14 september, 2007

Klek in Golica in še kaj

Na Golici sva nekoč že bila, seveda zaradi ključavnic. V nedeljo pa sva šla na pot zaradi Kleka, čeprav pravijo, da ni »samostojen« cilj, in ga obiskujejo le »spotoma«, ker pač stoji ob poti med »imenitnejšima« Dovško Babo in Golico. Ampak midva z Janijem ne dava dosti na taka mnenja. Začela sva na Planini pod Golico pri Domu pod Golico, ki ga pravzaprav ni več; na zemljevidu v vasi piše Hotel Belcijan – zaprto. Za naju zanimivo odkritje: zgradil ga je mojster Belcijan, iz Komende kot midva.

Z nekaj težavami zaradi neujemanja dejanskega stanja s pohodniškim zemljevidom na strani geopedia.si (pot se odcepi v levo ne že pred mostom čez Beli potok, ampak šele precej onkraj njega med hišama št. 48 in 49), redkih in slabih markacij ter slabe vzdrževanosti poti sva se na drugi strani potoka Raten znašla na kolovozu, ki ga na karti Karavanke – osrednji del sploh ni. Priporočava, da se ga kar držite, kajti bližnjice so večinoma blatne in slabo označene. Pripeljal naju je na Jeseniško planino. V travnatem bregu nad njo so markacije dobro »skrite«; najbolje se je vzpenjati levo od leve izmed dveh grap, ki se spuščata na planino. Držala sva se levo in izsledila potko do koče pod sedlom Rožca. Tam je kot v raju: mir, prijazne krave, lepi razgledi na Hruški vrh, Dovško Babo, Kepo, Struško, Belščico, Julijce ... Povzpela sva se na sedlo in po grebenu ob državni meji prisopihala na Klek ali Petelin(jek). S svojim skalnatim »predvrhom« je pravi fant od fare in tudi z imenitnimi razgledi se lahko pobaha. Po njegovem grebenu sva se spustila na neizrazito Jekljevo sedlo, od koder je mogoče do Koče na Golici čez goro ali pod njo (obe poti sta markirani, na omenjenem pohodniškem zemljevidu pa nobena). Ker sva pot čez goro zgrešila, sva šla po spodnji, od koče pa vendarle zlezla gor.

Vrnila sva se po najobičajnejši poti na Golico: mimo Fenca. Do Kleka je približno poltretjo uro, do Koče na Golici slabo poldrugo uro, nazaj v dolino pa poldrugo uro hoda. Na najlepših krajih uživajte v razgledih, se sončite, podremuckajte (na vrhu Golice so nekateri vlekli dreto), pomalicajte, pa boste imeli imeniten dan.

2 komentarja:

RUTH pravi ...

Bravo bravo!!!
Prejle sem odkrila vaš blog.
Ker ga pišem tudi sama, sem res vesela, da nas je več, ki na ta način dokumentiramo lepote naše dežele.
Komaj čakam vaših naslednjih objav ter da se tudi sama odpravim na Golico in še kam!
Srečno na vseh poteh,
Ruth

Unknown pravi ...

Ojla, oglašam se prvič, ker danes pač malo brskam po internetu o Golici, ki sem jo včaraj osvojila prvič. Pred leti smo šli mimo Fenca, ki je kar strma pot, in sem prišla z zadnjimi sapami do Koče na Golici. Včeraj pa smo jo s prijaltelji mahnili od Križevcev preko Pustega rovta in moram reči, da je pot veliko bolj prijazna začetnikom, tako da mi je malo sape ostalo pri koči in smo lahko nadaljevali do vrha. Res prijeten izlet z čudovotim razgledom na vrhu Golice. Tako, da sem se odločila, da bom po tej poti od Križevcev gor šla še kdaj. Posebno čez kakšnih 14 dni ko bodo narcise v polnem razcvetu.
Suzana