Čez mejo na Stari grad/Monte Castello in Pungrat/Cima Ruter

Jani je lani precej raziskoval zgodovino Triglava in pri tem naletel na podatek, da naj bi bil v sicer izpričani, a že davno izgubljeni mejni listini srednjeveškega gospostva Bela Peč leta 1452 prvič pisno omenjen naš Triglav, tedaj kot Terglau. Potem se je »vtaknil« v Belo Peč in potem ... No, tudi tako nastane zamisel za kako najino hribolazenje, tokrat za Stari grad. Ker nisva nikjer našla opisa, od kod in kako do njega, sva se kar odločila za hribovski zaselek Zagrad (tudi Zagradec)/Poscolle/Hinterschloss. Čez mejni prehod Rateče sva se odpeljala v Italijo, v Belo Peč (tudi Fužine)/Fusine in Valromana/Weissenfels. Pri smerokazih Poscolle, fortificazioni II Guerra Mondiale in Tre Confini A I SLO M.te Forno sva zavila desno čez mostič na ožjo asfaltno cesto, ki je vijugala in se vzpenjala po strmem pobočju. V bregu med dvema desnima ovinkoma je pritegnil najino pozornost zanimiv spomenik, posvečen pretresljivemu dogodku: 7. septembra 1950 je tovornjak, ki je peljal domov šolarje s počitnic v Zagradu, trčil v brežino; v nesreči je umrlo dvanajst otrok in dva spremljevalca (tako nama je razložil mimoidoči domačin). Ko sva se pripeljala v Zagrad, sva kmalu za asfaltnim odcepom k bližnjim hišam našla levo pred gozdom manjši prostor za parkiranje (S 46.509551, V 13.646371).

 

Po omenjenem asfaltnem odcepu sva se povzpela k zaselku z lepim ozadjem: izza gore Fratta Valfrassino so gledale Rabeljske špice. Za hišami 14 z živopisno okrašenim oknom, 13 in 11, pri kateri se je cesta prekucnila navzdol, sva se čez 10 minut znašla pri hiši 6, kjer so govorili nemško (v bližini tromeje pač). Z dvorišča sva se povzpela po gazi levo proti gozdu in dosegla prečni kolovoz. Gaz ga je sicer prečkala, a gospodinja iz hiše 6 nama je naročila, da morava levo na »štrose«. Mislila je seveda Strasse = cesta oziroma – kot se je zdaj izkazalo – kolovoz. Ob njem so se pojavile črno-bele markacije. Ko je zavil desno, se je začel vzpenjati. »Potiskan« je bil s človeškimi in živalskimi stopinjami ter posut z bobki. Kmalu sva si morala nadeti gamaše. Kolovoz naju je pripeljal na goličavo in na njenem koncu, pod gozdnatim hribom, zavil levo (črno-bele markacije), midva pa sva nadaljevala desno (rdeč in bel trikotnik). Pot se je vztrajno vzpenjala in zavila levo okrog hriba. Po 25 minutah sva dosegla razgleden rob, s katerega sva uzrla dolino (v Beli Peči sva dobro videla odcep proti Zagradu), v ozadju pa spet Rabeljske špice, levo od njih Mangart, Poldnik (Kopo), Breitkoflovo skupino in desno Viševo skupino, Kamnitega lovca in še kaj. Nato sva zavila levo okrog skal in se vrnila v gozd.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po kratkem strmem vzponu sva znova stopila na rob in v nekaj minutah zagledala razvaline nekdanjega gradu, po katerem se imenuje hrib Stari grad/Monte Castello (1120 m). Ima tudi nemško ime Schloss Weissenfels (Bela peč – odtod ime bližnjega kraja). V prvi polovici 15. stoletja ga je dal zgraditi celjski grof Friderik II. Utrdba je bila namenjena varovanju ne le celjskih posesti na Koroškem in v Zgornjesavski dolini, ampak tudi njihovih rudnikov železa in fužin (to je bila posebnost, saj je imel sicer v tistih časih pravico do njih le kralj). Ko v drugi polovici 15. stoletja Celjski niso imeli več moških naslednikov, so grad in posesti prevzeli Habsburžani. V 18. stoletju je bil opuščen in je odtlej propadal. Pogled z vrha je podoben tistemu z razglednega roba, a ne čisto brez motenj.

 

Pripeljati se tako daleč za tak kratek »sprehod« bi bilo seveda prismojeno, zato je Jani poiskal še en hrib, ki sicer ni tako znamenit, naju je pa kar zaposlil. S Starega gradu sva se v slabih 10 minutah vrnila na goličavo in nadaljevala rahlo desno v gozd, kamor je kazala tenka rdeča puščica na drevesu. Tudi ta pot, označena z belimi in rdečimi trikotniki ter črno-belimi markacijami, je bila zgažena. Čez minutko se je razcepila: rdeča puščica je kazala desno, markacije pa naprej in desno. Sledila sva puščici. Pod tablico giro del Monte Castello sta bila dva kažipota: Poscolle / Fusine V.R. levo in Fusine V.R. desno. Za slednjim sva prišla na križišče dveh kolovozov, zavila levo in obšla hrib pred seboj. Markacije so se nadaljevale naravnost nanj, a ta ni bil najin izbranec. Ostala sva brez oznak, zato sva se zaupala gazem.

Kolovoz se je povzpel po jarku in po dobre četrt ure, že na drugi strani hriba, sva zagledala hišo. Spustila sva se levo, kjer sta se po kakih 60 m pokazali makadamska cesta in ograja z napisoma Proprietà privata in Attenti al cane. Zavila sva desno navzgor po cesti. Kjer ni bilo snega, se je videlo, da je to široka prometnica z varovalnimi obcestnimi kamni nad strmimi bregovi, betonskimi žlebovi za vodo, dolgimi škarpami. Vsaj toliko kot človeških sledi, tudi smučin, je bilo živalskih. Na tleh je ležala tablica, ki je prepovedovala lov. Vijugasto cesto sva si skrajšala s sekanjem dveh ovinkov kakor že drugi pred nama, nekatere bližnjice pa so bile za naju prestrme, sploh v snegu. Po 50 minutah naju je levo ob cesti presenetil betonski objekt, morda ostanek tovorne žičnice. Na veliko mestih so bila tla razrita, najbrž od divjih prašičev. Čez slabih 20 minut sva na koncu ovinkov levo ob cesti zagledala lovsko brunarico z zidanim temeljem in pločevinasto streho. Na desni sva že videla svoj naslednji cilj.

 

 

 

 

  

Slabe četrt ure od brunarice je bila cesta po najinem občutku in po GPS najbliže vrhu, zato sva zagrizla desno v strmino. Ko sva dosegla greben, sva se obrnila levo, ker sva domnevala, da je vrh tam. Na grebenu so se spet pojavile črno-bele markacije in črke K. V slabih 10 minutah sva stopila na precej skalnat in z mahom poraščen vrh Pungrata/Cima Ruter/Kassiensberg (1349 m). Ker je sredi gozda, ni razgleden. Tudi označen ni, če ne upoštevam nekaj količkov in desk, mogoče ostankov klopce. Za nama je bila kljub gazem kar naporna pot.

Do kažipotov čez poldrugo uro sva se vračala po isti poti. Popestrili so nama jo trije jeleni, ki sva jih zmotila v zelo strmem pobočju. Od kažipotov pa sva nadaljevala drugače. Zavila sva desno na kolovoz, označen z rdečimi in belimi trikotniki. Ko se je desno odcepila steza, ob kateri so bile črno-bela markacija in dve zeleni puščici, sva ostala na kolovozu. Po slabe četrt ure sva se skupaj s potočkom spustila v levo. Črno-bele markacije so naju vodile čez hribček in na drugi strani dol. To je bil prav zgled markiranega brezpotja: poti ni bilo, markacij pa je kar mrgolelo. Kmalu sva zagledala Zagrad. Šele čisto blizu hiš se je pojavilo nekaj stezici podobnega. Sestopila sva pri hiši 11 in po dobre četrt ure sva bila pri avtu. Na parkirišču so bili zdaj že trije.

 

Bil je malo poseben pohod: do »glavnega« cilja sva hodila vsega 40 minut, do »dodatnega« in nazaj pa dobre 4 ure. Skoraj ne mine dan, da se ne bi spomnila možakarja, ki naju je tam nekje v Prlekiji vprašal: »A hojata?« Da, hodiva nadvse rada in tudi tokrat sva se nahodila. Če so ob poti kake zanimivosti, pa toliko bolje. In kdor hodi po svetu z odprtimi očmi, jih najde povsod: naravne, zgodovinske, etnološke in – čeprav nisva posebno družabna – tudi ljudi.

Po poteh Andraža – drugi del

Ker so pri naju tradicionalna večerja na pustno soboto trojanski krofi in je bilo za 18. februar v severovzhodni Sloveniji napovedano boljše vreme kot drugod, sva se tisti dan odločila dokončati Andraško pot in se domov grede ustaviti pri Konšku (vem, da se zdaj imenuje Gostinsko podjetje Trojane, a to mi ne gre z jezika). Tako kot pred prvo etapo sva parkirala nasproti pokopališča pri cerkvi sv. Andreja v Andražu nad Polzelo (S 46.322998, V 15.087173).

 

 

 

 

 

 

S parkirišča sva se odpravila nazaj po asfaltni cesti, po kateri sva se pripeljala. Pod cerkvijo sva se spustila na stezo s pogledom na tokratni prvi cilj, Goro Oljko, v daljavi. Mimo lesenih kažipotov desno 1^{h 5″} GORA∙OLJKA ROMARSKA POT via Roglšek, naprej 1^{h 15″} GORA∙OLJKA S.Š. POT in kapelice iz leta 1901 sva v dobrih 20 minutah prišla do Podbrežnikove hiše (Andraž nad Polzelo 69, nekdaj 17), pri kateri se je asfaltna cesta povzpela v gozd in na drugi strani v Dobrič. Pod jablanami ob njej je ležalo vse polno gnilih jabolk, prav žalostno. Pri sušilnici hmelja sva cesto zapustila in stopila na gozdni kolovoz. Kar sredi njega je cvetel lapuh, ob njem pa precej trobentic. Veliko dreves je bilo oblečenih v bršljan. Snega je bilo komaj še kaj, na poti sploh ne. Na drogu z napisom Voda je ostanek nalepke pričal, da tam teče tudi Slomškova romarska pot.

 

Po 50 minutah sva prispela k Jugu (510 m, Dobrič 36, KT 2 Martinove poti), kjer sva zadnjič končala. Zavila sva desno na asfaltno cesto in šele zdaj stopila na Andraško pot. Ta se je takoj za Jugom odcepila levo (enako Savinjska, a Martinova in Šaleška sta še ostali na cesti). Od lipe z znamenjem X. postaje križevega pota sva se povzpela po stopnicah v gozd, kjer sva videla prve blagodišeče telohe letos. Dosegla sva kolovoz in zavila navzgor po njem, a ga kmalu za nekaj časa zapustila v desno (domnevava, da sva zato »preskočila« XI. postajo). Dobro označena pot s še nekaj stopnicami in ponekod prav slikovito koreninasta naju je čez slabih 20 minut pripeljala do bukve z znamenjem XII. postaje, pod katerim je viselo razpelo. Temu kraju rečejo Pri tabli (627 m). Potem ko sva se vrnila na kolovoz, se je začel pojavljati sneg. Kmalu za XIII. postajo sva visoko nad drevjem zagledala cerkev sv. Križa.

 

 

 

 

 

 

 

Po zahodni strani dolinice Krog in mimo Pižornove kapelice iz leta 1780, obnovljene maja 1987, sva čez četrt ure prišla do kažipotov vseh že naštetih poti (ob markacijah so bile tudi črke S, Š, A in M), kjer sva se povzpela levo. V 5 minutah sva bila pri planinskem domu (725 m) in Sv. Križu na Gori Oljki (733 m), kjer je KT 10. Gora je dobila ime po oltarni sliki Oljske gore baročnega slikarja Fortunata Berganta. Nekoč se je imenovala Križna gora, po zaselku na njenem vzhodnem pobočju pa tudi Dobrič. V domu in pred njim so imeli kar 11 žigov, a nobenega od Andraške poti. Prvič sva opazila tablico AMS Jugoslavije; da je oškrbljena, niti ni čudno – bolj čudno je, da še obstaja. Na njej piše AM-ŠLANDER CELJE / TRANSVERZALA 15. V cerkev tokrat nisva šla, sva si jo pa ogledala, ko sva hodila po Martinovi poti.

 

 

 

 

 

Po poledeneli, a dobro posuti cesti sva sestopila na spodnje parkirišče pri oddajniku in kapelici (707 m). Pri kažipotih za že omenjene štiri poti (za naju Andraška pot Brezovec 20') in Šoštanj sva se po stopnicah spustila v gozd. Pri kapelici z zvončkom želja ter letnicama 1753 in 1998 sva se morala odločiti, kako naprej k Rogeljškovi kapeli: naravnost mimo kola z zbledelo Knafelčevo markacijo ter okroglim znakom Poti malteških vitezov in napisom Roglškova kapela na obodu ali desno po poti, označeni z markacijo in M. Pri mizi in klopeh nasproti kapelice sva zavila na desno.

 

Kolovoz se je po gozdnatem pobočju spustil na sedelce s kažipoti (588 m) 20 minut pod Goro Oljko. Z njega sva se med Plesivčnikovo hišo (Podgora 52) ter Rogeljškovo kapelo z letnicama 1900 in 1989 povzpela naravnost naprej proti Brezovcu (naj vas ne zavede kažipot Savinjske poti Bezovec levo). Kmalu za jaso z mizo in klopcama pri leseni hiški sva sledila kažipotu Andraške poti levo ter v dobrih 5 minutah dosegla KT 11 na Brezovcu (617 m), ki je poraščen z gozdom in zato nerazgleden. Zapustila sva ga, sledeč kažipotu Andraške poti Praprotnik 50 min. naprej na drugo stran in sestopila na kolovoz, s katerega sva se prej povzpela na Brezovec.

 

 

 

 

 

 

Na sicer zadovoljivo markirani poti naju je presenetil neoznačen razcep. Nadaljevala sva po desnem kraku, po grebenu, ne levo navzdol, čez čas pa so naju markacija ter črki M in A usmerile levo. Po 20 minutah sva pri kažipotih sestopila na gozdno cesto (495 m) in zavila levo nanjo (desno Gora Oljka mimo Rogeljška 35min). Še pred koncem gozda se je začel asfalt. Mimo Savinekovega toplarja, zadnje hiše v Dobriču (147, nekdaj 30a, Šarner) in leta 2020 obnovljenega razpela sva čez 5 minut prispela do kažipotov (482 m) ob že znanem parkirišču za obiskovalce Gore Oljke. Nasproti njega sva zavila desno.

 

 

 

 

 

Zdaj sva bila na poti, ki je še nisva poznala. Vedetovo hišo, ki jo omenja vodniček, so ravno obnavljali in ker so tudi pri Velikem Vrhu 49a nekaj delali, sva se z zgovornim gospodarjem zapletla v pogovor, kako je pri hiši vedno veliko dela. Ponudil nama je enga kratkega, a sva se lepo zahvalila in nadaljevala pot. Takoj za hišo se je pri kažipotih (488 m) in prometnih ogledalih najina pot odcepila desno čez travnike in pod daljnovodom proti Krznarjevemu grabnu. Pogled na Sv. Andreja v daljavi naju je opomnil, da je pred nama še dolga pot. Kmalu sva desno spodaj zaslišala šum vode in pri drvarnici v gozdu prestopila žico. Na dnu spusta je z leve pritekel Krznarjev graben in sva ga prečkala.

Slabih 20 minut od parkirišča sva pri preži stopila na plano ter se povzpela po kolovozu proti bližnji Praprotnikovi domačiji (462 m, Andraž 139, nekdaj 41). Pod njo so naju pričakali spomenik, posvečen partizanskim bojem leta 1942, kažipoti in skrinjica z žigom KT 12. Napis nad vhodom v gospodarsko poslopje je pričal o častitljivi starosti domačije. Tam se je rodil Franc Praprotnik (1849–1933), šolnik in sadjar, ustanovitelj več drevesnic, vzgojitelj sort, primernih za te kraje, zbiratelj narodnih pesmi in domačih izrazov za sadno drevje. Kažipot naju je usmeril levo čez nekakšen prag v gozd, kjer je pot zavila ostro desno in se ognila domačiji (po maPZS še teče čez dvorišče in tam sva res videla zbledelo markacijo).

 

 

 

 

 

Dosegla sva slab kolovoz in po njem asfaltno cesto. Zakoračila sva desno po njej, a sta naju markacija in puščica že kmalu poslali levo v skoraj brezpotje. K sreči je bila označenost dobra pa tudi makadamska cesta, na katero sva bila namenjena, se je že videla spodaj. Kažipot naju je usmeril levo nanjo in od tam Andraška pot ni bila več spremenjena. Na ostrem desnem ovinku čez dobrih 10 minut se je levo odcepil kolovoz, a sva prečkala potok Loški graben (v vodničku piše Lovški) in ostala na cesti pod Strmško goščo. Na še enem ostrem desnem ovinku nad globoko grapo čez 10 minut je kažipot kazal levo s ceste strmo v breg. Skoraj brezpotje je postalo zaradi podrtega drevja res brezpotje. Grlovškova domačija, ki sva jo videla skozi drevje, je ostala levo zadaj. Čez čas se je k njej odcepil kolovoz, a je bil zagrajen, napis Žig pa naju je usmeril naprej k električnemu drogu s kažipoti in skrinjico z žigom KT 13 na Brunškem vrhu (511 m) 10 minut nad cesto. Gumica z žigom je bila ločena od lesenega držala, a nama je odtis kljub temu nekako uspel. Tudi ta vrh je sredi gozda in zato nisva imela razgleda.

 

 

 

 

Nadaljevala sva na drugo stran po blatnem kolovozu skozi razdejan gozd in prej kot v 5 minutah sestopila na asfaltno cesto od Grlovška (tam ni bilo nobene oznake). Po njej sva se spustila desno na drugo asfaltno cesto, s katere sva takoj zavila levo spet v gozd (kažipot Andraške poti in oznake na asfaltu: markacija, puščica in napis Brunški g.). Tudi ta del poti zdaj teče precej drugače, kot je narisano in opisano na maPZS in v vodničku. Čez dobrih 10 minut sva pristala na cesti v Brunškem grabnu. Andraška pot se je nadaljevala desno po njej, a tudi na drugi strani je bila markacija in na drevesu ob kolovozu onstran nenavadno črnega potočka je pisalo TIČER 15 min (na maPZS Tičar). Cesta se je spuščala ob Brunškem grabnu, ki je skakljal pod slikovitimi skalami. Tekel je zdaj po levi, zdaj po desni strani ceste, včasih zelo globoko pod njo, imel veliko pritokov in ponekod zelo kamnito strugo.

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez dobrih 5 minut se je z desne spustila pot, ki bi morala biti po maPZS markirana, a ko sva preverila, sva našla le eno markacijo, prebarvano s črno barvo. To je bil opuščeni del Andraške poti. Kmalu zatem sta se Brunški in Loški graben združila v Pjivnikov graben (tako maPZS, po vodničku pa Pevnikov). Čez kakih 10 minut sva se nehala spuščati in se začela vzpenjati. Cesta se je spremenila v kolovoz. Po 5 minutah sva zavila levo iz gozda na travnik. Ob travnatem kolovozu je zevala globoka luknja, ki ji ni bilo videti dna. Vzpenjala sva se proti robu, na katerem sva zagledala nekaj hiš, in nad Matevžkom stopila na asfalt. Mimo razpela in gospodarskih poslopij, tudi že kar muzejskih, sva prišla do naslednje asfaltne ceste in desno po njej v slabih 15 minutah k Blagotinšku (432 m, Andraž 204, nekdaj 56) z lepo Marijino kapelico in KT 14. Tako sva zbrala vse žige Andraške poti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od Blagotinška naju je asfaltna cesta skozi gozd in mimo nekaj hiš v slabih 10 minutah pripeljala do grička (413 m), pod katerim je stala kapelica, na njem pa je rasla velika lipa. Ime je dobila po prejšnjič obiskanem Jelovšku, a se ne imenuje Jelovškova, pač pa Jelovska. Poleg nje so postavili spomenik Vladimirju Levstiku in Kastelki, junakinji njegovega najbolj znanega dela Gadje gnezdo. Z Janijem sva ga takoj zatem prebrala; kljub starinskemu jeziku in morda nekoliko pretirani zgodbi je na naju napravil precejšen vtis. Na gričku so tudi vpisna skrinjica, klopca okrog drevesnega debla, ki služi tudi kot razgledna plošča, in več oštevilčenih betonskih šesterokotnikov v tleh, katerih namena oziroma pomena nisem dognala (lahko bi bile energijske točke ali kaj podobnega). Ko sva se razgledovala, sva ugibala, da je imel Jelovšek z »enim določenim krajem« v mislih prav ta griček. Do Gričarja je bilo še 5 minut (prvič sva videla odprtega) in nato še toliko do avta.

Tik pred koncem sva srečala starega možakarja, ki je spodbudno vprašal: »A gre?« Da, Andraško pot si bova zapomnila ne le po prijetni pokrajini in zanimivostih ob poti, ampak tudi po kar nekaj prijaznih ljudeh. In seveda po priznanju, ki sva ga dobila za prehojeno pot.