V Spodnji Kokri nasproti partizanskega spomenika in avtobusne postaje je most čez Kokro. Onkraj njega so na robu gozda stopnice – začetek poti na Davovec. Že kmalu nad njimi naju je presenetil pogled na piramido Škrbine, slikovito ozadje za tak kraj nenavadne Globočnikove vile, če sva prav razumela zemljevid. Pri podirajoči se Tomažkovi hiši sva jo ubrala po slabem kolovozu navzgor (na sicer dobro markirani poti sva le tu pogrešala kako znamenje). Onkraj Tomažkovega potoka so se začeli strmi ključi.
Dan po neurju je bila potka lepo očiščena, a posuta z rdečimi plodovi mokovcev, ki so letos obilno obrodili. Škrlatni (kamniški) luk tam množično kljubuje jeseni. Spotoma sva osvojila še Babo (768 m). Kokro tukaj stražita kar dve; tista na drugi strani doline je precej postavnejša (1119 m). Na prevalu Davovec je križišče z razpelom in kažipoti (to je za večino le "postaja" na poti na Krvavec). Senčnati kraj brez razgleda lepo popestrijo številne mušnice. Še pol ure do Štefanje Gore (vasi) sva si privoščila, potem pa je dan začel ugašati. Za Štefanjo goro (hrib) s cerkvico, kamor sva se nekoč že povzpela iz Adergasa, je zmanjkalo časa. Saj ne bo nikamor ušla.V čakalnici sem prebrala skoraj ves Planinski vestnik, učinkovito zdravilo zoper slabo voljo, do konca pa me je minila, ko sem se preznojena in prezračena vrnila iz hriba. Hriboterapija ima še druge dobre strani: zlahka jo prilagodite svojim potrebam in (z)možnostim in če ravnate tako, zajamčeno nima stranskih učinkov. Pa še vrst ni, če si le ne izberete kakega romarskega cilja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar