Če kak teden ne utegnete niti na en ("obvezni") pohod, lahko sledite najinemu zgledu: sinoči sva še ob pol desetih "strašila" po Šmarni gori. Odkar sva jo osvojila po vseh nama znanih poteh (Andrej Stritar, Izleti po ljubljanski okolici, Sidarta 2000, opisi 40–45; zemljevid Polhograjsko hribovje in Šmarna gora, 1 : 25.000; spletna stran http://www.smarnagora.com/), že dolgo nisva bila tam, saj je za naju kar preveč obljudena. V Spodnjih Pirničah sva si nadela čelni lučki in skupina mladih, ki so se vračali z Gore, naju je veselo pozdravila (malo hudomušno, malo pa priznavalno), pod Grmado nama je prišel naproti mlad par, ko sva sedela pri gostilni na vrhu, pa sta se nama za nekaj minut pridružili dve dekleti. Torej mirno, a ne samotno.Ponoči gre malo počasneje, posebno če ti pot ni dobro znana: po Poti čez Peske do Vozne poti, ki pelje v Aljažev Zavrh, in čez sedlo do vrha sva hodila 40 minut. Plezalna in Westrova pot sicer nista ravno za ponoči, katera druga bi se pa še našla. Kaj takega si lahko privošči vsak, ki je dovolj blizu kake "mestne" ali "hišne" gore (Marjan Raztresen, Hribi nad mesti, Mladinska knjiga 2003; manj razvpitih v vodničku seveda ni, pa nam poročajte o svojih najljubših, da jih spoznamo tudi mi) in jo dobro pozna.
Ker se ponoči slabo vidi, pogledamo vse bolj od blizu, in tako sva "odkrila" novo napisno tablo pri Turškem znamenju. Iz teme so se svetile oči mladega mucka, na nebu so sijale zvezde, razsvetljena panorama Ljubljane pa je bila skoraj velemestna. V nočnem miru še zvonček pri svetem Antonu lepše zveni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar