Borovška naravoslovna pot – pot narcis in čemaža

Tomaž je lani precej hodil po Kočevskem in tako tudi izvedel za rastišče narcis na Kremparskem sedlu, kamor vodi Borovška naravoslovna pot. Temu smo 16. maja posvetili naše spomladansko skupno hribolazenje. Parkirali smo pri avtobusni postaji (S 45.546085, V 14.784110) v Borovcu pri Kočevski Reki (nemško Morobitz, kočevarsko Mröbitz), domnevno eni najstarejših slovenskih vasi na Kočevskem, saj je nastala že pred nemško kolonizacijo. Pred drugo svetovno vojno se je razvila v manjši letoviški kraj za ljubitelje hribov (Krempa) in čistega zraka ter se celo razglašala za kočevsko Švico. Ob parkirišču smo si ogledali razlagalni tabli o kraju in o izgubljenih kočevarskih vaseh.

 

 

Odpravili smo se proti križišču z razpelom, mizo in klopema, vpisno skrinjico Kočevske planinske poti (KPP) na njeni kontrolni točki (KT) 22 ter tablo z zemljevidom in podatki o tej poti. Po cesti, po kateri smo se pripeljali, smo šli mimo nekdanje šole (Borovec 4) iz leta 1859, ki je bila leta 1951 nadzidana v gostilno; zdaj je opuščena, na pročelju pa je plošča, posvečena avgusta 1942 padlim domačinom. Kmalu za transformatorsko postajo smo se ustavili pri nekdanjem župnišču (Borovec 3), ki je prav tako opuščeno; v 19. stoletju, ko je bilo prezidano iz nekdanjega protiturškega tabora, je bilo edina nadstropna stavba v vasi (nad vhodom je letnica 1863). Nato smo zavili levo s ceste na kolovoz, ki nas je mimo tabel o Borovški naravoslovni poti (tam se začne, njena markacija je narcisa), zgodovini Kočevske in Borovca ter regijskem parku Kočevsko-Kolpa pripeljal do bunkerja za arhiv sekretariata za notranje zadeve.

Od bunkerja smo sledili markacijam v gozd, kjer so cveteli tevje, orlice, nekaj jagod in čedalje več čemaža, čez čas še mlečki, dišeče lakote, skrečniki, rumenke, dolgolistne naglavke. Kolovoz je postal strm. Na razcepu kakih 10 minut od izhodišča smo najprej zavili desno, proč od markirane poti, ker smo v strmem bregu opazili manjšo stavbo. Pobočje je bilo zaraščeno, zato je bila težko dostopna. Pogled skozi okno nam je dal misliti, da je povezana z arhivskim bunkerjem. Vrnili smo se na razcep in spet sledili markacijam. Odcepov je bilo še več, a naša pot je bila na gosto označena. Številne bukve so bile mogočne kot »šopi« več dreves. Po dobrih 10 minutah se je vzpon unesel in večkrat smo se celo spuščali.

 

Kmalu smo v plitvi kotanji na desni zagledali tablo o bukovih gozdovih. Na njej je med drugim pisalo, da v rezervatih ne smemo nabirati rastlin. Markacije so se s kolovoza preselile desno nadenj. Tam pot ni bila ne uhojena ne očiščena vejevja, torej morebitni pohodniki najbrž hodijo kar po kolovozu. Videli smo kar nekaj rjavih gnezdovnic. Tu in tam so se pojavile skale. Pot je tekla drugače, kot je narisana na zloženki o njej in na maPZS. Po skoraj 20 minutah smo sestopili na gozdno cesto. Borovška pot jo tam prečka, a mi smo šli najprej levo po njej v zaselek Ravne (nemško Eben, kočevarsko Ebn, Ebnə), kjer sta danes le še Jurjevičeva domačija in lovski dom. Na desnem ovinku čez 5 minut je z leve iz gozda pritekel kolovoz, ki smo ga zapustili. Kmalu zatem se je ob cesti pojavila žična ograja, ki je napovedovala Ravne.

 

Preden smo prišli iz gozda, vsega belega od čemaževih cvetov, nas je na desni presenetila markacija Borovške naravoslovne poti; nismo je znali povezati z dotedanjo traso te poti. Prej kot v 10 minutah smo stopili na asfaltno cesto. Na desni je stala Jurjevičeva domačija, mi pa smo zavili levo k razpelu na mestu nekdanje kočevarske cerkve psv. Imena Jezusovega, postavljenemu 22. julija 1997, zato ta stranpot. Vrnili smo se tja, kjer označena pot prečka gozdno cesto, in spet sledili markacijam. Po ne ravno razločnem začetku smo stopali po poštenem kolovozu najprej rahlo navzgor, nato rahlo navzdol. Čez 10 minut smo se priključili drugemu kolovozu, ki je bil ponekod precej erodiran. Še čez 10 minut smo pri odmikališču ali delovišču sestopili na asfaltno cesto.

 

Na skali onstran asfaltne ceste sta nas čakala markacija in napis CERK. Pred seboj smo zagledali že omenjeni lovski dom. Ta je bil sicer s poti, a smo se v manj kot 5 minutah povzpeli k njemu. Pogled skozi okna Lovskega doma Ravne (Borovec 17) je pokazal lepo urejene prostore, zraven pa je stalo še precejšnje gospodarsko poslopje. Na nečem vodnjaku podobnem je Tomažu potrpežljivo pozirala velika nam neznana žuželka.

 

Od doma smo se vrnili na označeno pot nekoliko više, že proti gozdu. Kolovoz je bil zelo razrit od vode, ob njem pa spet obilo čemaža, blagodišeči telohi in številna mogočna drevesa. Na robu gozda na levi je stala preža. Premagati je bilo treba še nekaj strmine, nato smo približno četrt ure od lovskega doma prikoračili na označen razcep (levo KREMPA, desno CERK). Ker smo narcisam, ki so bile sicer naš glavni cilj, hoteli dodati še kak hrib, smo se povzpeli po desnem kraku, ki pa smo ga takoj zapustili po stezi v desno. Ob njej je bil tudi kažipot KPP. Dolgo smo se vzpenjali in spuščali med polji čemaža, ki je bil ponekod še v popkih, drugod spet bujno razcveten. Na mokrotnem odseku, ki je na zemljevidih zapisan kot Korito, kakega korita ni bilo, smo pa opazili manjši izvir. KPP je bila na nekaj mestih tako zaraščena z grmovjem, kakor da nihče ne hodi po njej, a bila je dovolj dobro označena, da nismo imeli težav.

Čez 50 minut smo mimo kažipota nazaj KOČEVSKA PLANINSKA POT prišli na obračališče in kmalu za njim pri tablah o Pragozdni poti Krokar, bukovih gozdovih in Pragozdu Krokar (do tja se je mogoče pripeljati z Bezgarske planine) zavili levo, sledeč puščici in markaciji Krokarjeve poti (tri drevesa pod strešico). Na nekem drevesu se je poleg markacije pojavil še moder krokar, kakršni – narisani na najdebelejših drevesih – označujejo mejo zavarovanega gozda.

 

Po 25 minutah izmenjavanja ravnih odsekov in strmih klancev smo se ustavili ob tabli Gozdnega rezervata Borovec. Rezervat je naravnemu razvoju prepuščeno območje, označeno z modrimi oznakami, hoja pa je dovoljena le po označenih poteh. Tam smo pri velikem podrtem drevesu zavili levo in v slabih 10 minutah dosegli vrh Cerka (1192 m), kjer je vpisna skrinjica KT 11 KPP. Geodetski steber označuje državno geodetsko točko. Tamkajšnje rastišče kranjskih bunik je ob našem obisku žal premoglo le nekaj cvetov. Z ograjenega razgledišča tik pod vrhom se zaradi drevja ni videlo skoraj nič.

 

 

Cerk smo zapustili po drugi strani, mimo razgledišča. Naleteli smo še na tablo Pragozda Krokar, kamor (levo od naše poti) zaradi ohranjanja neokrnjene naravne dediščine vstop ni dovoljen. Na bližnjem Krokarju (1122 m) so gozd prenehali gospodarsko izkoriščati že leta 1885 in je bil pozneje deležen le še nekaj manjših gozdarskih posegov. Tako je na površini 76,96 ha nastal naš največji pragozd. V četrt ure smo naredili krog do podrtega drevesa, nato pa nadaljevali po poti vzpona. Čez eno uro smo se vrnili na razcep, kjer smo gor grede sledili kažipotu za Cerk, zdaj pa krenili proti Krempi. Pod Kamenim zidom smo šli mimo še ene table borovškega gozdnega rezervata. Čedalje ožja steza, zdrsljiva in viseča, je tekla vzporedno s strmim pobočjem. Tedaj se je usulo, a imeli smo srečo: proti cilju je bilo vedno bolj mokro, torej je tam precej deževalo, nas pa je oplazil le rep plohe. Preden se je nama z Janijem uspelo odločiti za zaščito pred dežjem, si je Tomaž že nataknil pelerino in to nas je rešilo: dež je ponehal. Po debeli uri smo naleteli na prve narcise, nato jih je bilo čedalje več. Nekatere so že odcvetale, bilo pa je tudi še nekaj popkov. Na razcepu dveh stezic takoj zatem smo se spustili po levi, spodnji. Doletelo nas je še nekaj dežja in celo sodre, a res le za vzorec.

 

 

Po 25 minutah ponekod kar strmega spusta ob nevarnem robu smo za lesenim kažipotom PD Kočevje nazaj CERK 2^h 30^MIN, FIRST.R 3^h 30^MIN in pri tablah o kočevskih (pra)gozdovih prispeli na cilj: na travnato Kremparsko sedlo (868 m), znano po rastišču narcis. Posedeli smo pod mogočnim drevesom pri tabli o narcisah in Krempi. Tam je pisalo, da je to najjužnejše rastišče v Sloveniji, ampak primorska so še bolj južno. Travnik je bil posejan z narcisami – še zdaleč ne tako na gosto kot na Golici in rovtih pod njo, pa vendar je bilo prav lepo.

 

 

V gozdu pod sedlom smo natrgali nekaj listov čemaža, nato pa se v 10 minutah spustili na travnik nad Inlaufom. Ko smo se ozrli, smo videli hrib Krokar. V Inlaufu (nemško Inlauf, kočevarsko Inlaf ali Enlaf, verjetno iz Einlauf, kar pomeni zatrep, ukanc), kjer je bilo v letih 1952–1955 moško taborišče za politične zapornike, smo se ustavili pri mizi, klopeh in informacijskih tablah. Tam sta bila tudi kažipota (670 m) nazaj Sedlo Krempe 0h 40min, Borič 2h 50min, Bosljiva loka 3h 10min, Cerk 3h 50min. Nadaljevali smo po asfaltni cesti levo skozi vas. Konec hiš – konec asfalta, nato pa smo z makadama zavili levo na razpokano asfaltno cesto in kakih 20 minut, odkar smo prišli iz gozda, smo bili spet pri avtu.

Ves dan je dišalo po čemažu in tako za večerjo ni moglo biti drugega kot špageti s čemažem. Čeprav so bile naš cilj narcise, bi prehojeno pot zlahka poimenovali tudi Čemaževa.