Mojemu Ljubljančanu (že 30 let nekdanjemu, a v resnici bo vedno Ljubljančan) se je včeraj stožilo po Šmarni gori. Menda sva bila na njej že po vseh poteh, ampak ker je ne "uporabljava" vsak dan ali vsako nedeljo kot mnogi, je za naju tam vsakič kaj novega. Tokrat sva se povzpela po Plezalni (Pogačnikovi) poti, vrnila pa po Westrovi.
Prva novost naju je čakala že na začetku Plezalne poti: velikanski rumen križ na drevesu. Ne vem, kdo in zakaj ga je napleskal, deluje pa prav "napadalno". Ob poti sva opazila nove tablice z imeni poti in smermi. Ko sva se razgledovala z Grmade, se nama je zdelo, da je parkirišče na izhodišču za Romarsko pot v Tacnu asfaltirano. Nad sedlom se je že nekoliko utrujeni stari klopci pridružila nova. Doslej menda sploh še nisva opazila, kako lepo se od tam vidita Storžič in Zaplata. Ker je Šmarna gora letos končno dobila svoj vodovod, sta pod vrhom nova transformatorska postaja in vodno zajetje.
Najbolj pa nama je pohod polepšalo odkritje, da so pobočja Grmade posuta z narcisami. In to s tistimi, ki jih imam najraje: belimi z rdečimi kronicami na sredi (naj mi botaniki oprostijo ta diletantski opis). Tako lepe so, da si res zaslužijo ime Narcissus poeticus. Celo Janija, "domorodca", so presenetile. Sploh nama ni treba na gorenjsko Golico! Razveseljevale pa so naju tudi številne druge rože, med njimi posebno lepi vijolično-rumeni, belo-rumeni in rumeno-rjavkasti žanjevci.
Naj poleg "pleskarskega" onesnaženja omenim še eno, popolnoma nenamerno: nekje pod Turncem leži spodnji del moje Lekijeve pohodne palice, ki mi je "ušla" s stojišča nad zavarovanim delom Plezalne poti. Če jo najdete, se pa oglasite.
Ni komentarjev:
Objavite komentar