Kališče vsaj malo po svoje

Z Janijem ne hodiva rada po zelo obljudenih poteh, ampak v soboto sva se nanagloma odpravila na enega tako imenovanih božjepotnih ciljev: na Kališče. Parkirišče v Mačah še ni bilo posebno polno, a bi bilo, če se ne bi bili mnogi "nepoznavalci prometnih znakov" odpeljali kar naprej po "prepovedani" cesti in divje parkirali vsepovsod više ob njej. Kar nisva se mogla odpraviti, ker sta dva detla uprizorila tak nastop, da se ga niti najimenitnejši (in najhitrejši!) tolkalci ne bi sramovali. Nato sva sledila markacijam in kažipotom, spuščala naprej hitrejše od sebe in prehitevala počasnejše (tudi taki so bili!). Največ pa se jih je vzpenjalo po številnih bližnjicah, kar ni prav, a sva bila tako rešena večine prometa.

Po telefonu sem izvedela, da je zasneženo šele "nad drugo klopco". Res se je skoraj natanko tam poleg telohov začel beliti tudi sneg. Moje predstave, da bi moral vsak oskrbnik vedeti, kakšne so poti, ki vodijo na "njegov" hrib in naprej od koče, so brez dvoma naivne, toda po svoje imam srečo: tako me vsak poznavalski oskrbnik razveseli. Pot je kar strma, a po lepo speljanih ključih sva bila v slabih dveh urah na cilju. Že na Spodnjem Kališču je bilo zelo lepo, okoli koče pa je bila prava zimska idila. Ker si še nisva zaslužila jote, sva potegnila tiste pol urice do Bašeljskega prevala. Tja naju je vodila le ozka gaz (markacije so bile najbrž pod snegom) redkih osvajalcev Storžiča. Na klopci nad prevalom sva bila sredi nedotaknjene beline kot v raju, pred nama pa se je sončil zasneženi Storžič. Opazovala sva tri, ki so plezali nanj, in zdelo se je, da nimajo lahkega dela.

Za nazaj sva načrtovala drugo pot: mimo Hudičevega boršta. Označen odcep je dobrih 5 minut pod kočo, a potem sva se zaman ozirala za markacijami. Sledila sva gazi in kmalu opazila rdeče križce (ikse), ki se jih je najin predhodnik očitno držal. Pot je skalnata in strma, v snegu prava drsalnica. "Špičasta," je pripomnil domačin, ki nama je pojasnil, da bi bila morala zaviti levo po poti, ki sva jo prečkala kakih 20 minut pod kočo, a brez oznak tega seveda nisva vedela. Povedal nama je, da se spuščava po zimski poti; ker je tako strma, se kmalu otrese snega, zato je pozimi laže prehodna. Tako sva prišla na jutranjo pot, a sva z nje zavila levo za kažipotom Mače po gozdni cesti. Ta je kvečjemu kolovoz, blaten pa tako, da sva na koncu že komaj dvigovala noge, in zaradi skal in vejevja trenutno sploh ni prevozen (iz avta gotovo ne bi opazili lapuhovih sončkov, ki razveseljujejo pešce). Mimo spodnje postaje tovorne žičnice sva bila kmalu v znanem svetu. Ves spust kljub "raziskovanju" ni trajal več kot vzpon.