Trentarskemu uvodu je sledilo hribolazenje. Pri
planini Kuhinja sva parkirala na plačljivem parkirišču (S 46.241302, V
13.663104) z mizama in klopmi, straniščem ter tablama Planina Kuhinja in
Pod Krnom. Poleg hribolazenja je bil najin cilj tudi najti spominske
plošče trem padlim partizanom na Velikem Stadorju.
Parkirišče sva zapustila
po desni cesti (leva se je spuščala proti Kuhinji). Na razcepu takoj zatem sva
tudi zavila desno na sprva betonsko cesto, nato pa spet stopala po makadamu. Ob
cesti sta bila smerna tablica za planino Kašína in kažipot za Zaslap. Levo
spodaj sva videla stavbe na planini Kuhinja. Ko sva prišla skozi odprto leso, so
se s skalnatega pašnika v naju 
zastrmele krave. Pri planini Kašina čez slabih
10 minut sva sledila kažipotu Leskovca. Visoko
na levi sva opazila planino Zaslap in pod njo Slapnik. Makadam (bolj
kolovoz) in beton sta se še izmenjavala. Cesta se je kar strmo vzpenjala. Daleč
spredaj sva zagledala planino Leskov(i)ca. Pozornost so mi vzbudili grmi z majhnimi
okroglimi plodovi, pri lesi čez dobrih 10 minut pa zanimiva pisana skala. Tako
zanimiva, da sem »morala« pisati najinemu znancu Matevžu*,
geologu, ki sva ga spoznala na potovanju po Armeniji. Šipki so cveteli belo,
rožnato, rdeče, klinčki so že zbledeli, sicer pa ni bilo veliko rož. No, ponekod je narava
premagala celo beton.
Ob naslednji lesi
čez četrt ure je bil napis pl.LESKOVCA 1230 z markacijo. Od tam je bil kolovoz
prekrit s suhimi in svežimi kravjaki. Čez 5 minut sva zakoračila med stavbe na
Leskovci: hlev, sirarno in nekaj manjših objektov. Na sirarni je viselo znamenje
v spomin na pokojnega sirarja Davorina Šturma.Ta planina leži pod strmim
Leskovškim vrhom ali Maselnikom. Sirarja 
sva nekaj čez deveto zmotila pri
drugem zajtrku, karkoli že to pomeni, a nama je rad razkazal svoje delovišče in
»zaklade«. Opisal nama je pot do spominskih plošč; bila naj bi uhojena. Vprašala
sem ga tudi, kako se reče kovinskim palicam, položenim čez pot pri lesah.
Rešetke, je bil odločen. Tisti grm naj bi bil po njegovem divji oreh, katerega zrele (črne)
plodove so menda nekoč nabirali za anestetike. Ime oreh mi je bilo »sumljivo«,
zato sem sliko poslala Alenki in izvedela, da je grm kranjska kozja
češnja (Rhamnus fallax). Res pa je uporabna v medicini.
Od sirarne sva sledila
kažipotu za Krn. Nad planino ni bilo več »ceste«, le steza. Od korita s pitno
vodo naju je vodila mimo podrte klopce in smerne tablice. Na razcepu čez slabih 5 minut
sva zavila desno, kamor je kazala rdeča črta na kamnu (levo KRN, Slapnik,
Zaslap). Kamnita stezica je tekla čez skalnat travnik, kjer je cvetelo
obilo materinih dušic. Krava, ki je ob poti mulila 
koprive (?!), nama je brž
pokazala zadnjo plat, naslednja pa me je ošvrknila z repom, ker se nisem imela
kam umakniti. Steza je bila čedalje bolj skalnata. Vrhovi okoliških gora so se
skrivali v oblakih, ki so se nenehno premikali. Nekaj časa sva hodila vzporedno
s pobočjem, nato sva se začela v dolgih ključih strmeje vzpenjati. Rož je bilo čedalje
več: alpski šetrajniki, planinski slanozori, črnobine, bele detelje, ranjaki,
zlatice, nokote, kačje dresni ... Više so se ključi skrajšali. Globoko spodaj sva
videla vasi Vrsno in Krn pa tudi Leskovca je bila že kar daleč pod nama. Potem so
se ključi spet podaljšali. Novih rož pa ni zmanjkalo: vretenčasti ušivci,
potočne sretene, spominčice ...
Kake pol ure nad razcepom so naju pričakali
kažipoti (1404 m):
nazaj Planina Kuhinja 1h, Vas Krn 1h 15min, Tolmin 3h,
desno Planina Sleme 30min, naprej Krn 2h 30min. Sledila sva
zadnjemu. Odtlej so naju spremljali še gorski glavinci, turške lilije,
jacquinovi čistci, osati ... Število in raznovrstnost cvetja sta se z višino večala.
Čez četrt ure sva se ustavila na uravnavi s 
klopco in spomenikom, posvečenim
padlemu partizanu Antonu Konavcu - Stjenki iz vasi Svino, komisarju 3.
bataljona Gregorčičeve brigade, ki je padel 20. avgusta
1944. Okolica je bila precej zaraščena, a pogled na turške lilije ter na »druženje« kačjih
dresni in rdečih slizkov enake barve je bil res lep. Od tam so naju spremljali malinovi grmi in koprive. Razločna
kamnita stezica je vztrajno vijugala navzgor in naju presenetila celo s kratko jeklenico.
V dobrih 20 minutah sva dosegla najprej majhno uravnavo, posejano s skalami,
nato večjo, na kateri je kraljevala velika razklana peč. Cvetlične pestrosti še
ni bilo konec: ozkočeladaste preobjede, platanolistne zlatice, marjetice, srebrne
krvomočnice, kobulaste vetrnice, rožni koreni, vetrovke (drugo ime orličnolistni
talin sem odkrila šele zdaj), mlečki, lani,
krvomočnice modre barve (krvomočnic je za moje 
(ne)znanje kar preveč vrst),
kobulnice rožnate in bele barve (tudi teh pri najboljši volji ne ločim),
hribski in rožnati rmani ...
Kmalu nad večjo
uravnavo sva izvedela, da pot desno (na planino Sleme) ni prehodna. V grapi na
levi sva opazila več kamnitih zidcev, škarp. Po 10 minutah sva prispela v kotanjo
pod Rdečim robom. Ob poti je ležala skala z napisom KRN (puščica levo),
midva pa sva sledila napisu R.ROB po slabši stezici desno v breg in
zapustila markirano pot. Pojavili so se clusijevi svišči, 
alpske velese, luki,
glavičasti repuši, alpski kosmatinci. Po skalah je ležalo nekaj zarjavelih
ostankov iz prve svetovne vojne. Skoraj popolnoma naju je zagrnil oblak. Pot je
izginila. Naletela sva na možica. Po levem robu melišča sva prišla čisto pod
skalne stene. Hodila sva že precej na pamet, ko se nama je zazdelo, da je v
travi na desni nekaj podobnega stezici. Domnevo je potrdil še en možic. Zbrano
strmenje v ozko, v travi skrito skalnato potko je za hip popustilo ob
navdušenju nad rumenim sviščem (košutnikom), kmalu zatem pa sva ostrmela še nad
pravcato goščavo vetrovk in rožnih korenov. Rdečkaste skale je krasilo rumeno
milje.
Na neoznačenem razcepu čez 20
minut, kjer se levo pride na vrh Rdečega roba, sva jo ubrala naravnost naprej
pod Rdečim robom proti Velikemu Stadorju. Stezica se je po malem izgubljala,
nato sva se povzpela tik pod skale. Ko sva bila že mimo vrha Rdečega roba in se
nama je zdel greben že razmeroma blizu, sva za mogočnim rožnim korenom zavila levo 
navzgor. Tam naju je
poleg nadvse bujnega cvetja pričakala tudi nenavadno visoka trava. Začelo naju
je skrbeti, kako bova našla dol. V dobre četrt ure sva dosegla vrh nečesa,
zavitega v meglo ter poraslega predvsem z neverjetno množino srebrnih
krvomočnic, po GPS nekje na sredi poti med Rdečim robom in Velikim Stadorjem.
Po občutku sva nadaljevala naravnost naprej. Svet je bil precej luknjast, a luknje
so bile skrite v gostem rastju, zato sva stopala počasi in previdno. Čez 10 minut
sva ostrmela: kljub slabi vidljivosti in nerazločni stezici sva prispela
naravnost k spominskim ploščam! Od skale s ploščama v spomin 
Pavlu Kralju,
rojenemu v Trebčah pri Trstu, sva že videla tudi veliko skalo s kovinsko
peterokrako, posvečeno Tomu Rusu z Bleda. Oba sta padla 20. avgusta 1944. Ko
sva se približala veliki zvezdi, sva nekoliko naprej zagledala še ploščo v
spomin pogrešanemu Doru Kralju tudi iz Trebč pri Trstu.
Od spomenikov sva
se napotila proti vrhu Velikega Stadorja. Nisva našla kake oznake, po kateri bi
prepoznala najvišjo točko, na pogled pa so se nama vršiči zdeli približno enako
visoki. Čez 5 minut sva za enega od
njih »sklenila«, da je najvišji. Na vrhu sva
malicala in ko sva ga zapuščala, je začelo deževati (v daljavi je že nekaj ur
pogrmevalo), zato sva se oblekla in pokrila nahrbtnika. Brž ko sva bila
opravljena, pa je dež ponehal. Oblaki so se čudežno razmaknili in končno sva videla
ves slikoviti greben nad Peski.
Po
približno isti poti sva se vračala. Čez slabe pol ure se je desno odcepila pot na Rdeči rob. Zakaj
se imenuje tako, je očitno: njegov lapornati apnenec je zares rdeč in se zelo
loči od okoliškega sivega in belega triasnega apnenca. Za predstavo, da je ta
rdeči kamen 140 milijonov let mlajši od okoliških, pa imam premalo domišljije.
Zdaj sva lepo videla Veliki Stador. Potem ko 
sva premagala precejšnjo
strmino, sva v dobrih 10 minutah dosegla Dvojno sedlo. V daljavi sva prepoznala
piramido na Peskih, na katero naju je opozoril Jože Drab, ko smo se srečali na Velikem Šmohorju.
Nadaljevala sva desno po njem proti vrhu Rdečega roba (levo se pride na
Škofič), na katerega sva po strmem vzponu stopila po slabih 5 minutah. Na njem je
stal majhen posnetek Aljaževega stolpa. Z vrha so se odpirali lepi razgledi.
Zdaj ko sva vedela, kje so spominske plošče na Velikem Stadorju, sva jih z
Rdečega roba zlahka razločila. Od tam sva videla tudi planino Polog. Narava je še
kar razsipala z vedno novim cvetjem: kuštravimi oklepi, poponi, alpskimi
pečniki, kamniškimi murkami, vaneži ...
Z vrha sva se
spustila po grebenu in pod stenami, pod katerimi se človek počuti kot palček,
ter se v četrt ure vrnila na stezo, s katere se je odcepila pot na Rdeči rob,
tokrat na drugem mestu, pri možicu. Čez 45 minut sva malo posedela pri
spomeniku komisarju Stjenki, nato pa po dobrih 10 minutah pri kažipotih na 1404 m zavila levo proti
planini Sleme, saj sva imela še 
dovolj časa. Pot je tekla izmenično po gozdu in
po cvetočih travnikih, tudi pod skalnimi stenami. Že čez 5 minut sva prestopila
leso. Niti na hudo erodiranem odseku se rože niso dale; naletela sva tudi na
nekaj pojalnikov, posebno veliko pa je bilo rožnatih lepotcev z ne preveč lepim
imenom: lepljivi lan. Za zadnjim pasom gozda sva prišla do še ene lese in kmalu
za njo (po 20 minutah) do kažipota (1432 m) nazaj Planina Kuhinja 1h 15min,
Krn 3h. Njegov drog je ovijala bodeča žica. Za kažipotom sva videla Mali
Stador, levo pod seboj pa že strehe planine Sleme.
Sleme je najviše ležeča
planina na Tolminskem (okrog 1450 m). Na pašniku so se pasle krave in eno sva
komaj »prepričala«, da se je toliko umaknila, da sva lahko slikala partizanski
spomenik, posvečen Tolminski četi in Gregorčičevi brigadi. Tedaj je prišlo od
hiš nekaj pastirjev, ki so začeli zganjati živino domov. Ni šlo zlahka, sploh
ker so se nekatere živali še hotele odžejati pri koritu. Na njegovih stranicah sva
s težavo razbrala napise, ki usmerjajo na planini Medrje in Javorco (puščica
navzdol) ter na Krn in Rdeči rob (puščice navzgor ni bilo videti). Na planini
sva našla še kranjsko lilijo (zlato jabolko).
V 25 minutah sva se vrnila h kažipotoma na 1404 m in še čez 25 minut na planino Leskovca. Ko je jutranji sogovornik izvedel, da sva našla spominske plošče, se je znova razgovoril. Povedal je, da tržaško slovensko planinsko društvo vsako leto organizira pohod k njim. Dež ni mogel počakati še tistih 35 minut, da prideva do avta. Na parkirišču so poleg najinega stali še trije. Ves dan nisva srečala nikogar.
* Matevž mi je z veseljem (geologija je njegov poklic v najlepšem pomenu besede, zato se vprašanj vedno razveseli) pojasnil: »Tale skala je zares lep primerek sicer dokaj pogostega pojava v Julijcih. Gre za korozijske votline oz. kraške žepe, nastale med zakrasevanjem v geološki preteklosti. Našla sta torej nekaj, kar geologi imenujemo paleokras. Ta svetlosivi apnenec je nastajal v plitvem plimskem pasu ob obali morja v mlajšem triasu, pred pribl. 210 milijoni let. Od časa do časa je pogledal iz morja in, kot vsaka karbonatna kamnina, takoj začel zakrasevati. Po stenah nastalih kraških žepov so se v več fazah izločali pasovi kalcitnih kristalov in jih počasi zapolnili. Svetel kalcit se je izločil iz čiste raztopine kalcijevega karbonata, če je bilo v raztopini več primesi, se je obarval temnejše. Primesi železovih hidroksidov so dale rdečkaste odtenke. Take zapolnitve, v katerih se minerali odložijo v zaporednih koncentričnih skorjastih prevlekah, imenujemo kokardna tekstura po pisanih obročih, podobnih kokardam ali rozetam. Zanimivo je, da je v teh kamninah lepo zapisano nihanje gladine morske vode. Pod plastmi s paleokraškimi pojavi, ki so torej nastale v nadplimskem pasu, sta horizonta medplimskega, značilno progastega apnenca s stromatoliti (fosilnimi prevlekami modrozelenih cepljivk, ki tvorijo menjavanje svetlih in temnih plasti) in podplimskega apnenca z velikimi (do 15 cm), debelolupinastimi megalodontidnimi školjkami, ki se v presekih na skalah kažejo kot srca. In ti trije horizonti se večkrat ciklično ponovijo. Najlepše je to vidno na Begunjščici, čudoviti, rdeče obarvani preseki srčastih školjk pa na skalah okrog Jezera v Lužnici.«
