Strelovec dela težave

V soboto sva se odpravila na Strelovec (1763 m). Od penziona Na razpotju v Logarski dolini do Koče na Klemenči jami (1208 m) sva dobro uro uživala v toplem soncu in pomladnem cvetju, pot pa nama je popestril zanimiv predor. Na planini je bilo prijetno posedeti in uživati v razgledih, a vleklo naju je naprej. Lepo markirana pot je ravno prav naporna. Pod Puklovcem so se pojavile prve zaplate snega, po njegovem grebenu sva že kar gazila, na razcepu (naravnost/desno na Krofičko, levo na Strelovec) kako uro nad planino pa nama razločni kažipot v levo ni nič pomagal, kajti markacije so poniknile pod snežnim plazom. Potrudila sva se in gazila do riti (hm, ne vem za noben izraz med tem nespodobnim na eni in družbeno-jezikovno sprejemljivim "gaziti do koraka" na drugi strani, ki bi ga vsi razumeli), a kaj ko ni bilo videti, kam na ono stran snežne reke naj bi se prebila.

Pa sva se vrnila nad planino in zavila proti Plesnikovi. Nenehni gor-dol po pobočjih, razrezanih s številnimi grapami (previdno, da ne zajamete vode!), naju je pripeljal na rob novega "plazu": s polzečim lapornatim drobirjem zasute grape, onkraj katere šumi čudovit slap. Vmes manjka lep kos poti, katere nadaljevanje sva videla daleč na nasprotnem bregu. A tu ni šlo za najti ali ne najti pot, ampak za obstati ali se "odpeljati" v globino. Modro sva sedla na razgledni pomol nad grapo, občudovala slap (na zemljevidu ga nisva našla), dihala mir in svež zrak ter si privoščila zadnje ostanke velikonočne šunke. Zlepa ni kako kosilo tako slastno! Strelovec pa naju še vedno čaka.

Ko sem pozneje telefonirala oskrbniku Koče na Klemenči jami Martinu Slapniku, mi je vse lepo razložil. Na Strelovec nisva našla, ker so markacije od razcepa na Puklovcu narisane samo po tleh (markacisti, markacisti!). Zdaj je neka planinka, ki pozna pot, baje že naredila gaz, a za naju tokrat prepozno. Tista grapa dela težave tudi domačim planincem: pot vsako leto utrdijo, zima pa jim jo vedno znova odnese, zato načrtujejo nekaj trajnejšega, zavarovanega. Slap, skriti biser, ki celo marsikateremu okoličanu ni znan (o tem sva se prepričala tudi sama, ko sva spraševala domačine), pa se imenuje Kačjek. Oskrbnik naju je pohvalil, da sva se obrnila, in naju povabil, naj se vrneva, ko bo pot prehodna.

S Strelovcem pa je še ena težava: vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah trdi, da se naglasi Strelovec, domačini pa mu rečejo Strelovec. Pa ne le s Strelovcem: Puklovcu reče zemljevid Puklovca, vodnik pa Puklovc. V naših hribih tudi po tej plati ni nikoli dolgčas!