Prijetna stranpot

Če ste bili že vsaj stokrat pri Valvasorjevem domu in bi se radi povzpeli k njemu še po kaki novi poti, poskusite iz Javorniškega Rovta nad Jesenicami. Ker je Valvasorjev dom precej oblegan cilj, bo ta pot za željne miru in samote kot nalašč, saj ni posebno obljudena (midva na sončen dan nisva videla žive duše). Po slabih treh urah zložne hoje v miru, ki ga »motijo« le ptičji zborčki in solisti, pa boste prenesli tudi nekaj »civiliziranega« živ-žava pri domu.

Pot ni posebno razgibana in razburljiva (če odštejemo plezanje pod podrtim drevjem ali čezenj in izogibanje blatnim odsekom), zato se boste gotovo razveselili prijetnega postanka na planini s čudnim imenom Lniči (tako piše v vpisni knjigi, nekdo pa je spredaj dodal A – Alniči – da si ne bi zlomil jezika ali ker kaj ve o tem?) pod Debelim brdom (1210 m). Markirana pot ta kotiček obide, a ga ni težko najti (po pravici povem, da sva ga midva popolnoma po naključju, če veste, kaj mislim). Kake tričetrt ure od izhodišča vas levo nad potjo markacija na tenkem drevesu vabi v breg, vi pa jo uberite po položni neoznačeni poti v desno. Ta bo z desnim ovinkom prav kmalu prečkala grapo in vas mimo lesene podrtije v četrt ure pripeljala na planino.

Pripis 24. 5. 2007: Na natančnejšem zemljevidu sem našla, da gre za Alničje, nekakšen greben, ki teče od JZ proti SV in se izteče na tej planini.

Tamkajšnji leseni koči je odpadla stena in pogled v notranjščino ni posebno lep, a na klopci pod smreko, na katero je pritrjena skrinjica z vpisno knjigo, je tako prijetno (če imate s seboj malico, si jo privoščite tukaj – senca in dober tek sta zagotovljena), da boste kar neradi spet vstali. Če pa še vedno hočete k Valvasorju, se pot nadaljuje za »vašo« smreko in vas po kakih 10 minutah znova pripelje do markacij.