Javornik, ki je tudi Jauernik

V nedeljo sva poravnala dolg do avstrijskega Javornika (Jauernik, 1657 m), na katerega marca nisva mogla zaradi preobilice snega. Tokrat sva si izbrala pot iz Bajdiš (Waidisch) skozi Vabučnikov graben (Babucnikgraben). Čez mejni prehod Ljubelj, skozi Podljubelj (Unterloibl), desno v Borovlje (Ferlach), spet desno v Bajdiše in mimo avtobusne postaje, že znane kot izhodišče za sedlo Koce in Grlovec, sva se pripeljala do mostu kaka 2,5 km za Bajdišami. Pod njim se v potok, ob katerem sva se vozila do tam, z leve izlije tisti, ki teče po Vabučnikovem grabnu. Tja kaže kažipot Alte Strasse / Stara cesta (nekdo je dopisal 637). Na izhodišču je dovolj prostora za parkiranje.

Po slikoviti ozki dolini ob živahnem potoku je prijeten sprehod. Svet je zelo vlažen, kar moker. Prepozno sva se domislila, da bi štela potočke in mostičke ‒ res veliko jih je. Prej kot v 5 minutah se v desno nazaj odcepi pot (Zell Pfarre 637 40 Min.), po kateri sva se namenila vrniti; ta je markirana, midva pa sva se od markacij poslovila. Pot nama je pretekla veverica. Enemu izmed izvirov je "priložen" lonček na verižici, a še nisva bila žejna. Ko je gozdna cesta postala že bolj podobna kolovozu, je napravila levi ovinek k prikupni lovski koči z napisom Babucnik Zell-Pfarre 35 (931 m). Družbo ji delajo gospodarsko poslopje, ptičja hišica in korito z vodo. Nad Vabučnikom se dviga Javornik. Za hišo je bila trava pokošena v ozkem pasu do gozda in tako nama je kosec prijazno pomagal do nadaljevanja poti v gozdu.

Ozka, ponekod nekoliko viseča potka, ki teče vzporedno s strmim pobočjem, je bila zaradi vlage precej spolzka. Nato je začela vijugati in se vztrajno vzpenjati. Prečkala sva več grap in grapic. Na največjo je lep pogled iz preže ob njej. Ko se je pot razcepila, sva se odločila za desni krak. Pripeljal naju je na rob velike grape in zavil levo nazaj v gozd. V strmih ključih sva se povzpela pod steno in zavila levo ob njej. Mlahava vrv je bila kljub vsemu boljša kot nič, da sva se potegnila na drugo stran struge z deročim potočkom. Nadaljevala sva po mokrem, blatnem svetu, hojo pa je še "popestrila" visoka mokra trava. Kmalu za veliko skalo, ki jo je nekoč srečno ujelo drevesno deblo, naju je na razglednem kraju, od koder se vidita Košuta in planina na njenem pobočju, pričakala trohneča klopca, za njo pa prav tako trohneča brv, a k sreči čez dokaj pohlevno vodo. Na zamočvirjenem in poraščenem območju sva pot nekajkrat izgubila. Držala sva se potoka na desni in stopila na plano na majhnem zaraščenem in močvirnatem pašniku s kadjo za napajanje živine. Že drugi možic nama je potrdil, da sva na pravi poti. Pripeljala naju je na jaso z lesenim razpelom iz leta 1985, železnim nagrobnim križem (Maks Kelih je preminil prav na 22. obletnico koroškega plebiscita), mizo in klopmi ‒ na sedlo Vrata (Wrata, 1376 m). Janša v novih Karavankah iz leta 2010 omenja le lesen križ in studenec, morebiti kar po Klinarju, ki v starem vodniku piše o preprostem lesenem križu (tak leži na tleh nekaj korakov stran) in koritu s studencem na majhni jasi (pri razpelu in križu ga ni, je pa kakih 5 minut naprej pod nadaljevanjem poti). Nad sedlom je planina (po svežih živalskih sledeh sodeč še živa).

Na Vratih sva prišla na markirano pot iz Sel (Zell Pfarre) in nadaljevala levo po njej (v nasprotno stran pa sva se namenila vrniti). S sedla sva se najprej spuščala, potem pa je šlo izmenično blago gor in dol. Na (starih) markacijah je številka 603. Zelo strmo sva se vzpenjala po smrekovem gozdu. Enako kot listnati niže je zelo slabo očiščen; vsepovsod kaj leži in trohni. Zaradi podrtega drevje sva morala včasih napraviti kak "obvoz". Ko sva dosegla prvo s travo poraščeno gozdno cesto, sta naju komaj opazni markacija in puščica usmerili na kolovoz na drugi strani. Pripeljal naju je na travnik, ki bi lahko bil del ‒ že Čevhove (Tschevh)? ‒ planine, kjer so pozvanjali kravji zvonci. Beli kažipot s slabo vidnim napisom Jauernik naju je po izkrčenem pasu gozda napotil do naslednje gozdne ceste, poraščene s travo. Onstran nje sva nadaljevala po dokaj široki poti. Splašila sva čredico gamsov. Po nekaki plitvi grapi ali vlaki sva dosegla tretjo zatravljeno gozdno cesto in onstran nje (Čevhovo?) planino, kjer stojita planšarija in manjša lesena hiška; poleg njiju je izvir ‒ napajališče. Med njima sva se povzpela za markacijami 603 v gozd mimo še enega izvira in kadi za napajanje živine do razpela z ograjo, mizo in klopema. Desno za razpelom je pot na Križni vrh, naravnost naprej in navzdol se pride na Koce, midva pa sva se napotila levo čez (še Čevhovo?) planino brez oznak in poti.

Zgoraj na robu travnika stoji hišica, ki očitno ni lovska koča, o kateri pišeta vodnika, saj od nje ni razgleda. Travnik je bil posejan s panonskimi svišči; mnogim je nekdo odgriznil (?) vršičke cvetov. Sicer na tej poti nisva bila deležna posebno veliko cvetja, le močvirskih osatov je bilo precej. Prostrana uravnava ob kalu in kalčku se nama je zdela prijazen kraj za počitek in malico. Všeč nama je bil pogled na Setiče; tudi ta gora pride prej ali slej na vrsto. Do lovske koče, za katero oba vodnika pravita, da je edino razgledno mesto na sicer nerazglednem Javorniku, je kakih 5 minut hoda. Na koncu planine je treba nekoliko v desno poiskati potko, ki se spusti h koči. Od nje je res lep pogled na Košuto in vasi v dolini. Kje pa je vrh Javornika? Od lovske koče sva se vrnila po desnem robu planine, kjer sva opazila slab kolovoz in se po njem podala skozi razdejan gozd. Desno pred seboj sva zagledala nekaj, kar bi bilo lahko najvišja točka. Kmalu sva jo dosegla. Vsaj upava, da sva bila na vrhu, kajti oznak ni bilo nobenih.

 

Začelo je deževati, zato sva se kar skozi gozd spustila naravnost k planšariji. Vedrila sva na verandi in se opravila za novo vreme. Pri Vratih, kjer je srnica pritekla čisto k nama, ker naju ni pravi čas opazila ali pa ni vedela, da se naju "mora" bati, sva zapustila pot vzpona: nisva zavila desno navzdol, ampak sva se odpravila naravnost za markacijami. Povzpela sva se do gozdne ceste, kjer sva morala splezati čez pašniško ograjo. Pri tem nama je "pomagala" nadvse spolzka deska, ki se je povrhu še nevarno gugala. Napis Pozor pašna živina! in druga opozorila so dvojezični, na prvem mestu slovenski. Zavila sva desno po gozdni cesti, zaraščeni s travo. Označena je z markacijami 603. Potem ko sva se pretaknila skozi Skalnate durce (Steinernes Türl), sva drugo za drugo prečkala številne grap(ic)e ‒ tisto največjo, ki sva si jo ogledovala zjutraj, tik pod vrhom. Nekatera mesta so sitno gruščnata in strma. Kar na šestih mestih (če sem prav štela) so jeklenice, nekatere zelo dolge in ponekod kar precej potrebne. Nenavadno je, da jih ne stari ne novi vodnik niti ne omeni. V ključih sva se spuščala po mešanem gozdu ob veliki grapi in pristala na gozdni cesti pri Užnikovem križu (Užnikkreuz, 1295 m) s slovenskim napisom Tri stvari nam drage / so kot ptičkam šumni log / in kot rožam sonce: / Mati, Domovina, Bog! in si nekoliko oddahnila. Večinoma precej strmo je šlo do velikega križišča, od tam pa po markiranem ilovnatem kolovozu. Na neoznačenem razcepu čez 5 minut je pravi desni krak, ki naju je v slabe četrt ure pripeljal iz gozda nad vasjo Sele.

Ob glavni cesti je nasproti Alpengasthofa avtobusna postaja, kjer sva si nabrala prospekte o pohodnih poteh (na voljo so tudi kolesarski), nato pa sva se odpravila ob asfaltni cesti v desno skozi vas. Lepo je urejena in krasi jo tudi lepa narava. Za odcepom v levo Koschutahaus / Koča pod Košuto na koncu vasi je makadamski odcep v desno, kamor kaže markacija z napisom Babutschnikgr. 637. Pod zadnjima hišama sva zavila levo na travnat kolovoz med grmovjem, pri sodobni kapelici prečkala gozdno cesto in se po silno zaraščeni stezici vrnila v Vabučnikov graben. Do avta je bilo še manj kot 5 minut.

Slabe tri ure tja in dobre tri nazaj. Dež je že pred časom ponehal in za nama je bil še en lep dan. Pred nama pa je potepanje po Irski, zato se nekaj časa ne bom oglasila.

Vernar, a le do predvrha

Preden sva se odpravila na Vernar, sva kot običajno marsikaj prebrala o njem, med drugim tudi to, da naju na koncu čaka vzpon po »mestoma srhljivo izpostavljenem grebenu«, kakor je zapisal Bojan Ambrožič. To naju ni posebno skrbelo, saj znava pravi čas odnehati, če čemu nisva kos. Odpeljala sva se na Rudno polje na Pokljuki in mimo velikega plačljivega parkirišča v bližini vojašnice nadaljevala naprej po sprva asfaltni, nato makadamski cesti do razcepa, kjer sva zavila desno (levo Uskovnica). Parkirišče Za Ribnico na koncu ceste (S 46.338963, V 13.904769) je bilo ob osmih že polno, zato sva (ne edina) pustila avto ob cesti. Tako je bilo 13. julija 2022, zdaj pa berem, da je parkiranje tam prepovedano in je treba peš že s 40 minut oddaljenega Rudnega polja.

 

 

 

Tablica PL. KONJŠČICA 30min naju je usmerila na konec parkirišča, kjer sva stopila na kamnit kolovoz. Večino časa se je vzpenjal, a v glavnem ne strmo. Cveteli so velecvetni naprsteci, kukavice, grintovci, mali (bavarski) zali kobulčki. Potok Ribnica levo spodaj je »molčal«, najbrž je bil suh. Nekdo na parkirišču nama je razlagal, da je to lepa prisojna pot, kar sva zelo občutila, ko je postalo vroče (napovedali so do 30 ºC), zjutraj pa je bilo v senci še celo mraz. Čez čas je od kolovoza ostala le še koreninasta in skalnata steza. Ko sva prišla bliže potoku, sva zaslišala rahlo šumljanje, videla pa le eno lužico. Po 20 minutah sva se čisto približala suhi strugi in se kmalu zatem začela strmeje vzpenjati. Rož je bilo čedalje več. Čez slabih 5 minut sva se spustila v levo k čednim drasljam, nato sva Ribnico ves čas slišala.

Nad nama so že dolgo rohnele žage, zdaj pa sva zaslišala padec drevesa. Čez nekaj minut sva tik pod pritokom Ribnice, kjer so postavljali leseno hiško, potok prestopila in zakoračila na planino Konjščico (1438 m), še vedno ob Ribnici. Razveselila sem se novih rož: rožnordečih deženov, ivanjščic, volnatoglavih osatov (žal so bili še zaprti), hribskih rmanov, grintovcev, kukavic, črnih
detelj, klinčkov. V 5 minutah sva prišla do stanov. Na nekdanji sirarni z napisom PLANŠARIJA PLANINA KONJŠČICA sta bila tablica Turistične sirarske poti
in jedilnik, ki je ponujal kislo mleko, ajdove žgance, joto brez in z, kranjsko klobaso, štrudl, potico in govejo juho. Oskrbnik nama
je navdušeno razlagal o ženski, ki je pri njih pozabila očala. Telefonirala mu je, da jih je shranil. Ko se je zvečerilo, ga je začelo skrbeti. Po očala je prišla šele ob devetih. Čeprav je štela že 85 let, sta šla s sopotnikom ne samo do Vodnikovega doma, ampak še na Vernar in Ablanco. Morda nama je skušal povedati, da Vernar ni nič nedosegljivega.

 V nadaljevanju je bilo malo markacij in še tiste večinoma slabe. Vedno znova se čudiva, kako da so poti na Triglav tako slabo označene. Zložno sva se vzpenjala proti gozdu, kjer je prevladovalo ruševje. Ob že kar strmi gruščnato-skalnati stezi so naju spremljali gorski in peresasti glavinci, ciklame, goli lepeni, kukavice, rožnordeči deženi, zvončice, vrbice, dlakavi sleči ... in obadi. Eden je pičil Janija. Tu in tam so nama pomagale stopnice iz hlodcev in klinov. Med ruševjem je vijugalo več stezic, da včasih nisva vedela, katera je prava. Če sva se ozrla, so se nama ponujali čedalje lepši pogledi na Konjščico, onkraj doline na desni pa se je dvigal Viševnik. Namnožili so se veliki zali kobulčki, malih pa je sploh mrgolelo. Visoko zgoraj se je že kazal rob krnice Jezerce. 

 

Pol ure od planšarije sva se na 1684 m držala kažipota naprej Studorski preval 45min, Vodnikov dom 2h 15min, Triglav 5h 30min. Pri kažipotih na 1720 m čez četrt ure sva zavila levo po ravnem mimo klopc in velike skale v Jezercu. Od tam je bil lep pogled na Studorski preval in Ablanco. Potoček, ki teče čez krnico, je bil popolnoma suh. Povzpela sva se proti prevalu. Tako razkošnega rastišča klinčkov kot tam še nisem videla nikjer. Više sva zaslišala šumenje potoka in tudi videla vodo; curljala je celo po stezi. Dotedanjo bero cvetja so obogatili glavičasti repuši, zelene čmerike, lukovke in hribski rmani. Zaradi grušča in peska je pot postajala zdrsljiva. Pri strmem vzponu so precej pomagali ključi. Prečkala sva suho stružico. Kljub pesku, grušču in skalam je bila trava lepo zelena in cvetja obilo. Jani je videl gada, jaz pa sem ga zamudila.

 

 

Pol ure nad zadnjimi kažipoti sva stopila na Studorski preval (1892 m), kjer je bilo precej ljudi in še so prihajali, med njimi kar nekaj tujk brez družbe in skupina Angležev, starejših od naju, z mladim vodnikom. Nisem opazila, da bi se bil kdo izmed njih navduševal nad lepimi razgledi. Tamkajšnji kažipoti so usmerjali nazaj (Rudno polje 1h 30min), naprej (Vodnikov dom 1h 30min, Triglav 4h 30min) in desno (Srenjski preval 1h 15min, Blejska koča na Lipanci 3h). S prevala sva se spustila proti Vodnikovemu domu. Zdrsljivemu terenu so nekoliko odpomogle stopnice. Oči so razveseljevali drobceni svišči, zoisove zvončice, turški nageljčki, goli lepeni, rožni koreni, scheuchzerjeve zvončice, rumeno milje pa je že odcvetelo.

 

 

Stopala sva po travnatih pobočjih Tosca in šla mimo označenega odcepa nanj. Nekaj deset metrov naprej se je nad opuščeno planino Zgornji Tosc z leve priključila slabo opazna pot z Uskovnice. Na planini sva videla ostanke objektov. V daljavi so se vrstili Krsteniški Stog, desno pred Jezerskim Stogom skalnati Prevalski Stog, zadaj pa Debeli vrh; sledil je dolg raven greben, nato Škednjovec in najvišji Kanjavec. Nekaj časa sva se prehitevala s skupino Američanov in se nazadnje znašla sredi njih. Pod Toscem, kjer sva prišla do »aktivnega podora«, na katerega je opozarjala tabla, so skalno steno krasile zoisove zvončice, na stezo se je sklanjal lepljivi lan. Daleč pred nama se je dvigal Mišelj vrh. Uro in 10 minut od Studorskega prevala sva se ustavila na robu, s katerega sva uzrla Triglav in Planiko. Nasproti nama je prišla skupina francoskih planincev. Čez 5 minut sva se znašla pri lesenem kažipotu in popisanih skalah, ki so »delali reklamo« za sirarno, Velo polje, Vodnikov dom in Dolič. Ta kraj se imenuje Na Zagonu (po maPZS 1819 m). Brž zatem sva zagledala strmi Vernar, v ozadju pa še Kredarico. Ko sva prečila veliko melišče, sta se pod nama razprostirali Malo in Velo polje. Zatopljena v lepoto pokrajine sva skoraj zamudila svizca, ki je za hip pokukal iz skalne votline.

 

 

 

 

 

 

 

 

Po slabih 10 minutah se je pokazal Vodnikov dom na Velem polju (v resnici je približno 200 m nad njim) in čez dobrih 5 minut sva prispela k njemu (od 1805 m na domu do 1820 m pri PZS). Prvotno Vodnikovo kočo iz leta 1895 je po drugi svetovni vojni prevzelo PD Bohinj - Srednja vas. Ker je bila stavba dotrajana in premajhna, so zgradili novo. Odprli so jo leta 1958 in jo poimenovali Vodnikov dom. Stara koča ob njem služi za drvarnico; o njej piše na tabli pri vhodu v dom. Ob vhodu je poleg Vodnikovega portreta, dela avstrijskega slikarja Ignaza Eignerja, plošča v spomin planinski vodnici in oskrbnici Vodnikove koče Rozaliji Škantar, prvi ženski, ki se je povzpela na Triglav. Kot datum tega vzpona je napisan 29. 8. 1870, čeprav se je prvi dokumentirani ženski vzpon na Triglav zgodil 7. 10. 1870, ko je Rozalija spremljala očeta, ki je na Triglav vodil Ottomarja Bamberga, tiskarja časopisa Laibacher Tagblatt, v katerem je pisalo o tem. Pa še eno napako so zagrešili na plošči: Rozalijino domače ime je bilo Jagrova Rozala, ne Šestova Reza. Na domu sva si ogledala tudi opis in zemljevid Botaničnega vrtca Velo polje in seznam rastlin v njem ter zapise o Velem polju, živalih in rastlinah pod Triglavom in botaniku »Haquetu«, kot piše tam. Balthasar Hacquet je leta 1782 pod Triglavom odkril in opisal štiri nove cvetice: triglavski dimek, triglavsko rožo, triglavski svišč in triglavsko neboglasnico. Dom je tudi postaja 41 Slovenske geološke poti.

 

 

 

Po kosilu sva se najprej odpravila v botanični vrtec (alpinetum), posvečen botaniku Hacquetu. Razen napisa na zaraščeni skali zanj ni bilo nobenih oznak. Čez dobrih 5 minut, ko sva bila že mimo nekdanje koče in zgornje hiške ter vodnega zajetja, kjer so cveteli gorski glavinci, sva kar po občutku zavila desno in naletela na prve rastline, ob katerih so tičale tablice z njihovimi imeni. Pri najdebelejšem macesnu sva našla tudi skalo s ploščo v spomin prvemu raziskovalcu Triglava Hacquetu. Na njej so njegove besede: »O kolikokrat sem si želel, da bi leto dni bival tu kot ovčar, da bi mogel vsak čas prehoditi to s cvetkami bogato pokrajino!«

 

 

 

Od vrtca sva nadaljevala vzpon proti Vernarju. V ključih sva se vzpenjala po strmem pobočju, kljub grušču in skalam sprva še precej zelenem in bogatem s cvetjem: orlicami, spominčicami, golimi lepeni, preobjedami, marjeticami, zvončicami, špajkami, rožnimi koreni. Desno od Bohinjskih vratc, kamor sva bila namenjena, se je dvigala progasta stena Tosca. Po dobre četrt ure sva dosegla omenjeno sedlo (1973 m). Na drugo stran so se nadaljevale markacije, proti Vernarju pa jih ni bilo. Razveseljevalo naju je vedno več planik. Strmo pobočje je po 10 minutah prerezala kratka polička, nato je šlo spet navpik. Po 25 minutah sva dosegla greben in zavila levo nanj.

V dveh, treh minutah sva stopila na predvrh, tako imenovani Mali Vernar (približno 2180 m), s klavrnim možicem in zelo malo prostora. Ob pogledu na Vernar (2225 m) sva razumela Ambrožičeve besede. Sklenila sva, da gora, ki so ji nekdaj rekli Virnar, po Kugyju (Iz mojega življenja v gorah, Planinska matica 1937) tudi Verner vrh, presega najine sposobnosti, in predvrh »prekvalificirala« v cilj. Že tam sva bila deležna imenitnega razgleda proti zahodu na Velsko dolino, Mišelj vrh, Kanjavec in Šmarjetno glavo, proti severu na Kredarico, Rž in Rjavino, proti severovzhodu na dolino Krme z gorami od Klečice prek Debele peči do Debelega vrha ter proti (jugo)vzhodu na Mali in Veliki Draški vrh in Tosc.

Vrnila sva se po isti poti. Čez slabo uro sva si pri koritu pod Vodnikovim domom natočila vode in se pomudila pri dveh živahnih kavkah. Z Velega polja se je razlegalo zvonjenje kravjih zvoncev. Na Zagonu sta nama prišla naproti dva mlada češka para, na odseku s podorom čez pol ure naju je prehitel mlad slovenski par s čeladama, nato sva srečala še skupino holandskih fantov ter mlada Nemca v belih supergah in brez prtljage. Res živahno je bilo tisti dan, žal tudi z neprijetnimi »stranskimi učinki«: okrog klopce pri odcepu na Tosc čez 20 minut so ležali ogorki. Pri koritu po dobre pol ure sem jo ubrala na Studorski preval kar levo navzgor med skalami, Jani pa je nadaljeval desno naokrog po stezi. Na prevalu sem naletela na tujca s čelado, ki je vprašal za pot k Vodnikovemu domu; znal je pozdraviti po naše ter reči prosim, hvala in srečno. Taki »primerki« me vedno spravijo v dobro voljo. Nato naju je prehitel živahno nemško govoreč par in možak je prav tako pozdravil po naše.

 

Ko sva se bližala krnici Jezerce, se je z več strani slišalo žvižganje svizcev, videla pa nisva nobenega. Po slabi uri sva stopila iz gozda na planino Konjščico, kjer naju je poživilo kislo mleko. Krave pridejo na planino naslednji teden, dotlej pa sami prinašajo mleko z Uskovnice, je povedal oskrbnik. In še, da ima tista hiška, ki jo postavljajo pod planino, nekaj opraviti z ventili za vodo za vojsko. V dobre pol ure sva pristala na ne več čisto polnem parkirišču, za cesto pa je bilo še več avtov kot zjutraj.

 

Tudi Vernar brez Vernarja – ali kako naj rečem – je bil lepo doživetje.