Nanos nista samo Pleša in Suhi vrh

Na Nanosu sva bila že nekajkrat, predvsem seveda na najbolj obiskani Pleši in najvišjem Suhem vrhu, pred mnogimi leti pa tudi pri Abramu. Takrat je bil najino izhodišče zaselek Žgavska vas nad Gradiščem pri Vipavi, a predlanskega novembra sva se tja podala iz Podkraja, po eni najdaljših poti na Nanos. Pri tamkajšnjem pokopališču je urejeno majhno parkirišče (S 45.866108, V 14.054511). Ob njem stoji spomenik med drugo svetovno vojno padlim za svobodo, na pokopališču pa sta še spomenika borcem, padlim v letih 1943–1945, ter »po koncu vojne izdanim in pomorjenim slovenskim domobrancem in drugim medvojnim in povojnim žrtvam državljanske vojne na protikomunistični strani«.

 

Od pokopališča sva se mimo Skončarjevega korita iz leta 1937 spustila v vas. Nasproti cerkve sv. Marjete sva na škarpi videla kažipot desno (800 m) Pirnatova koča na Javorniku 2h 15min, Križna gora 1h, Sv. Duh 1h, malo pred tem, nasproti okrepčevalnice Likar in picerije, pa sva na betonski ograji našla napis Jež, markacijo z 1 (SPP) in puščico. Tej sva sledila. Pot je bila označena tudi z rumeno-modrimi markacijami. Ko sva se zaradi nejasnega kažipota »zataknila« pri hiši št. 53, je prišla iz nje prijazna vaščanka in potrdila, da pot teče čez njihovo dvorišče. Opozorila naju je, naj ne slediva kolovozu, ko zavije levo, ampak naj kar nadaljujeva naprej po travniku. O napisu Jež je povedala, da je to nekdanja domačija, v kateri zdaj domuje Lovska družina Col.

 

Pod novo hišo na koncu travnika sva stopila na kamnit kolovoz, označen s kažipotom Zavetišče pri Abramu 2h, Vojkova koča na Nanosu 4h 30min. Ko sva se ozrla, sva lepo videla vas, na hribu nad njo pa cerkvico sv. Duha. Na razcepu kolovozov na naslednjem travniku sva zavila po levem. Mimo na drevo prislonjenih kažipotov nazaj Javornik in naprej Nanos sva prišla v gozd. Po 25 minutah sva stopila na makadamsko cesto, kjer sta bila spet kažipota za Javornik in Nanos, drevo zraven pa je bilo polno markacij, puščic, črt. Nekoliko naprej na levi je stalo znamenje. Tudi skale so bile popisane in porisane z napotki za pohodnike.

 

Slabe četrt ure od stika s še eno makadamsko cesto (desno nazaj Bela, naprej Nanos in Kmečki turizem Abram), od katerega je bila cesta označena kot gozdna, se je desno odcepil makadam h koči Lovske družine Col na Farmancah (Bela 9) s teraso, mizami in klopmi, letno kuhinjo, vodnjakom, še eno manjšo hiško, streliščem. Ploščo na pročelju so posvetili kurirskemu taboru v letu 1944 in padlemu kurirju Janezu Trkmanu.

 

Vrnila sva se na »glavno cesto« in nadaljevala po njej. Od nje so se cepili kolovozi in napisi TV so bili presenetljivo sveži (vezistične oznake so sicer pogosto tako slabe, da se sprašujeva, ali jih sploh še vzdržujejo). Na naslednjem križišču z več »neuradnimi« kažipoti (nov je bil levo Bukovje) sva zavila desno. Cesta se je vzpenjala in spuščala, obakraj nje so se vrstile kotanje. Ob več markacijah so bile enice; nenavadno, da SPP toliko teče po cesti. Spredaj se je pokazal hrib in cesta je zavila desno okrog njega. Na skali v levem ovinku so se bleščale sveže pobarvane oznake. Po slabe pol ure se je v klancu začel razpokan asfalt, ob katerem so se zvrstili opozorili na nevarnost požarov in na divjad na cesti ter tabla Agrarne skupnosti Ravnik – Orlovše Vipava. Za dvignjeno zapornico s številko 05 sva dosegla drugo cesto. Na tamkajšnji uravnavi z velikim križiščem in gozdarskim deloviščem so bili spet kažipoti (prvič pot ob ledenikih levo nazaj).

 

Uravnavo sva zapustila po levi (zgornji) cesti proti Abramu in Blažonu (desno Vipava). Poleg knafelčkov so še vztrajale rumeno-modre markacije in TV. Skozi drevje na desni sva zagledala z bori poraščen hrib (najbrž Orlovški hrib; Orlovše pod cesto se niso videle). Čez dobrih 20 minut se je levo odcepila gozdna cesta, desno pa steza, morda v Orlovše. Pojavili so se črte in LD zelene barve. Čez četrt ure sva zapustila gozd. Travnike so ravno pognojili, zato je bila »pognojena« tudi cesta. Kmalu za počitniško hišico sva levo nad cesto zagledala Blažonovo domačijo (Nanos 2). Za velikim gospodarskim poslopjem in staro hišo sva na novejši opazila ploščo, zato sva »morala« tja. Plošča društva TIGR je posvečena spominu na prvi vseprimorski tečaj slovenščine. Zaklepetala sva se z mladim gospodarjem. Njegova žena je Blažonova in ko je tast umrl, je podedovala domačijo. Mladi so se ravno takrat preselili v novo hišo v dolini, kjer otroci hodijo v šolo in so tudi druge pridobitve civilizacije, zato živijo tam, konec junija pa pridejo sem. Ko se je rodil prvi vnuk, je gospodar dal občini svet pod hišo, da je tam zgradila cesto; prej je tekla čez njihovo dvorišče, promet, posebno gozdarski tovornjaki in druga mehanizacija, pa bi ogrožal otroke. Stara markacija še priča, da so tedaj tudi planinci hodili tam (po maPZS naj bi še vedno!). Pozimi, ko plužijo cesto, potegnejo še do Blažona, kar je lepo in prav, saj je tast občini svet podaril. Krave »si same kidajo«, krmo v balah jim vozi enkrat na teden, pogledat pa jih gre vsak dan (poleg službe seveda). Ker je bil napovedan dež, je prišel pognojit. Povedal je še, da rumeno-modre markacije označujejo RTV-jevsko Pot od oddajnika do oddajnika.

 

Kmalu za Blažonom sva prispela na trikotno križišče z gozdarskim deloviščem in transformatorsko postajo Ravnik. Po levem kraku sva prišla na asfaltno cesto, tretjo stranico trikotnika. Zavila sva levo nanjo proti Abramu (nazaj Blažon, Podkraj, Bukovje, desno Vipava). Čez dobrih 20 minut sva mimo odcepa k počitniški hišici, transformatorske postaje Nanos in znamenja v spomin na 22. junij 2006, ko »je posijala luč tudi na tem kraju«, s priporočilom, »naj jo sv. Florijan varuje tudi za naslednje rodove«, prikorakala k Abramu (Nanos 6, 902 m). To je turistična ekološka kmetija, kjer se tudi pišejo Jež. Obiskovalce »zabava« medvedja sirota (nama se je velika žival, ki je begala po majhni kletki, predvsem smilila). Pred domačijo sva si ogledala tablo Nature 2000 o Nanoškem pogorju, na hiši pa še tablo SPP o etapi 40 z Javornika na Nanos. V domačiji je tudi Furlanovo zavetišče, imenovano po zaslužnem vipavskem planincu Fricu Furlanu (1902–1952), ki se je smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture. Prvo zavetišče na Nanosu je bilo od 24. januarja 1954 pri Blažonu, od leta 1961 pa je pri Abramu. Na bližnjem lovskem domu (Nanos 6a) je plošča v spomin na prvo nanoško bitko 18. aprila 1942 in 15 žrtev. Pred domom sta tabli z zemljevidom, slikami in opisom Nanosa (do Pleše je še dve uri hoda). Spomenik padlim na Nanosu 1941–1945 nedaleč stran ima obliko piramide. Pri Abramu in v domu je mogoče prespati.

 

 

 

 

 

Zdaj sva nameravala poiskati partizanski spomenik na Bobnu, vrnila pa naj bi se po Poti ob ledenikih. Od Abrama sva se spustila nazaj za oznakami proti Vipavi, a GPS je kmalu pokazal, da morava bolj levo. Zato sva zavila iz gozda na travnik (steze ni bilo) proti gozdu na drugi strani, pod Abramom. Med travnikom in drevjem je tekel suhozid, ob njem pa travnat kolovoz. Tedaj sva zagledala vrvico in onkraj nje markirano stezo. Po njej sva se spet spustila v gozd, kjer naju je čakal kolovoz – blatne kolesnice in visoka trava med njimi. Za še enim travnikom sva vstopila v redek gozd. Po njem naju je vodil kamnit kolovoz, ki se je spet iztekel na travnik, na koncu katerega sva po 20 minutah stopila na gozdno cesto. Na električnem drogu sta bila poleg markacije napisa Abram (nazaj) in Podnanos (levo). Pred seboj sva videla dva poraščena hriba in enega golega, čez katerega so prav tedaj tekli gamsi.

 

 

 

 

 

 

Zakoračila sva desno po cesti, domnevno proti Bobnu. Na desni je bilo nekaj hiš. Pri eni sva zagledala moškega in stopila tja, da bi se pozanimala, kako do spomenika. Obžaloval je, da se izgubljajo vrednote NOB, zato je bil vesel, da se zanimava zanje. Opisal nama je pot: ko sva prišla od Abrama na cesto, bi bila morala čeznjo, proti Podnanosu, kjer se nadaljuje markirana pot mimo njegove rojstne domačije in čez pašnik s konji. Na začetku in na koncu morava odpreti ograjo in jo zapreti za seboj (»Nič se bat!«) ter kakih 40–50 m za ograjo zaviti »desno pod kotom« v breg. Po tisti stezi bova prišla do spomenika. Ni vedel, ali so jo označili. Spomenik ni na Bobnu (to je tisti hrib z golim vrhom), ampak je na grebenu Griže za njim, od koder se Boben lepo vidi.

 

Vrnila sva se torej tja, kjer sva prišla na cesto, in šla nekaj korakov v nasprotno smer do kažipota Podnanos, ki naju je usmeril desno v gozd in po markirani stezi na travnik. Oznake so naju v dobrih 5 minutah res privedle do Strgarjeve domačije (Nanos 10, na maPZS Stergar). Tam je bil poleg kažipota naprej Podnanos še levo Lovska koča. Eden od vhodov je bil »ozaljšan« s turobnim lesenim kipom in zanimivim nadpisom 1839 † I IHS P ❤. Konj ni bilo (sveže konjske fige pač – torej niso bili daleč), vse drugo pa je držalo. Po dobrih 10 minutah sva zaprla za seboj druga »vrata« in kmalu ugotovila, da je do odcepa več kot 50 m, drži pa, da je tam veliko mravljišče, ki ga je omenil sogovornik. Pri mravljišču (tik preden se markirana pot izteče na cesto) sva se obrnila desno, a steze v resnici ni bilo, ker je po tleh ležalo toliko suhega listja. K sreči sva opazila na drevesu skrivljen kažipot Pohod in tam se nama je zdelo, da je listje pohojeno. Potem je sledi zmanjkalo in tudi kažipotov ni bilo več, zato sva se vzpenjala kar naravnost strmo navzgor med skalami, oblečenimi v zelen mah. Tudi tega nisva vedela, ali je spomenik prav na vrhu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V 10 minutah sva dosegla vrh, kjer sva našla okroglo ogrado iz kamnov, spomenika in pogleda na Boben pa ni bilo. Ta vrh očitno še ni bil pravi, zato sva se odpravila proti naslednjemu. Na neki skali sva opazila zbledeli markaciji in rdečo črto. Sledil je strm spust mimo zarjavelih sodov in plastike, nataknjene na štrcelj drevesa. Skozi grmovje, tudi trnje, sva se prebila pod skale. Povzpela sva se med njimi in dobrih 10 minut od prvega vrha stopila na drugo najbolj jugovzhodno vzpetino v grebenu Griže (višinomer je pokazal 854 m). Tik pod vrhom je stal spomenik. Venec ob njem je bil tako star, da ga niso prinesli tistega 1. novembra (midva sva bila tam 12.). V spomenik iz skal sta vzidani marmorni plošči v spomin na heroja Vojka in ob 30-letnici Skoja še nanj in 50 tovarišev, ki so se 18. aprila 1942 tam junaško borili s 700 fašisti. Namesto šopka sem jim zložila kamnit cvet. Z vrha se je videl Boben le za silo (najin sogovornik najbrž že dolgo ni bil tam).

 

Od spomenika sva se spustila na drugo stran, kamor sta kazala kažipota Strgar-Abram in Pohod. Sestopala sva med šopasto travo, v kateri so se skrivale skale, brez vidne poti, prvemu kažipotu pa ni sledilo nobeno znamenje več, tako da sva le ugibala, kako in kje bova prišla dol. Spuščala sva se rahlo v desno. Ko ni bilo več trave, sva zagazila v debelo plast suhega listja med skalami, zelenimi od mahu, in se prebijala skozi grmovje. Prvi vrh sva sklenila kar obiti po vzhodni strani, toda naletela sva še na hujšo goščo. Po 20 minutah sva se končno znašla pri velikem mravljišču, od koder sva se znala vrniti k Strgarju in po kakih 15 minutah pristala na cesti.

 

V 25 minutah sva bila spet pri lovskem domu pri Abramu. Od njega sva odšla po gozdni cesti (po maPZS Veliki poti), sledeč kažipotu pot ob ledenikih mimo ute s kuriščem, mizo in klopmi. Po dobre četrt ure je na drevesu desno ob cesti visela zaklenjena lesena pušica z napisom PROSTOVOLJNI PRISPEVKI HVALA brez pojasnila, čemu so namenjeni. Cesta se je izmenično vzpenjala in spuščala. Po 20 minutah sva šla mimo preže in gozdarskega delovišča. Ko sva delavca vprašala, ali ta ceste vodi v Podkraj, je potrdil, a je pogledal precej debelo – najbrž se mu je zdelo zelo daleč. In vprašal naju je, ali veva, da se morava držati levo (vedela sva).

 

Na križišču čez 5 minut sta bila le kažipota nazaj Abram in desno Podnanos, levo, v najino smer, pa nič. Po kratkem spustu sva se začela vzpenjati. Oprezala sva za Vipavskim Malim Trškim ledenikom (da, vsa ta imena ima, v različnih virih pa je to ali ono izpuščeno);  oznak ni bilo, zato sva ugibala, katera luknja pod cesto je to. Na najvišji točki čez 10 minut ni bilo kaj videti. Kmalu zatem sva zagledala tablico Mali vipavski ledenik, tiste luknje prej pa so bile mogoče Jamice. Nisva se spustila s ceste, ker je bila pot še dolga, sva se pa sklenila pozanimati, kaj je to, morebiti za kdaj drugič. Še vedno sva se vzpenjala in ugibala, kje je vrh Rjavega hriba. Tisti na desni je bil najbrž Brivšnji hrib. Četrt ure od tablice sva prispela na križišče (1009 m) pod Rjavim hribom (1094 m); edini kažipot Blažon je kazal naprej. Spustila sva se v desno in čez slabih 10 minut zagledala še tablico Veliki vipavski ledenik (po zemljevidu kar daleč s ceste).

 

 

 

 

Po dobre pol ure vzponov in spustov je z desne od zadaj pritekla cesta, kmalu zatem pa sva še zelo daleč pred seboj zagledala Podkraj. Še čez dobre pol ure sva na velikem križišču zavila ostro desno navzdol. Zmračilo se je že in spremljal naju je prvi krajec. Dišalo je po gobah. Ko sva bila končno spet v Podkraju, sva se za novo hišo povzpela levo, nasproti Skončarjevega korita dosegla asfaltno cesto in levo po njej v uri in 20 minutah od velikega križišča v trdi temi prišla k avtu. Po 10 urah in pol (čiste hoje do Griže debele 3 ure, nazaj skoraj 4).

Čez Kolovec na Veliki vrh

Ker je bil 7. november 2021 deževen, sva si izbrala »nekaj kratkega in lahkega«, da bi lahko hodila tudi z dežnikom: Kolovec in Veliki vrh. Odpeljala sva se v Radomlje, nato pa v vasi Rova pri znamenju in smerokazih naravnost po Kolovški cesti. Na začetku vasi Kolovec sva na razcepu pri razpelu in strešici s kažipoti nadaljevala po desni cesti (LUKOVA BOLNICA, DUPELJNE LOVSKA KOČA, PALOVČE; levo IZLETNIŠKA ČEH KMETIJA) in na naslednjem razcepu zavila desno na gozdno cesto, kamor sta kazala lesen kažipot za Lukovo bolnico in smerna tablica Kamniške poti Dupeljne 1h 10min (naprej Trebelno pri P. 1h 10min). Parkirala sva pri odprti lopi v bližini kamnoloma (S 46.195750, V 14.647320).

 

S parkirišča sva nadaljevala po cesti mimo vrtine 4 črpališča Kolovec. Kamnolom nekoliko naprej je bil videti opuščen. Že pred njim se je s ceste levo navzgor odcepila steza, označena z izginjajočim napisom RPP enakih barv kot za evropske pešpoti. Tako so označili Rovsko planinsko pot (vzhodno od Rov je greben Radomeljski gozd in po tem je tekla). Lovci in turistično društvo so se menda sprli, ker lovci niso dovolili markirati svoje steze. Zdaj je RPP opuščena, a tega nisva vedela.

 

Po dobre četrt ure sva obrnila, ker ni šlo več naprej. Janiju se je zdela načrtovana pot (pre)kratka in skrbelo ga je, da ne bo posebno zanimiva, mene pa prav nič. V takih primerih se nama namreč rado kaj zaplete, da traja ves dan, in zdaj je že kazalo na to. Med vračanjem proti cesti sva čez slabih 10 minut zagledala dokaj opazno stezico, ki se je odcepila levo navzgor (torej gor grede kakih 5 minut nad cesto desno navzgor). Vzpenjala se je precej strmo in palice bi nama bile prišle zelo prav, a sva jih zaradi morebitne uporabe dežnikov pustila doma. K sreči so nama podajala »roke« drevesa, kjer jih ni bilo, pa je šlo tudi po štirih. A ker je sreča s hrabrimi (prismojenimi?), je vsaj nehalo deževati (ponekod bi bilo šlo z dežnikom težko). GPS je potrdil, da sva na pravi poti.

 

Če odštejem začetno iskanje poti, sva približno 25 minut od izhodišča zagledala razvaline starega gradu Kolovec. Komaj kaj ga je še ostalo, iz ostanka obzidja pa padajo kar velike skale. Slovensko ime je znano šele iz 16. stoletja in naj bi izviralo iz besede kol, ker so v srednjem veku v tamkajšnjih gozdovih sekali kole za kopja. Ampak Valvasor je menil, da izhaja iz besede kolo (h gradu je vodil strm kolovoz), Martin Bavčer, jezuit in zgodovinar prav tako iz 17. stoletja, pa, da iz latinske besede collis (hrib). V leksikonu krajevnih imen piše Kólovec, toda domačinka mi je zatrdila, da tam rečejo Kolóvec, in tudi jaz, ki sem nekdaj živela razmeroma blizu, nisem nikoli slišala drugače.

 

Nadaljevala sva desno mimo razvalin. Pot je bila široka, najbrž nekdanji kolovoz. Spet se je pojavila zabrisana rumeno-rdeča oznaka R, torej je RPP nekoč tekla tod. Desno spodaj se je med drevjem nekajkrat pokazala cesta. Že čez 5 minut sva zagledala hišo z mizami in klopmi pod nadstreškom in s streliščem. Na tabli je pisalo Lovski dom LD Domžale. Nekdaj je bila to Bunčkova domačija. Kljub pozni jeseni so jo krasile mogočne hortenzije, vsebina zabavnega cvetličnega lončka pa je že preminila. Nad lovskim domom sva se povzpela v gozd in v minuti dosegla vrh Kolovca (528 m) – uravnavo z zarjavelim sodom in klopcama ob ograjenem robu. Tam je bilo še eno strelišče, táko z glinastimi golobi. Razgled so večinoma ovirala drevesa, pogled proti Konjskemu grabnu in Babjemu trebuhu pa je zastirala megla.

 

 

 

 

Vrnila sva se h koči in jo zapustila po gozdni cesti. Ne le da ni več deževalo, celo sonce je posijalo. Po daljšem spustu se je cesta zravnala. Mimo korita z vodo in klopce sva po kakih 10 minutah stopila na uravnavo s spomenikom na kraju, kjer je stala Jernejevčeva hiša, v kateri je bila od leta 1941 do 28. januarja 1944 partizanska javka. Od spomenika sva lepo videla Kolovec.

 

 

 

 

 

 

 

 

Treba je bilo nekoliko nazaj do trojnega razcepa, kjer sva jo ubrala po srednjem kolovozu. Napis LD Domžale POZOR STRELIŠČE je pojasnil, čemu služijo rdeče-beli trakovi, ki sva jih videla v gozdu: kadar streljajo, z njimi »zaprejo« območje. Kolovoz je bil blaten in razrit. Z njim sta bila dosti bolj zadovoljna prikupna močerada kot midva. Ko sva na vrhu vzpona zavila desno, sva se spet znašla na grebenu. Čez slabih 15 minut sva prispela na križišče; onkraj prečnega kolovoza sva nadaljevala po strmejšem izmed dveh naravnost navzgor, nato pa na razcepu takoj zavila desno. Na drevesu ob poti sta bili narisani rumeni pika in puščica, GPS pa je pokazal, da greva prav.

 

 

 

Mimo pogozdenega območja in čez nekakšno obračališče sva v 15 minutah dosegla gozdnati in zato nerazgledni Veliki vrh. Doslej sva bila na enajstih Velikih vrhovih, kar pa ni posebno veliko, saj se po Atlasu Slovenije pri nas ponaša s tem imenom kar 68 vzpetin. Bila sva na štirih dvatisočakih (največkrat na tistem nad Dleskovško planoto), treh tisočakih, drugi pa so bili nižji, torej v resnici ne ravno veliki. A če so sosedje petstotaki, tudi 642 m nekaj šteje. Navsezadnje je to najvišja točka občine Domžale.

Z vrha sva odšla po stezi v desno na drugo stran. Spust je bil kar strm. Kmalu sva se podala v levo rahlo navzgor po prečnem kolovozu. Ob njem je ležal betonski stebriček, na katerem ni bilo nobenega znamenja. Začela sva se nekoliko spuščati. Kolovoz je bil zaraščen s travo in grmički. Od luže na dnu spusta sva se spet vzpenjala. Po naslednjem prečnem kolovozu sva zavila desno navzdol. Po 15 minutah sva zagledala spomenik, posvečen Radomeljski četi, ki se je tu 13. septembra 1941 uspešno prebila iz nemškega obroča, pri čemer je bil ranjen narodni heroj Franc Bukovec.

 

 

 

 

 

 

 

Naprej po kolovozu, zasutem z listjem, iz katerega so štrlele skale, sva prišla do kažipota Bolnica, ki nama je kazal »hrbet«, in mu sledila ostro levo na markiran kolovoz (dotlej sva hodila po nemarkiranih poteh). Ko se je pognal strmo navzgor, se je desno spustila steza, označena s knafelčki in možici. Po dobrih 10 minutah sva v gošči na levi zagledala zaklenjeno brunarico z napisom Partizanska bolnica Triglav, stoječo na betonski plošči, po vodji gradnje znano tudi kot Lukova. K njej je vodil lesen mostič, noter pa se ni videlo. Desno navzdol je bilo še kakih 15 m do spomenika, posvečenega bolnišnici, delujoči od februarja 1944 do izdajstva in uničenja 6. maja 1944, ko so fašisti pomorili ranjence. Avtor spomenika je prav Jože Pirš - Luka.

 

Pod spomenikom je šumel potok (po maPZS Bolnični potok), proti kateremu se je nadaljevala markirana pot v Dupeljne, a sva se vrnila h kažipotu in se spustila naprej po kolovozu, ki je bil poslej tudi markiran (Domžalska pot spominov). Na križišču čez 5 minut sva zavila levo na hudo erodirano stezo, nato pa desno na prečni kolovoz (nazaj Bolnica). Po 10 minutah sva sestopila na gozdno cesto ob Bolničnem potoku. Malo naprej se je desno odcepil kolovoz in ob njem je pritekel dol še en potok, Ržiščnik. Mimo naslednjega odcepa desno (k lovskemu domu), zaprtega z zaklenjeno zapornico, pred katero je bilo prostora za nekaj avtov, zanemarjenega nasada mladega drevja in kamnoloma sva po približno 20 minutah prikorakala k avtu.

 

 

 

 

 

Res ni bila dolga (dobre 4 ure, čiste hoje brez začetnega tavanja 2.15), bila pa je kar pestra in marsikaj zanimivega o tistem območju sva prebrala še v knjigi Staneta Stražarja Ob bregovih Bistrice – od Rodice do Duplice in Radomlje z okolico* (KS Radomlje 1988).

* Janijevi kratki povzetki

STARI GRAD

Prvič kot Gerlochstayn omenjen v listini 20. 5. 1282. Ko Elizabeta, zadnja potomka Kolovških, l. 1389 stopi v velesovski samostan, preide posest v roke njihovih sorodnikov z gradu Hmeljnik. Ko l. 1467 Andrej Hohenwart postane kranjski glavar in se mora iz Bele krajine preseliti v Ljubljano, svoje tamkajšnje posesti zamenja za kolovške. V drugi polovici 16. st. Hohenwarti zgradijo nov spodnji grad. L. 1560 stari zgornji pogori in ga ne obnovijo več. Ruševine porabijo za gradnjo okoliški kmetje, Bunčkovi n. pr. za hlev. Grad je bil v dveh delih (starejši vzhodni del, mogočnejši zahodni), med njima širok jarek.

BUNČKOVA IN JERNEJEVČEVA HIŠA

Pred vojno vzhodno od starega gradu dve domačiji: Bunčkova in Jernejevčeva. Partizani so od začetka k njima hodili po hrano in na zvezo. 28. 1. 1944  je Slavko Vrenjak - Šimen (Bunčkov) iz rovške bolnice prinesel krvava oblačila ranjencev, da bi jih doma opral. Okrog 9. ure so se domačiji približali raztrganci in gestapovci. Planil je v breg, a pod streli padel. Napadalci so hišo izropali in požgali. Nato so se odpravili proti Jernejevčevim. Domača fanta Ivan in Srečo Vrenjak sta v zadnjem hipu ušla. Noseča sestra Kati je bila prepozna: med tekom v hrib so jo smrtno ranili. Mati Marija je skušala obraniti domačijo. Sodeč po sledeh, so jo mučili, potem pa truplo najbrž vrgli v gorečo hišo. Na nekdanjem vrtu stoji spomenik.

SPOMENIK POD VELIKIM VRHOM

Po požigu Remčeve tovarne pohištva na Duplici so Nemci sprožili proti lokalnim partizanom širšo hajko. 13. 9. 1941 sta policijski četi odkrili partizansko taborišče pri Žičah. Tega jutra so Ivan Golob, Štefan Štangel in Franc Bukovec odšli na zvezo k Bunčku. Tam so izvedeli, da je hosta polna Nemcev. Ko so tekli nazaj proti Žičam, so jih napadli. Partizani so se iz Žič umikali ves dan, Bukovec je bil pri tem ranjen. Tri dni kasneje se je četa srečno prebila čez Savo na italijansko ozemlje, Bukovca pa so aktivisti spravili v sanatorij Emona v Ljubljano.

(LUKOVA) BOLNICA TRIGLAV

Zaradi prostorske stiske in premajhne varnosti obeh rovških bolnic v Zajčjem hribu (približno 400 m severovzhodno iz vasi) so sredi februarja 1944 začeli graditi novo pod Velikim vrhom. Gradnja, ki jo je vodil Jože Pirš - Luka, je bila končana v treh tednih. Uradno imenovana Triglav je bila velika 12 x 5 m, vkopana v zemljo in zamaskirana s smrečicami. Severno od nje so zgradili še bunker za osebje. V začetku marca so v novo bolnico preselili ranjence z Rov. Kmalu jih je bilo že 54. Štab je zato Luku poslal v pomoč Mitjo Kaca, medicinsko opremo pa so nabrali ljubljanski zdravniki. V času delovanja je šest težkih ranjencev tu umrlo. Konec marca so dobili večjo skupino ranjencev z umazanimi in okuženimi ranami. Okužba se je selila še na druge. Kac, ki je bil po izobrazbi zobozdravnik, je presodil, da gre za flegmono. Ker se je diagnoza izkazala za napačno, se je neke noči ustrelil. Nadomestil ga je Lojze Pirc. Po izdaji domačina, ki je dvakrat dezertiral iz partizanskih vrst, so 6. maja Nemci začeli bolnico iskati. Zgodaj popoldne so našli bunker in borce v njem zajeli. Tri so na kraju samem pobili, med njimi Srečka Vrenjaka in Luka Hribarja (glej spomenik pri Jernejevčevih). Ko so v bolnici izvedeli, kaj se dogaja, so osebje in lažji ranjenci zbežali iz nje. Tako so Nemci opazili tudi vhod vanjo. Vse zajete ranjence so brez usmiljenja postrelili, trupla polili s petrolejem in vse skupaj zažgali. Po poročilu naj bi pokončali 14 ranjencev, zajete borce pa so odpeljali v zapor. Ponoči se je med zoglenelimi trupli v bolnici eden od ranjencev prebudil živ in se zatekel v Dupeljne. Teden, dva kasneje so Nemci požgali še rovški bolnici.