Lani sva se odpravila na zadnji pohod pred novim letom na Grohot pod Raduho (1460 m), pa niti do najvišje slovenske kmetije Bukovnika (1327 m) nisva prišla, tak snežni metež je bil (o tej »pustolovščini«, ki se je prekmalu, a precej romantično končala, si lahko preberete v zadnjem letošnjem Planinskem vestniku). Danes sva morala to popraviti. Raduhi se je obraz prav razlezel od zadovoljstva nad prelepim sončnim dnevom, do Osojnika pa je bilo skoraj več telohov kot snega, če majčkeno pretiravam.
Iz Solčave po dolini Klobaše mimo Jankarja, Osojnika in Bukovnika po lepi, a ne najbolje označeni poti sva hodila kake tri ure (nad Osojnikom sva že kar gazila, nad Bukovnikom pa je bilo precej ledeno). Koča je bila odprta in oskrbnik nama je povedal, da je tistikrat, ko sva lani skušala priti gor, zapadlo več kot poldrugi meter snega. Res sva si izbrala pravi dan! Po njegovih zelo natančnih napotkih sva se vrnila čez planino Javorje in mimo Tolstovršnika (precej tudi po cesti), kar je trajalo dobri dve uri. Razgledi so bili imenitni in zvečer je nad Raduho prijazno sijala luna. Še se bova vrnila (po kaki drugi poti seveda), saj je poleti, ko pasejo, tam menda posebno lepo.
Kaj izbrati iz bogate ponudbe zapisov - na ali v Grohat ali Grohot ali celo Grohut - in ali je prav Tolstovršnik ali Tovstovršnik, pa mogoče kdaj drugič kje drugje.
V novem letu si privoščite čim več lepih izletov in pohodov pa dobre volje in zdravi bodite. Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar