Skozi Staro Fužino se zapeljite do trgovine in takoj za njo zavijte levo, šele za ovinkom pa boste zagledali kozolček z napisom Planinski dom na Vojah. Do parkirišča ni daleč, je pa nekakšna bohinjska posebnost: lahko plačate 10 evrov za ves dan, a če boste tam manj kot 10 ur in ne veste, koliko, boste v zadregi: plačati morate namreč vnaprej, kazen za premajhno plačilo pa je menda huda.Povzpela sva se po poti nad parkiriščem do asfaltne ceste, po njej pa do vrat in pred njimi levo po domnevno opuščeni lovski stezici, ki pa je v resnici zelo široka in uhojena. Pripeljala naju je na markirano pot (tja bi prišli tudi, če bi nadaljevali kar po cesti), ta pa na planino Vogar. Z nje sva sledila kažipotom za Pršivec.
Razgledov ni prida, a tisti na Ukanc skozi globoko zev kako poldrugo uro nad Vogarjem je imeniten. Vrh pa je zelo razgleden. Dan so nama polepšali pisane rože, metulji, poskočne kobilice, ki so se oglašale kot ropotuljice, in prava forma viva odmrlih macesnov v različnih »držah«, ki so zaradi vremenskih vplivov že čisto sivi kot kamniti kipi.Vračala sva se po precej kraškem svetu mimo Majske jame, iz katere je vel prijeten hlad, v eni manjših jam pa je bilo še nekaj snega. V Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik sva dobila piti, v koči na Planini pri Jezeru pa jesti (ričet je bil zelo dober).
Nekaj junakov se je celo kopalo v najbrž zelo mrzli vodi. Označena pot teče pod Vodičnim vrhom in se izogne istoimenski planini. Potem pa spet Vogar in po že znani poti do avta.Jani vztraja, da je pot dolgočasna. Res ni posebno razburljiva, je pa dovolj razgibana in čisto prijetna. Zdaj ko bova mesec dni v zelo drugačnih krajih, bom naše hribe kar pogrešala, celo take »dolgočasne«. Na svidenje septembra!
Ni komentarjev:
Objavite komentar