Pojdmo na Štajersko

Danes je valentinovo. Upam, da niste sodelovali pri ropanju cvetličarn, ampak ste se odpravili v ta čisto pomladni dan. Samo poglejte, koliko teloha raste v Pongracu. Pa ne trgajte, samo glejte. Midva sva se v soboto nagledala še trobentic, spomladanskih žafranov, belih repuhov, mačic, žanjevcev, resja, lapuhovih sončkov ...

Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Žalec in se odpeljala v Zabukovico. S parkirišča pred Minervo sva se napotila po cesti, sledeč smerokazu za Gozdnik. V Pongracu sva zavila levo s ceste čez Artišnico in mimo grobišča talcev na gozdno cesto. Markacije in kažipoti so naju v slabi uri pripeljali do lovskega doma in Kotnikove domačije. Tako megleno je bilo, da se od ene do druge hiše skoraj ni videlo, pa je vmes samo dvorišče. Nad Kotnikom se je treba odločiti, ali na Šmohor ali na Gozdnik. Ker sva na Šmohorju že bila (17. 12. 2006), je sledila odločitev, ali na Gozdnik čez Mali ali čez Petelinov vrh. Izbrala sva Malega (levo). Čez kakih 10 minut sva se po vijugastih stopnicah povzpela iz megle na sonce pod sinje modro nebo. Z vlake je treba kar v breg; le dobro poglejte za markacijami više gori, kajti tam odcep ni označen. Po dobrih 20 minutah sva si že privoščila razgled z Malega vrha (710 m), na katerega lahko priplezamo po stari poti ali se vzpnemo po lažji, na novo markirani s sedelca med Malim in Velikim vrhom nekoliko naprej. S sedelca je do prostornega, a nerazglednega vrha Gozdnika (1090 m) s prijetnim bivakom kakih 20 minut strmine.

Po precej strmem spustu na drugo stran sva po 20 minutah s sedla z nekaj počitniškimi hišicami že zagledala svoj naslednji cilj, Kotečnik (772 m), in domačijo Zgornji Beškovnik pod njim. V četrt ure sva bila pri njej, potem pa je šlo po grebenski poti gor in dol kake tričetrt ure in šele deveti vrh (če sva prav štela) je bil pravi. Za tiste, ki ne marajo, da jih greben vleče za nos, ko vsakič mislijo, da so že na cilju, je že na četrtem "vrhu" vpisna skrinjica z napisom Kotečnik in tam lahko uživajo razgled. Potem pa nazaj k Beškovniku in desno po cesti, dokler se na levem ovinku ne odcepi v desno kolovoz, ki je po zemljevidu markirana pot v Zabukovico, čeprav bi nas nove oznake rade prepričale, naj nadaljujemo po cesti. V dobri uri sva bila v Zabukovici, potem pa še kakih 10 minut do avta. Če odmislim ponekod precej blatno pot, je bilo imenitno.