Vabilo na Žavcarjev vrh

Včeraj sva se odpravila na pohod z opisom poti na Žavcarjev vrh, ki sva ga našla na spletišču Zaplana.net, zato vam je ne bom opisovala še jaz, navržem pa naj nekaj podrobnosti, da vas spravim od doma, saj se menda obeta še nekaj lepih dni.

Snega je ravno prav za zimsko pravljico in da vam na sitnih krajih ni treba gaziti po blatu, pa spet ne toliko, da bi bile potrebne gamaše. Smreke na vrhu so prave snežne kraljice. V planinskem domu so prijazni in dobro skuhajo. Tokrat se mi niti nad Štajerci ni treba pritoževati, češ kje tičijo ob lepih sobotah – kar precej pohodnikov je prišlo do doma, vendar nobeden po najini poti (na vrh pa sva se podala samo midva, torej so le nekoliko »čudni«). Čisto do vrha sva hodila poltretjo uro.

Dol grede naju je »posvojil« prijazen in zgovoren Mariborčan ter naju pregovoril, naj se vrneva po drugi poti, v Brestrnico, češ da naju bo že zapeljal do avtomobila. Ni nama bilo žal, čeprav večina označene poti teče po cestah, tudi po asfaltu (slabi dve uri). Gor grede pot ni bila prida razgledna, dol pa prav lepo. Naključni vodnik nama je razlagal pohorske in kozjaške razglede, skoraj ves čas pa je pritegoval naše poglede prikupen hrib s cerkvico sv. Urbana na levi. Ob priliki bova upoštevala nasvet novega znanca: parkirati pri pokopališču v Kamnici, z avtobusom v Brestrnico (tega smo se že nekoliko odvadili, ne?), od tam pa čez Tojzlov vrh k sv. Urbanu in nazaj v Kamnico.