikosti iz
leta 1962 je delo akademskega kiparja Marjana Keršiča - Belača. Legendarni
kralj, ki Slovencem, posebno Korošcem, veliko pomeni, po mnenju nekaterih ni
ogrski kralj Matija Korvin, ampak je kmet Matjaž, ki je na Kokovem v Ziljski
dolini edini branil Koroško pred Turki.
Od votline smo sledili
kažipotu Parkirišče in se spustili skozi smrekov gozd. V 5 minutah smo se
spet znašli na Kajžarjevi
trati. Zjutraj nismo opazili bližnje koče, zdaj pa sva si jo imeli z
Marjano čas ogledati, ker je Jani pri kralju pozabil kapo in je moral nazaj
ponjo. Bivak Rudi Mihev LD Koprivna Topla se imenuje po vodilnem ustanovnem članu lovske družine, ustanovljene leta 1946. Letnici 1986 in 2003 na napisni
tabli povesta, kdaj so kočo postavili (tedaj
se je
imenovala Bivak Jaki, po pobudniku gradnje in starešini lovske družine Jakobu
Čarfu) in
obnovili, me je prijazno poučil
sedanji starešina Grega Vrabič. Od tam smo se po poti vzpona v približno 40 minutah vrnili k avtu. Domov smo se vendarle
odpeljali po pravi cesti (ne čez preval Vrh Šteng), malo preden smo zavili
nanjo, pa smo se ustavili pri zares slikovitih pečinah, ki so jih lepo dopolnjevale
že jesensko obarvane krošnje nekaterih dreves.
Šele doma sem
na Marjanini fotografiji odkrila, da naju je na Kordeževi glavi vpisala kot nečlana planinskega
društva, ampak do morebitnega naslednjega obiska na Peci, ko bi ta važni
podatek lahko popravila, bova to gotovo že pozabila. Da je bilo lepo, pa ne.