Po poti XIV. divizije – 23. etapa

Iz Zgornjega Razborja do Žlebnika (KT 24)

V Šentvidu pri Zavodnju se je Kulturniška skupina s Karlom Destovnikom - Kajuhom na čelu 22. februarja 1944 namestila na Žlebnikovi domačiji. Kajuh je izčrpan legel k počitku. Samo nekaj minut kasneje, ko partizanom še ni uspelo postaviti varovanja, se je hiši približala nemška patrulja nekaj deset vojakov v belih haljah. Ob prvih klicih: »Švabi! Švabi!« je Kajuh z brzostrelko planil v vežo. Medtem je v hišo skozi priprta zadnja vrata že vstopil prvi napadalec, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil Slovenec, glavni orožniški stražmojster Franc Černe. Skozi odprta vrata je v razsvetljeno kuhinjo izstrelil nekaj rafalov. V tistem trenutku je v kuhinjo vstopil Kajuh. Rafal ga je zadel v sence in prsi, da se je zgrudil in v nekaj minutah izkrvavel. Medtem so partizani organizirali obrambo in celo prešli v protinapad, k hiši pa je tudi že prihajala pomoč, zato so se nemški vojaki in orožniki po samo četrturnem spopadu umaknili. Vse padle so še isti večer pokopali na gredi za kuhinjo.

 

V Zgornjem Razborju, kjer sva končala prejšnjo etapo, sva parkirala pri mrliški vežici ob pokopališču poleg župnijske cerkve sv. Danijela (S 46.449358, V 15.007955) tako kot pred leti na Šaleški planinski poti (ŠPP) Začela sva šele ob 9.30, ker sva se med potjo do izhodišča na makadamskih in gozdnih cestah dvakrat »izgubila«.

 

Od Pečolarja, kjer je kontrolna točka (KT) 23, je mogoče nadaljevati po asfaltni cesti pod ali nad šolo, saj se cesti le nekaj korakov naprej združita. Ker sva parkirala ob spodnji, sva ostala na njej. Kažipot (885 m) 5 minut od Pečolarja je napovedoval Cajgar 1h 40min, Andrejev dom na Slemenu 2h. Na razcepu čez minuto sva se držala glavne ceste, kjer sta se najina in Evropska pešpot E6 nadaljevali desno proti zahodu, ŠPP, mednarodna spominska pot zavezništva Vranov let in Benediktova pa so zavile levo proti jugu. Knafelcev je bilo komaj kaj, znaka XIV pa sploh nobenega. Za rože ta dan zaradi poznega začetka skoraj nisem imela časa, a ob tej cesti moram omeniti vsaj res veliko ozkolistnega ciprja.

 

Mimo Grbišnjakove domačije desno nad cesto sva 20 minut od izhodišča prispela k Prevalniku (na smerni tabli Prevolnik, Zgornji Razbor 21), kjer se je desno odcepila pot na Uršljo goro. Lesena plošča ob vhodu v staro hišo nama je povedala, da je domačija 16. marca 1945 pogorela med bojem šercerjevcev z Nemci. Od Prevalnika 
sva odšla po cesti po južnem pobočju Molakovega ali Glaseničkega vrha. Za domačijo je bilo asfalta konec in vstopila sva v gozd. Blago, toda vztrajno sva se vzpenjala. Motornega prometa k sreči ni bilo veliko, saj se je za vsakim avtomobilom silno kadilo, zato je bilo tudi rastje ob cesti čisto sivo. Ves dan pa so naju srečevali in prehitevali številni kolesarji.

 

 

Menjali so se (pre)dolgi sončni (napovedali so 36 ºC) in prijetni senčni odseki. Ob cesti so se vrstile raztresene kmetije. Najprej sva od daleč zagledala Skobirjevo, a čez dobrih 25 minut je prišla prva na vrsto Končnikova (Zgornji Razbor 24). V gozdu nad bližnjim Skobirjem (št. 25), kjer sva se držala levo (desno še en odcep na Uršljo goro), je mamljivo dišalo po bezgu. V električnem pastirju, ki je ločil cesto od strmega pašnika na levi, je glasno pokljalo. Kakih 5 minut od Skobirja sta bila pri odcepu k Spodnjemu Kotniku (št. 26) kažipota (1000 m), nato sva šla mimo te domačije levo pod cesto in čebelnjaka desno nad njo.

 

Dobrih 10 minut od Spodnjega Kotnika sva dosegla Zgornjega (Zgornji Razbor 29), ki ga v resnici ni več, saj je vojno preživela le kašča, ki je s cestne strani dvonadstropna. Razglašena je za spomenik stavbne dediščine lokalnega pomena. Nad kletnim portalom sva s težavo razbrala letnico 18Ӡ5.

Skoraj 10 minut od kažipotov pri kašči (1018 m) je cesta zavila pravokotno levo na jug in tekla mimo naslednjih ob razcepu (Ciganija V, 1051 m), kjer je bujno cvetelo kresničevje. Šele za tem je bilo po več kot poldrugi uri konec Zgornjega Razborja – res zelo raztresene vasi. Prispela sva v Javorje v občini Črna na Koroškem; tam nekje je namreč štajersko-koroška meja. Po kakih 10 minutah sva – radovedneža – zavila kar na pamet desno v breg proti cesti više, ob kateri je bilo na zemljevidu narisano znamenje. Ko sva dosegla zgornjo cesto, sva se znašla na SPP. Mimo klopce sva prišla do kažipotov (Ciganija, 1115 m) levo Dom na Slemenu 35min, desno Naravske ledine 1h 45min, Uršlja gora 2h. Na tem izhodišču za Uršljo goro je stala razpokana panoramska tabla in ob njej je parkiralo osem avtomobilov. Razpelo ob križišču s cesto iz Javorja je spominjalo na Alojza Kompana, ki je »/o/b tragičnem dogotku vzel slovo /…/ dne 30.11.1964.Daleč na okrog dobro poznan kmet iz Javorja, roj. 15.4.1921.« Radovednost je bila potešena. V levo je bilo manj kot 5 minut do kažipotov na stičišču obeh cest, najvišji točki 23. etape (Cajgar, 1107 m).

Cesta naju je čez slabih 10 minut pripeljala k spominski plošči in razpelcu na drevesu ob cesti (S 46.44639, V 14.96182) v spomin na Franca Kneza, po domače Zgornjega Kotnika. Tam so ga 11. decembra 1944 ustrelili Nemci, ko je prenašal pošto s Štajerskega na Koroško in zaradi konjskih kraguljčkov ni slišal nemškega Halt! Mrtva sta obležala on in en konj. Desetletni sin Feliks je naložil očetovo truplo na sani in ga z drugim konjem odpeljal domov. Cesta se je pri Mežniji iztekla na asfaltno regionalno cesto Šoštanj–Črna na Koroškem. Motorist, ki se je tam ubadal z neposlušnim starim tomosom, je povedal, da je mala stavba ob stiku cest počitniška hiška TEŠ. V bregu na drugi strani križišča so domačini leta 1991 zgradili majhno cerkev sv. Vida v spomin na prvotno, ki so jo 23. aprila 1945 požgali partizani. Bila je namreč del utrjene postojanke, ki jo je pod nadzorom Nemcev gradil madžarski delavski bataljon, da bi zavarovali umik nemške armadne skupine E na Koroško. Po napadu Šercerjeve brigade so se Nemci hitro umaknili, več kot 300 Madžarov in 100 Ukrajincev pa se je vdalo. Šercerjevci so potem vse utrdbe uničili.

Mežnijo sva zapustila po kolovozu, vzporednem s cesto, v gozd. V daljavi sva videla Uršljo goro. Kmalu za kažipotoma (Šentvid, 1080 m) sva cesto prečkala, nadaljevala po desni in v slabih 10 minutah prispela k Andrejevemu domu na Slemenu (Šentvid pri Zavodnju 6, 1090 m). Zgradili so ga leta 1952 na pobudo Andreja Stegnarja, tedanjega predsednika PD Šoštanj in direktorja Tovarne usnja Šoštanj, po katerem se tudi imenuje. Na steni v vhodnem hodniku je lesena plošča planincem, ki so padli v NOB, na zunanji steni pa je plošča centru za usposabljanje velenjskih teritorialcev, med njimi enote za posebne namene iz osamosvojitvene vojne.

 

                                              

 

 

 

 

 

 

 

 

Po hladni pijači sva se spustila od doma mimo kažipotov (1086 m, za naju Žlebnik 45min) proti gozdu. Pri Orlu (Šentvid pri Zavodnju 5) čez 10 minut so bili spet kažipoti (1045 m). Domačija se ponaša s posebno debelim jesenom. V gozdu nad njo sva posedela na podrtem deblu in pomalicala, nato pa nadaljevala po najbolj desni poti od Orla, zatravljenem kolovozu, ki vodi v gozd, kjer sva opazila prvo oznako XIV. Srečala sva nabiralki borovnic in na moje začudenje, saj nisem videla še nobenih zrelih, sta priznali, da so še zelene. Za dvema dobro označenima odcepoma sva na cestnem ovinku čez 10 minut zavila desno na kolovoz. Kažipot naju je takoj usmeril ostro levo navzdol, čez slabih 10 minut pa sva se na skromnem križišču spustila naravnost in stopila na plano. Levo ob poti je čemela zasilna klopca. Pri odcepu levo sva ostala na kolovozu, nato pa se ob stiku številnih stezic in stez še naprej držala svojega kolovoza. Ta se je zožil v stezo, nastlano z mehkim suhim listjem in češarki, ki je nekaj časa tekla po jarku. Na razcepu po manj kot 10 minutah sta puščica in knafelc kazala na glavni (desni) krak mimo Javornika, kar naju je presenetilo, saj celo na spletnih zemljevidih spremembe ni in je pravi še vedno levi. Čeprav so bile nekatere oznake ob njem prebarvane, sva se ga držala. Čez 5 minut sva prišla iz gozda in zagledala Žlebnikovo domačijo, do katere je bilo treba le še čez travnik.

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

Pri Žlebniku (Šentvid pri Zavodnju 2, 759 m) naju je čakala skrinjica z žigom KT 24. Ob vhodu v hišo je plošča Karlu Destovniku - Kajuhu, ki je tam padel. Posvečen mu je tudi skromen skalnat spomenik, predvsem pa lepo urejen spominski paviljon, delo velenjskega arhitekta Roka Polesa, tudi pesnika in pisatelja (ko sva bila tam prvič, ga še ni bilo). Paviljon spominja na kozolec. Šoštanjska občina ga je odprla leta 2017, ob 95. obletnici pesnikovega rojstva. V njem je razstava Samo en cvet, ki obsega pano z življenjepisom in fotografijami, zaslon za multimedijsko predstavitev in nenavadno Polesovo kiparsko upodobitev pesnika. Na stekleni steni je izpisan del pesmi Samo en cvet, en češnjev cvet in tudi dvorišče je porisano s češnjevimi cvetovi. Paviljon je odprt vse leto. Gospodinja je povedala, da so traso poti spremenili, ker se je dogajalo, da so celi razredi otrok mendrali travo, midva, ki sva prišla dol po pokošenem travniku, pa da nisva naredila kake škode, sploh pa sva le dva, je bila popustljiva. Izvedela sva še, da je pred časom neurje razbilo steklene stene paviljona in razmetalo opremo. Dobila sva tudi dovoljenje za parkiranje na dvorišču, ko bova naslednjič nadaljevala pot od njih.

Vrnitev pretežno po ŠPP

Od Kajuhovega paviljona sva se spustila mimo mogočne lipe, zaščitene kot naravna vrednota (premer 180 cm, obseg 555 cm) po travniku na severovzhod. Zavila sva levo v gozd na obupno zaraščeno stezico, ki je bila sicer markirana, a že zelo dolgo ne vzdrževana, tako da je bila predvsem zaradi kopriv in malinovih bodic težko prehodna in prav boleča. Kjer naju je ovirala »samo« praprot do pasu, sva si kar oddahnila. Sčasoma je postala steza nekoliko laže prehodna in ob njej so rdele gozdne jagode. Prebila sva se do potoka in ga prestopila po brvi. Prej kot v 20 minutah sva pristala na gozdni cesti in se vzpela levo po njej. V 5 minutah naju je pripeljala k Zadneku (
Zavodnje 39; na kažipotih Zadnik). Pred gospodarskim poslopjem onstran asfaltne ceste sva zavila levo, a jo takoj zapustila v desno mimo kažipotov (711 m), potrebnih novega vijaka. Prestopila sva električnega pastirja in po nepokošeni travi čez slabe četrt ure prigazila k Predneku (Zavodnje 38), kjer sva dobila vsak svoj kozarec osvežilno hladne vode.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od Predneka sva po asfaltni cesti mimo znamenja, šopa brstičnih lilij, ki so morda »pobegnile« s kakega vrta, in skladovnic drv prišla v gozd. Ta cesta teče med rdeče označenima potema po maPZS, med katerima na tem zemljevidu ni nobene ceste (na Mapy.cz pa je). Nameravala sva po desni, a sva se znašla na levi. V slabe četrt ure se je Prednekova dovozna cesta iztekla na glavno asfaltno, po kateri sva se spustila rahlo v desno proti Praprotnikovi domačiji (Zavodnje 42). Prav neverjetno je, v kakšnih strminah kosijo.

 

Čez 15 minut sva nad Praprotnikom pri tabli Kavčnikova domačija 100 m cesto zapustila v levo. Mimo tabel o tematski poti v okolici Kavčnikove domačije in o ptičih (slike na teh in naslednjih tablah so žal že precej obledele) sva hitro prišla do lese, onkraj nje pa do table o travniških rastlinah in Kavčnikove domačije, ene redkih ohranjenih evropskih alpskih dimnic (na slikah so zadnja in prednja stran ter preša). V njej je bil en sam bivalni prostor, namenjen tudi nekaterim domačim živalim. Iz ognjišča je dim uhajal skozi odprtino v strehi. Ta kulturni spomenik, za katerega skrbi Muzej Velenje, je odprt od 1. julija do 31. avgusta ob nedeljah med 10. in 17. uro (čeprav je bil šele 25. junij, pa sva se lahko odžejala pri vodni pipi). Poleg dimnice je majhen ograjen vrt s tablicami, na katerih piše, kaj tam raste, ob njem pa namig Športnega, kulturnega in turističnega društva Šentvid, naj gledamo z očmi, ne z rokami. Nasproti vrtička je tabla o zdravilnih rastlinah.

 

 

 

Pot sva nadaljevala po stopnicah levo v gozd. Čez stezo je teklo več potočkov, ponekod po dražnicah, drugod je bila mokra vsa. Sledile so tabla o sesalcih in dve o drevesih. Nato se je pot povzpela mimo Zavodnja 43a in druge table o ptičih. Slabih 10 minut od Kavčnika sva dosegla regionalno cesto Šoštanj–Črna na Koroškem. Po asfaltni cesti sva se spustila mimo Kopinove kmetije (Zavodnje 48), potem pa naju je kažipot (809 m) Zavodnje 30min usmeril levo čez travnik in v gozd (markacija ob vhodu vanj ni vidna prav daleč); tako sva prečkala dolg cestni ovinek. V gozdu sva se prebijala skozi malinovje in praprot, a je bilo vsaj dovolj markacij. Kmalu sva se vrnila na asfaltno cesto (759 m), po slabih 20 minutah pa za Sedlarjem (Zavodnje 51) zavila levo z nje. Kar hitro je bilo treba desno na vlako, ki sva jo zaradi zaraščenega začetka kljub markaciji najprej zgrešila, kasneje pa je postala boljša. Brž naju je odložila na makadamsko cesto in spustila sva se levo po njej. Lahko bi se je bila držala do Velunje, a sva raje sledila šaleškim markacijam. Po 10 minutah naju je kažipot usmeril desno; tudi ta odcep je bil popolnoma zaraščen. Zdi se, kot da se s to potjo ne ukvarjajo več. Čez slabih 10 minut se je nekoliko izboljšala in naju še čez toliko skozi pas skoraj do vratu visoke trave pripeljala na gozdno cesto.

 

 

 

 

  

 

V 5 minutah sva pristala pri Velunji. Po mostu sva jo prestopila in se na drugi strani ceste povzpela čez travnik v gozd. Čakal naju je še najstrmejši del poti, tudi ta zaraščen in razrit. Po skoraj četrt ure sva skrenila levo na kolovoz, dobrih 5 minut zatem pa zavila desno. Kolovoz so od najinega prejšnjega obiska očitno razširili. V slabih 10 minutah sva prišla iz gozda. Mimo znamenja, skritega v zelenju, čez strm travnik in mimo preže naju je pot za kratek čas znova popeljala med drevje, ko pa je ostalo za nama, sva daleč na desni zagledala zvonik Sv. Danijela.

 

 

Čez dobre četrt ure sva se ustavila pri Radmanu (Zgornji Razbor 11), kjer sva izvedela, da je tisti kolovoz razširil njihov »ta mladi«. Fantiček, ki nama je pred dobrimi štirimi leti mahal z balkona, je postal fant, njegova babica pa nama je postregla s hladno vodo. Kar uganila je, da je avto, ki stoji zgoraj v vasi, najin. Kmalu za lepo Radmanovo kapelico je bilo konec asfalta. Na mestu, kjer je stala lesena Tevževa bajta, naju je presenetilo gradbišče; podrli so jo in zidajo novo hišo. Do glavne ceste je bilo še slabih 10 minut strmega klanca, ob katerem je razkošno cvetelo nekaj pravih kostanjev, nato pa sva se kmalu razveselila avta: stal je v senci.

Ta dan sva poleg 23. etape Poti XIV. divizije prehodila kar nekaj odsekov Poti kurirjev in vezistov, Vranovega leta, Benediktove in zlasti ŠPP, posebno ob vrnitvi, saj se rada vračava po drugi poti, če je le mogoče. Tako sva lepo preživela rojstni dan naše države.