Med zimo in pomladjo po Bizeljskem gričevju

Zaradi znosne vremenske napovedi vsaj za vzhodno Slovenijo sva se 10. marca končno odločila obiskati dve zanimivosti, ki nista hribovski, zato dolgo nista prišli na vrsto: Pleteršnikove Pišece in v kremenčev pesek izkopane jame, imenovane repnice, v katerih so nekoč hranili repo in druge pridelke. Ker pa brez hribolazenja ali vsaj lazenja seveda ne gre, sva si za »izgovor« omislila Gozdno učno pot Pišece. Zanjo sva izvedela, ko sva se potepala po Orlici.

Z avtoceste sva sledila smerokazom za Brežice. Za njimi sva prečkala potok Bučlen in železnico, se pripeljala v Bukošek, nato pa zavila proti Globokemu, kjer naju je smerokaz usmeril desno. Skozi Blatno in Dednjo vas, za katero se je začel Kozjanski park, sva prispela v Pišece. Parkirala sva poleg obnovljenega mlina na Gabernici, kakršnih je bilo nekoč v Pišecah sedem, na vsem potoku pa kar šestnajst. Tam naju je po telefonskem dogovoru pričakal Martin Dušič, upokojeni dolgoletni ravnatelj Osnovne šole Maksa Pleteršnika. Preden naju je pospremil k domačiji znamenitega jezikoslovca in slovaropisca Maksa Pleteršnika (1840‒1923), naju je opozoril, da imajo pri njih prvo slovensko vodno učno pot, in nama pokazal njeno prvo postajo (Pišece ali Izvir ‒ viri jo imenujejo različno), kjer izvira potok Gabernica v 11 m dolgi in 1 m globoki votlini Duplo nad mlinom. Temperatura vode je vedno 13 °C. Izvir menda »odžeja« pol brežiške občine. Vodna učna pot Gabernica je dolga približno 12 km in ima sedem postaj (poleg te še Pišečki grad, Dolina, Globoko, Dóbrava, Jovsi in Čatež ob Savi).

Nato smo odšli k Pleteršnikovi domačiji. Hiša Pišece 66, do katere je od mlina le kakih pet minut hoda, je last jezikoslovčeve pranečakinje, del notranjosti pa je namenjen obiskovalcem, ki si lahko ogledajo staro opremo ter vitrine z rokopisi, knjigami, fotografijami in drugim gradivom. Na častnem mestu je Wolfov slovensko-nemški slovar v dveh knjigah iz let 1894 in 1895, imenovan po izdajatelju Antonu Alojziju Wolfu, ljubljanskem knezoškofu, a splošno znan kot Pleteršnikov, po avtorju seveda (v knjigah piše le »Uredil M. Pleteršnik«). To je bil do sodobnega Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) 1970‒1991 naš najobsežnejši slovar (883 + 978 strani). Razstavo je pripravilo Društvo za varovanje maternega jezika, naravne in kulturne dediščine Maks Pleteršnik, katerega predsednik je prav Martin Dušič. Pred hišo je kamnit spomenik z jezikoslovčevim bronastim portretom, delom akademskega kiparja Vladimirja Štovička. K veliki stanovanjski hiši spadajo še kapelica, toplar, čebelnjak (tega upravlja šola), hlev (v njem je informacijska pisarna) in zidanica, v kateri je pisal znameniti slovar (zdaj je v njej skromen apartma za slovenske rojake v tujini, ki se učijo slovenščine). Domačija je bila ob 100-letnici izida slovarja obnovljena in je od leta 1996 kulturni spomenik. Nima stalnega odpiralnega časa, ampak se je treba za obisk dogovoriti. Gospod Dušič je potožil, da so imeli nekoč veliko več obiska, potem pa jim ga je najprej nekaj prevzel grad, nato še repnice. Če bi nastopili skupaj in poskrbeli za zanimiv program, bi imeli vsi dovolj obiskovalcev, smo se strinjali.

V informacijski pisarni sva poleg gradiva o Pleteršniku in kraju dobila še nekaj koristnega za nadaljevanje poti: knjižico Gozdna pot Pišece (ki je tudi na spletu, vendar ne v celoti). Ta krožna pot se ne začne pri gradu Pišece, kakor sva mislila dotlej, ampak je izhodiščna točka (T 0) že pri mlinu. Pod Pleteršnikovo kapelico sva se po ozki asfaltni cesti mimo nekdanje zadruge spustila na cesto skozi vas, ob kateri so bile že markacije. Zavila sva desno po njej in v petih minutah prispela k ribniku. Ob tamkajšnjem parkirišču sva prebrala tablo druge postaje Vodne učne poti Gabernica (Pišečki grad). Z zemljevida v knjižici sva izvedela, da je tam tudi T 1 gozdne učne poti, vendar zanjo nisva našla nobene oznake. Kažipota sta po makadamski cesti levo od ribnika in po gozdni cesti desno od njega napovedovala pol kilometra do gradu Pišece.

Odpravila sva se po levi cesti, ob kateri je tekel potoček. Že v vasi je bilo nekaj snega, v gozdu pa ga je bilo čedalje več in zelo moker je bil. Na kopnih zaplatah so že cveteli mali zvončki in trobentice. Kmalu sva vrh hriba na desni skozi drevje zagledala grad Pišece. Potem ko je cesta pod njim prečkala potoček, sva na razcepu s kažipotoma desno Grad ter levo Rigl in Sveta Jedrt zavila mimo še enega ribnika in vodnega zajetja ter četrt ure nad parkiriščem prispela do gradu. Žal je bil zaprt. Iz Zavoda za podjetništvo, turizem in mladino Brežice so mi pozneje sporočili: »Grad Pišece si je možno ogledati le na zunaj, uživati prosti čas v parku in preučiti njegovo lego v prostoru. Žal pa si zaenkrat ni mogoče ogledati notranjosti, saj ni odprt za oglede, vstopnine tudi ni. Pisno gradivo o gradu je dostopno v slovenskih knjižnicah. Izstopa delo Ivana Stoparja, Grad Pišece.« Torej sva imela pred sedmimi leti srečo, da sva se znašla v pravem času na pravem kraju in sva videla vsaj nekoliko več kot »lego gradu v prostoru«. Grajski park je T 2. V njem rastejo mnoga tujerodna drevesa iz grajskih časov (mamutovec, tulipanovec, katalpa, trnata gledičevka, ginko, japonska kriptomerija ...) ter drugo drevje in grmovje. Največji je mamutovec, visok 51,50 m, z obsegom 5,17 m. Domnevala sva, da je to orjaška sekvoja pred gradom, vendar po nekaterih posnetkih na spletu zdaj dvomim o tem. Precej čudno je, da slike najmogočnejšega drevesa ni v knjižici ali da ni vsaj zapisano, kje ta velikan stoji.

Šele nasproti gradu se je pojavila prva rumeno-zelena markacija na lesenem kažipotu z že utrujenim napisom ZGS Gozdna pot Pišece. Sledila sva mu na kolovoz z globokima kolesnicama in visokim grebenom na sredi, uporaben kvečjemu za traktorje. Po kolesnicah sta drla potočka, ki sta tu in tam tudi prečkala pot, zato je bil vzpon silno moker in blaten. Šla sva mimo drevesa z rumenimi gozdarskimi oznakami, katerega fotografija je v knjižici pri T 3 v poglavju Kaj v gozdu merimo. Na opisanih točkah bi pričakovala razlagalne table, saj večina pohodnikov najbrž nima knjižice. Sicer pa je tudi tej mogoče kaj očitati, predvsem premalo vodniško naravo. Še najbolj sva si pomagala z njenim zemljevidom. Zaradi redkih in slabih markacij sva s težavo ugotavljala, kje sva. Ko je bilo na levi videti, kakor da je bil skalnati breg nekoč umetno odstranjen (v knjižici je omenjeno miniranje kamnite podlage, da bi bila vlaka dovolj položna za spravilo lesa), sva sklepala, da sva  pri T 4, kjer je na zemljevidu oznaka za kamnolom ali peskokop. Pod njim je 20 minut od gradu res z desne pritekla gozdna cesta, kakor je narisano na zemljevidu. Ob njej je žuborel potok Selna, prav tako omenjen pri T 4.

Zavila sva levo po cesti. Na obeh straneh sta se dvigala strma bregova in po tej tesni dolini je pošteno vleklo. Na ovinku čez 10 minut se je pot obrnila ostro desno nazaj čez Selno, na vlako. Tam nekje so v preteklosti zasadili iglavce (T 5 umeten gozd), pa se je izkazalo, da za tja niso primerni. Vlaka je bila tako razmočena, da se je v vsaki stopinji takoj nabralo nekaj centimetrov vode, razen kjer je bilo tako strmo, da je sproti odtekla. V slabih 10 minutah sva prišla do uravnave s prežo in krmiščem. Na razcepu sva se po zemljevidu odločila za blatni levi krak navzgor, a oznak ni bilo, razen verjetno gozdarskih dvojnih rdečih črt s številkami. Čez 10 minut se je na vrhu vzpona svet zravnal. Kolovoz se je nadaljeval, midva pa sva se povzpela z njega proti levi, in sicer sva se pridružila poti na Veliki Špiček, ki je pritekla z desne od zadaj in prečkala kolovoz. Zato so se poleg markacij gozdne poti pojavile tudi planinske. Trobenticam so se pridružili jetrniki.

Na razcepu čez 5 minut sva spet zavila levo in naletela na modre črte, oznake za gozdni rezervat. Na nekaterih drevesih je bila planinska markacija prebarvana, a ponekod zraven narisana nova, na drugih so bile vrezane črke – morda »podpisi« lastnikov gozda. Na naslednjih dveh razcepih sta bila označena na prvem desni krak z rumenimi kolobarji, na drugem (po slabih 10 minutah) pa levi s planinsko markacijo in modrimi črtami. Markacije gozdne poti so spet izginile. Po zemljevidu sva sklepala, da sva na razcepu pred gozdnim rezervatom (T 6), kjer so leta 1983 izločili iz gospodarjenja skoraj 13 ha gozda, da v njem opazujejo naravni razvoj, torej morava levo. Od naravnega gozda (T 7), ki naj bi bil v bližini, ga gotovo ne bi bila znala ločiti, celo če bi bilo drevje že olistano. Gazi ni bilo v nobeno smer. Pričakovala sva, da se bo vsak čas desno odcepila steza proti lovski koči. Nekaj metrov pred naslednjim razcepom čez 5 minut, na katerem so levo navzgor kazali knafelčki (najbrž na Veliki Špiček), desni krak pa ni bil označen, se je to res zgodilo. Od dveh bledičnih rumeno-zelenih markacij sva se v kakih 5 minutah spustila do prečnega kolovoza, ki je bil v desno označen z dvojnimi modrimi črtami. Pri Rupah je na zemljevidu res narisana prečna prometnica in če sva prav uganila, kje sva (o čemer sva pogosto dvomila), naj bi jo prečkala. Na drugi strani so markacije izginile, steza pa tudi skoraj, saj je bila čedalje bolj zaraščena. Na levi sva opazila nekaj poti podobnega in najina izginjajoča steza se je iztekla tja. Novi kolovoz ali kar je že tisto bilo, sva zapustila v levo navzdol, kjer sva končno spet zagledala rumeno-zeleno markacijo.

Med tavanjem po pišečki (knjižno pišeški) gozdni poti sem se večkrat spomnila pomenljivega vprašanja gospoda Dušiča: »A znakom znata slediti?« Znava, če so, ampak pod kolovozom so spet izginili. Po dobre četrt ure sva pristala pri zapuščeni hiši s preluknjanimi žlebovi, ki so namakali fasado (Pišece 6a). Pod njo sva stopila iz gozda. Kmalu sva se znašla pri preži, strelišču Lovske družine Pišece, vrtovih, lopah ter stanovanjski hiši, kjer se je začel slab asfalt, in velikem lovskem domu. Pogled na zemljevid naju je razveselil: prispela sva na Pečarjev breg (T 9). Od tam bi se bila lahko vrnila po asfaltni cesti pod lovskim domom k ribniku, a ker sva parkirala pri mlinu, sva se odločila poiskati pot do tja.

Po cesti sva se spustila do prvega desnega ovinka (slabih 100 m) in pred njim našla odcep ostro levo. Stezica je tekla mimo večjega vodnega zajetja, pod naslednjim pa sva zavila levo na ograjeno potko, ki je vijugala po strmem pobočju, deloma speljana po precej načetih vegastih stopnicah pa tudi ograja je na nekaj mestih manjkala. V slabe četrt ure sva pristala nad cerkvijo sv. Mihaela nedaleč od avta. Gospod Dušič je zjutraj omenil, da bodo v njej po dolgem času spet zaigrale obnovljene orgle (to se je medtem že zgodilo, 19. maja). Preden sva se odpeljala iz Pišec, sva stopila še na pokopališče. Ob cesti k njemu stoji ena tukajšnjih nekdanjih šol, pred katero je napis Aleja pišeških šol / Učilnica / 1865‒1905. Na eno znamenje na mestu nekdanje šole naju je opozoril že gospod Dušič: nad mlinom; tam je le napis Aleja pišeških šol / Mežnarija / 1812‒1822. Vseh takih mest je pet (to sem ugotovila šele doma), še Drevo znanja, Sončna vrata in Spirala; slednja spominja na šolo, v kateri je potekal pouk v letih 1905‒2002, odtlej pa imajo novo. Na pokopališče sva šla predvsem zaradi groba družine Pleteršnik. Nagrobniki označujejo zadnje počivališče matere Terezije ter otrok Maksa, Antonije in Marije.
 

Odpeljala sva se še na Brezovico na Bizeljskem, kjer sva si ogledala Najgerjevo repnico. Prostor za ozimnico so izkopali že v 19. stoletju v skladih kremenčevega peska, ki ga je naplavilo Panonsko morje. Take jame imajo stalno vlago okrog 95 % in temperaturo okrog 8 °C. Sčasoma je iz majhne luknje nastala velika repnica z več prostori (150 m²). Prvi se ponaša z naravno »fresko« in gostiteljica je z veseljem pomagala najini domišljiji razbrati različne podobe. Ogledala sva si tudi vinsko klet, namesto običajne malice pa sva si privoščila degustacijo bizeljskih vin, »podprto« s siri in suhimi mesninami. Repnice so zelo posebna nepremična profana stavbna dediščina (v resnici ne le kulturna, ampak tudi naravna), zato sem bila kar razočarana, ker tega pomena besede nisem našla v SSKJ. Sem ga pa v Pleteršnikovem slovarju: »podzemeljska jama, v kateri repo in tudi krompir hranijo, jvzhŠt.« 

 

Med vračanjem domov sva se ustavila v Bukošku, da bi si ogledala poplavni gozd Dobrava, ki nama je zbudil pozornost že med vožnjo v Pišece. Tako kot bližnje mokrišče Jovsi je del Nature 2000. »Vstopila« sva pri napisu Pot k spomeniku krških borcev. Prav k spomeniku, posvečenemu prvim desetim borcem, ki so v teh krajih padli za svobodo, nisva mogla, ker je bilo preveč vode. Užalostilo naju je, ko sva videla, kako malo spoštovanja imajo domačini in/ali obiskovalci do tamkajšnjih ekocelic, namenjenih ohranjanju ogroženih vrst ptic; ob cesti je ležalo vse polno embalaže, poginule perjadi in druge navlake.

Iti na gozdno učno pot konec zime, ko drevja in drugega rastja še ni mogoče prepoznati po listju, kaj šele po cvetju, ni prida posrečeno, a saj sem rekla, da sva jo imela bolj za izgovor. Toda videla sva veliko in tudi nahodila sva se precej, tako da je bil vsaj izgovor dober.

Deset vrhov v okolici Ljubljane – Mali Lipoglav (čez Pugled)

Na pustno nedeljo je prišel na vrsto Mali Lipoglav, ki ga je izmed desetih vrhov v okolici Ljubljane izbrala Ajda. Ampak to je vas, ne hrib, in ko sem premišljevala, kako naj izpeljeva tokratno »hribolazenje«, sem se spomnila na krožno pot pod Pugledom – to bi bilo vsaj pohodništvo. Toda pri Društvu podeželja Lipoglav so mi rekli, da mi je ne priporočajo, ker da so ob njej sicer smerne tablice, označena pa (še) ni, zato je najverjetneje ne bomo našli. Torej je le za domačine. Tako sva si pač »izmislila« pot iz Podlipoglava čez Pugled na Mali Lipoglav. Iz Podlipoglava sva na Pugled nekoč že šla, prav tako z druge strani, iz Hrastja.

Ljubljansko obvoznico smo zapustili pri izvozu Sostro in se skozi Sadinjo vas odpeljali v Podlipoglav. Parkirali smo pred še ne dograjeno hišo, upajoč, da ne bomo nikomur v napotje. Ajda je izjavila, da se ji ne da hoditi, in se je tako dolgo zvirala okrog gradbene ograje, da jo je celo nekoliko poškodovala. Končno smo se premaknili. Šli smo dalje po cesti mimo gostilne Pri Poldetu in ko smo stopali skozi vas, so psi divje lajali. Ker ni bilo pločnika, smo morali ves čas paziti, da nas ne bi zbil kak avto. Ustavili smo se pri hiši, v kateri je spominska zbirka iz leta 1959. Na pročelju je pritrjenih sedem plošč, ki spominjajo na pomembne dogodke iz NOB v Podlipoglavu in okolici, ter tri v spomin na padle in druge žrtve boja za svobodo, relief arhitekta Marka Šlajmerja in kiparja Frančiška Smerduja nad vhodom pa prikazuje partizane in aktiviste. Pred Spominsko hišo je cestni razcep s smerokazi naravnost Šentpavel, Brezje in Repče ter levo Lipoglav.

Odpravili smo se naravnost proti mostu čez potok Reko na koncu vasi. Na drugi strani je smerokaz Šentpavel kazal desno, leva smer pa ni bila označena. S tiste strani se je nekdo spuščal od gozda proti cesti in počakali smo, da bi se pozanimali, kam naprej. Dočakali smo gospo, ki nas je usmerila levo s ceste na kolovoz. Vzpenjali smo se mimo stavbe levo pod njim, počitniške hiše na desni in stanovanjske hiše na robu gozda. Za slednjo je stala plezalna stenica. Tam, kakih 15 minut od izhodišča, smo vstopili v gozd, kjer so se pojavile markacije, čeprav pot med Podlipoglavom in Pugledom po zemljevidu ni označena.

Ajda se je začela igrati pridobivanje življenj: z vsakim korakom, ko je z obema nogama stopila v sneg, je pridobila eno življenje, kadar pa ni stopila v sneg, je življenje izgubila. »Če vsaj z eno nogo hodiš po snegu,« mi je razložila, »pa ni minus življenje.« Tako je pozabila, da se ji ne da hoditi, in je skušala doseči svoj dotedanji rekord 550 življenj, zato smo hodili strašno počasi. Potem ko smo prečkali potoček, ob katerem je bil na količek poveznjen kozarec, je steza postala strmejša. Vesna ni prav nič upoštevala, da ji na zasneženem pobočju lahko zdrsne, in je hodila popolnoma nerazsodno, zato je bila več na zadnjici kot na nogah. Potem ko smo jo zaposlili kot vodjo kolone, se je stanje nekoliko izboljšalo. Ajda je štela in štela, dokler ni zmagoslavno razglasila, da je s 1100 življenji dosegla dvojni rekord.

Po 40 minutah hoje po gozdu smo prispeli do kovinske table, pritrjene na železni traverzi na betonskem podstavku, na kateri je pisalo Stražarsko mesto št.1 ki je varovalo dohod iz smeri Podlipoglava. Nekdo je dorisal puščico naprej in markacijo. Prišli smo na območje, kjer sta taborila 2. štajerski bataljon in II. grupa odredov. Od spomenika smo se še nekoliko povzpeli, nato je sledila dolga prečnica v desno in v petih minutah smo dosegli sedlo – uravnavo, na katere levi strani je bil manjši vršič, na desni pa glavni vrh. Sama sem se povzpela na vršič, ker sem bila radovedna, kaj je zgoraj; tam se je »pot« zravnala in pred mano se je potegnil greben, a po njem ni bilo gazi.

Na sedlo sem se vrnila, ravno ko je v dolini zazvonilo poldne. Zavili smo desno in brž prišli na razcep gazi (ne vem, ali tudi poti); levi krak se je povzpel strmo naravnost navzgor, drugi pa zavil položno desno. Sledili smo slednjemu. Kmalu zatem nas je puščica usmerila levo v hrib, gaz pa je tekla tudi desno okrog njega. Čez 10 minut smo stopili na vrh Pugleda (615 m). Pri skalni piramidi, posvečeni štirim padlim borcem 2. štajerskega bataljona, se nam je pridružilo še več planincev, med njimi večja skupina starejših. Ker je na vrhu nastala prevelika gneča, smo se kar poslovili.

Odšli smo v smer, iz katere je prišla skupina. Tja je kazala smerna tablica s puščico in napisom Magdalenska gora, nad njim pa je pisalo še nekaj, od česar je ostala le beseda pot, drugo se je zdelo namerno zbrisano. Dekletoma sva zapela Tam na Pugled gori. V nasprotju s pričakovanji je bila ta znana partizanska pesem deležna njunega velikega zanimanja, posebno Ajda je kar naprej prosila, naj jo zapojeva še enkrat. Ni bilo dolgo, ko jo je znala zapeti sama. Kmalu se je začela vračati tudi skupina in nas dohitela. Na razcepu gazi čez slabih 10 minut smo nadaljevali po levem kraku (drugi so prišli gor po desnem) gledat, ali je na vršiču pred nami še en spomenik (nisva se mogla spomniti, kje sva ga videla prejšnjikrat). Izkazalo se je, da je ta manj zgaženi krak markiran. Na vrhu ni bilo ničesar, markacije pa so odšle levo, kamor ni bilo nobene gazi. Spustili smo se naravnost in se združili z gazmi na desni. Tam so bile prav tako markacije. Opazili smo tudi napis II. G O za Pot II. grupe odredov. Vnukinji sta hoteli slišati še druge partizanske pesmi in tako sva jima zapela vsak svojo najljubšo: Jani Bilečanko, jaz Jutri gremo v napad. Potem pa vedno znova Tam na Pugled gori ...

Čez 25 minut smo mimo bele puščice naprej, markacije in modre črte (za »dvonamensko« pot?) prikoračili do oddajnika, ki se je skrival med drevjem na levi. Zavili smo levo na makadamsko cesto, ob kateri je stala zelena tablica Krožne pohodne poti pod Pugledom. Med hišami Velikega Lipoglava smo stopili na asfalt. Pridružil se nam je prijazen psiček in njegov gospodar nam je svetoval, naj gremo v Mali Lipoglav naokrog po cesti, ker čez travnike ni zgaženo. Tako smo na križišču zavili levo mimo kapelice in skoraj 20 minut hodili do naslednjega Lipoglava, ki je kljub pridevniku Mali po številu prebivalcev večji od Velikega. Pozornost nam je pritegnil popisan kamen ob cesti, ki je bil od daleč videti kot kak zgodovinski spomenik, pa se je izkazalo, da samo priča o napeljavi vodovoda po okoliških vaseh v letih 1979‒1982. Nič »samo«! Kar je danes za večino izmed nas samoumevno, je bilo tedaj pomembna pridobitev, vredna spomina.

  







 
Po 10-minutnem sprehodu skozi vas smo prispeli na cilj tokratne etape našega »projekta«, v gostilno Pr' Jakopc (nikoli ne bom razumela, zakaj je v mnogih takih primerih opuščaj samo za Pr, kjer manjka i, in ne tudi za Jakopc, kjer očitno tudi manjka zadnja črka: u), kjer nas je čakal žig. Že prej sem se po telefonu pozanimala, ali lahko pri njih kosimo, pa sem izvedela, da se je treba napovedati. Ker se nam ni niti sanjalo, kdaj bomo prišli do tja, tega seveda nismo storili. Gostilna je bila polna. Izkazalo se je, da lahko dobimo le še juho, pa še na tisto smo čakali celo večnost, tako da smo hoteli že oditi. No, nazadnje smo jo le dobili skupaj z opravičilom, da jim je zmanjkalo plina, a tega niso opazili, zato so nam zaračunali samo pijačo, juhe pa ne. Kljub zamudi nam je teknila in Ajda je je pojedla kar dva krožnika.

Od Jakopca smo se odpravili po Grosupeljski poti mimo župnijske cerkve sv. Nikolaja in župnišča ter se pri debelem drevesu s prometnim ogledalom, kjer smo opazili gaz, spustili desno s ceste na kolovoz. Odločili smo se poskusiti srečo čez travnike. Na razcepu slabih 10 minut od Jakopca smo krenili po desnem kraku in še čez slabih 10 minut že doživeli dobrodošlico v Velikem Lipoglavu. Tamkajšnji psi so pa res prijazni.

Nazaj grede smo srečali še veliko ljudi, med njimi kolesarja, ki je kolo bolj ko ne nosil, saj se v tolikšnem snegu ni mogel peljati. V zadregi je pojasnil, da se trudi za kondicijo. Od Velikega Lipoglava do Pugleda smo prišli prej kot v pol ure. Od sedla 10 minut pod njim se nismo več držali poti vzpona, ker nam je eden izmed planincev, s katerimi smo se srečali na Pugledu, opisal manj strmo pot v dolino. Sedlo smo zapustili bolj desno, na razcepu čez pet minut pa nadaljevali naravnost (ne levo) navzdol. Spuščali smo se po nekakšnem jarku. Markacij ni bilo, bile pa so majhne kamnite piramide, prva na razcepu čez dobrih pet minut. Prekrival jo je primrznjen sneg, zato je nismo mogli očistiti, da bi videli, ali je na njej kako znamenje. Odločili smo za smer levo (ne naravnost) navzdol. Tam ni bilo človeških stopinj, le živalske sledi v plitvem žlebu. Pripeljal nas je do prečne poti in nadaljevali smo desno po njej. Na tej so bile spet stopinje. Na naslednjem razcepu gazi sta bili možnosti naravnost naprej in desno navzdol; odločili smo se za drugo, po nekakšnem jarku. Približali smo se razmetani grapi, po kateri je tekla voda, a smo ostali v gazi desno nad njo. Po dobrih 15 minutah smo na še enem razcepu s piramido sledili stopinjam po desnem kraku. Čez pet minut smo od naslednje piramide skozi drevje na levi zagledali stanovanjsko hišo, pri kateri smo zjutraj vstopili v gozd. Tako smo se srečno vrnili v Podlipoglav.

Ker je bila za tako pridne hodce juha premalo, smo se ustavili v piceriji in naročili veliko družinsko pico. Vesna je pojedla tri kose in pol, Ajda pa kar pet in se tako pohvalila že s tretjim rekordom ta dan (poleg 1100 življenj in dveh krožnikov juhe). Siti smo posedli v avto in na poti domov vsi štirje prepevali Tam na Pugled gori.