Na najvišjem
vrhu Črnih hribov Trstelju sva že bila, 29. aprila lani pa sva se odpravila še na sicer skoraj pol nižje, a
zaradi zanimivega stolpa verjetno bolj znano Cerje. Parkirala sva na istem kraju kot za Trstelj (S 45.864298, V 13.664743) in zdaj tudi vem, da se
imenuje Renška vrata (412 m).
Odkorakala
sva naprej po cesti, po kateri sva se pripeljala. Takoj za še enim majhnim
parkiriščem naju je kažipot Cerje usmeril desno (levo se gre na
Trstelj). Na skali pod kažipotom so bili markacija, napis F.HRIB in
puščica desno. Rahlo sva se vzpenjala med grmičevjem in tankimi nizkimi
drevesi; še najbolj »postavni« so bili bori, ki so
sčasoma prevladali. Pot je bila
na gosto markirana. Prečkala sva (najbrž) vojaški jarek in suhozid; obojih sva tisti dan videla še veliko. Čez
približno 10 minut sva stopila na Renški vrh (449 m, na maPZS 452 m) s skromno
klopco, vpisno skrinjico, kamnito piramido in tablico RENŠKI VRH Δ 449.
Ker je gozdnat, ni razgleden. Ravno zaradi poraščenosti je nenavadno njegovo
drugo ime: Golnek (ital. Colle Nudo), morda iz časov, ko je bil res še gol.
Vrh
sva zapustila po stezici, uhojeni skozi gosto travo. Posuta s kamni se je spuščala
in vzpenjala. Pri klopci sva sestopila na gozdno cesto
na sedlu Predole (339 m) med Renškim in Velikim vrhom s kažipotoma nazaj Trstelj
1h 50min, Pedrovo 3h 30 min in levo po cesti Kostanjevica na
Krasu 40 min, Opatje selo 2h 30 min. Cesto
sva prečkala ter na drugi
strani kmalu stopila na travnik in nad njim v borov
gozd. Po 20 minutah sva bila že na Velikem vrhu (463 m; nekdo ga je »povišal«
na 1463 m) s klopco, vpisno skrinjico in (domnevno) geodetskim kamnom. Na levo sva imela zasilen razgled v dolino, sicer pa je tudi ta s kavernami ves
preluknjani vrh gozdnat.
Pot
naprej ni bila videti markirana, šele čez čas sva opazila komaj vidno markacijo
in malo pozneje eno za nazaj. Spust je bil strm in dokaj skalnat, pobočje precej posekano. Čez 10 minut sva pristala na protipožarni
preseki oziroma intervencijski prometnici. Na križišču z bližnjo gozdno cesto je
stal stebriček z oznakama konjeniške poti in Poti miru, po kateri
je do Cerja še 3 km. Midva pa sva pri markirani skali zavila desno s preseke na stezico, ki je tekla skozi
nizko borovje in ob suhozidu. Na velikem boru je bila pritrjena pločevinasta markacija. Gozd se je za nekaj časa razredčil,
nato pa sva se po 10 minutah ustavila na Fajtjem hribu (433 m). Tudi tam zaradi
gozda ni bilo razgleda. Slike in besedila o soški fronti na tabli pod opečnato
strešico so pripovedovali o hudih bojih v prvi svetovni vojni.
Od tam sva se
spustila po gostejšem mešanem gozdu, sprva po skalnati stezi, nato po mehkejši,
postlani z listjem in iglicami. Skozi drevje sva spet zagledala gozdno cesto in se po
5 minutah spustila levo po njej. Ob stiku s protipožarno preseko je stal smerni stebriček.
Po cesti je bilo do Cerja še 2,5 km. Na stebričku je bila
tudi tablica Ultra
Trail Vipava Valley (UTVV). Midva pa sva cesto znova zapustila in nadaljevala po
stezi, ob kateri je ležala skala z napisom Cirje, skozi borovje in čez
sončne jase. Hodila sva v glavnem po ravnem, po kakih 5 minutah pa se je svet
rahlo dvignil in zdelo se nama je, da sva spet na nekem »vrhu«. Beli cvetovi malega
jesena (hvala Alenki za ime drevesa!) ob poti so neznansko dišali. Po 10 minutah sva na skali
v grmovju opazila zarjavel križ, nato sva stopila na plano.



Cerje
(cer je vrsta hrasta) je vzpetina nad Mirnom. Imenujejo ga tudi Veliko Cerje ali
Veliki hrib. Znano je po
Pomniku braniteljem slovenske zemlje. To je 25 m visok stolp, v katerega sedmih
nadstropjih je prikazana naša dežela od prazgodovine do danes; poudarek je na
svetovnih vojnah in vojni za osamosvojitev Slovenije. Sporočilnost zgodovinskih
besedil, fotografij in drugega gradiva dopolnjujejo tudi umetnine, med njimi
slika Rudija Španzla Ples življenja in smrti, ki prikazuje krutost in
nesmiselnost prve svetovne vojne. Pri vhodu si nisva znala odgovoriti na vprašanje,
ali napis Občuduj brez dotika pomeni, naj se ne dotikava stvari v
notranjosti ali ne smeva prijeti kljuke na vratih. Vrhnje nadstropje je razgledišče, v pritličju
pa je okrepčevalnica. S stolpa je
širen razgled na Tržaški zaliv, Kras,
Vipavsko dolino, Furlansko nižino, Gorico, Brda, Julijske Alpe.

Po dveh urah
ogledovanja in razgledovanja sva se od stolpa spustila na južno stran mimo
razlagalne table Pot miru od Alp do Jadrana na spodnje parkirišče k tabli
Drevored hvaležnosti, ki je del pobude za pogozdovanje po požaru leta
2019. Spuščala sva se ob cesti in na križišču po 10 minutah zavila na desno cesto. Z nje se
je levo odcepila steza Pot po jarku, a sva
ostala na cesti. Ob njej so cveteli grmi črnega trna. Ustavila sva se pri lepo
obdelanem kamnu ob odmikališču na desni. Skulptura Prava pot je delo kiparke
Nivee Kofol. Ustvarila ga je leta 2013 v okviru 7. mednarodnega kiparskega
srečanja pod okriljem društva SKultura 2001.
Smerni stebriček nama je povedal, da stezica za njim priteče s Cerja. Tudi
naslednji odcep je bil označen kot pot na Cerje.
Čez kakih 20
minut naju je cesta, ob kateri se je kar gnetlo rumenozelenih mlečkov,
materinih dušic, mračic, ptičjega mleka in grebenuš, pripeljala do klopce,
smetnjaka in razlagalne table, ki je napovedovala nagrobnik na nekdanjem
italijanskem pokopališču. Pri vogalu škarpe sva se spustila v levo (ni bilo označeno)
in v nekaj
minutah sva bila pri majhni beli kapeli, posvečeni Italijanom,
padlim med 9. soško ofenzivo. Na zidcu ob njej so bili zloženi zarjaveli
ostanki orožja in opreme, na plošči pred njo pa je bil že popolnoma nečitljiv
napis.
V dobrih 20
minutah sva se vrnila na glavno cesto in zavila desno po njej. Po obeh straneh so
se vrstili ograjeni precej novi oljčniki. Pomudila sva se na trati s klopcami,
veliko zeleno reliefno ploščo, v kamnito škarpo vgrajenim nagrobnikom v spomin
na italijanskega kapetana Augusta Marzanija, padlega leta 1917, in še čim.
Zavila sva levo okrog trate. Šla sva mimo odcepa desno
proti Lokvicam ter čez dobre četrt ure pri smernem stebričku Kaverna
zavila desno in se po stopnicah spustila pod zemljo. Kaverna je bila zasuta,
zato sva lahko le posvetila v notranjost. Ob križišču čez 5 minut sta stala
smerni stebriček (nazaj Lokvica, desno Jama Pečinka, levo Cerje)
ter tabla o Pečini in Pečinki. Pečina je 308 m visok hrib, na katerem je bila v
prvi svetovni vojni opazovalnica, imenovana Oko Krasa. Od nje so izkopali rov
do naravne jame Pečinke, v kateri so bili najprej avstro-
ogrski vojaki, po 9.
soški bitki pa od novembra 1916 do 12. oktobra 1917 italijanski. Sledila sva stebričku Jama Pečinka in Borojevićev
prestol. Jama je bila zaprta, a se je mogoče dogovoriti za ogled. Najdbe iz
bronaste in železne dobe pričajo, da je bila zatočišče za ljudi. Med prvo
svetovno vojno so marsikaj v njej poškodovali in uničili.
Spet se je
pojavila oznaka za Pot po jarku in zakoračila sva v jarek. Najin naslednji cilj je bil Borojevićev
prestol. Ker je jarek postal zaraščen, sva ga zapustila ter zavila desno čez
travnike in med grmovjem. Pri kažipotih nazaj Pečina 308 m, levo Cerje
sva stopila na cesto, zavila desno in po kakih 10 minutah zagledala Borojevićev
prestol (na
razlagalni tabli piše Boroevićev). Poleg table in spomenika je
ležala velika skala – »prestol«. Romunski pehotni polk je tam ob vojaški cesti
Erzherzog Joseph Strasse med Kostanjevico in Lokvico postavil spomenik
poveljniku VII. avstro-ogrskega korpusa nadvojvodi Jožefu, kamniti »stol« pa so
poimenovali po vrhovnem poveljniku soške fronte Svetozarju Borojeviću von Bojna
(od Bojne – bil je Hrvat), edinemu nenemškemu avstro-ogrskemu maršalu.
V nadaljevanju
sva pri stebričku ob protipožarni preseki zavila
levo (Ruska jama 1,4 km). Najino cesto je prekrižala preseka (nazaj Cerje,
Jama Pečinka, Borojevićev prestol, desno Segeti, naprej Ruska
jama). Ponekod so se še videle stare kamnite cestne obrobe. Čez približno 25
minut sva zavila levo proti Ruski jami (nazaj Cerje,
desno Kostanjevica,
Grmača) in se brž spustila na obračališče. Ob vhodu v podzemlje je stala
razlagalna tabla o Ruski jami. V tej naravni jami je bilo med prvo svetovno
vojno avstro-ogrsko skladišče streliva, nato pa so v njej trpeli ruski ujetniki
(od tod ime; po nekaterih virih se imenuje tudi Gropača v Belem kalu). Po 10.
soški bitki, junija 1917, so jo prevzeli Italijani, a so jo oktobra, v 12.
bitki, spet izgubili. Noter vodijo stopnice. Tudi to jamo si je mogoče po
dogovoru ogledati.
Vrnila sva se
na »glavno cesto« in čez 5 minut sledila oznaki za Fajtji hrib levo po preseki (ta se po maPZS slepo konča, v resnici pa ne). Brž
zatem sva pri skali na zidanem podstavku opazila stezico proti ograji v gozdu. Ograja
je obkrožala jašek,
v katerega steni je tičal obroček, najbrž za vponko. Jašek morda vodi v kak rov
in ta v Rusko jamo, sva ugibala. Po več neizrazitih vzponih in spustih naju je
ceste v 20 minutah pripeljala na križišče (levo Fajtji hrib, desno Veliki
vrh), na katerem sva zašpilila klobaso. Smerni stebriček za Cerje in konjeniško pot je kazal
levo.
Namenila sva se ugotoviti, ali je kaj ostalo od zaselka Fajti – tam nekje so
bile namreč nekoč tri hiše in pri eni so se pisali Fajt. Zavila
sva na konjeniško pot, v slabih 10 minutah po severni strani obhodila Fajtji
hrib in se znašla na mestu, kjer sva zjutraj sestopila z njega. Zdaj sva konjeniško
pot zapustila, šla levo po preseki
in čez slabih 5
minut zavila na stezico levo. Našla nisva ničesar razen
kosa opeke, sicer pa je bilo vse skalnato in hudo zaraščeno. Nekaj skal je bilo
»zloženih« – ne ravno kot temelj za hišo, morda pa kot ograja, z nekaj
domišljije seveda. Nazaj grede še tiste stezice nisva našla in sva se zapletla
v grmovje, tako da sva se vrnila na cesto vsa opraskana.
Po isti cesti
kot prej sva ponovno obhodila Fajtji hrib in nato še Veliki vrh ter šla mimo
preže na desni. Ko sva bila pod napisom TITO, je bil tako velik, da sva
lahko slikala samo O. Čez kake pol ure sva stopila na asfaltno cesto, po
kateri sva se zjutraj pripeljala, prav na kraju, kjer se je nekdo ponesrečil.
Nič čudnega – tam so se vsaj tisti dan vozili sami »dirkači«! Cesta se je kar vlekla
in ob njej so ležali ogorki, robci, plastenke, pločevinke, škatlice od cigaret
in žvečk, maske ... Do avta je bilo še dobrih 10 minut. Po več kot osemurnem šihtu
se je prileglo usesti in peljati.
Zdaj na maPZS
vidim, da je pot od Renških vrat do Fajtjega hriba trenutno zaprta.