18 oktober, 2006

Zares na Nanosu

Stavim, da ste Nanos že »vzeli«. Ampak z večino bi tudi stavila, da še niste bili na njegovem najvišjem vrhu. Ker se tja ne hodi. Tam vendar nič ni. Sta Nanos res le Pleša (1262 m) in Vojkova koča? Velikanski je in nanj vodi precej poti. V soboto je končno prišel na vrsto tudi Suhi vrh (1313 m), moj tokratni predlog za »izlet«.

V Postojni zapustite avtocesto in pri prvem semaforju zavijete levo proti Razdrtemu. Za Dilcami se odcepi cesta desno v Landol, pred tamkajšnjo cerkvijo pa levo v Šmihel pod Nanosom. Nekje pod šmihelsko cerkvijo parkirate (prostora ni ravno na izbiro) in ubogate kažipot Nanos 2,5 h. Najprej se sprehodite čez prijetno valovite travnike (nekaj zapoznelih rožic vas bo te dni še razveseljevalo) do Stran (dobre pol ure) in od tam mimo cerkvice sv. Bri(k)c(ij)a do razcepa (dobro uro): levo se pride na Plešo, vi pa zavijete desno in po skalnati, ponekod precej strmi poti v slabi uri osvojite pravi vrh Nanosa. Pot ni posebno razburljiva, tudi razgledna ne, sicer pa čisto prijetna in ravno prav utrudljiva.

Zgoraj res ni nič razen oznake vrha in vpisne knjige, a pod sabo boste videli morje jesenskih barv in tik pod vrhom precej nenavaden bivak. Če bo vremenska napoved »... do zmerna burja«, pa se pripravite na pošten »prepih«.

Ni komentarjev: