Srednji vrh – muhast razglednik

Po 15 letih sva šla znova na Srednji vrh nad Završnico, tokrat (21. septembra) na Tomaževo pobudo. Začeli smo pri Tinčkovi koči (Doslovče 35, 1070 m), od koder sva šla že na planine pod Stolom, Svačico, Begunjščico. Zataknilo se je že pri Završniškem jezeru, saj je bila zaradi mednarodne tekaške tekme I Feel Slovenia JAT (Julian Alps Trail) Ultra Trail cesta zaprta. Vozil je Tomaž in ko je pogledal skozi okno, se je izkazalo, da se z enim od »stražarjev« poznata. Spustil nas je naprej in naše veselje je prevladalo nad dejstvom, da je bilo treba nato pri zapornici plačati 7 evrov (potrebna je plačilna kartica). Naslednja dobra novica je bila, da zdaj do parkirišča pri Tinčkovi koči pripelje boljša, na koncu celo asfaltna cesta (nekoč je bila gozdna tako razrita, da je bila kar nevarna). Koča se imenuje po Tinetu Muleju (1921–1982), poklicnem lovskem čuvaju in alpskem smučarju, ki je nastopil na olimpijadah 1948 in 1952. Trenutni lastnik je tudi Tinček, njegov sin, naslednji lastnik, pa ne, nam je razložil gorski reševalec, ki je tam »pazil« na gorske tekače. Na skali nasproti koče sta partizanski spominski plošči, posvečeni štirim leta 1944 padlim borcem in enotama Gorenjskega odreda, ki sta tam taborili leta 1944. Za kočo se skriva Plemenilna postaja Anton Janša.

S parkirišča smo se povzpeli za markacijami v gozd. JAT se je takoj odcepil levo po priložnostno označeni stezi, sicer opremljeni tudi s kažipotoma za Zabreško planino, Valvasorjev dom in Stol, mi pa smo zavili desno navzgor po nemarkirani skozi Zagon (nekaj zablodelih tekačev smo opozorili, da so zgrešili tekaško progo). Nad Tinčkovo kočo smo videli še nekaj koč, znanih kot Jagrske bajte. Precej strma široka gruščnata pot je bila ponekod bolj podobna hudourniški strugi. Desno spodaj je tekla še ena steza. GPS je pokazal, da smo na pravi, a ko se nam je spodnja čisto približala, smo nadaljevali po njej. Takih menjav je bilo še nekaj, dvakrat nam je pomagal možic. Gozd je bil posut z manjšimi skalami. Nad drevjem pred nami se je pokazala Srednja peč.

 

 

Pol ure nad izhodiščem, ko je bilo videti, da je struge konec, smo se morali odločiti, ali levo ali desno. GPS je pokazal desno. Izkazalo se je, da struga tam le zavije, in smo jo prečkali. Začeli so se ključi med skalami, poraščenimi z mahom. Še čez pol ure smo stopili na dolgolaso travo, kakor jo je opisal Tomaž, in med prvo ruševje. Po 10 minutah se je gozd razredčil in Zagona je bilo konec. Prišli smo iz gozda in nadaljevali po ozki stezici čez travnik ob robu grape. Ruševje je že prevladovalo, čez četrt ure pa se je razmaknilo in prišli smo na opuščeno planino Za Šijo, čez katero teče spodnja pot na Stol. Kot pred 15 leti so me razveselile zardele jerebike. Levo spodaj je šumel potoček. Hodili smo po stezici nad njegovo stružico, a ko smo se mu približali, je »utihnil«. Dvakrat smo ga prestopili. Slišali smo glasove planincev, ki so šli na Stol, skrit v oblaku.

Čez 5 minut smo pri koritu na ostrem ovinku zavili desno na markirano pot (levo se gre na Stol). Na betonski ruševini nad koritom je pisalo ŠIJA in ZELENICA. To je bila naša smer. Po razritem travniku, najbrž še delu planine, smo se povzpeli v ruševje. V levo smo prečkali grapico in v kake četrt ure dosegli sedlo Šija (1693 m) s klopco in kažipoti (za nas Srednji vrh 20min). Na sedlo je prišla tudi starejša gospa in poročala, da je prav tako hotela na Srednji vrh, pa je bilo više gori preveč mokro in spolzko, zato se je obrnila in šla proti Stolu, se na nekem lepem razglednem kraju usedla in v soncu uživala kako uro, zdaj pa gre domov. Skozi ruševje
in visoko travo smo nadaljevali proti Srednjemu vrhu. Pot je bila označena z markacijami in lesenima kažipotoma. Čeznjo je ležalo polomljeno drevje, okrog vrha so se podile meglice. Skalnati odseki so bili res spolzki. Dobre četrt ure nad sedlom smo dosegli vrh (1796 m).

 

Poleg vpisne skrinjice je stala skromna klopca, ki je leta 2009 ni bilo. Sramežljivo je posijalo sonce. Vsenaokrog so se spreletavale kavke. Dve sta nas opazovali s tablice z imenom in nadmorsko višino gore, ena pa je pristala pri nas. Ko sem segla v vrečko po semenke in suho sadje, je priletela na moj nahrbtnik, mi z njega skočila na roko, mi zasadila krempeljce v dva prsta in začela kljuvati. Česa takega pa še ne! Saj že imava izkušnje s pogumnimi požrešnicami, a ta je posekala vse. Nekaj deset metrov proti zahodu smo zagledali je še eno klop, sicer gotovo namenjeno razgledovanju, a tokrat zaradi megle svoje »naloge« ni mogla opraviti. K njej sta zavili planinki, ko pa sta se poslovili, smo šli tja še mi in imeli nekaj več sreče z razgledom, celo Blejsko jezero smo za silo razločili.

 

 

 

 

 

 

Ko smo se odpravljali dol, je zares posijalo sonce, kljub temu pa Begunjščice in Vrtače sploh ni bilo videti. Tedaj so drug za drugim prispeli na vrh tuja planinka, možak iz Ivančne Gorice, ki je prišel z Vrtače, in še dve tujki. Nekateri imajo pa res smolo: Ivančan je bil na Srednjem vrhu že tretjič, a bo moral še priti, saj doslej niti enkrat ni imel razgleda. Pravzaprav bi morala reči drugače: nekateri so pa res vztrajni. Dol grede smo srečali še slovenski par. Kar prometno. V 20 minutah smo se vrnili na sedlo ter sledili kažipotu Dom pri izviru Završnice 20min in markacijam.

 

Po slabe pol ure sestopanja smo pristali na kolovozu. Šli smo mimo kažipota (1460 m) za nazaj Srednji vrh 1h, Vrtača 2h, Stol 3h in v minuti, dveh prispeli k Domu pri izviru Završnice (Doslovče 46, 1425 m). S tamkajšnjih kažipotov smo izvedeli, da je do Tinčkove koče še 40 minut. Dom stoji pod izvirom potoka Završnica na zgornjem delu Smokuške planine pod Pungartom. Nekoč smo ga poznali kot Planinski dom Iskra, še prej pa je bila to karavla JLA. Pri domu so slikovito korito s pitno vodo, trijezične razlagalne table o pokrajini, botaniki in pohodništvu pod Stolom ter kolesarjenju v Žirovnici, polnilnica za električna kolesa, ob vhodu pa še vabljiv jedilni list.

 

Po kosilu, prijetnem za oko in brbončice, smo se odpravili k izviru Završnice, kamor je usmerjal kažipot. Desno je bilo več odcepov k vodi, a mi smo vztrajali na markirani poti. Že v kakih 3 minutah smo zagledali izvir (S 46.42979, V 14.22001). Izvira sta pravzaprav dva, med njima pa je zajetje. Vrnili smo se proti domu, a preden smo prišli do njega, smo se spustili v levo po bližnjici proti kolovozu, po katerem naj bi se vrnili k Tinčkovi koči. S spodnjega dela Smokuške planine smo še zadnjič videli »svoj« Srednji vrh. Kolovoz, na strmejših odsekih betoniran, nas je peljal mimo čedne kapelice, posvečene sv. Ani (v njej je zanimivost: napis v hebrejščini), nato smo ga zapustili v desno. Na levi se je dvigala Begunjščica. Mimo zadnje hiške na planini in kažipotov smo vstopili v gozd. Po dobre četrt ure je z leve pritekel kolovoz, ki smo ga zapustili, in tam je bil kažipot (1260 m) nazaj proti Domu pri izviru Završnice in Vrtači.

 

Nadaljevali smo po zdaj že kar gozdni cesti, ne meneč se za odcepe. Gozd je bil popolnoma uničen, podrto drevje je ležalo križem-kražem po tleh. Čez skoraj 20 minut smo prišli do lese, tik pred njo pa se je ostro levo odcepila pot proti Robleku. Tam je bil tudi prvi kažipot k Tinčkovi koči. Kakor že nekajkrat ta dan smo opazili napis, da »mladi pastir išče žensko roko« (z bolj ali manj duhovitimi pripisi); po času sodeč so jo iskali v Domu pri izviru Završnice. Čez slabih 10 minut smo zavili levo s ceste, sekali velik ovinek in se v 3 minutah znašli pri avtu. Ker smo bili dovolj zgodnji, smo se odločili obiskati še dva slapa.

 

Odpeljali smo se nazaj proti Završniškemu jezeru in dober kilometer od zapornice parkirali za mostičkom čez Završnico (S 46.404372, V 14.160491). Pri njem smo se povzpeli s ceste na kolovoz, ki vodi k čebelarski brunarici, ter nadaljevali navzgor po gozdu ob desnem bregu potoka. Ta je bil suh, zato si nismo obetali posebno vodnatega slapa. V dobrih 15 minutah smo bili pri njem (okrog 760 m). Slap pod Kurico (tako se imenuje bližnji hrib) naj bi bil visok več kot 35 m. Vode res ni bilo veliko, a po deževju je gotovo precej imeniten.

 

 

Izpod Kurice smo se peljali približno pol kilometra naprej (skoraj do Završniškega jezera), da bi si ogledali še slap Hudič babo pere ali Slap pod Gozdašnico (domačini zatrjujejo, da je pravo prvo ime). Parkirali smo blizu počitniške hišice (S 46.407173, V 14.151441). Rumen kažipot nas je usmeril desno na gozdno pot in kasneje nas je pričakal še eden pravokotno levo. Strmo smo se povzpeli proti severu po hribu Gozdašnica, tudi po nekaj lesenih stopnicah, in prečili njegovo vzhodno pobočje. Od klopce, ki ima v naslon vrezano ilustrirano ime slapa (o neslanih pripisih, tudi že prej na stopnicah, raje ne bi), smo zagledali pečino, čez katero je padala voda. Prečkali smo še strugo potoka in skozi skalno ožino stopili pod slap (731 m). Visok naj bi bil okoli 20 m. Jani je zlezel še okrog tolmuna na drugo stran, od koder je tudi lep pogled.

 

 

 

 

 

 

Čeprav s Srednjega vrha ni bilo prav imenitnega razgleda in »naša« slapa nista bila posebno vodnata, smo bili z dnevom zadovoljni. Najbrž nič manj kot zmagovalec gorskega teka tisti dan, čeprav dosežka nista primerljiva.

Trupejevo poldne spet jeseni

Jesensko Trupejevo poldne sva že doživela, 30. oktobra 2022 pa sva doživetje pozlačenih macesnov ponovila s Tomažem, vendar z drugega izhodišča. Ob cesti med Gozdom - Martuljkom in Kranjsko Goro, kjer se na križišču s smerokazoma nazaj Jesenice in naprej Kr. Gora levo odcepi asfaltna cesta proti krajevni tabli Log, smo pri smerni tablici Log 1, 2 zavili desno na makadam. Kmalu zatem smo parkirali pri mostu čez Savo (S 46.488568, V 13.813506) nasproti Rjavega brega. Tam se začne/konča 1,5-kilometrska Rutarška pot za Savo z devetimi postajami ob Savi Dolinki od Sren(j)škega do Kekljevega mostu (sprehod traja 20 minut, če delamo gibalne vaje, pa 40) in stebriček z napotki za vajo Bojevnik.

Po Srenškem mostu čez Savo smo se odpravili proti Rjavemu bregu, kamor je kazala rumena puščica. Onstran mostu smo se pri šopku kažipotov držali sprehajalnih poti 5 in 19 iz Kranjske Gore v Gozd - Martuljek in Srednji Vrh desno. Na ozki gozdni cesti smo srečali sprehajalca s psom, ki se je na moje vprašanje, kdo koga pelje na sprehod, smeje »pritožil«: »Kar naprej me vleče!« Na prvem razcepu smo sledili kažipotu 19 levo proti Srednjemu Vrhu (tja tudi poti Alpe-Adria in Julijske Alpe, desno čez mostič pa 5 proti Gozdu - Martuljku). Za dvema krmilnicama se je cesta začela vzpenjati. Na desni nas je spremljal šum potoka Smeč. Pri mali elektrarni, kjer je tudi podnevi gorela luč, smo ga prestopili po mostu. Zatem smo šli mimo nekaj počitniških hišic. Za zadnjo s kapelico in mlinskim kolesom se je cesta prelevila v strm kolovoz, poln kamnov, skal, korenin in suhega listja, ponekod pa se je še zožila v stezo.

 

 

Po 20 minutah smo prišli do kapele na Kamnu (887 m). Z njo je povezano ljudsko izročilo, da je tam strela ubila deklico na poti iz šole. Za klopco ob kapeli smo se strmo povzpeli v levo po neoznačeni stezi ter tako zapustili poti 19 in Alpe-Adria, ki sta se nadaljevali po kolovozu. Kljub drevju se nam je občasno ponudil pogled na Julijce. Kakih 20 minut od kapele smo se znašli pod ekološko kmetijo pri Merklnu (pr Mêrklno, sicer Mertelj). Prestopili smo kovinsko ograjo in se pod kapelico V polju desno v bregu napotili po travnatem kolovozu proti domačiji. Naravnost k njej nismo mogli, ker je bil kolovoz zagrajen, zato smo zavili ostro desno kar čez travnik. Spet smo prestopili žico in dosegli makadamsko cesto, ki nas je v 5 minutah pripeljala do hiše (Srednji Vrh 4, 1033 m). Mimo nje teče še ena sprehajalna pot (2) od Kranjske Gore do Srednjega Vrha. Spodaj smo lepo videli Kranjsko Goro in nad njo gore.

 

 

Onstran Merklnovega dvorišča smo se povzpeli po kolovozu in pri električnem pastirju zapustili domačijo. Nekaj odsekov je bilo zabetoniranih. Na razcepu smo zavili desno na enega izmed takih, potem pa po plitvem jarku čez travnik. Desno na robu gozda je stala preža, na naši levi pa slabih 10 minut nad Merklnom dolgo leseno s skodlami krito gospodarsko poslopje. Za njim nas je travnat kolovoz popeljal levo in čez leso v gozd. Ne nekem odseku je bila med drevesi ob poti napeta žica z opozorilnimi rdečimi trakci. Levo spodaj je še vedno tekel Smeč. Kolovoz se je zdel zelo strm celo Janiju, morda zato, ker zaradi potovanja v Egipt tri tedne nisva hribolazila. Na razcepu čez 15 minut se je naš krak povzpel naravnost, kmalu zatem pa smo skrenili levo. Po naslednje četrt ure smo prispeli do odprte lese. Za njo se je strmina nekoliko unesla. Ob vsakovrstnih ograjah, čez poseko, med porjavelim grmovjem in po suhi skalnati strugi smo dosegli travnik, po skalnati stezici ob njegovi ograji pa se spet vrnili v gozd. Pod vrhom travnika je stala napajalna kad. Čez kakih 25 minut smo zavili desno na presenetljivo prometno gozdno cesto, ob kateri je cvetelo nekaj telohov zamudnikov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob izstopu iz gozda čez nekaj minut nas je presenetil znak »prepovedan promet za krave«. Na tamkajšnjem hlevu ali staji je bilo še več takih znakov (tudi psi so bili prepovedani) in opozorilo, da se tam pase drobnica. Prispeli smo na Jureževo planino (1488 m). Povzpeli smo se mimo koče in po cesti nad njo zapustili planino. V okolici je parkiralo več avtomobilov; očitno sta planina in opuščen kamnolom izhodišči za planinarjenje (od tam menda hodijo na Vošco, Blekovo pa seveda na Trupejevo poldne). Zložno smo se vzpenjali po dobri makadamski cesti. Do planine smo hodili večinoma po senci, poslej pa smo bili deležni prijetnih sončnih žarkov. Macesni so že nekoliko rjaveli, a je bilo zlata še vedno dovolj; poleg njih so se v jesenskem soncu zlatili tudi trave, listavci in drugo rastje.

 

 

Od podrte lese čez 20 minut se je cesta rahlo spuščala. Za naslednjo tako leso smo šli mimo korit s tekočo vodo. Ko je cesta napravila desni ovinek čez grapo, se je levo povzpela druga proti Blekovi. Po slabih 20 minutah se nam je z desne pridružila markirana pot iz Srednjega Vrha in tam (1508 m) je parkirala množica avtomobilov. Začeli smo srečevati planince, ki so se že vračali. Čez dobrih 5 minut smo naleteli še na poslednje avtomobile; to je najbrž zadnji kraj, do koder se je še mogoče pripeljati. Tam je bilo konec ceste in zavili smo desno (Alpe-Adria Trail prav tako). Planinci so se nam kar usipali naproti, tudi otroci. Pod lovsko kočo v Železnici (1635 m) čez slabih 10 minut, pri kateri se je trlo ljudi, smo zapustili markirano pot in zavili levo mimo nje. Čez stezico skozi iglasti gozd, ob kateri so nas spet presenetili telohi, je ležalo nekaj podrtih dreves. Po slabih 20 minutah vzpona smo v dveh dolgih serpentinah dosegli greben in mejni kamen XXVII/56. Na skali je ležal lesen kažipot desno Trupejevo poldne, na drevo pa sta bila pritrjena še dva: nazaj Železnica, levo Blekova. Povzpeli smo se v desno. Med razgledovanjem na Dobrač (Dobratsch) in Baško jezero (Faakersee) ter srečevanjem številnih tujcev smo napredovali mimo mejnih kamnov s padajočimi številkami in pri 40 v pol ure dosegli vrh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Trupejevo poldne (Techantinger Mittagskogel, 1931 m) je dobilo slovensko ime po Trupejevi domačiji, nemško pa po vasi Tehanče (Techant) pod njo. Po legi sonca nad goro so baje vedeli, kdaj je poldne (Mittag). Na vrhu so poleg že omenjenega mejnega kamna velik križ s slovenskim in nemškim imenom gore, vpisna skrinjica in zvonček. Pogled na vasi okoli Baškega jezera, Dobrač, Maloško poldne (Mallestiger Mittagskogel), Kepo (Mittagskogel) in druge gore je nekoliko kazil mrč, a smo kljub temu uživali v njem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh smo zapustili naprej po grebenu. Pogled nazaj na vršno ostrico in prepadno severno steno je bil kar »hud«. Med vračanjem se je Tomaž (seveda) povzpel še na vršiček z mejnim kamnom 37, midva pa sva ostala na »glavni cesti«, ki je zavila proti jugu. Na drugi strani vršička se nama je spet pridružil na pravcati drsalnici. V slabe četrt ure smo pristali na Sedliču (1805 m); do tja ni bilo markacij. Z njega smo se spustili v desno. Kadar cveti dlakavi sleč, mora biti tista pot kar omamna. Markacij še vedno ni bilo, le tablice Alpe-Adria Trail smo opazili. Desno od poti je ves čas tekla suha struga. Macesni so se tam večinoma že osuli. Na drugi strani travnika z nenavadno velikimi šopi napol suhe trave smo se spustili v gozd.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrih 20 minut pod Sedličem smo prišli do lovske koče. Na že skoraj praznem parkirišču čez četrt ure nismo nadaljevali naravnost, od koder smo prišli prej, ampak smo zavili levo proti Srednjemu Vrhu. Pot je bila naporno skalnata. Desno ob njej je tekel potoček Jerman. Po mostičkih smo menjali njegovo stran in nekoliko proč od struge je stalo nekaj hišk (Hudi hlevi). Zadaj za majhno brunarico čez približno pol ure nas je neprijetno presenetilo »stranišče na prostem«.

 

 

Še dvakrat smo šli čez most, a smo le slišali šumenje vode, potoka pa nismo videli. Čez čas pa se je pokazala regulirana struga in 20 minut od brunarice smo zagledali ostanke Hlebanjeve žage. Sledil je silno blaten odsek. Ob poti je raslo mogočno in nadvse razvejeno drevo. Levo spodaj se je pokazal še en kolovoz in se združil z našim. Potem ko se nam je s travnatega pomola z zajetjem nad Srednjim Vrhom odprl lep pogled na gore in prvi krajec nad njimi, smo zagledali tudi že skoraj dograjeni Chalet Sofija, ki je »nadomestil« mladinski počitniški dom (razkošni hotel sva si 19. junija letos ogledala, ker sva hotela preveriti, ali so partizansko spominsko ploščo z rajnkega počitniškega doma vrnili na novo stavbo – vse pohvale vredno razmeroma redko ravnanje: so!).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prej kot v četrt ure smo prispeli v Srednji Vrh. Zavili smo ostro desno na precej razkopano asfaltno cesto. Na razcepu pri kažipotih smo se držali levo (ne desno k Merklnu po sprehajalni poti 2) mimo Smoleja (Srednji Vrh 8) po sprehajalni poti 19 in malo naprej posedeli pri živopisni, čeravno že nekoliko oluščeni kapelici, nama znani že s poti na  Vošco. Travnik, na katerem so se pasle ovce in krave, je bil ograjen, zato smo si morali odpreti leso. Mehka travnata pot se je prilegla utrujenim nogam. Pri kažipotih nazaj proti Srednjemu Vrhu in naprej v Kranjsko Goro čez 10 minut smo vstopili v gozd, kjer so iglice in listje na tleh tudi godili stopalom. Čez 5 minut smo zašpilili klobaso pri kapeli na Kamnu in klopci. Prej kot v 10 minutah smo bili pri počitniških hišah, v katerih so gorele luči, saj se je že stemnilo. Do avta je bilo le še 10 minut.

 

 

Čeprav nas je jesen že  nekoliko prehitela, smo se vendarle nagledali njenega zlata.