11 maj, 2008

Naporna Dobrča

Moji zadnji napovedi se nista uresničili: ni se mi sanjalo o avrikljih, ker sem po celodnevnem kolovratenju spala kot ubita, in namesto čez kak dan se oglašam šele po enem tednu. Bilo je preveč tistega, kar sem morala, pa je zmanjkalo časa za tisto, kar bi raje.

Na Dobrčo sva se odpravila zaradi »obljubljenih« avrikljev. Parkirala sva na koncu Podljubelja pri (zaprtem) gostišču, kjer se je nekoč trlo Avstrijcev, ki so prihajali čez Ljubelj veliko in poceni jest (na zemljevidu Lajb). Po mostu čez glavno cesto sva se napotila mimo tablice z napisi Preval 1.30 h, Begunjščica 3.30 h in Dobrča 4 h ter mimo Potočnika navzgor ob potoku. Kjer cesta zavije skoraj pravokotno čezenj, sva jo zapustila po široki, a zaraščeni in zagruščeni poti brez oznak. Zemljevidi pravijo, da se po Potočnikovem grabnu pride na Preval. Toda večino poti je odnesla voda. Prebijala sva se zdaj po enem, zdaj po drugem bregu in šele tik pod cesto so tri markacije iz boljših časov. Vstop navzdol v graben ni markiran in od tod (nepotrjena) domneva, da je mišljeno, naj bi do tu prišli po cesti. Onkraj nje je pot dobro označena in naju je pripeljala na Preval.

Nadaljevala sva po zelo ozki potki, ki sitno visi, ko pa se strmo spusti, je sila drsna in pod debelo plastjo listja se skrivajo različna »presenečenja«. Zaradi grap teče precej naokoli. Spust na sedlo Vrh Luž je kar vratolomen, posebno zaradi divjega pleteža korenin. Ampak ravno tam so naju čakale neverjetne množine avrikljev, zato se nisva pritoževala. Sledili so vzponi na tri hrib(čk)e, seveda tudi spusti z njih, vmes pa nekaj sprehoda po grebenu. Nenadoma ni bilo ne poti ne markacij. Oboje se je skrivalo onkraj nagrmadenega vejevja, le splezati je bilo treba čez. Za ta gozd menda nihče ne skrbi, tako nastlan in razdejan je. S Podgorske planine je na vrh pol urice, do koče (levo po cesti – kažipota ni) pa nekaj minut. Tam sem jedla najboljši segedin vseh časov, Janijevo navdušenje nad ričetom pa je bilo precej manjše.

Da bi se ognila ponovnemu plezanju na Preval, sva po oskrbnikovem nasvetu poskusila po lovski stezi, ki je po njegovih besedah sicer neoznačena, a razločna in po njej hodijo domačini v Podljubelj. Kjer se zavije levo proti Prevalu, sva sledila puščici v desno in napisu Voda na drevesu. Vse je bilo po napovedih: korito z vodo in klopi, nato čez več manjših melišč in pod pečinami Dobrče. Pri preži pa se je pot kar izgubila. Pod njo sva splašila nekaj gamsov. Telefonirala sva oskrbniku in po njegovih napotkih nadaljevala naravnost v breg, na grebenu pa levo. Od preže so naju spremljali gozdarski znaki na drevesih in rdeče črte na kamnih, zabitih v tla. Zelo strm spust se je iztekel pri napisih Cesta (desno) in Reča (naprej). Nama je bolj ustrezala smer Reča (ne zemljevidi ne domačini nama niso znali povedati, kaj je to). Pripeljala naju je na makadamsko cesto in čeznjo. Spet hude strmine, čedalje ožji greben, nazadnje pa konec: prepad. Ni bilo druge rešitve kot spust po obupno strmem levem bregu proti Podljubelju. V ključih in malo plezaje zdaj po poseki, zdaj po gozdu sva se celo večnost »kotalila« do kampa, prečkala Mošenik in ob glavni cesti prikrevsala do avtomobila. Pozneje sem na spletu brala o kolesarjih, ki so tam uživali v snegu in celo v temi. Ne vem, kaj naj si mislim (o sebi in o teh junakih).

Ni komentarjev: