Ko skopni sneg in minejo leta

V nedeljo sva se podala na Petričev hrib ali Oblenk nad Planino. Zaplana.net to pot že opisuje, zato je ne bom ponavljala, samo tisto bom povedala, kar je v kopnem drugače kot v snegu in kar se je spremenilo, odkar se je tam potepal Ivan. Tudi o razgledih si preberite pri njem, ker sva imela z Janijem obupno vreme.

Gozdna pot desno od vodnega zajetja (»v zemljo vkopanega objekta«), čeprav razrita od vode, je bila edina izbira, kajti če bi bila nadaljevala po makadamskem kolovozu, upajoč, da bova »po mreži vedno ožjih gozdnih poti verjetno prišla do vrha« (tako Zaplana.net), bi bila morala plavati. Že zelo blizu cerkve sv. Marije, ko se je najina pot iztekla na kolovoz, sva zagledala nekaj kot okno. Tega Ivan ne omenja, ker je bilo najbrž zasneženo. V resnici sta tam dva kratka predora. Po betonskih delih više gori se vidi, da je vse skupaj delo človeških rok. Pri sv. Mariji sva vedrila. Trato okrog nje krasijo beli žafrani, trobentice, vijolice, blagodišeči telohi. Razgled z Grmade toplo priporočam: poplavljeno Planinsko polje je čudovito.

Nato sva se vrnila k cerkvi in se od nje podala po skrajno levi gozdni poti, ob kateri cveti poleg že omenjenih rož še tevje in veliko spomladanskih torilnic, precej pa je tudi čemaža. Ko se je začela pot, bolj podobna vlaki, močno vzpenjati, sva opazila na desni na debelem listavcu markacijo s samo rdečim obročkom in še eno na razcepu kmalu zatem; sledila sva ji levo, čeprav Ivan pravi, naj se držimo desne. Po 20 minutah se svet odpre. Na desni je ograja; preplezala sva jo, kajti pot, ki teče v levo mimo nje, se kar konča. Steza onkraj ograje je komaj opazna, zato sva se vzpela po hribu precej na pamet. Kmalu sva zagledala pravokotno na najino smer do prsti shojeno stezico v travi. Zavila sva desno nanjo. Pri prevrnjenem koritu za živino izgine, zato sva spet po občutku zagrizla v strmino (nekoliko v levo). Desno teče ograja in skupaj z njo sva dosegla vrh hriba (najbrž tistega, za katerega Ivan navaja višino 920 m), na katerem leži nekaj betonskih zidakov. Tam sva prestopila ograjo in se po njeni desni strani spustila na stezico, vidno izpod vrha. Najprej sva zavila desno po njej iskat gospodarsko poslopje, omenjeno na Zaplana.net, saj sva ga očitno nekako zgrešila. Res sva na planini, na katere začetku je ob lesi napis Pozor bik!, našla velik odprt hlev. Nevarna žival je še na zimskih počitnicah, zato sva brez skrbi vedrila in pomalicala. Potem sva se vrnila na stezico in po njej dosegla cilj. Na vrhu in pod njim cveti obilo ljubkih modrih hrušic (po dolžini listov sklepam, da so grozdaste; zaradi boja z vetrom in dežnikom ni niti ena slika ostra).

Na križišču pod Oblenkom sta (očitno nova) kažipota naravnost Poljšak koča ter desno Lovska koča in Sv. Marija. Ob cesti cvetijo tevje, mali zvončki, beli repuhi, beli in pomladanski žafrani (nekateri pa, kot da bi bili križanci med njima, a ne progasti). Kjer gozdna cesta doseže najvišjo točko, je vse zeleno od čemaža. Lovski dom LD Planina je veliko lepši kot na Ivanovi sliki, okolica pa še ni urejena. Potka, po kateri sva se spustila k sv. Mariji, je bila razrita od motorja, s katerim je prihrumel mimo lovskega doma mladec in oddrvel po cesti proti Grmadi. Edino ta »novost« v primerjavi z Ivanovim opisom ni izboljšava ... Izlet z veseljem priporočam.