Košutica (1968 m)

Na ta dvoglavi vrh vzhodno nad Ljubeljem sva poskušala priti že davnega leta 2004, a sva se ga lotila z napačne (za naju prezahtevne) vzhodne strani, s Hajnževega sedla (tudi sedlo Korošica, 1701 m). Tega imam v lepem spominu, ker se je čezenj pred najinimi očmi pretakala megla, manj veselja pa sva imela z ozkim, krušljivim, zračnim grebenčkom, zaradi katerega sva obrnila. Lani 16. avgusta sva si izbrala drugo pot ‒ do planine Korošica sicer orientacijsko zahtevnejšo nemarkirano z le nekaj kažipoti, od tam pa lažjo markirano po zahodni strani.

 

Pri Vrančku pod Ljubeljem, kjer se začne markirana pot na Korošico, je bilo že vse zaparkirano, pri ljubeljski podružnici koncentracijskega taborišča Mauthausen pa je bil še prostor, a odločila sva se za naslednje parkirišče, s katerega vodi na planino nemarkirana graničarska/lovska pot. Nanj se z zadnjega levega ovinka pred predorom odcepi makadamska cesta, označena s kažipotom Korošica ‒ P. Tam so bili že štirje avti in v enem so bili »razstavljeni« vsi mogoči ključi neprevidnega lastnika. Kolovoz na desni je prečkal regulirano strugo, ob kateri sva se pripeljala s ceste, na drugi strani pa je bil še en, širši kolovoz, a ni bilo označeno, kateri je pravi.

 

Začela sva po širšem kolovozu, pravzaprav že kar gozdni cesti. Prečkala je regulirano strugo, se še razširila v pravcato »avtocesto« in se strmo povzpela v gozd. Nad zadrževalniki sva še enkrat prestopila strugo, pred tem pa levo v hosti bolj po naključju opazila kažipot naprej Planina Korošica. Cesto sva zapustila v desno, po 20‒30 m steze pri naslednjem kažipotu Planina Korošica zavila ostro desno in nadaljevala navzgor ob skalnatem pobočju. Prečkala sva sesipajočo se ozko, a hudo strmo grapo. Steza se je venomer spreminjala: posuta z zdrobljenim suhim listjem, koreninasta, skalnata, zemljata. Ob njej je cvetela in zelenela bujna podrast. Z zaraščene poseke sva uzrla spodaj cesto in zgoraj Begunjščico. Napredovala sva v ostrih serpentinah, večinoma dolgih.

 

 

 

 

Čez slabih 20 minut sva šla pod veliko skalo, ki jo je podpiralo drevo, in za njo zavila levo. Na pobočju nasproti sva zagledala pot od Vrančka. Nad omenjeno skalo je sledila šesta serpentina. Oba sva jih štela (leve so bile lihe, desne sode), a najino štetje se je kmalu nehalo ujemati. Na nekaterih ovinkih so se odcepile bližnjice in se na poznejših spet priključile glavni poti. Ta se je nekje podrla in tam je bila podprta. Na vlažnih zemljatih tleh so se videle stopinje, torej tam kar hodijo. Korenine so večkrat služile kot stopnice. Ob kratkem zdrsljivem vzponu je bila na levi polomljena ograja. Čedalje več je bilo smrek. Sčasoma se je steza nekoliko razširila in zravnala. Iz vlažne prsti, posute z gruščem, so ponekod štrlele skale in korenine. Nato je šlo spet navzgor.

 

Po 25 minutah sva dosegla križišče: z leve od spodaj je pritekla gozdna cesta, nato se je v breg pognala ozka stezica, verjetno bližnjica, sledila je cesta navzgor, najbolj desno pa je tekla še ena, razrita, na kateri je stala voda. Ubrala sva jo po tisti naravnost navzgor, ki je bila obenem vlaka, razdejana od traktorjev in polna scefranih ostankov lesa. Na vrhu vzpona sva po njej zavila levo, še vedno navzgor, desno pa se je odcepila druga, blatna in zaraščena. Ko je najino vlako čez kakih 5 minut prečkala stezica (ugibala sva, da je bližnjica s križišča), je bilo v rdečem blatu videti le še redke stopinje in ker je poleg tega vlaka zavijala preveč v levo, sva sklenila nadaljevati desno po stezici. Sprva sva gazila po visoki travi, a rdeč trakec (podobnega sva opazila že niže ob vlaki) naju je opogumil, da sva vztrajala. Stezica je postala razločnejša in ko sva vstopila v gost smrekov gozd, tudi širša. Po dobrih 10 minutah nama je izbiro potrdil možic in ravna osončena črta, ki sva jo gledala od spodaj, se je kmalu izkazala za gozdno cesto, ob njej pa je bilo še več možicev.

 

Desno po cesti sva prikorakala do razcepa: levi krak se je vzpenjal, desni je tekel naravnost. Izbrala sva levega in prej kot čez 10 m se je od njega levo odcepila steza, označena s kažipotom Korošica. Spet so se začeli vrstiti ovinki, a jih nisem štela. Onkraj poseke, poraščene z malinovjem in visoko travo, naju je dobrih 5 minut od kažipota pričakala klopca v smrekovem gozdu. Na razcepu nad njo sva nadaljevala po desnem, širšem kraku, a se je izkazalo, da je levi ravno tako dober, saj sta se kmalu staknila. Takoj zatem naju je ustavila pašniška ograja. Na vratih je pisalo Psa na vrvico in Živina na paši. Stopila sva na obsežno planino Korošico. Živine ni bilo videti. Steza naju je vodila mimo lesenega korita, nekaj časa spet skozi gozd in znova iz njega med redko drevje, na sonce. Do tam sva se vse jutro hladila v gozdni senci. Levo nad stezo so se dvigali strmi travniki, desno pod njo je zelenel prav tako strm gozd. Po desni je tekla ograja. Tudi oster desni ovinek čez grapo je bil ograjen. Zemljata tla so steptale krave, zato so bila blatna. Steza je napravila še več ovinkov čez globoke, strme grape.

 

Za zadnjim ovinkom po dobrih 20 minutah sva zagledala umetelen kažipot naprej Koča. Na skali pod njim je pisalo Košutica (Baba) in puščica je kazala na pot levo nazaj. Tja je usmerjal tudi rdeč lesen kažipot, na katerem je nekoč pisalo Koča na Ljubelju. Ob njem je bila mejna markacija. Na skali nekoliko dalje je pisalo Granič. steza (lovska) in puščica je bila usmerjena nazaj, od koder sva prišla. S tega stičišča ni bilo daleč do drugega dela planine, kjer so se pasle krave. Pri pastirskem stanu, na katerem je pisalo 1554 m, sva izvedela, da jih je 60, v glavnem mam s telički. Kar nekaj planincev se je nabralo in večina se je poznala med seboj in z gostitelji. Na steno pritrjen nemško-slovenski plakat z zemljevidom, besedilom in slikama je imel naslov Okoli Košute – Pot Alpske konvencije. Tri smerne tablice so kazale nazaj, od koder sva prišla, Vrh Ljubelja 1^h 15min in Košutica (Baba) 1^h 15min, naprej v nasprotno smer Podljubelj 1^h, na tretji Hajnževo sedlo 30min, Veliki vrh 1^h 30min in Kofce 2^h 30min pa je bila puščica zbrisana. Tamkajšnja rdeča prst je bila še posebno očitna okrog korita, kjer so tla pomendrale krave. Nad planino je kraljevala Košutica.

 

 

 

 

Vrnila sva se k razcepu (šele med potjo nazaj sva opazila skalo z napisoma Stari Ljubelj in Baba) in nadaljevala po desnem kraku. Še vedno sva se ogibala kravam in kravjakom. Med vzpenjanjem po gozdu sva srečala veliko planincev, ki so se že vračali, in prehitel naju je tekač. Vodile so naju mejne markacije. Po 20 minutah, kmalu nad mokrim in blatnim odsekom okrog korita, sva stopila iz gozda na sončen travnat rob (1652 m) z rdečim slovenskim in rumenim avstrijskim kažipotom. Na prvem je pisalo nazaj Planina Korošica 15min in Hajnževo sedlo 2h 45min (2h je bilo upravičeno zabrisano), na drugem levo Loiblpass / Ljubelj 1 ½ h 650 in Loiblhütte / Koča na Ljubelju 1 ½ h 650, oboje z rdečo piko. Z desne se je spuščalo precej ljudi. Povzpela sva se tja ob ograji po travnato-zemljati stezi mimo mejnih kamnov XXIV/136 in kasneje 137. Odpirali so se pogledi na Ljubelj, Zelenico in okoliške gore. V kratkih ključih sva grizla v breg in celo tam so bili sledovi krav. Nato se je steza pri mejni tabli ter stari smerni tablici nazaj Loiblpass Nr.650, naprej Loibler Baba in naprej levo Hainschgraben Nr.650 zravnala.

 

 

 

 

 

Na naslednjih rumenih kažipotih se je poleg poti 650 pojavila še 651, tudi pri 45 minut oddaljeni Košutici (naprej, rdeča pika). Spet je pribrzel tekač, tokrat nasproti. Pot so nama popestrili šipkovi plodovi, mali zali kobulčki, grintovci, avstrijski sviščevci, strumen panonski svišč, klinčki, trebušaste zvončice, ozkočeladaste preobjede, mnoge rože pa so že odcvetele. Na prsti in kamnih nama je drčalo in kratki ključi so komaj kaj odpomogli strmini. Po 40 minutah, v bližini križa v spomin na Thomasa, ki je tam nekje preminil dobra dva meseca prej, je bila dobrodošla kratka uravnava, potem pa spet strmina, ključi, grušč in skale. Prestavila sva se na drugo stran grebena in po 10 minutah vstopila v spolzek skalnat žleb. Z nekaj poplezavanja sva v nadaljnjih 10 minutah dosegla (zahodni) vrh z vpisno skrinjico.

 

Košutica je koroško ime, kranjsko pa (Ljubeljska) Baba (nemško Loibler Baba) ali redkeje Koróšica (Kärntnerin). Ker je razgledna in omogoča uživanje v samotni naravi, je precej obiskana, berem. No, to dvoje mi ne gre prav skupaj. Nisva bila ravno sama, posebne gneče pa tisti dan ni bilo. Ko sva stopila na vrh, so se proti njemu začele dvigovati megle, zato sva bila prikrajšana za razglede na Karavanke, sploh pa na Julijce. Tri starejše planinke, ki so prišle z Velikega vrha, se niso nič mudile, ampak so odhitele naprej, ker so delale nekakšen krog. Dve mladenki sta prišli gor po zahtevni poti in se vrnili po najini. Tokrat za spremembo na vrhu nisva ostala zadnja, ampak je bila tam še družina z odraslim sinom.

 

Dol grede sva srečala dekle v krilcu, ki je bilo v resnici hlačno, in zanimiv par: na možaka sva naletela že dvakrat, ko je tekel (pojasnil je, da se je moral »mal zgont«), zdaj pa se je očitno umiril in pripeljal gor še ženo. Pogrmevalo je. Megla se je občasno razkadila, da sva videla Korošico. V približno tričetrt ure sva pristala na stičišču označene in lovske poti nad planino. Vsem, na katere sva naletela, se je strašno mudilo v dolino, saj vreme ni obetalo nič dobrega. Čeprav se nama je na Košutici dobro zdelo, da za spremembo nisva zadnja, so naju zdaj prehiteli že vsi, celo tisti, ki sva jih dol grede srečala, ko so se šele vzpenjali na vrh. Vse normalno torej.

Ko sva čez dobrih 20 minut pristala na gozdni cesti in po kakih 50 m pri možicih zavila levo v gozd, sva srečala družinico s fantičkom, ki je baje zelo zgovoren, a ob srečanju z nama je bil čisto tiho, le pokimal je, ko je bil vprašan, ali mami (ta je imela v kengurujčku še dojenčka) in očija pelje na izlet. Ni bilo videti, da bi jih skrbelo vreme. Po 10 minutah sva pri rdečem trakcu sestopila na naslednjo gozdno cesto in kmalu zatem znova začela šteti serpentine. Medtem je začelo vzdržema močno grmeti in najbrž je bilo (tudi) to krivo, da nazadnje nisva vedela, ali jih je 16, 17 ali 18. Po pol ure sva si oddahnila na parkirišču, kjer je bilo še devet avtov. V Podljubelju so padle prve kaplje in v Tržiču je že tako lilo, da tudi brisalci niso dosti pomagali. V Ljubljani pa je bilo sončno in vroče.

Po plezalni poti na Raduho

Kadar se odpraviva plezat, se nama navadno pridruži Marjana in tudi 9. avgusta je bilo tako. Odpravili smo se na Raduho (2062 m), edini dvatisočak na severni strani Savinje. Nanjo smo se nameravali povzpeti po zelo zahtevni zavarovani poti in se vrniti po »navadni« planinski. Do prelaza Volovljek (Kranjski Rak) smo se pripeljali tako rekoč v koloni, tam pa so vsi razen nas zavili levo proti Veliki planini. Nadaljevali smo skozi Luče v Solčavo, kjer smo pred mostom čez Savinjo zavili desno (smerokaza Črna na Koroškem in Podolševa). Vozili smo se ob potoku Jurčef in ga večkrat prečkali. Pod Martincem se je začel makadam, le med hišami smo vozili po ozkem razpokanem asfaltu. Na križišču s smerokazom levo Sv. Duh in številnimi kažipoti k okoliškim domačijam smo zavili desno na panoramsko cesto ter se mimo Zgornjega Ošovnika (Podolševa 19), Štiftarja, Prodnika in Robnika pripeljali do velikega križišča na Spodnjem Slemenu (1254 m). Tam smo srečali Ljubljančanki, ki sta se pritožili, da ju je Garmin zavedel; obrnili sta in nam sledili do več kot polnega parkirišča (S 46.432763, V 14.736521). Ker je znak prepovedoval nadaljnjo vožnjo, smo kot že nekaj obiskovalcev pustili avto ob cesti.

Takoj za zapornico je z desne pritekla pot od Bukovnika, tudi Bukovc imenovanega (Podolševa 1), pogosto omenjenega kot najviše ležeča slovenska kmetija (1327 m). Čez 10 minut smo pri zapognjenem kažipotu Koča v Grohotu zavili levo navzgor na gozdno stezo, ki se je sčasoma dvignila precej nad cesto. Ker je zemljata, je bila po dežju zelo blatna. Ob njej je sedela ženska, ki ji je zaradi tega spodrsnilo in si je zlomila nogo, zato je skupaj z možem čakala pomoč. Po 25 minutah, ko je bilo treba čez spolzke skale, je kar prav prišla jeklenica. Pod skalovjem, izpod katerega je tekla voda, so nas pričakale ograja in stopnice. Blata je bilo čedalje več. Z desne smo slišali kravje zvonce in kmalu smo bili pri lesi. Prečkali smo več potočkov oziroma jih je več teklo čez stezo. Še na nekaj mestih so nam bile v pomoč stopnice.

Čez 10 minut smo stopili na planino Grohot. Pojavlja se tudi ime Grohat (Andreja Čibron Kodrin je v Večeru zapisala: »Korošci rečemo Grohat, Savinjčani Grohot.« A kažipoti dokazujejo, da Korošci niso ravno dosledni. Ker sem po mami Savinjčanka, se ve, kako rečem.). Na planini je bil na vseh tablicah o (na eni celo z malo: grohot; to me je še bolj spodbudilo k iskanju pomena te besede, pa takega izraza, ki bi dalo ime planini, nisem našla), razen na koči, na kateri sta bila dva napisa, vsak drugačen. Koča na Grohotu (1460 m) iz leta 1991 stoji v slikoviti krnici pod Malo Raduho in Lanežem. V skalnjaku pred njo je kraljeval velikanski rumeni svišč ali košutnik. Volnatoglavi osati še niso cveteli, močvirski osati so se pripravljali na razcvet, ozkolistno ciprje je že pojemalo. Prvi kažipoti so usmerjali po dveh poteh k Bukovniku, naslednji na »drevescu« pa so kazali desno Rogovilec 2h, Robanov kot 3h, nazaj Solčava in Črna, levo Vrh Raduhe 1h 30min (zelo zahtevna pot) in Durce vrh Raduhe 1h 45min (zahtevna* pot), Durce – koča na Loki 1h 30min (zahtevna* pot; razen 30 je že vse zbledelo). Tam je bila tudi zeleno-bela tablica K24. Pod leseno strešico je pisalo Planina Grohot, Župan Grohota (leta 2019 je postal »župan« Viktor Povsod - Fika, nekdanji legendarni oskrbnik Doma na Smrekovcu) in Planinski dom. Z dveh tabel smo izvedeli nekaj malega o planini in koči ter »pastoralni idili«.

 

Kljub napovedi sončnega vremena se je začelo oblačiti. Za znamenjem z »zlatim« Križanim smo odšli skozi leso in mimo dveh brunaric proti gozdu. Pred njim smo prestopili potoček in se pri koritu z vrezano letnico 1991 odžejali. Pot nas je vodila mimo nove brunarice in vodnega zajetja. Na smreki pri slednjem je bil poleg knafelčka že slab belo-rdeč trikotnik. Gozd se je nekajkrat razmaknil in napravil prostor travniku. Veliko ljudi se je kljub razmeroma zgodnji uri že vračalo. Strmina se je povečala in skalnat kolovoz nas je po 10 minutah pripeljal do zavetišča GRS. Na lesenjači ob njem je bil izrezljan napis Stan. Zidana hiška s strohnelo streho kmalu zatem je bila morda ostanek iz časa, ko je bila tam nekje koča iz leta 1973, ki jo je po 13 letih odnesel snežni plaz.

 

 

 

 

 

Deloma skalnata steza z nekaj stopnicami se je vzpenjala med podrastjo. Levo od poti smo videli veliko melišče, posejano s skalami, in na eni črni tablici z napisi Blaž Beškovnik 1986 – 2010 in Tomaž Laznik 1986 – 2010 ter Miklavc Grega - Miki 1974 - 2016 Gorska policijska enota. Beškovnik in Laznik sta bila žrtvi plazu, ki ju je odnesel pod Durce, Miklavc pa se je smrtno ponesrečil na poledeneli zavarovani poti na Raduho. Srečevali smo cele skupine planincev. Prvi razcep še ni bil pravi; naš je bil označeni levi krak s stopnicami, desni pa bližnjica, ki jo planinci baje pogosto uporabljajo. Po četrt ure pa smo prišli do razcepa; zbledela kažipota na steni sta kazala levo Durce – vrh Raduhe Zahtevna* pot in desno Vrh Raduhe Zelo zahtevna pot. Pred tem razcepom smo srečali mladeniča, ki je Janija pokroviteljsko pohvalil: »Dobri ste!« Ko je odbrzel, se je Jani zahahljal: »Dobro, da ne ve, da bomo zavili desno!«

 

Zavili smo torej desno na ozko mehko stezico, ki se je vzpela do roba, se nadaljevala levo po grebenu (nanj se izteče tudi omenjena bližnjica) ter postala bolj strma in kamnita. Pri skalni glavi čez dobre četrt ure smo na desni zagledali Olševo. Ob glavi smo se povzpeli in se na drugi strani spustili. Že tam je bilo treba nekoliko poplezati, predvsem pa so »nagajale« zelo spolzke skale (ker ni bilo napovedane vročine, se niso posušile). Prečkali smo nekaj grap. Slabe pol ure od skalne glave nas je pričakal kažipot levo Vrh Raduhe. Tam je bilo nekaj ravnega prostora in ker se je že napovedovalo plezanje, smo si kar nadeli samovarovalne komplete.

 

Po dobrih 10 minutah smo res začeli plezati. Kmalu so se pojavili prvi klini in kratka jeklenica, potem pa dalj časa ni bilo varoval. Precej je bilo plezanja brez njih. Čez dobrih 5 minut je bila na steni ob poti pritrjena črna spominska plošča z belim napisom Zadnja pot Joško Baša 15. 6. 1935 † 16.8.1998 ter risbama plezalca in šopka planik. Baša je bil slovenski alpinist iz Trsta. Po Malešiču (Spomin in opomin gora, Didakta 2005) se je smrtno ponesrečil v smeri Palček v Srednji Raduhi. Za ploščo smo prečili še eno grapo. V kratkih ključih smo premagovali strme skale; stopov ni manjkalo, a so bili spolzki. Nekatere skale so se majale. Dobro nadomestilo za jeklenice so bile marsikje korenine ruševja. Naslednje jeklenice smo dočakali šele 20 minut od prvih. Prehitela sta nas dva neopremljena plezalca, eden tudi brez čelade. Prečkali smo grapo in po njeni desni strani nadaljevali ob jeklenicah. Grapo smo zapustili ob klinih, levo na grebenu pa smo se spet lahko oprijeli jeklenice. Pa spet po klinih do naslednje. Na levi je bil lep pogled na koničasto Malo Raduho.

 

 

 

Po 50 minutah smo dosegli kažipote na 2014 m: levo Durce 45min, Grohot 1h 30min, Koča na Loki 1h 15min, desno Velika Raduha 5min. Na vrhu smo bili res že čez 5 minut. Z (Velike) Raduhe so zaradi njene osamljenosti lepi razgledi, vendar ozračje ni bilo dovolj jasno. Na severozahodu smo videli Olševo in na severu Peco, bolj oddaljenih gora pa žal ne. Na zahodu naj bi se deloma prekrivale Karavanke in Julijske Alpe, za Olševo pa se v jasnem vremenu menda vidijo avstrijski tritisočaki, tudi Grossglockner. Pri malici so nas zamotile živahne (in požrešne!) kavke, zato nismo preveč žalovali za razgledi. Na Raduhi je več planin, kjer pasejo živino, in res smo videli nekaj ovc. Ob našem prihodu je bilo na vrhu veliko planincev, nazadnje pa smo ostali sami. Pred odhodom sta se nam pridružila dva Korošca, nas slikala in nam razložila razglede, kolikor se je pač dalo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spustili smo se nazaj k bližnjim kažipotom in zavili desno, proti Durcam. Skalnata steza je vijugala med ruševjem. Ob njej so se barvito družili dlakavi sleči in zvončice. Pri kažipotih na 1957 m čez slabe pol ure (levo Durce 30min, Grohot 1h 15min, desno Koča na Loki 1h ‒ po tej poti sva se vračala leta 2005, gor pa sva prišla iz Robanovega Kota) smo se obrnili  levo navzgor. Na neki skali je bil poleg markacije bel K. V 20 minutah smo prišli na Durce (1912 m); to je prehod (vrata, duri) med planinama Loka in Grohot. Videli smo, kje je tekla stara pot, po kateri so hodili do leta 2010 in se je štela za zahtevno (zbledeli napisi na skali). V grozdu kažipotov sta bila dva skoraj enaka: naprej Koča v Grohotu 45min (PD Mežica) in Koča na Grohotu 45min (PD Luče ob Savinji); v zvezi z Grohotom sta pokazala še eno zadrego in razliko med Korošci in Savinjčani: prvi rečejo v Grohotu, drugi na Grohotu. Ker je Grohot krnica, je v razumljiv, a ker je tudi planina, je na prav tako na mestu. Težko je biti pameten.

 

Pri naslednjih kažipotih (Lanež 20min), kjer se sestopa danes, pa smo se ubadali z »resnejšim« vprašanjem: gremo še na Lanež, ko smo že tu in je tako blizu? Toda to je dodatnih 40 minut, saj se je treba vrniti na Durce. Kaj bi tisto! Sledili smo kažipotom in markacijam po travnatih vrzelih med ruševjem, posutih s skalami. Ko smo bili še daleč pod vrhom, smo že videli »Aljažev« stolpič. Vrh Laneža (na kažipotu 1920 m, na zemljevidih 1925 m) smo res dosegli v kakih 20 minutah. Miniature Aljaževega stolpa nismo mogli odpreti. Nekaj mogočnih osatov se je pripravljalo na razcvet, preobjede pa so jih že prehitele.

 

 

 

 

 

 

 

Ob vrnitvi na Durce smo dva, ki sta se pravkar vrnila z Raduhe, pregovorili še za Lanež – pravzaprav smo pregovorili njo, ona pa potem še njega. Nadaljevali smo po novi poti z Durc proti Grohotu, s katere smo videli tudi podrto staro. Ker se je nova prav tako podirala, je bila podprta in opremljena s stopnicami. Začelo je grmeti. Med sestopanjem sta nas prehitela znanca z Durc, saj se zaradi vremena nista upala še na Lanež in sta obrnila. Prekoračili smo obsežno melišče in se združili s staro potjo z Durc z leve. Gruščnata steza nas je pripeljala v macesnov gozd. Tudi tam smo opazili oznako K. Po strmem spustu v ključih in po stopnicah smo pol ure od Durc pristali na jutranjem razcepu, seveda z druge strani. Pri zidani podrtiji smo tokrat le našli (verjetno) ostanke nekdanje koče in se 25 minut pod razcepom vrnili k sedanji. Tam smo govorili z reševalcema, ki sta zjutraj odpeljala planinko z zlomljeno nogo.

Grohot smo zapustili po makadamski cesti in nismo izkoristili bližnjice čez travnik, na katero je usmerjal kažipot. Ob cesti je tekel potoček. Obakraj nje so rasli izredno visoki močvirski osati in tudi volnatoglavi so že cveteli. Po 20 minutah je z leve od spodaj pritekla gozdna cesta. Od tam smo lepo videli, kje smo bili – v takih primerih se vedno čudim, kako je mogoče, da sem bila še pravkar tako daleč in visoko. Cesta se je začela precej vzpenjati in po četrt ure nas je pri odcepu gozdne steze, po kateri smo gor grede nad Bukovnikom zapustili cesto, »zaustavil« električni pastir (zjutraj ga še ni bilo – najbrž ukrep zaradi množic, ki pridejo tja za konec tedna). V dobrih 5 minutah smo bili pri avtu. Skoraj vsi so se že odpeljali.

 

Z dnevom smo bili zadovoljni. Na Raduho smo sicer hodili precej dlje (tri ure in četrt), kot piše na kažipotih in drugod, in vračanje (dve uri in pol) smo si še podaljšali z Lanežem (za 40 minut), a saj smo šli vendar hodit.

 

* Stara pot (do leta 2010) je bila zahtevna, sedanja pa ni več, toda kažipoti so ostali.