Svinjak

Na tako imenovani bovški Matterhorn  sva se odpravila s precej spoštovanja, saj je iz doline videti tako strm, da sva si težko predstavljala, kako bova prilezla na vrh. Miheličeve besede o napornem in nikakor povsem lahkem pristopu sva vzela resno, nekoliko naju je zmedel Stritar, ki je v 111 izletih po slovenskih gorah (2003) opisano zahtevno označeno pot kasneje v Gorah Slovenije (2011) »prekvalificiral« v nezahtevno, v novi knjigi Helmuta Langa Julijske Alpe pa piše, da pot ni posebej težka, a je zelo strma in ni za vrtoglave.

 

Ime mu ni ravno v okras. Saj »vsi« trdijo, da ga ne smemo jemati dobesedno, ne povedo pa nič zanesljivega. Po nekaterih virih naj bi se imenoval po sovah (Sovinjak), Tuma pravi, da je ime »od zviti, zaviti; ime velja za podnožje, zavito med strugo Koritnice in Soče«, Igor Zlodej poroča o različici Svitnjak (»menda zato, ker se vsako jutro za Svinjakom prične svitati ‒ daniti«). Obstajajo tudi razlage, da se pot nanj svinjsko vleče, a če bi iskala v to smer, bi prej rekla, da je svinjsko lep. Če ga seveda pogledaš s prave strani. Iz Bovca. Ob najinih junijskih obiskih v tem kraju sva ga doslej le občudovala, prejšnji četrtek pa je končno prišel na vrsto.

 

Označena pot na Svinjak (1653 m) vodi  samo iz vasi Kal - Koritnica. Do tja je iz Bovca po trentski cesti kake 3 km. Parkirala sva pri hiši Kal - Koritnica 3 ‒ s prijaznim dovoljenjem gospodinje, čeprav se je pozneje izkazalo, da je nekaj metrov naprej puščica, ki opozarja na parkirišče 200 m dalje in desno. Ob bližnjem križišču je obvestilni stebriček, na katerem med drugim piše Svinjak 1653m, 3h; puščica kaže na ozko asfaltno cesto, ki se odcepi levo z glavne.  V isto smer teče Pot miru proti Čelu.

 

 

Po slabem asfaltu sva šla mimo dvojnega korita in do vodnjaka, na katerem sta markacija in napis Svinjak 1637 m (tudi na spletu je kar nekaj zadetkov s to višino); tam se planinska pot odcepi od asfaltne »ulice« desno. Po mostičku sva prečkala regulirano strugo ter skozi visoko travo zagazila v breg mimo vodnega zajetja in skozi vrata v ograji. Med grmovjem in drevjem sva se spet pretaknila na plano in pod naslednjim vodnim zajetjem zagledala svoj cilj. Tam se ločita poti k plezališču (levo) in na Svinjak (desno). Vzpenjala sva se mimo rastišča kimastih bodakov. Na skalah je več napisov Svinjak, knafelčkom pa delajo družbo črno-rdeče markacije Poti miru. Odprli so se nama pogledi na Kanin in Rombon. Skalnata pot naju je popeljala v gozd. Na desni sva med drevjem videla podor na Javorščku. Nato sva preplezala ograjo in prispela do odcepa levo na Čelo. Tja bova zavila nazaj grede, sva sklenila.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Rož skoraj ni bilo, le tu in tam kaka ciklama in nekaj zvončic. Skalnata steza se je počasi »mehčala« z odseki, postlanimi z iglicami in suhim listjem. Strmina se je nekoliko unesla. Popolnoma zdrobljeno listje je pričalo, da po tej poti hodi veliko ljudi, in celo sledove koles sem opazila. Markacije so že precej obledele, a na kočljivih mestih nisva bila nikoli v dvomih. Ko sva dosegla greben, sva najprej zavila nekaj deset metrov levo po grebenski potki do razgledišča z betonskim stebrom, od koder se vidijo soška dolina, Kluže in Hermanova trdnjava, Kanin, Rombon, Jerebica, Rabeljske špice, Loška stena.

 

Vrnila sva se na mesto, kjer sva dosegla greben, in po lepi grebenski potki nadaljevala v nasprotno smer. Ko se je strmina povečala, so nama jo lajšali ključi. Srečala sva domačina na »kratki turici«, ker za celodnevno ni imel časa. Njegova sestra proučuje kače in opaža, da je čedalje več ranjenih od planinskih palic. Toplo nama je priporočil Babanski skedenj. Zvenelo je zanimivo.

 

Ko sva dosegla greben drugič, so naju pričakale razkošno cvetoče trave. Čez čas se je na levi pokazalo pobočje, ki ga je pred leti opustošil požar, zato v zrak molijo mrtva drevesa brez vrhov. Kljub več nasvetom, naj na Svinjak ne hodimo poleti, je bila gozdna senca dokaj učinkovita. Strmina naju je sicer ogrela, zunanja temperatura pa je bila vsaj zjutraj in dopoldne precej prijazna. Med čedalje razkošneje cvetočimi travami so se ponekod rdečile krvomočnice. Kmalu zatem sva prvič naletela na domnevne ostanke 1. svetovne vojne: strelske jarke. Helmut Lang v zvezi z njimi omenja Smrekovo glavo in lep bukov gozd, Vid Pogačnik pa pravi, da je na Smrekovi glavi ruševje, tako da nisva bila gotova, kdaj sva bila na Smrekovi glavi.

 

Nad opustošenim gozdom naju je končno razveselilo pisano cvetje: sončni grmi žarkastih košeničic, kokoševci in lakote z drobnimi belimi cvetki, alpski šetrajniki, poponi, zlatice, nokote, materine dušice. Potem ko sva si v družbi možica privoščila nekaj razgledov, sva se vrnila v gozd. Potruditi sva se morala čez visoke skalne stopnice. Namnožili so se glavičasti repuši. Gozd se je zlagoma spreminjal v sestoj nizkih dreves in grmovja in stopila sva na plano. Cvetano so popestrile še mračice. Še kratek sprehod skozi gozd in znašla sva se na uravnavi pod vrhom. Krasili so jo cvetoči šipkovi grmički, gorske nebine, dvolistni vimenjaki. Pogled navzgor naju je navdajal z dvomi, a sicer strma in izpostavljena pot je spretno speljana; le na enem mestu je bilo treba zares poplezati. Na skalah nad tistim mestom je čepelo nekaj odcvetelih avrikljev. Pod predvrhom z možicem so se cvetju pridružili še resje, planinski srobot, clusijevi svišči, pritlikave vrbe, špajke in relike. S predvrha do vrha ni nit pet minut. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zgoraj sta mali Aljažev stolp Slovenskega gorniškega kluba Skala z višino 1653 m in žig z višino 1637 m. Običajne planinske skrinjice ni, ker se Slovenci tudi na takih lepih krajih ne moremo kulturno sprijazniti s svojo različnostjo, zato se je »druženje« stolpiča in skrinjice za slednjo menda končalo v dolini. Svinjak je imeniten razglednik; iz jadralnega letala, ki je krožilo v bližini, so bili razgledi gotovo še imenitnejši, a midva sva bila nadvse zadovoljna z najinim.



 

 

Vrnila sva se po isti poti. Tik pod vrhom sva srečala skrbno urejeno dekle, ki ji v dolini nikakor ne bi pripisala, da je zmožna priti na Svinjak; človek res ne sme soditi po zunanjosti. Ko je bil za nama plezalni del, sem spet začela pasti zijala po rožah in opazila še dve novi: eno samo majceno kranjsko lilijo in orlico. Pod razglediščem pri možicu sva se ustavila pri majhnem previsu, pod katerim bi v sili lahko našlo zavetje nekaj ljudi. Na kraju, kjer sva gor grede prvič dosegla greben, sva nogam, ki so v strmini navzdol precej trpele, privoščila daljši počitek: sedla sva v travo, se sezula in migala s prsti. Pred vrnitvijo sva si ogledala še muzej na prostem na Čelu. Od odcepa naju je strma, dokaj kamnita pot v ključih v petih minutah pripeljala na rob, kjer stoji razlagalna tabla, poleg nje pa je na skali vpisna skrinjica Poti miru. Na ogled so 200-metrski strelski jarek s strelskimi linami, dva topniška položaja, kuhinja, opazovalnica ter bivališča in zakloni za vojake. Nad razmeroma dobro ohranjenimi ostanki prve svetovne morije so se v vetriču zibali divji klinčki in nekaj orjaških lučnikov. Sonce je že pošteno pripekalo in martinčkom je bilo to bolj všeč kot nama.

V dolino grede sva se še večkrat z občudovanjem ozrla na »najin« vrh. Opravila sva pošten šiht – dobrih osem ur (hoje je bilo gor tri ure in nazaj pol ure manj), saj je bil delavnik. Verjetno zaradi tega razen omenjenega domačina in čedne mladenke ves dan nisva srečala nobenega Slovenca, pa je bilo planincev kar precej, sami tujci. Naj vidijo, kako je pri nas lepo.

Na Smrekovec iz Belih Vod

Pogorje med Raduho (tam sva bila že tako davno, da niti tegale dnevnika še ni bilo, torej je že skrajni čas za kako ponovitev) in Uršljo goro, katerega najvišji vrhovi so Komen* (koroško Kamen, 1684 m), Veliki Travnik (tudi kar Travnik, koroško Turnovka, 1637 m), Krnes (tudi Kernes, 1613 m) in Smrekovec (1577 m), že nekoliko poznava. Prvo januarsko soboto sva se podala na slednjega, ki je dal pogorju ime in ki mu radi rečemo edini slovenski ognjenik. Res ga tvorijo večinoma kamnine iz časa ognjeniškega izbruha v oligocenu, zato je tudi rastlinstvo posebno. Zaradi botaničnih in geoloških zanimivosti je pogorje naravni rezervat.

Odpeljala sva se proti Mozirju in za Ljubijo, vasjo pred njim, v krožišču desno proti Belim Vodam. Še enkrat sva se pripeljala v Ljubijo in kakega pol kilometra za njo na križišče (desno kažipota za Lepo Njivo in Bele Vode). Skozenj in skozi vsa naslednja križišča sva nadaljevala naravnost ob potoku Ljubiji. V Belih Vodah sva najprej parkirala ob cesti pri Luku (733 m), kjer so prva markacija ter kažipota PD Šoštanj po mostu čez (Štajersko) Kramarico Dom na Smrekovcu 2h, Vrh Smrekovca 2h 30min in v nasprotno smer po cesti (nad tisto, po kateri sva se pripeljala) Grebenšek 1h 10min, Šoštanj 2h 20min. Cesta in klanček do hiše sta bila popolnoma poledenela in preden nama je uspelo prilesti do vhoda, da bi vprašala, ali smeva ostati tam, je že prihitel gospodar in naju oštel, da sva na njegovem – da planinci parkiramo, kjer se nam zdi, njega pa v Ljubljani, Mariboru in Celju zaradi parkiranja povsod zajebavajo. Ko sva se izkazala s pohlevnostjo in opravičilom, je ubral milejše tone: prostor za parkiranje da je uredil nekaj metrov naprej pri mostu. Na očitajočo pripombo, da vendar vidiva, kje je parkirišče, sva samo debelo gledala, saj se pod snegom ni videlo nič. Lahko pa parkirava tudi više ob cesti ali celo pri Brložniku, je svetoval. Odpeljala sva se le do Reb(e)ršaka (Bele Vode 39). Kakih 50 m za križiščem pod domačijo, kjer je levo (čez most) odcep k Brložniku, sva res našla spluženo parkirišče, v okolici pa pravcato formo vivo v lesu in umetelno izrezljane kažipote. Kakor stvari stoje, bi bilo treba bodisi »uradna« planinska kažipota prestaviti sem bodisi pri Luku zares urediti parkirišče.

Spustila sva se nazaj do mostu pod Reb(e)ršakom in se povzpela po asfaltni cesti proti Brložniku. Tudi ta je bila popolnoma poledenela. Po slabe četrt ure sva na desnem ovinku zavila levo z nje po mostičku čez potok in navzgor v gozd po blatni koreninasti stezici, obrasli z mahom. Prečkala sva kolovoz, ki je pritekel od ceste in zavil levo čez strugo, ter na drugi strani nadaljevala po razmeroma širokem jarku, po katerem je tekla voda, da nisva vedela, ali hodiva po stezi ali po vodotoku. Markacije so bile redke.

Ko sva stopila iz gozda na travnik, pokrit z razmočenim snegom in blatom, se nama je pošteno udiralo. V tisti móči kalužnice ne bi bile posebno presenečenje, če ne bi bil šele 6. januar. Kam naprej, se ni videlo. Mikalo naju je po bolj suhem levem robu onstran jarka, a tudi tam ni bilo oznak. Ali so na desnem robu, se nisva opogumila iti gledat, saj je bilo preveč blatno. Dosegla sva stezo, ob kateri sta puščica in markacija na desni kazali navzgor, in spoznala, da bi se bila morala najbrž držati desno (ta domneva se nama je potrdila pri vrnitvi). Kmalu zatem sva skozi leso stopila na naslednji travnik. Ker se nisva mogla opreti na nobeno znamenje, le na svoj »posluh«, sva spet rinila preveč v levo in znova zagazila v vodo. Domačin, ki je pot očitno poznal, je hodil bolj desno in ko sva sledila njegovemu zgledu, sva na nekem količku celó videla markacijo.

Po 25 minutah sva spet stopila cesto (964 m), ki se je prav tam prevesila na drugo stran (proti Leskovšku in Leskovški pustoti), kjer ni bila več asfaltirana. Ob njej je parkiralo precej avtomobilov. Ob cesti je stala lesena tabla z napisom Sp. Brložnik ter z žebljički izpisanima G P 07 in 970 m. Poleg je ležala deska s prepovedjo Ne parkiraj (morda iz časa, ko še ni bilo urejeno parkirišče in so parkirali na njihovem). Na kažipotu nazaj je pisalo Grebenšek 1h 30min in Šoštanj 2h 40min, na drugi strani ceste pa naprej v najino smer Dom na Smrekovcu 1h 30min in Vrh Smrekovca 2h. Tod teče tudi Pot XIV. divizije.

Kolovoz od parkirišča je bil popolnoma poledenel in po njem sta lovila ravnotežje dva Prekmurca v supergah. Sledila sva jima, trudeč se krmariti med ledom, blatom in trnjem. Kar hitro sva bila pri Spodnjem Brložniku (Bele Vode 43). Lesa je bila odprta, hiša po vsem videzu zapuščena. Za domačijo sva se povzpela po travnatem bregu. Vsenaokrog je bilo precej pohodnikov ali sprehajalcev. Dosegla sva stezo, po kateri so z desne prav tako prihajali ljudje; eden je nesel celo smuči, čeprav je bilo povsod, do koder se je videlo, premalo snega za smučanje ‒ morda se je namenil na Smrekovec. Levo zgoraj se je pokazal Zgornji Brložnik. Dosegla sva nekak preval, na katerem se je močno »razživel« veter in kjer sva zavila levo mimo preže in kapelice proti domačiji. Izza gozdov za prežo je kukala Uršlja gora.

Četrt ure nad cesto sva ob dolgem kamnitem zidu, razpadajočem podobno kot stavbe, prikorakala k Zgornjemu Brložniku. Tudi tamkajšnja lesa je bila odprta. Pot se je nadaljevala mimo trohnečega korita v smrekov gozd. Preden sva vstopila vanj, sva postala ob pogledu na Sveti Križ (1051 m) na drugi strani doline. Ta hrib, nekdaj znan kot Oslovska gora, z dvema romarskima cerkvama in antenami se je še lepše videl z bližnje razgledne klopce na robu gozda. Od naslednje klopce pri (nekdanji) lesi ni bilo več razgleda. Na razcepu za njo sva jo ubrala po desnem kraku. Ker je bil jarek, po katerem je tekla pot, silno poledenel, sva se umaknila na rob nad njim, dokler naju niso »pregnale« smrečice.

Nedaleč nad Zgornjim Brložnikom so naju presenetili miza z novoletnim aranžmajem, Aleševa klopca in smetnjak z napisom TGP Suli Aleš 2015, nekoliko vstran pa še novoletno okrašena smreka. Takoj zatem se je najina pot križala z nemarkirano prečno, sledil je razcep, kjer je na naju prežal poledenel desni krak, na naslednjem križišču sva prečkala nekaj med gozdno cesto in kolovozom, na razcepu zatem pa naju je edini znak ‒ bela črta na drevesu ‒ zvabil desno. Dotlej dokaj položna pot je postala nekoliko strmejša. Nazadnje sva prečkala še gozdno cesto, ki je z desne pripeljala od Andrejevega doma na Slemenu.

Dobre pol ure nad Zgornjim Brložnikom sva še enkrat prišla do ceste (1292 m). Izmed množice kažipotov je najin kazal čeznjo. Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala kočo na prisojni jasi ob robu planine Roma (1359 m) na jugovzhodnem pobočju gore in v četrt ure sva že bila pri njej. Kar precej obiskovalcev je imela. Sonce je sijalo kot za stavo in odpravila sva se še na vrh. Pri naslednjih kažipotih sem pogrešila leso, ki se je spomnim od prejšnjih obiskov. Čez slabe pol ure sva dosegla razgledni cilj, kjer se je že martinčkal par s psičkom. Poleg razgleda sva si tako lahko privoščila celo fotografiranje v dvoje. Fotograf se je potem z vrha odsmučal, psiček pa ga je neugnano lovil ter pustil njegovo ženo in naju daleč zadaj.

V koči sva si privoščila kosilo. Čeprav ni več znamenitega oskrbnika Fika in njegove enolončnice, parlamajs imenovane, nisva odšla lačna. Pojedla sem dva kosa borovničevega zavitka (bil je tako dober, da je bil en kos premalo), Jani si pa je k žgancem izprosil samo omako od golaža, ker kuhanega mesa ne mara, in je bil takisto zadovoljen (kaj bi o takem gostu rekel Fika, raje ne ugibam). 

Ko sva se vračala v dolino, so se začeli zbirati temni oblaki, le Sveti Križ je bil še obsijan s soncem. Navzdol sva se kar dričala in če bi bil dan bolj mrzel, bi bila gotovo potrebovala dereze. Srečevala sva še veliko ljudi; najbrž so se domačini odpravili na sprehod po kosilu, žal pa so zamudili sončni del dneva. Izognila sva se ledu in blatu mimo Spodnjega Brložnika, tako da sva se spustila po travniku levo od njega, kjer je cvetel en sam samcat regrat. Ob cesti je še vedno parkiralo precej avtomobilov. V gozdu pod njo sem šele zdaj opazila zanimive zelene lesne gobe in številne bele »bunkice«, ki so kukale izpod razmočenega suhega listja; Alenka pravi, da so bili najverjetneje popki belih repuhov. Ko sva čez mostiček stopila na cesto, sva ugotovila, da bi se dalo parkirati tudi pri bližnjem vodohranu, ki je bil gor grede skrit za ovinkom.

 

 













Zdaj nisva nadaljevala po cesti, ampak sva zelo hitro zavila desno z nje na markirano stezo od kažipotov pri Luku. Ko sva po mostičku prestopila (Štajersko) Kramarico, je bilo tudi tamkajšnje parkirišče že očiščeno in torej vidno. Čakal naju je le še sprehod po cesti do avta. Mimo korita z vodo, transformatorske postaje Bele Vode ‒ Reberšak in še več lesenih umetnin sva bila brž tam. Dol je šlo dosti hitreje (1.40) kot gor (2.10).

Ko sva se odpeljala v dolino, sva pri Luku zavila levo (po zgornji cesti), da sva se ustavila še v središču Belih Vod, pri nekdanji osnovni šoli, kjer je urejen park z lesenimi skulpturami domačega ustvarjalca Gregorja Petkovnika in doprsnim kipom Karla Destovnika - Kajuha. Tam je tudi spomenik prvi generaciji teritorialcev, ki so se urili v učnem centru v Pekrah, a so jih po  dogodkih 23. in 24. maja 1991, ko je padla tudi prva žrtev osamosvojitvene vojne, premestili, nazadnje v Bele Vode, kjer so 16. novembra 1991 končali šolanje.

* Objavila sem novo fotografijo, ker je Photobucket prvotno »nadomestil« z nekakšnim zmazkom, ki naj bi strašil tam, dokler mu ne plačam 400 dolarjev na leto. Ta »pojav« boste žal opazili v več mojih starih zapisih (nekaterim fotografijam pa se ni zgodilo nič žalega, a le takim, ki se ne dajo povečati ‒ naključje?). Fotografije smo objavljali brezplačno in o tej drastični spremembi nismo bili niti obveščeni, dokler nismo sami opazili, kaj se je zgodilo. Ta »poslovna« poteza in cena sta popolnoma nesprejemljivi. Doslej sploh nisem vedela, da sem imela opraviti s Photobucketom, ne vem pa, ali še vedno »bedi« nad tem spletnim dnevnikom in se utegne zgoditi, da bodo fotografije izginile tudi v novejših zapisih.

Veliki Travnik (1637 m)

Danes je ravno mesec dni, odkar sem vam poslala pozdrave s Komna, prejšnjo soboto pa sva se spet potikala po Smrekovškem pogorju. Oko sva vrgla na (Veliki) Travnik, med domačini bolj znan kot Turnovka. Peljati se je treba še kaka 2 km iz Ljubenskih Rastk po dolini Žepa do ostrega desnega ovinka asfaltne ceste, kjer se od nje odcepi makadamska cesta. Parkirati je mogoče tam ali nekoliko više ob makadamu pri mali hidroelektrarni Marovt.

Nad elektrarnico zavijte levo po lesenem mostu čez potok. Strma potka vas bo v ključih pripeljala iz gozda na travnik, kjer je nekaj zmede z markacijami – kar naravnost v breg proti podrti Robnikovi domačiji zagrizite. Nad njo zavijte po markirani stezi levo v gozd in nato izmed dveh vlak izberite levo. Pripeljala vas bo do jase na uravnavi, onkraj nje pa nadaljujte po ozki gozdni stezi v levo. Precej »varčno« posejane markacije vas bodo pripeljale na Počko ali Robnikovo planino (1165 m). Gozdna cesta teče prav čeznjo, mimo pastirske koče in do lovske koče nad njo (od pastirske do lovske jo lahko uberete tudi kar »na oko«, saj se vidi na vrhu brega). Potem pa lep čas po cesti do odcepa v levo, od koder je na Travnik še 40 minut. Če bo sneg, boste lahko sledili gazem domačinov, ki poznajo prijetne bližnjice. Od Koče na Travniku (1548 m) do lesenega Joškovega razglednega stolpa pa je le še kake četrt ure. Razgledi so res lepi. Poleg stolpa stoji mejnik med Koroško in Štajersko – v piramido zložena brunca.

Koča je odprta le ob poletnih koncih tednov, a imela sva srečo, da so na klopeh pred njo moževali štirje prijazni domači planinci, med njimi tudi Jože Vodušek, čigar pesem uokvirjena visi v koči (odlomek za pokušino: V koči tej ni oštarija, / sem ne spada hudobija, / to je dom za prirodnjake / in ne gajba za divjake!). S Franjem Atelškom sta nama »Gorenjcema« prijazno predstavila prelepo štajersko obzorje, ki se odkriva z razglednika. Tudi Komen smo videli; zdaj veva, da mu Korošci rečejo Kamen, Štajerci pa Komen.

Vrnete se lahko po isti poti ali čez Mali Travnik. V vsakem primeru približno dve uri in pol zmerne hoje gor in malo manj dol.