Včeraj sem imela več razlogov za praznovanje. Eden med njimi je gotovo zanimiv tudi za bralce tega dnevnika – pohodnike, pohajkovalce, iskalce miru in lepote. Dobila sem knjigo slikarja pa tudi "turista, potepuha, firbca" Rafaela Terpina Klanec do doma. 262 risb kmečkih hiš iz hribov ob Idrijci spremljajo avtorjevi opisi in razmišljanja. Kdor ga pozna po prispevkih v Planinskem vestniku*, bo vedel, kakšno pisanje je to. Drugi morate še izvedeti. Brez verzov in rime, toda lepo uglašeno in s tankočutnim notranjim ritmom – prava poezija. Sicer je vsaj meni bolj znan po barvitih akrilih, za risbe v tej knjigi pa je uporabljal le tuš. Vendar se že iz njegovih besedil čuti, da je slikar, saj so polna barv in svetlobe. Poseben jezik, poseben pogled na svet in življenje. Samo nekaj uvodnih besed za pokušino: Prvobitni kmečki dom na našem rovtarskem koncu je izjemna posebnost. Največkrat je obešen v kakšen breg in udomačeno zija po dolini. Knjiga je ne le zbirka drobnih umetnin, ampak tudi varna shramba spominov na dediščino, ki se izgublja, prenekateri zaklad pa je že nepreklicno izgubljen in po Terpinovi zaslugi vsaj pozabljen ne bo. Če se boste potikali po tistem koncu, potem ko boste prebrali to knjigo, ga boste gledali čisto z drugimi očmi in ga bolje razumeli, močneje doživeli. Prav začutili boste, kako gre človek "od nekje do nekoč", kakor sem včeraj prvič slišala Kreslina v čudoviti pesmi Cesta. Dobra knjiga in lepa pesem celo navaden dan spremenita v praznik, prazničnega pa še polepšata. Danes sem peljala preobut svojega zelenčka. Še nobeno čakanje pri vulkanizerju ni minilo tako bliskovito kot današnje v družbi Terpinovih podob in besed.
* Z dovoljenjem uredništva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar