Kofce gora brez vrha

Ko si je Jani lani (da, še so »ostanki« iz leta 2021) zaželel prvega snega, sva med drugim poklicala na Kofce. Pri njih je še kopno, so rekli, prvi sneg je šele nad križem. O, potem greva pa na Kofce goro! Tam sva sicer že bila, a pred skoraj 15 leti. In tako sva se odpeljala na parkirišče pod Matizovcem (S 46.414588, V 14.300332). Kar hitro se je polnilo. Ob njem je skrinjica, namenjena prostovoljnim prispevkom za parkiranje »urejanju vstopne točke: Kofce – Košuta ...«. Više je nastalo še eno parkirišče, ki ga prejšnjič menda še ni bilo. Postavili so nove table z obvestili, opozorili in zemljevidom, klopce.

 

Takoj za zgornjim parkiriščem sva zavila levo s ceste in se povzpela po široki skalnati in koreninasti stezi. Čez čas sva se vrnila na cesto. Na križišču, kjer je bil levo dovoz k Podljubelju 230a in je kažipot Kofce kazal naprej (desno se pride k Zajmenovi domačiji), je bila na drevesu slika fotoaparata, morda zato, ker je od tam lep pogled na Zajmenove peči. Svarilo pred bikom na paši ni bilo ravno aktualno. Pri še enem kažipotu Kofce sva znova zapustila cesto po sila koreninasti stezi. Čez dobre četrt ure sva se po stopnicah ponovno povzpela na cesto, tokrat že pod Matizovcem. Šla sva mimo transformatorske postaje, domačije (1078 m), kjer je bila nekoč zapornica (do tja smo smeli z avtomobili, kar je bilo ob navalih planincev res neprimerno), gospodarskih poslopij in skladovnic desk. Za izvirom in koritom sva na razcepu kolovozov nadaljevala po označenem desnem kraku in pri žagi vstopila v gozd.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Smerne tablice in markacije so naju vodile med kolovozi, vlakami in stezami. Z desnega ovinka čez 15 minut s kažipotom nazaj proti parkirišču sva zavila levo na nekakšen greben. Strmina kar ni pojenjala; v vlogi pomočnikov so se izmenjevale korenine in stopnice. V naslednje četrt ure sva po prečkanju kolovoza in kmalu zatem še vlake prišla do lese. Travnik na levi se je že zaraščal. Šla sva naravnost navzgor skozi smrekov gozd po jarku, ki je sekal množico drevesnih korenin. Za travnikom naju je znova objel gozd. Pri žičnati ograji na vrhu vzpona sva stopila na poseko. Dohitela naju je sedmerica, ki je vso pot neumorno čebljala, in prihajali so še novi planinci – prava božja pot. Strmina se je za nekaj časa unesla, nato spet povečala.

 

Četrt ure nad leso sva pogledala iz gozda in čez 5 minut dosegla Dom na Kofcah (1488 m). Ljudi se je kar trlo. Nad domom sva naletela na nekaj zaplat snega, sicer pa je bilo do dobrih 10 minut oddaljenega križa (1596 m) še kopno. Klopca pri njem je bila podrta. Markacij je bilo malo, nekaj mejnih. Tudi nad križem še ni bilo snega. Vzpenjala sva se med skalami in po dobre četrt ure pri kažipotih na 1695 m (tako maPZS, na kažipotih pa 1560 m) zavila desno (Kofce gora 40min, Kladivo 1h 40min). Dohitela naju je planinka iz Zgornje Savinjske doline in naju pohvalila, da dobro hodiva. Obžalovala je, da je njena kolegica, s katero je bila to poletje skupaj na Škrlatici, Jalovcu in Triglavu, odnehala na Kofcah. To se nama je za tako gornico zdelo neverjetno, pa je dodala, da je bila kolegica po naštetih podvigih »kar mrtva«.

  

Dalje sva se vzpenjala po vijugavi ozki gruščnato-skalnati stezici. Prehitel naju je avstrijski par. On, Boroveljčan, je govoril slovensko, čeprav ni bil Slovenec. Po njegovem mnenju je v Sloveniji planinska kultura čisto drugačna kot pri njih – tam vsi sedijo pred televizorji, pri nas pa hodijo v gore mladi in stari in celo otroke nosijo v nahrbtnikih. Zanimivo, ravno pred kratkim sem prebrala mnenje Jožeta Draba: »Najbolj spoštujem Avstrijce, ki resnično spoštujejo svoje gore, so dobro opremljeni in imajo tudi veliko gornikov. Tudi mladih. Bi rekel, da so bolj gorniški narod od nas, ki se imamo za najbolj gorniškega.« Sto ljudi, sto čudi. Srečala sva še starejši par, ki se je vračal, ne da bi bil šel do vrha. Nista povedala, zakaj, ampak dalo nama je misliti.

Potem ko sva se povzpela na greben (po domače Froncov), sva nekaj časa prijetno vijugala, nato pa se je pot postavljala čedalje bolj pokonci. Na krušljivi prepadni polički pod skalnimi konicami sva se držala z nahrbtnikoma proč od trebušastih skal, da naju ne bi zrinile s potke. Snega sicer ni bilo preveč, a v tisti strmini bi bil zdrs lahko usoden. Dobre pol ure nad kažipotoma, ko se je strmini in spolzkim tlom pridružila še slaba vidljivost zaradi megle, sva sklenila obrniti (GPS je pokazal 1858 m). Pogled na približno 100 višincev do vrha je bil nekam zlovešč in nisva hotela tvegati.

 

 

 

 

Tudi nazaj grede se mi je zdela ozka polička pod skalnimi konicami precej sitna. Srečala sva mlad par, prav tako namenjen na Kofce goro. Vprašala sta, kakšna je pot, pa sva povedala, da nekateri sicer gredo gor, midva (ne edina) pa sva presodila, da je prenevarno. Sklenila sta poskusiti. Do kažipotov (navzdol Dom na Kofcah 15min in Podljubelj 2h) sva sestopala dobre tričetrt ure. Tik nad njimi sva šele zdaj opazila v ruševju ležečo smerno tablo za Kačjo pot k Taborniškemu domu Šija (levo). Do Doma na Kofcah je bilo še 20 minut hoda. Toliko vpitja že dolgo nisva slišala. Celo večnost sva čakala na svoje štruklje, čeprav je kar številna mladina, ki je stregla, delala pridno in prijazno. Še dlje (!) pa sva čakala, da sva jih lahko plačala, saj naju je plačilna večkrat odpravila s »takoj«, potem pa je stregla in zaračunavala drugim, tako da smo prišli kar malo navzkriž. Kljub dobrim štrukljem ne pojdeva zlepa več tja, sploh pa ne za konec tedna.
 

Čeprav je treba v hribe načeloma zgodaj, sva bila tokrat prezgodnja: šele popoldne je posijalo sonce, tudi na Kofce goro. S Kofc sva odšla po drugi poti, po gozdni cesti mimo drvarnice, kjer teče tudi kolesarska pot. Na dnu spusta po dobrih 20 minutah, na Ravnah (1315 m), je parkiralo nekaj avtomobilov. Kolesarska kažipota sta kazala nazaj Dom na Kofcah 1,2 km in Planina Šija 2,6 km, levo Jelendol 7,3 km in Tržič 13,7 km. S križišča sta desno tekli dve cesti, prepovedani za promet: prva, zgornja, proti Matizovcu, druga, spodnja, pa proti Zajmenu (nenavadno: na maPZS nista narisani). Spustila sva se po prvi in obšla spuščeno zapornico. Čez cesto je ležalo podrto drevje in sčasoma je bila še komaj vredna tega imena. Čeznjo je ponekod tekla voda, od nje so se cepili kolovozi in steze.

 

 

 

 

 

Po dobre pol ure sva malo nad žago prispela na križišče, kjer sva se priključila sila obljudeni prečni gozdni cesti. Zjutraj sva šla tam po levem kraku, vrnila pa sva se po drugem. Na desni so se sončili obronki Košute. Mimo izvira sva v slabe četrt ure prispela k Matizovcu. Do parkirišča, kjer se je gnetlo več kot 50 avtomobilov, je bilo še kakih 20 minut.

 

 

 

 

 

Kofce gora (tudi Mali turn, Kovca ali Kovca gora, 1967 m) je po obojih Karavankah, Klinarjevih in Janševih, neizrazita vzpetina med Velikim vrhom in Kladivom. No, od tam, kjer sva odnehala, se mi je zdela precej »izrazita«!

Košutica (1968 m)

Na ta dvoglavi vrh vzhodno nad Ljubeljem sva poskušala priti že davnega leta 2004, a sva se ga lotila z napačne (za naju prezahtevne) vzhodne strani, s Hajnževega sedla (tudi sedlo Korošica, 1701 m). Tega imam v lepem spominu, ker se je čezenj pred najinimi očmi pretakala megla, manj veselja pa sva imela z ozkim, krušljivim, zračnim grebenčkom, zaradi katerega sva obrnila. Lani 16. avgusta sva si izbrala drugo pot ‒ do planine Korošica sicer orientacijsko zahtevnejšo nemarkirano z le nekaj kažipoti, od tam pa lažjo markirano po zahodni strani.

 

Pri Vrančku pod Ljubeljem, kjer se začne markirana pot na Korošico, je bilo že vse zaparkirano, pri ljubeljski podružnici koncentracijskega taborišča Mauthausen pa je bil še prostor, a odločila sva se za naslednje parkirišče, s katerega vodi na planino nemarkirana graničarska/lovska pot. Nanj se z zadnjega levega ovinka pred predorom odcepi makadamska cesta, označena s kažipotom Korošica ‒ P. Tam so bili že štirje avti in v enem so bili »razstavljeni« vsi mogoči ključi neprevidnega lastnika. Kolovoz na desni je prečkal regulirano strugo, ob kateri sva se pripeljala s ceste, na drugi strani pa je bil še en, širši kolovoz, a ni bilo označeno, kateri je pravi.

 

Začela sva po širšem kolovozu, pravzaprav že kar gozdni cesti. Prečkala je regulirano strugo, se še razširila v pravcato »avtocesto« in se strmo povzpela v gozd. Nad zadrževalniki sva še enkrat prestopila strugo, pred tem pa levo v hosti bolj po naključju opazila kažipot naprej Planina Korošica. Cesto sva zapustila v desno, po 20‒30 m steze pri naslednjem kažipotu Planina Korošica zavila ostro desno in nadaljevala navzgor ob skalnatem pobočju. Prečkala sva sesipajočo se ozko, a hudo strmo grapo. Steza se je venomer spreminjala: posuta z zdrobljenim suhim listjem, koreninasta, skalnata, zemljata. Ob njej je cvetela in zelenela bujna podrast. Z zaraščene poseke sva uzrla spodaj cesto in zgoraj Begunjščico. Napredovala sva v ostrih serpentinah, večinoma dolgih.

 

 

 

 

Čez slabih 20 minut sva šla pod veliko skalo, ki jo je podpiralo drevo, in za njo zavila levo. Na pobočju nasproti sva zagledala pot od Vrančka. Nad omenjeno skalo je sledila šesta serpentina. Oba sva jih štela (leve so bile lihe, desne sode), a najino štetje se je kmalu nehalo ujemati. Na nekaterih ovinkih so se odcepile bližnjice in se na poznejših spet priključile glavni poti. Ta se je nekje podrla in tam je bila podprta. Na vlažnih zemljatih tleh so se videle stopinje, torej tam kar hodijo. Korenine so večkrat služile kot stopnice. Ob kratkem zdrsljivem vzponu je bila na levi polomljena ograja. Čedalje več je bilo smrek. Sčasoma se je steza nekoliko razširila in zravnala. Iz vlažne prsti, posute z gruščem, so ponekod štrlele skale in korenine. Nato je šlo spet navzgor.

 

Po 25 minutah sva dosegla križišče: z leve od spodaj je pritekla gozdna cesta, nato se je v breg pognala ozka stezica, verjetno bližnjica, sledila je cesta navzgor, najbolj desno pa je tekla še ena, razrita, na kateri je stala voda. Ubrala sva jo po tisti naravnost navzgor, ki je bila obenem vlaka, razdejana od traktorjev in polna scefranih ostankov lesa. Na vrhu vzpona sva po njej zavila levo, še vedno navzgor, desno pa se je odcepila druga, blatna in zaraščena. Ko je najino vlako čez kakih 5 minut prečkala stezica (ugibala sva, da je bližnjica s križišča), je bilo v rdečem blatu videti le še redke stopinje in ker je poleg tega vlaka zavijala preveč v levo, sva sklenila nadaljevati desno po stezici. Sprva sva gazila po visoki travi, a rdeč trakec (podobnega sva opazila že niže ob vlaki) naju je opogumil, da sva vztrajala. Stezica je postala razločnejša in ko sva vstopila v gost smrekov gozd, tudi širša. Po dobrih 10 minutah nama je izbiro potrdil možic in ravna osončena črta, ki sva jo gledala od spodaj, se je kmalu izkazala za gozdno cesto, ob njej pa je bilo še več možicev.

 

Desno po cesti sva prikorakala do razcepa: levi krak se je vzpenjal, desni je tekel naravnost. Izbrala sva levega in prej kot čez 10 m se je od njega levo odcepila steza, označena s kažipotom Korošica. Spet so se začeli vrstiti ovinki, a jih nisem štela. Onkraj poseke, poraščene z malinovjem in visoko travo, naju je dobrih 5 minut od kažipota pričakala klopca v smrekovem gozdu. Na razcepu nad njo sva nadaljevala po desnem, širšem kraku, a se je izkazalo, da je levi ravno tako dober, saj sta se kmalu staknila. Takoj zatem naju je ustavila pašniška ograja. Na vratih je pisalo Psa na vrvico in Živina na paši. Stopila sva na obsežno planino Korošico. Živine ni bilo videti. Steza naju je vodila mimo lesenega korita, nekaj časa spet skozi gozd in znova iz njega med redko drevje, na sonce. Do tam sva se vse jutro hladila v gozdni senci. Levo nad stezo so se dvigali strmi travniki, desno pod njo je zelenel prav tako strm gozd. Po desni je tekla ograja. Tudi oster desni ovinek čez grapo je bil ograjen. Zemljata tla so steptale krave, zato so bila blatna. Steza je napravila še več ovinkov čez globoke, strme grape.

 

Za zadnjim ovinkom po dobrih 20 minutah sva zagledala umetelen kažipot naprej Koča. Na skali pod njim je pisalo Košutica (Baba) in puščica je kazala na pot levo nazaj. Tja je usmerjal tudi rdeč lesen kažipot, na katerem je nekoč pisalo Koča na Ljubelju. Ob njem je bila mejna markacija. Na skali nekoliko dalje je pisalo Granič. steza (lovska) in puščica je bila usmerjena nazaj, od koder sva prišla. S tega stičišča ni bilo daleč do drugega dela planine, kjer so se pasle krave. Pri pastirskem stanu, na katerem je pisalo 1554 m, sva izvedela, da jih je 60, v glavnem mam s telički. Kar nekaj planincev se je nabralo in večina se je poznala med seboj in z gostitelji. Na steno pritrjen nemško-slovenski plakat z zemljevidom, besedilom in slikama je imel naslov Okoli Košute – Pot Alpske konvencije. Tri smerne tablice so kazale nazaj, od koder sva prišla, Vrh Ljubelja 1^h 15min in Košutica (Baba) 1^h 15min, naprej v nasprotno smer Podljubelj 1^h, na tretji Hajnževo sedlo 30min, Veliki vrh 1^h 30min in Kofce 2^h 30min pa je bila puščica zbrisana. Tamkajšnja rdeča prst je bila še posebno očitna okrog korita, kjer so tla pomendrale krave. Nad planino je kraljevala Košutica.

 

 

 

 

Vrnila sva se k razcepu (šele med potjo nazaj sva opazila skalo z napisoma Stari Ljubelj in Baba) in nadaljevala po desnem kraku. Še vedno sva se ogibala kravam in kravjakom. Med vzpenjanjem po gozdu sva srečala veliko planincev, ki so se že vračali, in prehitel naju je tekač. Vodile so naju mejne markacije. Po 20 minutah, kmalu nad mokrim in blatnim odsekom okrog korita, sva stopila iz gozda na sončen travnat rob (1652 m) z rdečim slovenskim in rumenim avstrijskim kažipotom. Na prvem je pisalo nazaj Planina Korošica 15min in Hajnževo sedlo 2h 45min (2h je bilo upravičeno zabrisano), na drugem levo Loiblpass / Ljubelj 1 ½ h 650 in Loiblhütte / Koča na Ljubelju 1 ½ h 650, oboje z rdečo piko. Z desne se je spuščalo precej ljudi. Povzpela sva se tja ob ograji po travnato-zemljati stezi mimo mejnih kamnov XXIV/136 in kasneje 137. Odpirali so se pogledi na Ljubelj, Zelenico in okoliške gore. V kratkih ključih sva grizla v breg in celo tam so bili sledovi krav. Nato se je steza pri mejni tabli ter stari smerni tablici nazaj Loiblpass Nr.650, naprej Loibler Baba in naprej levo Hainschgraben Nr.650 zravnala.

 

 

 

 

 

Na naslednjih rumenih kažipotih se je poleg poti 650 pojavila še 651, tudi pri 45 minut oddaljeni Košutici (naprej, rdeča pika). Spet je pribrzel tekač, tokrat nasproti. Pot so nama popestrili šipkovi plodovi, mali zali kobulčki, grintovci, avstrijski sviščevci, strumen panonski svišč, klinčki, trebušaste zvončice, ozkočeladaste preobjede, mnoge rože pa so že odcvetele. Na prsti in kamnih nama je drčalo in kratki ključi so komaj kaj odpomogli strmini. Po 40 minutah, v bližini križa v spomin na Thomasa, ki je tam nekje preminil dobra dva meseca prej, je bila dobrodošla kratka uravnava, potem pa spet strmina, ključi, grušč in skale. Prestavila sva se na drugo stran grebena in po 10 minutah vstopila v spolzek skalnat žleb. Z nekaj poplezavanja sva v nadaljnjih 10 minutah dosegla (zahodni) vrh z vpisno skrinjico.

 

Košutica je koroško ime, kranjsko pa (Ljubeljska) Baba (nemško Loibler Baba) ali redkeje Koróšica (Kärntnerin). Ker je razgledna in omogoča uživanje v samotni naravi, je precej obiskana, berem. No, to dvoje mi ne gre prav skupaj. Nisva bila ravno sama, posebne gneče pa tisti dan ni bilo. Ko sva stopila na vrh, so se proti njemu začele dvigovati megle, zato sva bila prikrajšana za razglede na Karavanke, sploh pa na Julijce. Tri starejše planinke, ki so prišle z Velikega vrha, se niso nič mudile, ampak so odhitele naprej, ker so delale nekakšen krog. Dve mladenki sta prišli gor po zahtevni poti in se vrnili po najini. Tokrat za spremembo na vrhu nisva ostala zadnja, ampak je bila tam še družina z odraslim sinom.

 

Dol grede sva srečala dekle v krilcu, ki je bilo v resnici hlačno, in zanimiv par: na možaka sva naletela že dvakrat, ko je tekel (pojasnil je, da se je moral »mal zgont«), zdaj pa se je očitno umiril in pripeljal gor še ženo. Pogrmevalo je. Megla se je občasno razkadila, da sva videla Korošico. V približno tričetrt ure sva pristala na stičišču označene in lovske poti nad planino. Vsem, na katere sva naletela, se je strašno mudilo v dolino, saj vreme ni obetalo nič dobrega. Čeprav se nama je na Košutici dobro zdelo, da za spremembo nisva zadnja, so naju zdaj prehiteli že vsi, celo tisti, ki sva jih dol grede srečala, ko so se šele vzpenjali na vrh. Vse normalno torej.

Ko sva čez dobrih 20 minut pristala na gozdni cesti in po kakih 50 m pri možicih zavila levo v gozd, sva srečala družinico s fantičkom, ki je baje zelo zgovoren, a ob srečanju z nama je bil čisto tiho, le pokimal je, ko je bil vprašan, ali mami (ta je imela v kengurujčku še dojenčka) in očija pelje na izlet. Ni bilo videti, da bi jih skrbelo vreme. Po 10 minutah sva pri rdečem trakcu sestopila na naslednjo gozdno cesto in kmalu zatem znova začela šteti serpentine. Medtem je začelo vzdržema močno grmeti in najbrž je bilo (tudi) to krivo, da nazadnje nisva vedela, ali jih je 16, 17 ali 18. Po pol ure sva si oddahnila na parkirišču, kjer je bilo še devet avtov. V Podljubelju so padle prve kaplje in v Tržiču je že tako lilo, da tudi brisalci niso dosti pomagali. V Ljubljani pa je bilo sončno in vroče.