Pohod na Kokoš in počastitev spomina na tigrovce

Ker sem zaradi kolena obtičala doma, vsaka stvar pa naj bi bila menda za nekaj dobra, je prišel na vrsto še ne »obdelan« dogodek iz preteklosti. Potem ko sva leta 2018 obiskala spomenik na gmajni pri Bazovici, posvečen 6. septembra 1930 usmrčenim protifašistom, tigrovcem  Ferdu Bidovcu, Franju Marušiču, Alojzu Valenčiču in Zvonimirju Milošu, sva sklenila ob priliki ponovno obiskati ta kraj, da bi se udeležila vsakoletne komemoracije in spominskega pohoda. Tako sva se 11. septembra 2022 skupaj s številnimi udeleženci dogodka podala na Kokoš, kjer sva sicer že bila, a po drugi poti.

 

Zamejska Bazovica/Basovizza je bila že debelo uro pred začetkom pohoda zelo živahna, parkirišče pri Štjfnovem (Štefanovem) kalu (S 45.643112, V 13.866376) pa skoraj polno. Pred odhodom sva si ogledala spomenik padlim v boju proti nacifašizmu v bližini Bazovskega doma (Via Igo Gruden 72) in cerkve sv. Marije Magdalene ter park, v katerem je ob kalu tabla Razpršenega muzeja vode na krasu. Onstran kala so se že zbirali udeleženci 42. planinskega spominskega pohoda. Udeležili smo se ga večinoma starejši, precej je bilo otrok, mladine pa skoraj nič. Pred odhodom nam je spregovoril Ivan Peterlin, predsednik Zveze slovenskih športnih društev v Italiji. Iz njegovega govora sem si najbolj zapomnila žalostno ugotovitev, da nekateri italijanski domačini ne znajo niti pozdraviti slovensko in da slovenski otroci v šoli govorijo italijansko.

 

S prostora za prijavo smo se odpravili čez cesto po ozki, a še vedno asfaltni cesti med kamnitimi ograjami in hišami. Pot ni bila videti označena, a k sreči smo imeli vodnika. Pri Bazovici 261 smo zavili levo na kolovoz. Levo ob njem je tekel suhozid, desno pa pravcato obzidje, vrh katerega je bila ponekod celo žica. Z razdrapanega kolovoza med gostim drevjem in grmovjem smo po slabih 10 minutah zavili desno na asfalt. Brž nas je pripeljal na glavno cesto, ki pa smo jo le prečkali (nazaj smerni tabli za spomenik bazoviškim junakom in astronomski observatorij). Na drugi strani smo nadaljevali po stezi skozi gost gozd. Na neoznačenem razcepu čez dobrih 5 minut smo zavili levo. Glasen klepet (slišati je bilo »normalno« primorščino, »hudo« primorščino, italijanščino, narečno italijanščino in tudi ljubljanščino) ter besen lajež »naših« psov in tistih, mimo katerih smo šli, sta bila nekaj, česar kot večinoma samotna hodca nisva ravno vajena.

 

Ko smo prišli mimo Bazovice 149 z visokim obzidjem, se je začel gruščnat kolovoz, že kar cesta, ponekod tudi betonirana. Dotlej smo hodili po ravnem, tam pa se je pot prvič rahlo vzpela. Takoj zatem smo spet stopili na »pravo« cesto, a že hitro zavili z nje desno v gozd na kolovoz. Od naslednje hiše dalje je bil prepovedan ves motorni pr
omet, vendar hrupa kljub temu ni manjkalo – zanj je skrbel sosedov trop psov. Mimo odcepa desno, podrtih suhozidov in skozi zanemarjen gozd smo čez 10 minut prišli na razcep in se držali levo, prav tako na naslednjem razcepu. Po 5 minutah smo za nekaj metrov stopili iz gozda na travnik, nato pa zavili levo na asfaltno cesto, ob kateri so bile belo-rdeče markacije. Čez slabih 5 minut smo se ustavili pri cerkvici sv. Lovrenca ob križišču v Jezeru/San Lorenzu in počakali, da se je zbrala vsa skupina. 

 

Nadaljevali smo v jugovzhodno smer proti robu doline Glinščice/Val Rosandre po skalnato-blatni stezi rahlo navzgor skozi goščavo in na prvem razcepu zavili desno (tam so bile markacije). Po grmovju so ležali oblačila in plastenke. Neki domačin je pojasnil: »To so naši prijatelji Afganistanci.« Ob poti je raslo veliko še zelenega ruja. Iz gozda smo prišli na gmajno in se spet vrnili v hosto. Na nekem električnem drogu je bila skrinjica z napisom Monte Stena. Pogled na desno je bil zelo slikovit, videli smo Tržaški zaliv. Tudi po travnati gmajni je bila pot čisto skalnata. Ob njej je stala tabla o kraški gmajni – o prizadevanjih, da bi s pašo ovc ohranjali naravno okolje in spodbujali trajnostno kmetijstvo. Ob pogledu na dolino Glinščice (videla se je tudi cerkev sv. Marije na Pečah/S. Maria in Siaris nad njo) sem pričakovala, da so bomo ustavili in izvedeli kaj o njej, toda vso pot nismo bili deležni nobene razlage.

 

Menjavali sta se hosta in kraška gmajna, kjer je cvetelo precej rož, a nisem utegnila fotografirati, saj se nismo nič ustavljali. Belo-modra markacija Vertikale na tleh je bila prečrtana. Po dobrih 20 minutah se je pri nenavadnem razpelu (Monte Stena, 441 m) vzpon končal in začeli smo se spuščati. Tam so bile prečrtane še belo-rdeče markacije. Po dobrih 10 minutah je bilo konec spusta in nadaljevali smo po ravnem, še vedno skozi gozd. Ta se je razredčil, skozi drevje smo zagledali hiše v Dragi in čez 5 minut smo prispeli k hotelčku Locanda Mario (Draga Sant'Elia 22). Pesem Sergia Pirnettija na tablici na pročelju je bila posvečena krasu. Za četrt ure smo se ustavili za malico in pijačo.

Od hiše 7 smo odšli po ozkem asfaltu mimo table o Naravnem deželnem rezervatu Dolina Glinščice, smerne tablice Alpe Adria Trail in table o vasi Draga. Kmalu zatem smo stopili na kolovoz mimo odcepa desno k hiši 41 in na naslednjem razcepu zavili levo ob robu gozda. Razveselili smo se sence, saj je bilo že zelo vroče. Na nekaj jasah so stali čebelnjaki. Prečna cesta je bila označena z belo-rdečimi markacijami, mi pa smo ubrali »skrajšnico« skozi nekakšno džunglo v malem: grmovje, ovijalke, odpadle veje, podrto drevje, blato, vse razrito od vode, podrasti pa skoraj ni bilo. Sama te »poti« gotovo ne bi našla. Včasih je kolona za nekaj časa obstala, a mi zadaj nismo vedeli, zakaj. Ko je vodnik zvalil na tla drevo, ki je viselo čez pot, sta bila fantiča za menoj razočarana, ker sta hotela zlesti spodaj. Na tem odseku Vertikaline markacije niso bile prečrtane.

 

Za ostrim levim ovinkom čez pol ure smo se začeli vzpenjati med jesenskimi podleski. Vzpon se je hitro končal in zavili smo levo, vzporedno s pobočjem. V slabe četrt ure smo prispeli v Pesek z istoimenskim hotelom Pesek in cerkvijo Brezmadežne Device Marije. Da smo mogli vsi čez cesto, smo morali ustaviti promet. Na drugi strani smo nadaljevali mimo cerkve, table Območja Natura 2000 in znaka za prepoved vožnje po gruščnato-skalnati cesti(ci) z ostanki betonske prevleke proti gozdu. Rjaste smerne tablice na poti 28 niso bile več čitljive. V daljavi smo že videli Kokoš. Na razpotju čez slabe četrt ure smo šli desno mimo dveh vodnih zajetij. Na naslednjem razcepu sta bila oba kraka prava. Čez dobrih 10 minut smo se povzpeli desno na glavnejšo pot, šli mimo štirioglate ploščadi s kamnitim podpornim zidcem in pol ure nad Peskom dosegli Veliko grobljo/Tumulo del Monte Cocusso (661 m) s kvadrasto grmado kamnov in skal. Na eni je bila belo-rdeča markacija s številko poti 28, na drugi je pisalo KOKUS 663.

 

 

Od tam smo se spustili na drugo stran po skalnati stezici skozi gozd proti koči (vodič nas ni čakal). Še vedno so nas spremljale markacije poti 28. Na razcepu sta bili dve: belo-rdeča in belo-modra; šla sva po desnem kraku. Mimo mejne table, popackane z rdečim napisom, sva vstopila v Slovenijo in v slabih 10 minutah prišla do kažipotov (672 m) nazaj Lipica, naprej Planinska koča na Kokoši 5min. Ob poti sva opazila zanimive mejne kamne, po besedah enega izmed sopotnikov mejnike med tržaškim in goriškim oziroma Petačevim/Petazzijevim gospostvom.

 

 

Kmalu sva zagledala uravnavo na vzpetini Jirmanec (670 m) z antenskim stolpom in Kočo na Kokoši. Na ležalnikih, klopeh, stolih, v travi je posedala in poležavala množica planincev. Na vrh Kokoši (674 m) le kakih 5 minut proč sredi gozda se nisva podala, saj nam niso povedali, kdaj gremo naprej, torej se nisva upala potikati naokoli. Komemoracije seveda nismo smeli zamuditi, zato smo se kmalu odpravili nazaj proti Bazovici, tokrat po precej krajši poti. Kočo smo zapustili po slabi gozdni cesti. Ob njej so cvetele rože, kakršnih še nisem videla; Alenka me je poučila, do so to kukavičji jetičniki (neverjetno: niti ona jih še ni videla v naravi!). Čez 20 minut smo na desnem ovinku zapustili cesto po kolovozu v levo. Dobrih 5 minut zatem smo prečkali strmo pot iz doline, po kateri je prihajalo precej ljudi. Takoj za mejnim kamnom 79/11 je stala tabla, ki je označevala državno mejo. Potem smo videli še eno, skrito v grmovju in počečkano z rdečo barvo. Spet smo bili v Italiji. Kmalu po tistem, ko so zastavonoše dvignili zastave, smo pri lesi zavili desno navzdol, nato prečkali poljsko cesto in po slabe pol ure prikorakali na prireditveni prostor. 95-letnico ustanovitve organizacije TIGR smo počastili številni udeleženci spominskega pohoda in komemoracije, govorniki, pevci, godba na pihala, predstavniki Slovenije in Italije ter številnih organizacij pa so k spomeniku položili vence.

 

 

 

 

 

S prireditvenega prostora sva odšla po cesti, ker naju je domačin posvaril, da se bova po bližnjicah izgubila. V četrt ure sva bila pri avtu, ki je bil edini na parkirišču v senci (navadno se nama dogaja ravno nasprotno).

Poljanska baba, planina Obranca in Snežna jama

Ker se spet spopadam s težavami s kolenom, se je Jani 7. junija sam odpravil na potep po vzhodnih obronkih Mežakle. Tam sva že hodila tudi skupaj, ko tegale bloga še ni bilo, a malce drugače in v snegu. Jani je pohod v že pravi poletni vročini doživel takole.

 

Avto sem pustil na kar velikem parkirišču za cesto pred krajevno tablo za Kočno na severnem koncu vasi. Markirana planinska pot se začne kakih 20 m nazaj proti dolini onstran ceste. Njen začetek označuje zelena tabla z napisom Pohodniška pot 6, kar je dejansko oznaka jeseniške poti, imenovane Potep po Mežakli, ki obišče njene najbolj zanimive točke. Takoj po vstopu v gozd sem se znašel na razcepu treh poti, a številni knafelčki in velikanski možici niso puščali dvoma: treba je navzgor po srednji, najbolj strmi poti. Zasukala se je v levo in se kmalu celo malce spustila med balvane. V 10 minutah me je pripeljala do prvih kažipotov (730 m), 
kjer se mi je z druge strani pridružila pot iz središča vasi, označena z rumenimi pikami. Družno sta zavili desno in me povedli do kratkega skalnega odseka, ki ga je mogoče tudi obhoditi po desni. Sledilo je 15-minutno prečenje pobočja v levo do novih kažipotov (822 m), ki sta kazala naprej Obranca 40min in desno Poljanska Baba 5min.

 

Seveda sem najprej zavil k Babi, ki sem jo doslej vedno gledal le iz doline. Ker sem bolj počasen, sem pred njeno obličje (okoli 840 m) stopil šele čez 10 minut. To je slikovit osamelec iz anizijskega dolomita, se pravi starega kakih 245 milijonov let, ki je prepereval znatno počasneje kot njegova okolica. Proti pobočju je visok 4 m, in proti dolini 8 m. O takih pojavih krožijo med ljudmi številne pripovedi. O Poljanski babi je menda najbolj znana tista, ki pravi, da je to trdosrčna grajska gospodična, ki je okamenela, ker je na lovu pustila zveri raztrgati nemočnega gonjača. Tamkajšnji vpisni zvezek priča, da mnoge domačine kljub tolikšni krutosti premaga njena privlačnost. To jutro na primer se je neki Denis D. do pol sedme ure že štirikrat vzpel do nje, letos pa celo 835-krat. Turistični delavci so podnjo postavili lično razlagalno tablo in prijetno klopco za oddih z razgledom.

  

 

Če sem že splezal do zanimive skala, pa poglejmo še na vrh Babe, tudi Kres imenovane, na pobočju katere skala stoji, sem si misli. Rečeno, storjeno. Nad klopco sem mimo markantne, a žal že umirajoče bukve zavil desno. Pot, sitno viseča po strmem pobočju, se je malo dvigala in malo spuščala. Ko se je po 10 minutah povzpela na greben, sem zavil desno nanj in vijugajoč med skalami v minutki ali dveh stopil na vrh (889 m). Označujeta ga geodetski kamen in srčasti knafelc. Prav veliko prostora na njem ni, razgled na Deželo pa je kar širok, a tisti dan žal ne najlepši. Malo prostora je najbrž botrovalo tudi temu, da so lesen križ postavili v skale nekaj metrov niže.

 

Vrnil sem se h kažipotoma (822 m). Tokrat sem nadaljeval naravnost proti Obranci. Čeprav je to srednjegorski svet, strmina ni popuščala, nasprotno, pojavili so se celo prvi ključi. Skoraj 40 minut je trajalo, da se je gozd malo razmaknil in se je pokazal travnat rob. Tam je bilo urejeno vzletišče za jadralne padalce (1036 m) z vpisno knjigo, na katero je opozarjala kričeče rdeča tablica. Zasilni klopi sta vabili k počitku s še lepšim pogledom na Deželo in Stol. Kljub mrču se mu nisem mogel upreti. Ko sem nadaljeval spet v gozd, se je strmina vendarle unesla, iz česar sem sklepal, da sem dosegel vršno planoto. Kažipota (1052 m) 10 minut naprej sta me spravila v dvom. Čeprav je tisti v levo že v 5 minutah napovedoval Obranco, sem se na srečo odločil za desni krak, ki naj bi vodil na Planski vrh. Bom takoj razložil, zakaj na srečo. V nekaj minutah sem namreč dosegel kolovoz, zavil levo nanj in minutko naprej levo ob njem presenečen zagledal spominsko ploščo Ferdu Korenu in Viktorju Arzenšku. Prejšnji dan sem prebrskal kar nekaj zemljevidov (zdaj vem, da sem iskal napačno lokacijo – Gonžov rovt) in zavrtel več telefonov, da bi izvedel, kje ta plošča je, a zaman. Nihče ni vedel nič uporabnega, nekateri so mi celo napovedali, da mi je ne bo uspelo najti. Prazne marnje. Koren in Arzenšek sta bila mladeniča, ki sta padla 1. avgusta 1941 v prvem oboroženem spopadu jeseniških partizanov z Nemci. Na ta dan imajo Jeseničani zdaj občinski praznik.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kolovoz se je mimo plošče in slikovitega debelušnega štora nadaljeval do gozdne ceste in naslednjih kažipotov (1079 m). Po cesti se gre desno na Planski vrh in levo na planino. Pot na slednjo je samo 30 m naprej zapustila cesto ter se v 5 minutah iztekla pred leso in kopico kažipotov (1048 m). S tamkajšnje razlagalne table sem se poučil, da je bil večji del Obrance nekdaj v lasti Marovtovih iz Podhoma, da je nekdanja kmetija obnovljena v pastirsko kočo in da se danes na planini še vedno pase nekaj krav. Razsežen travnik je bil poln cvetja. Ob poti skozi senčni gozd sem dotlej opazil le precej kokoševcev in medenik, tu pa so me je med običajnim travniškim cvetjem najbolj razveselili nekaj primerkov redkejše pikastocvetne kukavice in imenitno razcvetela bleda naglavka. V gozdičku sredi planine se skriva spomenik trinajstim partizanom in aktivistom (tudi Korenu in Arzenšku), ki so med vojno na tem koncu Mežakle izgubili življenje. V bližini so ob stezi proti Gorjam vidni skromni ostanki zidanega pastirskega stanu. Na najbolj južnem in najvišjem robu planine (1035 m) se odpre lep pogled proti Bledu, bolj desno sem v daljavi prepoznal Viševnik in Debelo peč, ali se morda vidi tudi Triglav, pa mi zaradi oblakov ni uspelo ugotoviti. Na razgledišču raste samotna smreka. Nekdaj je bil v njeno deblo menda vrezan križ, a je narava rano že zacelila, za njo pa pustila le nekaj smolenih solzic.

 

 

Čeprav sem se na Obranci zadržal kar uro in pol, se mi je zdelo še prezgodaj za vrnitev. Če že stikam za mežakelskim krasom, je pa res nujno obiskati še Snežno jamo. Po planinskih kažipotih je do nje tako in tako samo 20 minut. Od lese na začetku planine sem krenil po gozdni cesti proti zahodu. Po 5 minutah sem se po stezici v desno prestavil na cesto više. Tam me je sicer pričakal kažipot (1088 m), ki me je usmeril levo, potem pa kar dolgo ni bilo nobene markacije, niti na odcepu ceste v levo, ki bi lahko koga zavedla, ne. 10 minut naprej me je še zadnji kažipot (1093 m) opozoril, da moram desno na kolovoz, po katerem sem v nekaj minutah dosegel Snežno jamo (1109 m). Čeprav sem o njej že nekaj vedel s spleta, sem prebral vse s tamkajšnje razlagalne table. Medtem je iz smeri Planskega vrha prišel par, ki se je izkazal za očeta Janeza in hčer Uršo. Glasno sta ugotavljala, da s seboj nimata svetilk, ker nista vedela, da si je mogoče ogledati tudi notranjost jame. Predlagal sem, da grem jaz s čelko naprej, onadva pa mi bosta sledila s pomočjo telefonov. In smo šli. Previdno smo se spustili v vhodno udorno jamo in šele od znotraj se je res razločno videlo, da ima jama pravzaprav dva vhoda, ki ju ločuje naravni most. Vzhodni je navpičen in tako za navadne smrtnike neuporaben. Iz vhodnega dela zavije rahlo v desno 70 m dolg rov, ki je na dveh mestih tako ozek, da mora obiskovalec na vse štiri. Najtežji mesti sta opremljeni s klini in eno celo s kratko jekleno lestvijo. Kljub zelo spolzkemu terenu smo se vsi srečno prebili do končne dvoranice, popackane z nekaj grafiti. S pravimi kapniki se jama ne more pohvaliti, premore pa več prav čednih sigastih tvorb. Ker v vhodnem delu dolgo obleži sneg, so menda nekdaj pastirji in gozdarji iz njega pridobivali vodo, med vojno pa je partizanom jama služila za shrambo hrane.

 

Po izstopu iz jame sem malce okleval, ali naj podaljšam še do Planskega vrha. A ker sva tudi tam z Mojco bila že dvakrat, sem se odločil, da se s prijetno družbo vrnem v dolino. Prej kot v poldrugi uri smo bili spet pri avtih.