Edini tisočak Konjiške gore

Prejšnjo soboto sva spet odrajžala na Štajersko. Iz Slovenskih Konjic sva se povzpela na Stolpnik, najvišji vrh Konjiške gore (1012 m). Izbrala sva si pot čez Grofov štant. Če vam tisti konec ni znan, polistajte po prenovljenem vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije, napotke pa najdete tudi na spletni strani PD Konjice (med njimi telefonsko številko njegovega nadvse prijaznega člana Vlada Gorenjaka – hvala!).

Od pokopališča pri sv. Ani naju je pot vodila mimo slikovitega gradu. Malo sva se potikala med njegovimi razvalinami, potem pa se po razgibani, včasih tudi kar strmi poti odpravila do razpotja Grofov štant. Od množice pomladnega cvetja ob vsej poti (razen že odcvetelega teloha ni manjkalo nič) so me najbolj razveselili navadni repuhi, ki jih kljub imenu vidim dosti redkeje kot bele, in obilica modrih zimzelenovih cvetov. Pod Nizkim vrhom se je začel sneg, vreme pa je bilo toplo, zato je bilo mokrote in blata v izobilju (priporočam res nepremočljivo obutev). Nad Grofovim štantom je vse zeleno čemaža. Še zadnja strmina in Stolpnik je bil osvojen (2 uri). Na njem stoji 25-metrski stolp z imenitnim razgledom, ki sta nama ga razložila prijazna planinca iz Škofje vasi. Bivak je zaprt.

Vrnitev sva si hotela nekoliko popestriti, a poskus po gozdni cesti v desno od Grofovega štanta se nama ni posrečil, saj je bila čisto razrita od gozdarskih vozil in se nama je tako ugrezalo v blato, da sva misel na vsaj deloma krožno pot skozi Kamno Goro opustila. Kljub markacijam to ni za planince, pač pa bi lahko imel Rock Otočec tukaj štajersko podružnico, saj bi bilo za ljubitelje blata odlično poskrbljeno. Da ne bi bilo čisto tako kot gor grede, sva se od gradu odpravila še na razgledno Skalo. Nanjo vodi tudi zelo zahtevna zavarovana pot, ampak to ni za naju pa tudi prepozno je že bilo. Tam so naju nazadnje pozdravili še telohi. Zadovoljna, da je vreme zdržalo, sva nadvse uživala, ko se je med vožnjo domov ulilo.