Sončen pozdrav z zasneženega Komna

Ne pomnim, kdaj sem konec novembra pohajala po hribih v kratkih rokavih. Pa beseda ni o Komnu na Krasu – včeraj sva bila na najvišjem vrhu Smrekovškega pogorja (1684 m). Menda so mu nekdaj rekli Kamen in pod vrhom je res tudi nekaj takih napisov.

Markirana pot se začne v Ljubenskih Rastkah (5 km z Ljubnega) nasproti cerkve za hišo Planina 1. Teče po gozdu in senožetih, skozi jedro Planine pa tudi po novi asfaltni cesti (prebivalci so je seveda gotovo bolj veseli kot pohodniki). Na bregu pod hišami vidimo bele »stvari« na štirih nogah in od blizu spoznamo, da so koze; burske koze iz Afrike imajo namreč temno rjave glave, ki jih od daleč ni videti. Pri partizanskem spomeniku sledimo kažipotu Bolnica, na razcepu nekaj korakov naprej pa priporočam gor grede levi krak. Mimo partizanske bolnice se vzpnemo na sedlo Hlipovec, z njega pa do kapele sv. Cirila in Metoda na razgledni »terasi« pod ciljem. Od kapele do skalnatega vrha je le še 10 minut. Razgledi so res lepi. Pot nam vzame kake tri ure (midva sva hodila precej dlje, ker je šlo v zgornji tretjini po 10–15 cm globokem težkem snegu zelo počasi). V dolino se spustimo po stezici izpred kapele naravnost proti Ljubnemu (markacije se začnejo šele nekoliko niže). Potem ko spet pridemo nad partizanski spomenik (po drugem kraku razcepa), se vračamo po poti vzpona. Na izhodišču smo v dveh urah in četrt.

Ne morem se načuditi, da sva bila na tako prijetni poti in na tako lepem vrhu ves dan popolnoma sama. Kam gredo okoličani ob lepih sobotah? In kako da nihče razen naju ni pribežal sem na sonce iz drugih (oblačnih in deževnih) krajev? Da Komen ni posebno oblegan, pa najbrž pove že to, da zgoraj ni vpisne knjige (razen če se je skrivala kje pod snegom).